Osebno mi pa pride na misel tudi ljubosumje. Zdaj pa vprašanje, ki nam je morda nerazumljivo in nenavadno in vzbuja neprijetnost, kako je lahko oče ljubosumen na lastnega otroka?

Ljubosumje je čustvo kot vsako drugo in govori o tem, da nam drago osebo želi nekdo speljati s pozornostjo, ki jo potrebuje ali izkazuje. A to ljubosumje med otročkom in očetom se prične že v času nosečnosti in nadaljuje takoj po porodu. Očetom namreč manjka ta prvi primarni stik, ko se otroček rodi na ta svet.

Očetje se pogosto počutijo izvzete iz dogajanja, nemočne, nepotrebne, nepomembne in v resnici slika kaže, da je vse, kar otroček potrebuje, njegova mama in očetova partnerka.

Tega doječa mamica ne vidi tako in je v resnici težko videti obe plati. Kljub temu pa skušajmo razumeti ali vsaj sprejeti, da ni prijetno biti le nekdo, ki skrbi za hrano, za gospodinjstvo, za to, da so naše potrebe zadovoljene, a hkrati ne zmore potolažiti dojenčka na način in enako zadovoljivo kot mama.

Kako lahko doječa mamica pomaga partnerju prebroditi ta občutja ljubosumja, ki jih je potrebno jemati resno, četudi imamo občutek, da so na nek način krivična:

1. pogovorite se z njim: pogovorite se o dojenju, morda se vaš partner ne znajde dobro v teh občutjih, morda nikoli ni razmišljal o vaših dojkah na tak način, da jih bo moral deliti z otrokom ali pa sploh ne bo več imel dostopa do njih. V njegovi glavi se lahko plete marsikaj in najslabše je, če ta občutja niso nagovorjena.
2. skupaj se poučita o dojenju: čeprav oče ne more dojiti, to ne pomeni, da mu o tem ni potrebno nič vedeti. Bolj poučen očka je tudi bolj razumevajoč očka. In marsikdaj v času mlečne krize, ko mleka ni dovolj, ravno ta mož in oče nosi ključno vlogo v podpori doječi mami po vztrajanju in premagovanju ovir ali pa ne.
3. skin-to-skin pestovanje tudi zanj: skin-to-skin pestovanje ni omejeno samo na novorojenčka in mamico. Tudi očetje naj na ta način pestujejo svoje novorojenčke takoj, ko mine prva ura po porodu, ko se otroček prvič sam pristavi in podoji. Oksitocin, ki se ob tem sprošča v obeh, ustvarja nevidno, a trdno povezavo med njima. Še kasneje doma, je te vrste pestovanje zelo priporočljivo. Najverjetneje je to najbližji način dojenju, saj prav tako omogoča regulacijo telesne temperature pri otročku, stabilizacijo srčnega utripa in dihanja. Dr. Nils Bergman, švedski perinatalni nevrolog, je v svojih opazovanjih dognal, da vsaj 30 minut skin-to-skin pestovanja očeta in novorojenčka dobesedno obnovi očetove možgane. Mamica, ki je pravkar rodila, ima to prednost, da izločanje pravih hormonov (oksitocin, prolaktin) hitro vzpostavi ravnovesje v njenem telesu. Očetje se morajo za hormonsko ravnovesje bolj truditi. S pestovanjem novorojenčka se v njihovih možganih tako prične izločati hormon dopamin v kombinaciji z oksitocinom, ki v njem sprožita pozitivne asociacije v odnosu do dojenčka. Na ta način se v njem hitreje prebudi starševski nagon. Seveda so cele generacije očetov dobro vzgajale svoje otroke, pa niso imeli tega stika. Pomanjkanje skin-to-skin pestovanja ne pomeni slabega očeta, le raziskave kažejo, da se ti očeti, ki pa vzpostavijo ta prvi stik, lažje spopadajo z izzivi skrbi in nege dojenčka.
4. spodbujajte ga k nošenju novorojenčka:  tudi nošenje dojenčka zelo spodbuja njuno povezanost. Otroček je na očetovih prsih umirjen iz enakega razloga kot je umirjen na maminih. Ni vedno razlog v maminih prsih in vonju po mleku, da se dojenček pomiri. Varnost in toplino lahko dobi tudi pri očetu.
5. dajte mu opravilo, ki ga zmore le on: očetje se največkrat pritožijo ravno nad tem, da ker ne morejo dojiti, za otroka niso dovolj dobri. A lahko pa npr. masirajo svojega dojenčka. Masaža dojenčka je nadvse sproščujoča za oba, otrokova zadovoljnost in gruljenje pa bosta partnerju dali potrebno samozavest, da vendarle nekaj naredi prav in dovolj dobro.
6. opomnite ga, da previjanje dojenčka ni samo “previjanje”: previjanje je zelo dober način vzpostavljanja komunikacije z dojenčkom. Lahko vzpostavita očesni stik, se “pogovarjata” in dojenček v tem rituali zelo uživa. Zanj je vse novo in prvič, previjanje pa je ritual, ki mu je prijeten. Zato otroček hitro poveže dogodek ali občutje z osebo. V tem primeru prijetno z očetom.
7. spodbudite ga k utrjevanju odnosov z starejšimi otroki: tak “aranžma” je vsaki otročnici v veliko pomoč in tudi starejši otroci tako zelo potrebujejo svojega očeta v novonastali življenjski situaciji. Rojstvo novega družinskega člana vedno dodobra pretrese družino.
8. poiščite načine, v katerih vas lahko podpre: in se mu za podporo zahvalite. Bodisi, da vam prinese kozarec pijače, ko dojite bodisi, da popestuje otročka in se vi v miru oprhate, karkoli naredi za vas, ni samo po sebi umevno. Zahvalite se. Očetje namreč, predvsem v prvih letih otrokovega življenja, potrebujejo precej podpore. So spregledani, v marsičem in ta spregledanost lahko privede do nerazumevanja, odtujenosti in nazadnje celo do razpada. Zato se velja potruditi na tem mestu in partnerja opaziti. Opaziti njegov trud, malenkosti, ki jih postori in biti zanje hvaležna. Vsekakor velja ta odnos gojiti v obe strani, a ravno obdobje rojstva otroka, ki je eden najintenzivnejših v življenju ene ženske ali para, je tudi eden najobčutljivejših za odnos. Kar naenkrat smo starši in sploh še ne vemo dobro, kaj to pomeni. A eden drugemu smo pa še vedno in vedno bomo partnerji. In ni najenostavneje to dvoje ločevati.
9. obudite smisel za humor: smejta se, smejta se samemu sebi, življenju, dogodkom. Težave, skrbi, utrujenost, življenje, …, vse se lažje premaguje z smehom.
10. ne pozabita na dotik: pogosto novopečene mamice ob koncu dneva ne zmorejo več pomisliti na dotik, saj so se ga naužile tekom dneva z svojim dojenčkom. A partner potrebuje druge vrste dotik in prav tako me. Ta dotik bo hranil vajino ljubezen, od nje pa bodo živeli vajini otroci. Dotik bo tudi obudil intimo med vama, ki vaju bo kot moža in ženo znova povezala na najgloblji ravni.

Izziv starševstva povsem raztegne naše zmožnosti spopadanja z življenjem. V njem izkusimo tako najbolj igrive in radostne momente, utrujenost in neprespanost kot je doslej nismo poznali, a raztegne nas tudi v čustvenem smislu. Napolnjeni smo s tako silovitimi čustvi, katerih se na momente lahko prav prestrašimo: od lebdenja v sreči, do neprepoznavnega zaščitništva, do frustracije, ki v nas lahko prebudi vulkan! Starševstvo je izziv k osebnostni rasti obeh staršev: mame in očeta. In zato je potrebno rasti že v partnerskem odnosu, da starševstvo kasneje poveže in ne razdvoji.

Kot sem zapisala na začetku: partnerski odnos je z rojstvom otroka na silni preizkušnji in lahko se zelo odtuji, če nismo pozorni na malenkosti, ki ne vzamejo veliko časa, samo pozornost. In ta čuječnost se ne spremeni s številom otrok, ne postane lažja. Vedno bolj je pomembna.

(Več o tem najdete na: www.mothering.com; www.bellybelly.com.au; Becoming us (2014))