Kaj je povezovalno starševstvo?

Se mi zdi, da okoli samega izraza povezovalno starševstvo zadnja leta obstaja veliko zmede. Obstajata še izraza rahločutno starševstvo, pa sočutno starševstvo, pa še bi najbrž kakšnega našli, a v osnovi pa pri vseh izrazih gre za isti pristop.

V teoriji je povezovalno starševstvo izraz, ki ga je ustvaril pediater William Sears, in je starševski pristop, ki temelji na načelih povezovanja v razvojni psihologiji. Glede na povezovalno teorijo, otrok v času svojega otroštva razvije močno čustveno vez z starši/skrbniki, ki pa imajo vseživljenjske posledice.

Otrokovo čustveno navezovanje na svoje skrbnike je različno glede na odzivanje otrokovih skrbnikov na njegove čustvene potrebe. Zato govorimo o različnih tipih čustveno dostopnega starševstva, pač glede na stopnjo otrokove navezanosti, v grobem bi jih lahko delili na:

Občutljivo in čustveno dostopno starševstvo pomaga otroku razviti varno vez, ki pripomore k otrokovemu socialno čustvenem razvoju in dobremu počutju. Ti otroci kasneje kot odrasli ljudje nimajo težav z odnosi z zaupanjem in zlahka tvorijo zdrava partnerska razmerja.

• Medtem pa manj občutljivo in čustveno nedostopno starševstvo ali zanemarjanje otrokovih potreb lahko rezultira v negotovem povezovanju, ki pa je velik dejavnik tveganja za marsikatero duševno in zdravstveno motnjo (depresija, tesnoba in druge osebnostne motnje). Ti otroci v odraslem življenju težko gradijo odnose in zaupanje do soljudi, večkrat vstopajo v nezdrava partnerska razmerja, ker gojijo osnovno nezaupanje v sočloveka.

• V ekstremnih in redkih pogojih pa otrok sploh ne naveže nikakršnega stika in utrpi resno motnjo v navezovanju. Ti otroci imajo močno predispozicijo za nastanek duševnih in vedenjskih težav, kot odrasli ne zmorejo vzpostavljati zdravih medosebnih odnosov. Živijo v strahu in dvomu pred vsakim, osamljeni in odmaknjeni od odnosov.

Načela povezovalnega starševstva težijo k razvoju otrokovega varnega navezovanja in zmanjševanju negotovega navezovanja. Ob vsem tem pa se je potrebno zavedati, da kakršenkoli že način povezovanja obstaja, je najprej odvisen od nas staršev. Mi smo tisti, ki se na otrokov stik odzivamo in odgovarjamo. Že kot novorojenček otrok vedno injicira stik, in njegova ljubezen do nas staršev je brezpogojna. V kolikšni meri in na kakšen način se pa mi odzovemo, pa je na nas in na naši čustveni zmožnosti.

V praksi povezovalno starševstvo pomeni:
• Povezovanje (kot bonding) ob rojstvu: prvih nekaj ur po rojstvu se smatra kot zelo pomembnih v vzpostavljanju stika in uspešnega dojenja, rečemo jim tudi zlate ure po rojstvu. V tem času je nivo ob-porodnih hormonov najvišji in je zato ključnega pomena, da takrat mama in otrok nista ločena. Nivo hormonov pa je najvišji tudi pri očetu, zato je tudi on zelo pomemben element povezovanja z otrokom takoj po rojstvu. Tudi oče naj bi v prvih dveh urah otroka pestoval in crkljal. Se razume, da tako oče in mama crkljata otroka kožo na kožo, da je otrok deležen čim več domačega mikrobioma. Če to še malo nadgradim verjamem, da morajo biti mame in otroci skupaj prve tri do pet let otrokovega življenja. Človeški otroci imajo veliko potrebo po dotiku in nošenju. To je primarna potreba in nikoli ne bi smela biti spregledana. Prav tako odtegnitev fizičnega stika nikoli ne bi smela biti uporabljena kot kazen ali vzgoja.

• Verjeti v sporočilno vrednost dojenčkovega joka: starši bi se morali naučiti razumeti jok njihovega otroka in se nanj hitro in primerno odzvati. Dojenčkov jok nikoli ni izsiljevanje, ampak je komunikacija s svojimi starši/skrbniki. Pustiti otroka izjokati, je verjetno ena najbolj preživetih metod vzgoje, kar si jih lahko zamislimo. Z jokom otrok sporoča svoje psihofizično stanje in le starš, ki je s svojim otrokom povezan, bo zmogel razločevati med različnimi tipi otrokovega joka.

• Dojenje ima tako telesne in psihološke prednosti za otroka in mater: materino mleko je najboljša hrana za dojenčka. Kadar dojenje ni mogoče, bi se moralo spodbujati k doniranju materinega mleka in to možnost ponuditi kot prvo alternativo (priporočila WHO). Psihološka vrednost dojenja pa je v odzivanju mame na dojenčkove čustvene potrebe. Dojenček ima potrebo po sesanju, ki ga pomirja in želi jo potešiti na maminih prsih. Ko se mama odzove, sta potešena oba. Potreba po sesanju pri otroku je velikokrat čustveno pogojena in kadar otrok to potrebo lahko zadovolji s sesanjem na maminih prsih, hkrati zadovolji potrebo po varnosti in zaupanju. Mama po drugi strani pa je prav tako zadovoljena, saj je zmogla zadovoljiti osnovno čustveno potrebo svojega otroka, ki je v dajanju ljubezni.

• Nošenje dojenčka: ustanovitelj teorije povezovalnega starševstva dr. Sears se je močno zavzemal k nošenju otroka v slingu ali drugi vrsti nosača, ki je tik ob telesu in spodbuja k navezovanju, dojenju kakor tudi k telesnemu razvoju. Otrok se ob nošenju v slingu najbolj približa nošenju v materinem trebuščku in ker ga telesna bližina, bitje materinega srca in njen telesni vonj spominjata na »prvi dom«, se otrok počuti varnega in pomirjenega.

• Spanje tik ob dojenčku: spanje v isti sobi ali celo v isti postelji se spodbuja, saj je tako omogočeno tudi pogosto nočno dojenje. Spanje eden ob drugem pa ne pomaga zgolj k uspešnemu dojenju in navezovanju stika, prav tako je najbolj naraven način sobivanja za človeškega »mladiča«. Človek se kot ostali sesalci rodi v ta svet popolnoma odvisen od odraslih ljudi in bi brez te skrbi tudi umrl. Zato je konstanten telesni stik bistvenega pomena za njegov prav tako nevrološki razvoj. Npr., dokazali so, da prav ta konstantni telesni stik spodbuja otrokove možgane k hitrejšemu razvoju in spodbuja njegove možganske kapacitete.

• Ravnotežje in meje: primerna odzivnost (ko vemo, kdaj rečemo da in kdaj ne) pripomore k zdravemu družinskemu življenju. Ta zadnji kriterij povezovalnega starševstva pride v ospredje malo kasneje, ko so otroci že 4 in 5 letniki, in zmorejo verbalno komunicirati s svetom okrog sebe. To je tudi že obdobje, ko razume osnovna pravila in omejitve. Postavljanje meja mu tako pomaga ustvarjati varen svet v katerem razume, kaj je prav in kaj narobe. Tako zanj kot za druge.

Ob vseh zgoraj navedenih smernicah praktičnega udejanjanja povezovalnega starševstva se starše spodbuja tudi k pretežni uporabi lastnih občutkov in intuicije, ki največkrat pravilno pove in nakaže otrokovo potrebo. Ob poplavi raznoraznih strokovnjakov, ki vsak na svoj način in glede na trenuten trend uveljavljajo svoj vzgojni pristop, je človek v resnici lahko zmeden, koga naj posluša in kaj je zdaj prav. A uporaba »zdrave kmečke pameti« bi rekli oz. poslušanje lastnih občutkov in intuicije nam pa običajno kar pravilno pove, kako je prav in kako tudi ni.

Zelo pomembno je tudi ustvarjanje in vzdrževanje skupnosti enako mislečih družin za podporo, prijateljstvo in izmenjavo informacij. Če smo v nekem vzgojnem modelu vzgajanja svojih otrok sami in nimamo podpore enakomislečih staršev z njihovimi družinami, smo lahko zelo osamljeni in v dvomih. Enake občutke prenesemo tudi na otroka/e v smislu, kaj je z nami narobe, da smo tako izolirani. Tak način doživljanja zagotovo ni zdrav in ne vodi v zdrave medosebne odnose. Torej, podpora in vzdrževanje stikov z ljudmi, s katerimi si delimo ista prepričanja, zelo pomaga pri vztrajanju in prepričanju, da delamo prav.

Za konec prispevka pa dodajam meni prelep video, ki lepo pokaže na smisel varnega navezovanja odnosov med otrokom in staršem:

Več o povezovalnem starševstvu si lahko preberete na: www.attachmentparenting.org Prispevek za blog pa sem povzela po knjigi Attachement parenting, William Sears.

Simone Kindermann, ChildBirth International (CBI) porodna in poporodna doula, Childbirth Educator in IAIM certificirana inštruktorica za masažo dojenčkov

Scroll to top