Seveda imajo potrebo po delitvi svoje zgodbe z nekom, ki razume, vse mamice tudi tiste, ki imajo za sabo lepo porodno izkušnjo. Tudi tiste želijo ponosno deliti svoj uspeh, saj so le-te pa nemalokrat deležne komentarjev, da so imele srečo, ker so tako ustvarjene, ker je bila porodna babica prijazna, ker je bil otrok “majhen” ali že kaj, njihov trud pa je s tem razvrednoten. Vedno povem, da je lep porod lep odnos do njega in ja res so nekateri porodi lažji od drugih iz mnogo razlogov. A prav vsaka pa rodi, nobeni otrok ni le položen v naročje, vsaka se trudi po svojih najboljših zmožnostih. In lep porod je zagotovo tudi pripravljenost žene se podučiti, biti pripravljena sodelovati s svojim telesom, sprejemati odgovorne odločitve glede poroda samega in vsega, kar se okrog njega vrti. Naključij je bolj malo.

Kot sem že omenila je porod lep in opolnomoči, če imamo do njega pozitiven odnos. Če imamo odgovore na naša vprašanja, ima vsak zakaj svoj zato. S tem opolnomočenjem lažje premagamo neudobje nežnega poporodonega obdobja, razpoloženjske vzpone in padce, ki vsakemu porodu neizbežno sledijo, uspešneje dojimo, lažje premagujemo težave in otrok je bolj miren, pa tudi lažje se kasneje v življenju še odločimo za kakšnega otroka. Seveda je mnogo težje, kadar je porod težak zaradi napačne otrokove lege, je rojen z vakumom  ali carskim rezom, takrat se lahko zgodi, da je otrok precej jokav, nemiren in se težko doji. A naša osmišljenost poroda nam pomaga, da te težave lažje premagujemo.

Spodaj sem navedla 5 razlogov oziroma indikatorjev, ki neposredno povezujejo potek in doživljanje poroda otroka in mamice s poporodnim doživljanjem obeh, pa si jih poglejmo:

1. Rojstvo ima lahko za otroka dolgoročne fizične posledice: vakumski in  včasih še kleščni porod ter carski rez se običajno izvedejo takrat, ko vaginalni porod iz določenega več ali manj jasnega razloga ni možen, ko gre za očiten zastoj poroda. Eden od takih razlogov je lahko tudi napačna otrokova vstava, npr. obratna rotacija, ko je otrok z obrazom obrnjen naprej, namesto nazaj in zato pod napačnim kotom rine najprej v medenico in kasneje še v porodni kanal. Medenica je fiziološko oblikovana tako, da le pod določenim kotom dopušča vstop otrokove glavice, da gre skoznjo, in ne kar z vseh strani, torej otroček mora rotirati, da se glava pravilno zasuka in zmore vstopiti v medenico in kasneje v porodni kanal. Le nekatere medenice dopuščajo tudi vhod in rojstvo narobe zasukanega otroka, a pogosto do tega odkritja v porodnišnici ne pridemo, saj je mnogo prej  opravljen carski rez. Kot razlog takemu poteku se večinoma navede nenapredovanje poroda, kar pa lahko pomeni marsikaj in le neko natančno ovrednotenje poroda lahko ponudi odgovor na zaplet. Kaj pa v vsem tem dogajanju doživlja otrok? Ta že nekaj tednov leži v utesnjenem prostoru vaše maternice z glavo obrnjeno npr. nekam vstran, nato pa ga nekaj časa še močno in vztrajno pritiska v nek kot, pogosto s pomočjo umetnih popadkov – saj otrok ne ve, da se dogaja njegovo rojstvo – iz katerega pa sam brez pomoči njegove mamice ne more zlesti. Pomoč bi npr. bila redna menjava položajev mamice, da bi lahko spremenil lego. Ker se to pogosto ne zgodi, ga iz tega položaja izvlečejo na silo, ker se nikakor več ne počuti dobro. Porodna babica bi rekla, da je otrok v stiski, saj mu pada srčni utrip in primanjkuje kisika. Posledice takšnega poroda so za otroka lahko precej neprijetne, novorojenčki imajo lahko na tako nesrečen način zaležano glavo in vrat, da se zato težko dojijo ali pa le na eno stran težko dojijo, ker zaradi bolečin v vratu ne morejo obrniti glave v določeno smer. Včasih se otroci rodijo celo z tortikolisom (poležan in trd vrat), kar je hudo neprijetna nadloga, ki v najboljšem primeru izzveni v nekaj dneh. Vse skupaj pa se še bolj zaplete, če se spustimo na področje lobanjskih živcev. Lobanjske kosti otroka se med porodom prekrižajo in ponovno poravnajo v nekaj dneh. To je normalno, poravnava pa se zgodi tudi po zaslugi otrokovega sesanja na materinih prsih, saj premikanje čeljusti spodbudi omenjeno poravnavo. Vendarle pa se včasih to ne zgodi, pogosto je pritisk lobanjskih kosti tako velik, da mora otrok mnogo več sesati, da tlak pade in pogosto je stisnjen deseti lobanjski živec ali vagusni živec, ki vpliva tudi na prebavni sistem ter povzroči bolečino. Vse te težave so bolj verjetne, kadar je porod dolg, je otrokova lega neustrezna ali pa se je porod konča z urgentnim carskim rezom.
2. Rojstvo ima lahko za mamo dolgoročne fizične posledice: veliko je že bilo napisanega o neposredni povezavi med porodom in poporodnim časom ženske, zato se v to točko posebej ne bom spuščala. Omenila bi le določene bolečine, ki jih pripisujemo utrujenosti, pa so v resnici posledica napačno vodenega poroda, obporodnih posegov ter napačnega pristavljanja otroka ob dojenju. Včasih lahko po porodu trtična kost zelo boli: to je pogosto takrat, ko se je ob iztisu otroka na hrbtu, na fundus maternic obesila babica ali dve z opravičilom, da pomaga iztisniti otroka, da bo lažje in hitreje in manj nevarno za otroka. Vse od navedenega ne drži, saj je ravno pritisk na fundus maternice zelo, zelo nevaren in lahko povzroči hude posledice, med katerimi je tudi smrt zaradi izkrvavitve. Tudi zlom trtice ni redek pojav. Vsemu temu bi se lahko izognili le s primernejšim položajem za iztis, še prej pa s primernejšim vodenjem poroda brez pospeševanja in hitenja, z menjavo položajev mamice, z dopuščanjem časa otroku, da se pravilno namesti. Položaj na hrbtu bi bil primeren v primeru uporabe vakuma ali klešč. Včasih so spolni odnosi po porodu boleči, ker je bila epiziotomijska rana grdo zašita ali pa je psihološka travma po porodu tako huda, da so bolečine ob spolnih odnosih zgolj iluzorne, a še kako resnične v glavi teh mamic. Epiziotomija je prav tako poseg, ki večinoma ni potreben, razen kadar gre za vakum ali kleščni porod. Boleča hrbtenica po porodu pa je pogosto posledica napačnega pristavljanja otroka ob dojenju. Hrbtenica mora biti dobro podprta, prav tako naj otrok prvi mesec ali dva leži na blazini, da preprečimo sklonjen položaj in še nekaj drugih podrobnosti pravilnega pristavljanja, ki jih najdemo v vseh dobrih priročnikih za dojenje. Vse navedene težave (in druge) vplivajo ne le na doživljanje poroda in sprejemanje otroka, temveč tudi na doživljanje poporodnega obdobja. Fizične bolečine hitro preskočijo tudi na področje čustvenih težav, vse skupaj pa ima za mamico lahko dolgoročne posledice.
3. Rojstvo ima lahko za otroka dolgoročne psihološke posledice: celo pri lepih porodih, ki veljajo za naravne, naletimo na pogosto spregledane posledice npr. vnosa sintetičnega sintocinina (oksitocina ali pitocina, po domače umetnih popadkov). Tu ne morem mimo Michel Odent-a, ki pravi, da je krvni obtok matere proti otroku preko placente hitrejši kot obratno. In s krvjo potuje preko placente tudi vse ostalo, kar materi v krvni obtok vbrizgamo, npr. sintetični oksitocin, ki najverjetneje zmoti naravni hormonski sistem otroka, predvsem ruši receptorje za dojemanje naravnega oksitocina. To pa ima lahko velikanske negativne posledice na otrokov nevro-psihološki razvoj. Zakaj? Naravni oksitocin je ljubezenski hormon, ki ga sproščamo in čutimo ob izkazovanju in prejemanju pozornosti, ljubečih odnosov, celo prijetnem obedu, dotiku, masaži, spolnosti, tudi dojenju in na porodu. Z njegovo pomočjo premagujemo napetost, stres, tesnobo. Ob vnosu sintetičnega oksitocina na porodu pa lahko uničimo otrokove receptorje za zaznavanje naravnega oksitocina, kar Odent povezuje tudi z naraščajočim odstotkom avtizma, tesnobe, stresa, depresij in odtujenosti. Kasneje tudi z odvisnostjo od drog in alkohola. Porod je za otroka pogosto travmatična izkušnja, pa ne bi smela biti. Tudi prve minute po porodu so lahko ekstremno travmatične zanj, saj po prijetni 9 mesečni kopeli v plodovnici, ki je bila topla in nežna, pride v svet, kjer je nenormalno svetlo, primejo ga neke reči, ki jim mi pravimo roke, ga obrišejo z grobo krpo in zbrišejo z njega vse, kar mu je domače in poznano ter mu prinaša varnost in mir. Dokazano je, da dojenčki, katere se po porodu ne briše, jokajo manj. Zakaj že?
4. Rojstvo ima lahko za mamo dolgoročne psihološke posledice: krvno-možganska pregrada preprečuje sintetičnemu oksitocinu vstop v možgane. Ta informacija ne deluje škodljiva, če nam na porodu rečejo, da potrebujemo malo “dodatka” za pospešitev poroda ali pa injekcijo za lažje izluščenje placente in preprečevanje poporodne krvavitve. (Vsi ti dodatki temeljijo na sintetičnem oksitocinu.) Vendar pa imajo ti postopki neposreden vpliv na primanjkljaj naravnega oksitocina, ki se pretaka v materinih možganih, kar pomeni, da ti t.i. varni dodatki katastrofalno vplivajo na zmožnost povezovanja med mamo in otrokom, uspešnostjo dojenja, saj materine možgane prikrajšajo za velik odmerek naravnega hormona oksitocina, ki ga nujno potrebuje za vzpostavljanje ljubeče navezanosti na otroka. Veliko je mamic, ki kar nekaj časa po porodu jamrajo, da ne čutijo navezanosti na otroka, navala ljubezni in velike sreče. Ali pa ne ločijo joka svojega otroka od drugih. To se ne bi smelo dogajati, saj mamicam povzroči veliko krivih občutij, posledično pa tudi stresa, da niso dovolj ljubeče in skrbne.
5. Rojstvo ima lahko za očeta dolgoročne psihološke posledice: očetje so pogosto tisti člen poroda, ki je povsem zanemarjen. Kot doula trdno verjamem, da je samo 50% podpore, ki jo nudim na porodu, podarjen mami, ostalih 50% pa njenemu partnerju. Zanimivo je, da so na začetku, ob sklenitvi dogovora o moji prisotnosti na porodu, partnerji precej indiferentni in mame zelo zainteresirane, medtem ko se po porodu to razmerje kar enakovredno porazdeli med oba. Ob prisotnosti doule na porodu je partner dosti bolj vpleten v porod kot sicer in zmožen ženi nuditi več opore, saj se ravno zaradi prisotnosti doule, tudi on počuti varnejšega. To velja za lepe porode, kadar pa je porod travmatičen in je poslan iz porodne sobe sam z vsemi svojimi frustracijami, ki mu jih nihče ne pojasni, ko nima nikogar vprašat, kaj bo in kako bo, pa je situacija zanj naravnost nevzdržna. Če je takrat ob njegovi strani doula, ki pojasni, ki odgovori, ki mu poda otroka v skin-to-skin handling in pokaže, kako se to dela, mu bistveno olajša situacijo. Nikakor ni zanemarljivo, kakšen vstop v očetovstvo doživi partner. Zdaj je dokazano, da tudi moški doživljajo poporodno depresijo, pogosto kot posledico svojih strahov, zatrtih frustracij in nerealnih pričakovanj.

Ko delam s parom, skušam na te procese kar najbolj opozoriti in par informirati. To je moja dolžnost, njuna pa je, kako se bosta odločila, glede na informacije, ki jih dobita in glede na pričakovanja in želje, ki jih gojita. Žal velikokrat naletim na gluha ušesa, saj ne verjamejo povsem, najverjetneje tudi zato, ker so ti hormonski procesi nevidni. Verjamejo pa kasneje, ko se začnejo neprijetni čustveni odzivi tako na strani mamice kot otroka. Potem pa še partner pogosto doda svoj komentar in mera je polna. Kaj naredim v vseh teh primerih? Poslušam, največkrat le poslušam in pomaga. Saj sem največkrat prva, ki te stvari slišim, ker so ti pari, te mame polni krivde in sramu, mislijo namreč, da so v teh občutjih osamljeni in čudni. Vendar je žal v realnosti tega veliko.

Naj zaključim kot sem začela, lep odnos do poroda ni naključje, v njem je veliko osveščenosti, odgovornosti in pravih odločitev o porodnem procesu tiste žene. In tak trud prinese rezultat. Če pa se porod konča drugače kot je bilo načrtovano, je potrebno ovrednotenje, saj vprašanja terjajo odgovore. Razumevanje kasneje prinese olajšanje, da so tudi te mame naredile vse, kar so mogle. In potem šele se začne poporodno obdobje v pravem pomenu besede.

Prevedla, priredila in povzela Simone Kindermann, CBI porodna in poporodna doula, IAIM masažna inštruktorica za dojenčke Viri:http://pathwaystofamilywellness.org/Parenting/five-reasons-your-birth-can-affect-your-baby-and-your-parenting.html

Mothering the Mother, Marshall H. Klaus, M.D; John H. Kennel M.D.; Phyllis H. Klaus, M.D., C.S.W; Addison-Wesley Publishing Company, Nov. 1995

Primal Health, Michel Odent, Clairview 2002