Ena iskrena porodna zgodba

2. 12. 2017

Ko sem že mislila, da ne bom nikoli mamica, čeprav sem hrepenela po tem, se je Življenje sklonilo k nama z možem Primožem in naju pri mojih 38-tih obdarovalo s fantkom Pijem.

Nosečnost je potekala v miru, z veliko pričakovanja, počivanja, hoje; le zadnji mesec in pol me je močno bolel križ. Redno sem tudi delala vaje, ki mi jih je pokazala dula Simone, da bi se otroček pravilno obrnil v anteriorno lego, saj se naš otroček kar vztrajal v posteriorni legi.

V zadnjih mesecih nosečnosti sem se preselila k možu. Hkrati sva tudi urejala staro stanovanje, da bi ga  oddala v najem. Nekje v notranjosti me je to precej bremenilo, saj ko se je vse uredilo v zvezi s tem, sem čutila, da sem spustila skrbi in tudi podzavestno pripravila pot otroku (kar je bilo v mojih močeh seveda).

Porod sem s hvaležnostjo in čudenjem Stvarstvu pričakovala z velikanskim strahom (v določenem trenutku bi se bila celo pripravljena odpovedati otroku, samo da ne bi bilo potrebno roditi). Moji strahovi so bili: da bom psihično in fizično odpovedala med porodom; nisem si verjela oz. zaupala v svoje notranje moči, da porod zmorem; pred medicinskimi posegi v porodnem procesu (želela sem si roditi naravno); pred nepoznanim procesom poroda in prisotnimi bolečinami …

Želela sem roditi v  2 uri oddaljeni porodnišnici, pa me je stalno skrbelo, kako se bo to izšlo … Kdaj od doma, me bodo pošiljali domov, morebitna potrebna moževa odsotnost z dela in še in še …

Ker moj trebuh ni bil očitno spuščen in me je bilo zelo strah poroda, sem pričakovala, da bom rodila po PDP. Pa na srečo ni bilo tako, saj bi bila v tem primeru še bolj nestrpna. Porod se je začel 15 dni pred PDP-jem z razpokom mehurja ob 00.30,  odteklo mi je približno 3 do 4 dcl plodovnice. Nisem se zavedala, da bo v tem dnevu potrebno na pot in roditi, sama bi še kar odlašala. Dula Simone me je zjutraj soočila z stvarnostjo, da bom ta dan najbrž rodila. Ker popadkov še nisem čutila, razen nežnega špikanja v spodnjem delu trebuha, sva se dogovorili, da se v porodnišnici dobimo proti večeru. S Simone sva se slišali vsaki 2 uri, tako je preverila moje počutje, jaz pa sem ob tem čutila umirjeno bližino in brezskrbnost. Ker pa okrog 12.00 nisem več čutila otrokovih gibov (kljub čokoladi in trepljanju trebuha), je Simone predlagala, da se z možem odpraviva na pot. Po zelo lepi (jesen je barvala liste dreves)  in umirjeni poti, sva bila okrog 17.30 sprejeta v porodnišnico. Ginekolog je rekel, da sem odprta 1-2 cm in da je otrok spuščen zelo nizko.  Ker je bilo že 18 ur odkar mi je začela odtekati voda, sem dobila antibiotik za zaščito otroka. Z možem sva se namestila v apartmaju v porodnišnici Jesenice, namenjenemu novonastali družinici. Počasi se je intenzivnost popadkov stopnjevala. Okrog 21.00 sva poklicala Simone. Predstavljala in želela sem si do poroda hoditi in ostajati v pokončnem položaju, Simone pa je prepoznala mojo utrujenost (saj prejšnjo noč skorajda nisem spala) in me napotila počivati. Popadke sem predihavala v sedečem – zibajočem položaju, v ležečem, katerega je predlagala Simone, so bili popadki dosti močnejši. Vedela sem, da je prav, da zaupam Simone in jo poslušam. Kljub bolečinam sem poskušala ostati v ležečem položaju, večkrat pa še vmes vstala, ker nisem zdržala. Simone je z mano predihavala popadke, sama ne bi zmogla. Čez mene se je pretakalo ogromno adrenalina, tresla sem se po celem telesu. Mož mi je prinašal mrzle obkladke, večkrat sem tudi šla pod tuš. Čeprav imam vodo rada in me pomirja, mi je takrat bolečine le malo omilila. Znotraj sebe sem iskala božje in notranje moči.  Okrog 5ih zjutraj je prišla babica in mi prinesla še drug odmerek antibiotika. Naredila je ponoven vaginalni pregled in ugotovila, da sem odprta 7-8 cm. Torej ves trud počivanja ni bil zaman. Napotila nas je v porodno sobo. Tam so sledili pogosti CTG-ji, iskanje položaja v katerem bi se do konca odprla in imela največ moči za iztis: leže – na hrbtu, viseče na rjuhi ob ripstolu, leže-na boku, na pručki, na kolenih naslonjena na posteljo z merjenjem moči v rokah z možem … Bilo me je strah končnega odpiranja in iztisa, zato sem otroka ob tiščanju navzdol, potegnila nazaj vase. Namesto, da bi mišice sprostila, sem jih zakrčila. Tu sem čutila tudi mojo osebnostno lastnost: strah in pomanjkanje poguma ter moči za novo v življenju. Ko so me spraševali, v katerem položaju čutim največ moči, nisem znala povedati, saj sem bila že zelo izmučena. Ker se je naredila guba na materničnem vratu, se nisem mogla do konca odpreti, zato je babica predlagala ležeči položaj na hrbtu, da bi oteklina hitreje izginila.  Babica jo je tudi trikrat poskušala odriniti ob vaginalnem pregledu, pa ji ni uspelo, kar me je še dodatno vznemirilo.  Nekako sta potekala dva vzporedna procesa: dokončno odpiranje in pritiskanje. Ker sem bila zelo utrujena, ravno tako pa tudi moja maternica, so mi dodali umetne popadke, da bi ojačali moje popadke in jih tudi zgostili. Večkrat sem vprašala, če bo tega kdaj konec. Tako sem si to želela vedeti … Vse me je vznemirjalo  in motilo: mokri lasje na meni, spalna srajca, ki sem jo končno slekla, pogovori drugih … Kljub temu, da je babica pripravila že vse potrebno za prerez popkovine, nisem verjela, da bom kdaj rodila. Slišala sem jok otrok iz sosednjih sob in zdelo se mi je, da so vse rodile pred mano. Mož in Simone sta vztrajno predihavala popadke z menoj, me držala za roke in spodbujala, da bi le prav do zadnjih moči izkoristila vsak popadek. Babica me je usmerjala, v kateri del telesa naj usmerim moč popadka. Bila je zelo umirjena in je spoštovala počasen napredek poroda, kar pa je omogočal tudi stabilen srčni utrip našega Pija.

Nevedoč, da je to zadnji popadek, se je ob 10.30 rodil prekrasen fantek Pij (najprej smo kar pozabili pogledati ali je fantek ali punčka) v posteriorni legi in zato tudi z oteklino na glavi, ki pa je k sreči izginila že v enem dnevu.

Ena izmed babic mi je rekla: “ Tanja, ko boste res mislil, da nimate več moči, boste dobili najlepše možno darilo: OTROKA.” In res je bilo tako.

Zgodilo se je nekaj velikega: uresničila se mi je zelo velika želja, rodila sem naravno navkljub vsem mojim strahovom. Hvaležna sem za to zelo lepo in bogato izkušnjo. Bilo je vredno.

Hvala vsem prijateljem za duhovno podporo, blagoslove in spodbudne misli ter besede.

Hvala Simone za vsa srečanja: zunanja in notranja, mnoge spodbude, vse nasvete, sočutje, razumevanje pred, med in po porodu.

Hvala možu Primožu, ker je do konca verjel vame, da zmorem, da bo vse dobro in ga proces poroda, moja nemoč in strah niso omajali v tem prepričanju.

Tanja