Kako do čudovitega poroda s pomočjo doule – izpoved prvorodke

14. 5. 2019

Kako do čudovitega poroda s pomočjo doule – izpoved prvorodke

Verjetno si vsaka nosečnica želi čudovit naraven porod, porod brez bolečin, porod, ki poteka »gladko«, porod, ki je po merilih ženske, ki rojeva, in porod, kjer se počutiš slišano in upoštevano. Je tak porod sploh mogoč v naših porodnišnicah? Je. Če se nanj dobro pripraviš (telesno, mentalno in čustveno) IN če imaš ob sebi prave ljudi, ki ti pomagajo uresničit vizijo tvojega sanjskega poroda. V mojem primeru sta to bila moj mož in doula Simone.

Ko sem zanosila, sem se odločila, da bom naredila vse in še več, da bom res doživela čudovit porod. Kaj je zame definicija čudovitega poroda? Da porod poteka fiziološko, torej, da moje telo narekuje ritem, da imam svoje popadke, da se porod sam začne, da lahko jem in pijem med 1. dobo, če mi bo pasalo, da se gibam kot jaz želim, da spontano pritiskam med 2. dobo in ne »na ukaz«, torej da pritiskam takrat, ko mi telo tako narekuje, da sem v položajih, ki mi jih narekuje telo, da mi osebje ne pritiska na maternico, da mi ne prerežejo presredka, da dobim otroka takoj na prsa po porodu, da se popkovina prereže, ko neha utripat in ne takoj, da se pusti, da se placenta porodi sama, da se je ne vleče, da med samim porodom ne dobim nobenih kemikalij kot so prostaglandini, umeten oksitocin, razna protibolečinska sredstva… torej, da res doživim naraven porod.

Ker sem vedela, da čudovita porodna izkušnja ne pride sama od sebe in da če se bom »prepustila osebju v porodnišnici« brez predhodnih priprav, imam na žalost veliko verjetnost, da porod ne bo po mojih merilih. Zato, ker pač imajo v porodnišnicah svoje postopke, ki niso v skladu z mojo definicijo čudovitega naravnega poroda.

Vedela sem pa tudi, da se sama lahko pripravim le do neke mere, zato sva se z možem odločila, da najameva doulo. Z brskanjem po spletu sem naletela na Simone, pisala sem ji, dobili smo se in kar hitro odločili, da bomo skupaj sodelovali.

Tekom tednov in mesecev so sledila srečanja, kjer smo predelali vse ravni poroda in moje poglede na porod: fizično, mentalno in čustveno: Simone mi je pokazala določene vaje, ki sem jih izvajala vsak dan in s tem poskrbela, da je otrok v meni imel kar največ prostora in tudi da se je proti koncu nosečnosti postavil v najbolj optimalen položaj. Prebrala sem knjigi Modrost rojevanja in Moj porodni načrt, ter s Simone na veliko predebatirala kako zgleda naravni fiziološki porod, kaj lahko pričakujem, kaj lahko sama storim, da bom kar najbolje sodelovala s telesom, ki bo rojevalo. Najpomembnejši del se mi je pa zdel čustveni vidik, ko sva skupaj s Simone predelali moja čustva, moje strahove in pričakovanja. Razložila mi je vpliv hormonov na naraven porod in kako z okoljem, čustvi in mentalno doseči tako stanje, da bo kar najbolj podpiralo moje hormone, ter s tem naraven porod.

Tudi možu je veliko pomenilo, da ga je Simone pripravila na porod, da je točno vedel kaj pričakovati, v kakšnem stanju bom jaz, ko bom rojevala in da bo to v redu, da se ne bo npr. prestrašil, ko me bo prvič videl v določenem stanju. Naučila ga je tudi kako me podpirati med samim porodom, kaj je njegova vloga in kaj je njena vloga.

Bolj ko smo se približevali mojemu datumu poroda, bolj sva bila z možem samozavestna, pomirjena in vesela, da sva se odločila za Simone, za njeno podporo in znanje.

Nato je prišel dan D, malo pred mojim uradnim PDPjem, ko so se mi začeli rahli popadki, ki so se čutili kot menstrualni krči. Moja prva misel je bila »Joj, pa ne no! Pa rekli so, da popadki ne bolijo tako kot menstrualni krči!« 😛 Namreč res ne maram menstrualnih krčev, ko sem jih imela, so me zelo boleli. A na srečo, so se ti »menstrualni krči« kaj kmalu prelevili v drugačne občutke, take, ki me začuda, niso boleli 🙂 Vsakič, ko sem dobila popadek, sem si vizualizirala kako se odpiram, v mislih sem si govorila, da telo ve kaj dela, da sem sproščena, da popadki pomagajo otroku priti na svet. Tako je trajalo par ur predihavanja popadkov, ko sem delala kar mi je pasalo: spala, sedela, ležala, hodila… Ves ta čas pa sem bila tudi na vezi s Simone, ki me je bodrila in mi zagotavljala, da je vse to normalno, da naj se prepustim in poslušam telo: če mi paše spat, naj spim, če mi paše hodit, naj hodim. To je trajalo kar nekaj ur in ko je Simone ocenila, da sem v porodnem procesu že zelo daleč, mi je predlagala naj grem v vročo kopel. To mi je res pomagalo, saj so bili popadki vedno bolj intenzivni, a zanimivo vseeno zelo znosni 😉 Na eni strani sem imela Simone, na drugi moža in oba sta mi zelo pomagala pri predihavanju popadkov. Zame čas ni obstajal, imela sem zaprte oči in bila sem v svojem telesu: ko je prišel popadek, sem se kar najbolj prepustila, ko popadka ni bilo, sem počivala.

V enem trenutku je Simone rekla, da gremo v porodnišnico in smo šli. Če npr. ne bi imela ob sebi doule, ne bi vedela kdaj je pravi čas, da se odpravimo v porodnišnico. In bi lahko prišli tja prehitro, kar bi mi zvišalo verjetnost za nepotrebne bolnišnične posege. Tako pa smo bili doma „do konca“. Ker vseeno je nekaj najlepšega predihati popadke v udobju doma, kot pa v porodnišnici. Ko smo prišli v porodnišnico, se je sicer moj porod malo upočasnil, a s pomočjo Simone, ki je predlagala, da se malo sprehodimo in zamenjamo položaj, je hitro prišel nazaj v svoj ritem. Sam iztis je bil dokaj hiter (pod pol ure) in kmalu sem držala v naročju svojo zdravo prvorojenko – brez prereza ali raztrganin presredka! Tu moram poudariti, da sem res poslušala telo: ko je bil popadek, sem pritisnila kot sem le lahko, ko ga ni bilo, sem čakala. Temu se reče spontano pritiskanje in sedaj vem, kako se to čuti in ga izvaja 🙂

Zanimivo je bilo to, da sem se navkljub 13 uram rojevanja (šteto od prvega popadka do iztisa otroka) počutila polna energije, pomirjeno, veselo in zmagoslavno. Moja pričakovanja glede poroda so bila izpolnjena in vse to zahvaljujoč mojim obsežnim pripravam, podpori moža in vodstvu Simone.

Oba z možem si ne predstavljava, da bi šla rodit brez pomoči doule in oba sva neizmerno hvaležna Simone, da je šla z nama na to pot. Največ nama je pomenilo to, da je bila ob naju ženska, ki je že sama rodila in ki je bila priča veliko porodom. Ženska z izkušnjami in ki točno ve, kaj sem potrebovala v določenem trenutku: morda masažo, morda menjavo položaja, ali pa morda lepo besedo za spodbudo. Bila je tudi opora možu, da je lahko on bil opora meni. Res smo bili odlična ekipa 🙂

Po porodu se naše sodelovanje ni zaključilo, saj mi je Simone pomagala pri dojenju še naslednjih 14 dni. In za to pomoč sem ji neizmerno hvaležna, ker zame je bil porod „mačji kašelj“ v primerjavi z dojenjem. 🙂 Porod ne boli, dojenje pa lahko zelo boli, sploh na začetku, ko „nimaš pojma“ in nimaš prave podpore v porodnišnici na oddelku! Ko sem prišla domov iz porodnišnice, je prišla Simone in mi pomagala pri dojenju: me naučila pravilno pristavljat, kako držati otroka, dala napotke kako skrbeti za prenapete dojke in na sploh me naučila dojiti. Po porodu smo tudi ovrednotili mojo porodno izkušnjo in oba z možem sva dobila nek zaključek tega prelepega dogodka.

Ko sem moža vprašala kaj meni sedaj o tem, ko sta nosečnost in porod za nama, da sva najela doulo Simone, je rekel: „To, da sva najela Simone, je bila najboljša naložba v najinem življenju! Jaz si sploh ne predstavljam, da bi midva šla rodit brez nje! Menim, da bi morala vsaka ženska, ki rojeva, obvezno imeti ob sebi doulo!“ in se strinjam z njim.

Drage ženske, ki boste rodile, vsem vam želim kar najlepšo izkušnjo poroda in vam polagam na srce, da si s pomočjo znanja, priprav in pravih ljudi, ki vas bodo podpirali med rojevanjem, zagotovite kar najvišjo verjetnost, da doživite čudovito porodno izkušnjo. Pa tudi, če na koncu ne gre vse po planih, vsaj veš, da si naredil vse kar je v tvoji moči, da si zagotoviš porod po svojih merilih. In to največ šteje.

Hvala Simone, da opravljaš to čudovito in zahtevno poslanstvo doule.

Sandra iz Ljubljane

Dodaj odgovor