Poporodna depresija

10. 4. 2017

Nedavne raziskave o mentalnem zdravju in obporodnih čustvenih motnjah kažejo na to, da je težava poporodne depresije mnogo širša, kot smo sprva predvidevali.

Poporodna depresija je pojem, ki v družbi še vedno izzove precej sramu, ker je na prvo žogo v popolnem nasprotju z občutki sreče, ki naj bi jih materinstvo izzvalo. Nobena nosečnica je ne pričakuje, a se marsikateri vendarle zgodi. Morda je razlog tudi v tem, da je velika večina nosečnic osredotočenih najprej na potek nosečnosti in potem na porod, bolj malo pa jih razmišlja o življenju z novorojenčkom po porodu.

Depresija in posttravmatska stresna motnja v času nosečnosti tudi močno povečata možnost prezgodnjega rojstva, kar je v svetu razlog številka ena za prezgodnjo smrt novorojenčkov. Raziskave tudi kažejo, da so razne porodne intervencije, kot je npr. epiduralna analgezija, povezane s težavami pri dojenju in poporodno depresijo.

Ne preseneča, da imajo depresija, tesnoba ali posttravmtska stresna motnja (PTSM) zelo slab učinek na dojenje. Tesnoba npr. tri mesece po rojstvu kar za 11% zmanjša možnost dojenja pri šestih mesecih starosti otroka (Adedinsewo et al., 2014). Dobra novica pa je, da ustrezna podpora poveča možnost izključnega dojenja za dva do štiri krat (Kozhimannil, Jou, Attansio, Joarnt, & McGovern, 2014). Dojenje je tudi odlično “zdravilo” zoper poporodno depresijo, saj znižuje raven stresnih hormonov. Dojenje prav tako izboljšuje kakovost in količino spanja ter tudi na ta način pripomore k zniževanju stresnih hormonov v materinem telesu. Celo v primerih spolne zlorabe ali posilstva izključno dojenje nadvse pozitivno vpliva na posledice travme pri materi in niža možnost za nastanek depresije (Kendall-Tackett, Cong, & Hale, 2013).

V javnosti pogosto krožijo napačne informacje o deležu mamic, ki trpijo za poporodno depresijo, namreč pogosto objavljajo odstotek 10% do 15%, v resnici pa je odstotek mnogo višji, saj po nekaterih raziskavah iz leta 2015 sega kar tja do 50% oz. ena od sedmih porodnic, kar je enormna številka. Še posebej, če pomislimo, da govorimo le o znanih primerih. Težava je tudi v tem, da večina teh žena nikoli ne poišče pomoči in zato ostanejo neodkrite. Pa vendar, glede na raziskave, npr. v Angliji v prvih dvanajstih letih po rojstvih otrok za to nadlogo trpi 39% mamic in 21% očetov. Največje tveganje za njen nastanek predstavlja prvo leto po rojstvu otroka. V Avstraliji npr. je vodilni razlog za samomor med mladimi mamicami prav poporodna depresija.

Rizični dejavniki za nastanek poporodne depresije so:

  • mladost matere
  • stresni dejavniki v življenju matere
  • stiska
  • spolna zloraba partnerja
  • nizek dohodek
  • slaba porodna izkušnja
  • nezmožnost dojenja kot posledica medikaliziranega poroda ali drugih stisk

Pa vendar se mi zdi je ključno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, kaj lahko naredimo prej za to, da se depresija ne pojavi ali ima vsaj manj možnosti za razvoj?

Na prvem mestu bi prav gotovo izpostavila odnos ženske do svojega partnerja, saj je bistvenega pomena. Raziskava, ki je bila nedavno opravljena v Skandinaviji je pokazala, da je razlog številka ena za nastanek poporodne depresije neurejen odnos med partnerjema. Prav tako se je pokazala tesna povezava med predporodnimi in poporodnimi čustvenimi nihanji. V knjigi Becoming Us avtorica Elly Taylor pravi: “Pomembno se je zavedati, da starši v starševstvo vstopajo čustveno navezani na partnerja. Ta vez jima pomaga razviti občutek varnosti, ugodja in tudi pomaga razvijati samo-zaupanje. Po rojstvu otroka je namreč ogromno časa, pozornosti in energije usmerjenih v zadovoljevanje otrokovih potreb in marsikateri par se odtuji, ne da bi se sploh zavedel dogajanja v odnosu. Bistveno je, da se par v času nosečnosti poveže ali pa se ponovno poveže po rojstvu, saj medsebojna opora močno zmanjša možnost poporodne depresije.”

Kakovosten partnerski odnos je zelo pomemben, zato je vredno vanj vlagati, ga negovati in poiskati ustrezno terapevtsko pomoč, če se pokaže neobvladljiva težava.

Kot drugi dejavnik preprečevanja poporodne depresije bi navedla pomembnost ustvarjanja realnih pričakovanj. Elly Taylor v svoji knjigi kot enega najpomembnejših nasvetov ogibanja poporodne depresije navaja, kako pomembno je poiskati informacije o porodu in zgodnjem poporodnem obdobju, saj nam pomagajo ustvariti realna pričakovanja. Saj, višja kot so pričakovanja, nižje potem pademo. Pogosto se nerealna pričakovanja pojavijo kot diskrepanca med načinom življenja ženske že pred nosečnostjo in usklajevanjem tega istega načina z novimi zadolžitvami, ki pridejo z rojstvom otroka. Pogosto pa se nerealna pričakovanja pojavijo tudi pri parih, ki so imeli težave z zanositvijo. Taki pari imajo pogosto precej romantične predstave o tem, kakšno bo življenje z otrokom in nato zahtevnosti novega življenja niso kos. Skušajo biti kar najboljši, a nemogoče je zadovoljiti vsa pričakovanja in potrebe.

Dejstvo je, da otrok z rojstvom drastično zamenja okolje bivanja: iz materinega telesa, kjer je poznal zgolj udobje in varnost, se preseli v njemu opolnoma neznan svet. Naravno je, da se na to spremembo odzove burno in potrebuje ogromno časa za prilagoditev. Prvo trimesečje otrokovega življenja na tem svetu se imenuje tudi četrto tromesečje nosečnosti. Naša naloga je otroku kolikor je mogoče olajšati ta prehod in zadovoljevati njegove telesne in čustvene potrebe. To obdobje je marsikdaj zelo naporno, a zavedanje, da se bo zagotovo končalo, pomaga.

Pomembno je vedeti nekaj dejstev, ki spremljajo otrokovo vedenje v tem občutljivem času, kot npr. konstantna želja po tem, da se tišči k materinemu telesu, saj so njen vonj in glas vse, kar pozna. Prav tako je običajno zelo pogosto dojenje, celo na eno uro. Dojenje na predvidene časovne intervale ne zdrži, saj v otroku vzbudi dodatna stresin tesnobo.

Pogosto zanemarjen, a zelo pomemben, pa je počitek po porodu. Mnoge kulture govorijo o zapovedanem 40 dnevnem počitku, ko za mamico in otroka skrbijo druge ženske z namenom, da se mamica v skupnost zmore vrniti okrepljena in podprta. Ženske zahodne civilizacije morda nimamo možnosti polne ženske oskrbe za tako dolgo časa, zato pa je toliko pomembneje, da si dovolimo počitek, da si dovolimo preležati cel dan v postelji kar v pižami. Pa ne le en dan, pač pa celih 14 dni. Dovoljenje biti v pižami hkrati pomeni tudi sprostitev glede zunanje urejenosti in urejenosti domače hiše.

Dober nasvet za preprečevanje poporodne depresije je tudi, da si najamete doulo. Mnogo raziskav po vsem svetu kaže na to, da prisotnost doule ob porodu zelo blagodejno vpliva na čustveno stabilnost porodnice in njeno doživljanje porodnega procesa. Nekaj ugotovitev je npr.:

  • porodnice le v 34% doživljajo porod kot negativno izkušnjo
  • očetje so s svojo vlogo na porodu mnogo bolj zadovoljni
  • porodnice so z vlogo svojih partnerjev na porodu bolj zadovoljne
  • partnerstvo po porodu je stabilnejše, če je bila doula prisotna na porodu

Porodna izkušnja in njeno doživljanje imata velik vpliv na doživljanje in spopadanje z novimi odgovornostmi poporodnega obdobja. Čas, v katerem živimo, ni naklonjen naravnemu porodu v smislu, da bi prepustili ženskemu telesu samostojno opravljanje te pomembne naloge. Dandanes je čas številnih carskih rezov, indukcije poroda in mnogih urgentnih stanj, ki ženskam ne vlivjo zaupanja v porodni proces, temveč jih pušča v občutjih nemoči in nezavarovanosti. Dandanes je mnogo več verjetnosti, da ženska doživi negativno porodno izkušnjo, ki zaznamuje tudi njeno doživljanje materinstva, saj porodna izkušnja zaznamuje telo in njegove zmožnosti. Občutek, da nas je telo pustilo na cedilu, ni spodbuden. Tak negativen občutek prav tako ne vpliva dobro na uspeh dojenja in vliva misel na neuspešno materinstvo.

Doula pa s svojo prisotnostjo pripomore k materinemu čustvenemu počutju bolje kot osebje bolnišnice, saj je tam izključno zanjo. S svojim znanjem, razpoložljivostjo, podporo in čustveno nevpletenostjo  podpira tako porodnico kot njenega partnerja.

Morda pa je vreden razmislek tudi o najemu poporodne doule, ki pride v času po porodu in pomaga ovrednotiti porod, skrbeti za gospodinjstvo in nudi čustveno oporo, ki jo mamica morda ne dobi v svojem okolju.

V času po porodu je zelo pomemben spanec. Kako ga dobiti več? V resnici je veliko pomanjkanje spanca težava večine svežih mamic in prav tako lahko vodi v depresivna počutja. Zato je pameten nasvet, da spimo z otrokom, dobesedno in v prenesenem pomenu. Skupaj z njim v isti postelji ter istočasno. S pomanjkanjem spanca pride tudi neznosna utrujenost, zato je skrb za zadostno raven železa v krvi pomembna. Če se za deljeno skrb za otroka težko dogovorite s partnerjem ali kom drugim, najem poporodne doule prav tako ni slaba ideja, saj nujno potrebujete način, da si odpočijete.

K preprečevanju poporodne depresije sodi tudi lahka telesna vadba. Da ima telesna vadba pozitivne učinke na preprečevanje otožnosti, je znano in raziskano. Ni potrebno in dobro, da se po porodu odpravite v telovadnico, samo polurni sprehod z vozičkom na dan bo za začetek dovolj. Za depresivna počutja je namreč značilno, da se človek stežka spravi celo na noge, kaj šele v gibanje. Pa vendar reden sprehod blagodejno vpliva ne le na telo, temveč tudi na um. Redna vadba sprošča endorfine, pomaga k boljšemu spancu in doda energijo telesu. Redni sprehodi na soncu tudi nalagajo vitamin D, ki krepi imunski sistem in razpoloženje.

V boju proti poporodni depresiji imata bistven vpliv tudi kakovostna hrana in pijača. Marsikdaj je novopečeni mamici težko najti čas za pripravo kakovostnega obroka, zato je primerno morda v naprej pripraviti in zamrzniti hrano ali pa še bolje, prositi družinske člane ali prijatelje, če so pripravljeni pri pripravi toplih obrokov priskočiti na pomoč. Dokazana je povezava med solidnim imunskim sistemom ter “delujočo glavo”. Opisali bi lahko tudi kot, da ima telo dvoje možganov, ki sta neločljivo povezana med sabo in kadar nista, vodita v telesno in duševno bolezen. V svoj dnevni vnos hrane je pomembno vnesti omega 3-maščobe (tuna, divji losos, avokado, chia semena …), proteine (ribe, perutnina, teletina; oreščki, jajca, banane, rjavi riž, špinača, buča, grah) in hrano bogato z vitaminom B (oreščki, semena, zelena zelenjava, jajca, piščančje meso, rdeče meso). Absolutno pa se je dobro izogibati industrijsko pripravljeni hrani, beli moki, alkoholu, kofeinu in sladkorjem – vsi vas bodo oropali zdravja in energije.

Tudi kakovost popite vode ni zanemarljiva in lahko predstavlja bistveno razliko v počutju. Doječe matere popijejo veliko vode in njena neoporečnost je nujna.

Kot zadnji dejavnik v boju proti poporodni depresiji pa bi navedla sprejemanje same sebe. V nosečnosti se ženske načeloma dobro počutijo v svoji koži, saj se zaradi že tako okroglega trebuščka manj obremenjujejo s kilogrami, pogosto so v središču pozornosti in okolica je načeloma do njih pozornejša. Po porodu pa se ravno to spremeni. Pred nosečnostjo dobra samopodoba zavisi iz splošne dejavnosti in počutja v okolici, delovnem okolju, po porodu pa ženina samopodoba v večji meri zavisi od kakovosti odnosa s partnerjem. Poleg očitnega zadovoljstva s kosanjem zahtev materinstva. Če s partnerjem po porodu nista povezana, se oddaljita in partner ženi ne zmore dati potrebne pozornosti in podpore, ki bi ji pomagali k boljši samopodobi.

Kaj lahko naredimo? Poskrbimo za reden pogovor. Če ne gre v partnerstvu, pa poiščemo vir izven njega, kjer na varen način lahko izrazimo svoja čutenja. Kot sem že omenila zgoraj v prispevku, je lepo in podprto partnerstvo ključno za ženino dobro počutje po porodu ter po drugi strani razlog številka ena, če ni. Vredno je investirati vanj.

Naj zaključim z mislijo, da so poporodna potrtost, tesnoba ali celo depresija najpogostejše poporodne komplikacije in vsak dober porodničar bi se tega dejstva moral zavedati. Zato bi tudi bilo nujno o tem osveščati in poučiti pare, ki so v pričakovanju. Materinstvo ne bi smelo biti merjeno po tem, koliko mama dela oz. ali je zaposlena ali ne. Materinstvo že po definiciji vključuje nemogoča pričakovanja. Vsaka mama si želi biti popolna in k temu stremi po svojih najboljših zmožnostih. Vendar se zdi, da se moramo slej kot prej vse mame soočiti z resnico, ki pa je, da bolj ko težimo k popolnosti, manj imamo možnosti, da jo dosežemo. Šele, ko se naučimo poskrbeti zase, ko sprejmemo lastno nepopolnost, ko se soočimo z lastnimi omejitvami, se bomo kot mame najbolj uresničile.

 

(Viri: https://womenshealthtoday.blog/2017/02/23/scope-of-depression-why-are-new-mothers-depressed/

https://www.bellybelly.com.au/pregnancy/prevent-postnatal-depression-8-important-tips/

Elly Taylor, Becoming Us, Australia, 01 July 2011;

Karen R. Kleiman, This Isn’t What I expected, First Da Capo Press edition 2013)