Novorojenček in njegovo duševno zdravje

Piše Simone Kindermann, Childbirth International porodna in poporodna doula, mama petih otrok

Ko govorimo o duševnem zdravju, najprej pomislimo na odraslo osebo in potem še na težave, ki so povezane z njim – stres v službi, izgorelost, depresija, anksiozna motnja, vedenjske težave šolarjev in še bi lahko naštevala. Tako se človek vpraša, kdaj se pravzaprav začne duševno zdravje? Ga novorojenčki in dojenčki že imajo?

Način, kako se z nami, ko smo še novorojenčki in kasneje dojenčki pogovarjajo, nas pestujejo in za nas skrbijo, definira naše samozavedanje in samovrednotenje. Ti občutki tudi močno zaznamujejo našo prihodnost v smislu osebnosti, v katero se bomo razvili. Prvi dnevi, tedni, meseci in leto našega življenja močno zaznamujejo naši odrasli skrbniki, če zmorejo predati močno in pozitivno duhovno nego.

Če si predstavljamo 3-mesečno deklico, ki joče, ker je lačna, s svojim jokom odraslo osebo ob sebi opozarja na svojo potrebo. Ko se ta oseba nanjo odzove,  deklici sporoči, da je ljubljena in pomembna, da ji lahko zaupa in da je svet zanjo varen.

Dojenčki se med hranjenjem radi igrajo, brcajo z nogicami in se spogledujejo, vse to jih uči povezovanja in komunikacije. Zanje je hranjenje mnogo več od samega procesa prehranjevanja.

Tukaj govorimo o razvoju osebnosti, ko se novorojenček z izražanjem svojih potreb in odrasla oseba z odzivanjem nanje, učita medsebojne uglašenosti. Ko se ta uglašenost vzpostavi, temu rečemo povezanost, sočutno ali rahločutno starševstvo. Kajti v tem procesu se v resnici gradi temelj za socialni in čustveni razvoj tega novorojenčka – pozitiven začetek njegovega duševnega zdravja. Na tem temelju, ki se gradi od otrokovega rojstva dalje in v močno skrajšanem smislu celo njegovo prvo leto, se oblikuje otrokova zmožnost učenja in sklepanja odnosov.

Svetovni dan duševnega zdravja, ki ga praznujemo vsako leto 7. maja, ne pripada le odraslim in tistim s težavami na tem področju, pripada tudi novorojenčkom in njihovim danostim po začetku vstopanja v gradnjo medosebnih odnosov in predvsem v gradnjo lastne zdrave osebnosti.

Če se zavedamo ali ne, novorojenčki imajo svoje duševno zdravje, so globoko čuteča mala bitjeca, ki zavedanje o sebi, kdo so, o svoji vrednosti gradijo od prvega dne njihovega življenja. Ta proces se dogaja skozi povsem vsakdanje trenutke kot so hranjenje, previjanje, pestovanje in če nanje pogledamo skozi oči tega otroka, res niso običajne.

Kako naj torej starši, skrbniki, strokovno osebje spodbujamo dobro duševno zdravje novorojenčka?

Prepoznajmo, da so izzivi in stres del otrokovega odraščanja, da se ob vsakodnevnih preizkušnjah uči  o sebi, o lastni zmogljivosti in ob tem razvija ustvarjalnost, iznajdljivost, samozavest in pozitivno samopodobo. Z obvladovanjem vsakodnevnega stresa se otrok prav tako uči spopadanja s frustracijami in razočaranji. Ob vsem tem učenju pa ne pozabimo tudi na ponos in veselje, ki ga otrok občuti, ko se na njegovo potrebo odzovemo, jo prepoznamo, in pri starejšem otroku, kateremu ta občutja predstavljajo tudi nagrado za nek uspeh.

Dobra novica je seveda, da spodbujanje dobrega duševnega zdravja pri otroku ne pomeni, da moramo kot starši nekaj čisto posebej delati, se za to posebej truditi. Gre preprosto za način, kako smo z otrokom: mu nudimo tolažbo, ko je siten; se odzivamo na izraze na njegovem obrazu in mimiko telesa; večjega otroka povabimo v igro, če je zdolgočasen; ga spodbujamo, ko nad neko nalogo obupuje. Tak način čuječe odzivnosti že v novorojenčku sproži občutja varnosti in ljubljenosti, ki pa sta bistveni sestavini dobrega duševnega zdravja.

Zagotovo v gradnjo dobre samopodobo spada tudi spanje dojenčka in mame v skupni postelji – tema, ki med starši in tudi sicer v javnosti vzdigne precej prahu.  Pa vendar ni vseeno, kje novorojenček spi. Otrok, ki se je 9 mesecev razvijal v telesu matere, je vajen njenega vonja, giba, glasu, topline. Ko se rodi, pa mu je vse to nenadoma odvzeto. Prilagajanje na življenje izven maternice je zanj izredno stresno in strah vzbujajoče in olajšamo mu ga lahko pravzaprav le s čim več stika kože na kožo takoj po rojstvu in pa tudi s kasnejšim čuječim odzivanjem na njegove potrebe, tako fiziološke kot čustvene. Zagotovo v ta okvir spada tudi vzajemno spanje. Mnoge raziskave so pokazale, da spanje novorojenčka in mame v taki bližini, da drug drugega začutita in zaznata, blagodejno vpliva na oba. Dojenčka materina bližina in vonj njenega telesa pomirjata, kakor tudi obratno. Skupno spanje pomirja oba, materi omogoči lažje navezovanje na otroka, lažje in hitrejše prepoznavanje njegovih impulzov, ki sporočajo to in ono potrebo. Na Japonskem npr., kjer sta skupno spanje in dojenje kulturna norma, je odstotek pojava smrti v zibki, ko dojenček nenadoma umre v spanju, najnižji. Novorojenčki in dojenčki imajo obdobja, ko zelo trdno zaspijo in jih je iz tega spanca težko prebuditi. Dojenčki, ki so hranjeni po steklenički, lažje in hitreje padejo v tak spanec, saj je adaptirano mleko zelo nasitno in težko. Dojenčki morajo mleko prebaviti in njihovi želodčki za ta proces potrebujejo več časa in telesnega miru. Vendar pa težava nastane, da dojenčki v teh epizodah trdnega spanca tudi plitvo dihajo in na trenutke vdiha celo ni. In glede na raziskave in znanstvena dognanja, se ravno v takih trenutkih zgodi ta fenomen smrti v zibki, najpogosteje okrog 3 meseca starosti. Po drugi strani pa je materino mleko lahko prebavljivo, ne obteži dojenčkovega želodčka, le-ta ga hitreje prebavi in dojenček je hitreje lačen. Zato se prebudi. Dojeni otroci ne zapadejo tako pogosto in za dlje časa v te dolge spalne cikle, saj jih njihova telesna občutja prebudijo. In ta občutljivost je zanje izredno pomembna. V primerih, kjer mama in dojenček spita skupaj, je ta občutljivost mnogo višja in kot je razvidno, celo rešuje življenja. Telesna občutljivost dojenčka je njegov obrambni mehanizem.

Dr. James McKenna, zdravnik in pediater, že dlje časa proučuje učinke vzajemnega spanja na oba v paru, torej na dojenčka in mamo. Prepričan je, da je telesni stik med obema tisti, ki je biološko pravilen in primeren. Prav tako tudi on poudarja razliko med dojenčki, ki so dojeni in tistimi, ki so hranjeni po steklenički. V primeru vzajemnega spanja je dojenje varnejši način hranjenja, saj je že iz fiziološkega vidika otrok k materi pristavljen pod drugačnim kotom kot ob hranjenju s stekleničko, dojenček refleksno obrne glavico k dojki in nima potrebe po obračanju stran, saj je njegova največja potreba ta, da je čim bližje materi. Materino mleko je lahko, hitro prebavljivo in  vsebuje veliko sladkorjev. Ti so pomembni za dojenčkovo optimalno presnovo in spodbujajo optimalen razvoj njegovih možganov. Ob rojstvu smo namreč vsi nedonošeni, kapaciteta naših možganov obsega le 25% in telesna bližina, kožni stik, varnost in odzivnost matere spodbujajo njihov optimalni razvoj.

Intervju z dr. James McKenna si lahko ogledate na spodnji povezavi

Vzajemno spanje torej ni nekaj, kar bi jemali z lahkoto, kot zgolj obliko praktičnega spanja, ker nedvomno tudi je. Vzajemno spanje ima na novorojenčka in kasneje na dojenčka ugoden, celo optimalen telesni vpliv, kakor tudi čustveni vpliv. Dobro duševno zdravje novorojenčka, ki bo enkrat odrasla oseba, je odvisno predvsem od čuječe čustvene odzivnosti njegovega skrbnika. Tudi takrat, ko je dojenček, zaradi kakršnegakoli razloga, brez matere in je njegov skrbnik nekdo drug, je ta element še vedno bistven. Dojenček komunicira s celim telesom, gleda v oči, išče stik … na vse te njegove namige se je potrebno odzvati, jih opaziti, jih nagraditi z pozornostjo. Vse to je potrebno, da dojenčku omogočimo čim boljše pogoje za zdrav razvoj njegove osebnosti.

V resnici je to vedenje tako naravno, komplicira družba s svojimi normami in izrazito individualnostjo, ki se odraža na vseh segmentih človekovega življenja. A dejstvo ostaja, da smo ljudje družabna bitja, da eden drugega potrebujemo, da nismo ločeni od celote in lahko funkcioniramo sami zase. Ustvarjeni smo za vzajemnost in prenekatera osebnostna motnja današnjega časa ima svoj izvor v neznosni osamljenosti novorojenčka in dojenčka.

(več o zgornjih temah lahko poiščete na naslednjih povezavah: https://neuroanthropology.net/2008/12/21/cosleeping-and-biological-imperatives-why-human-babies-do-not-and-should-not-sleep-alone/; http://www.huffingtonpost.com/matthew-melmed/babies-mental-health-matters_b_7213290.html)

Scroll to top