Babice in drugi strokovnjaki, ki podpiramo nemoten porod, se trudimo in borimo, prav tako pa desetletja že nudimo celostno podporo porodnicam. Gre za podporo ženskam, ki so spoštovane v njihovi unikatnosti, poznavanju njihovega načina življenja, verovanja, kulture, zmožnosti. Vendar pa ti podporniki oz. mi, pri svoji skrbi za podporo materinih osebnih potreb pogosto bijemo boje z nadrejenimi in smo deležni raznih strokovnih sramotenj, https://midwiferytoday.com/mt-articles/equality-for-midwives/, ko zagovarjamo pravice žensk po svobodni izbiri porodnega okolja in podpornega osebja.

Okorel bolnišnični časovni okvir, ki določa napredovanje poroda, posega v naravni ritem, ki sam določa napredovanje glede na zmožnosti mame in otroka, nikakor pa poroda ne zavlačuje, kar si v bolnišničnem okolju strokovnjaki pogosto narobe razlagajo.

Pa vendar obstajajo klinični, https://journals.plos.org/plosmedicine/article?id=10.1371/journal.pmed.1002492, in znanstveni dokazi, ki jasno opredeljujejo, da se porod ne sme obravnavati kot univerzalen in mehanični proces, ki ga določajo neki klinični kriteriji. Celo nove smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) jasno določajo, da se mora strokovni pristop k skrbi in podpori porodnicam spremeniti https://www.who.int/reproductivehealth/publications/intrapartum-care-guidelines/en/.

Pred časom so prav tako v okviru Svetovne zdravstvene organizacije podali smernice, da je lep porod mnogo več kot le rojstvo zdravega otroka (Good Birth Goes Bayond a Healthy Baby) https://www.who.int/mediacentre/commentaries/2018/having-a-healthy-baby/en/

Pa vendar, kakorkoli so te smernice logične, je tak humanistični model obporodne skrbi zelo težko uvesti v prakso. Pri WHO priznavajo, da je razlog le-tega v naraščajoči medikalizaciji naravnega porodnega procesa. Porodno izrazoslovje, ki uporablja termin kot je “nenapredovanje poroda” ali pa “nemoteno merjenje plodovih srčnih utripov” postavlja zdravnike in babice na položaj skrivnostnih in vsemogočnih strokovnjakov, ki o porodnem procesu vedo največ.

Sistem jim daje moč in nadzor nad porodnicami ter jim omogoča, da posežejo v porod, ko to ni potrebno in/ali indicirano od porodnice. Nadzirajo porodno izkušnjo z izbirami, možnostmi in kliničnimi indikatorji na način, ki ne opolnomoči, niti ne navaja, da se večina porodov zgodi brez vsake intervencije.

Svoboda izbire

Raziskave kažejo, da način s katerim babice in zdravniki komunicirajo s porodnicami, le-te navaja k odločitvam, ki so v prid strokovnim odločitvam https://blogs.bmj.com/bmj/2018/02/08/humanising-birth-does-the-language-we-use-matter/. Zdi se, da način izražanja izvaja pritisk na porodnice k sprejemanju določenih odločitev, ki jih sicer ne bi: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0738399116304542. Izrazi “moramo storiti to in to” npr. porodnicam vsiljuje prepričanje, da je neka intervencija nujna, čeravno ni.

Strokovne preference pa pogosto temeljijo na prepričanju obstoja najmanjšega tveganja, ki prav tako ne podpira anatomije v porodnem procesu, kakor tudi ne podpira porodnice v njihovi svobodi odločitve. Že samo s spremembmo uporabe določenih izrazov in spremembo komunikacije s porodnico, pa bi spremenil vse to https://blogs.bmj.com/bmj/2018/02/08/humanising-birth-does-the-language-we-use-matter/. Že sam izraz ob sprejemu porodnice kot pacientke v porodnišnico in postavljanju diagnoze, je povsem napačen. Gre za žensko, ki bo rodila in ne za pacientko, ki je bolna.

To idejo s svojimi smernicami podpira tudi The National Institute for Health and Care Excellence (NICE) https://www.nice.org.uk/guidance/cg190/chapter/Recommendations#care-throughout-labour, ki babice in zdravnike spodbuja h komunikaciji, ki ustvarja porodnicam spoštljivo okolje. V takem okolju je ona tista, ki ima nadzor nad situacijo in ne osebje.

Kakorkoli pa so te smernice in vodila odlična in v pomoč, pa vendarle močno kažejo na trenutno situacijo v svetu porodništva, kjer ženske nimamo podpore v sprejemanju lastnih odločitev ne da bi ob tem na nas izvajali pritisk po sprejemanju vsaj nekih minimalnih odločitev njim v prid – to so npr. številni vaginalni pregledi med samim porodom in/ali pa rojevanje na mestih, ki naj bi bil za nas najbolj varen.

Informiran pristanek

Babice in zdravniki žal nimajo druge možnosti kot da se temeljito ozrejo v lastno komunikacijo s porodnicami. Razsiskave namreč jasno kažejo, da porodna terminologija preprečuje ženskam, da bi verjele v lastne telesne zmožnosti po porajanju brez zdravniške intervencije, in/ali sprejemale osveščene odločitve glede lastnih potreb in osebnih prednosti. Sprememba načina komunikacije bi porodnicam prav tako pomagala pri spremembi okoliščin v porodnem procesu, kadar je nenadoma intervencija potrebna in tako omogočila, da bi ženske še vedno imele pozitivno porodno izkušnjo.

Med nosečnostjo in porodom nam je ženskam v stikih s strokovnim osebjem odvzeta možnost zaupanja vase, odvzeta možnost opolnomočenja. V tem kontekstu so nove smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) zelo dobrodošle, a kljub temu moramo poskrbeti, da se bodo tudi izvajale. Stroka bi se morala zavedati, kakšno moč imajo s svojim načinom komunikacije nad ženskami med porodom in jim zagotoviti večje možnosti po informiranju o ustroju in delovanju lastnega telesa med porodom. Ženske morajo/moramo biti zmožne sprejemati prave in osveščene odločitve o sebi v porodnem procesu, kakor tudi imeti znanja o dostopnosti strokovnega znanja in podpore.

Zgoraj navedene smernice bi za marsikaterega strokovnega delavca najbrž predstavljale precejšen zalogaj, namreč drugačno gledanje na porod kot je dosedanje, ki ga vidi kot dejavnik tveganja. Pa vendar bi priporočene smernice po spoštljivejši komunikaciji in skrbi ženskam nudile potrebno podporo, ki si jo želimo in potrebujemo.

Kakšna pa je situacija v slovenskih porodnišnicah?

Med dokumenti, ki opredeljujejo vodilno porodno politiko v slovenskih porodnišnicah, obstaja delo asis. Petre Petročnik, diplomirane babice, z naslovom Porod in jo najdete na naslednji povezavi tukaj.

Dokument jasno opisuje dogajanje v porodnem procesu po dobah, kakor tudi navaja pravice žensk po informiranosti in svobodi odločitve v vsakem trenutku porodnega procesa. Delo lepo opredeljuje pomembnost odprte in spoštljive komunikacije s porodnicami, kar jim omogoča možnost informirane izbire in lepo izkušnjo poroda, ki opolnomoči. Tako je npr. navedeno, da čistilna klizma (klistir) med porodom ni potrebna, da dokazov za njeno izvedbo ni in da naj bi ženske morale imeti prave informacije o tem, da lahko klistir tudi zavrnejo (ali sprejmejo).

Navaja tudi, da ima vsaka ženska svoj porodni ritem, naloga babice in zdravnika pa je, da temu ritmu sledita in pomagata. Kaj to v praksi pomeni? Da se porod ne pospešuje ali predhodno inducira, če za to ni jasnih razlogov.

Zanimiva navedba je tudi, da naj se porod odvije kar najbolj fiziološko, zato naj se ženska med porodom svobodno giba. V praksi to pomeni, da CTG ni stalno priklopljen na porodnico, saj se je z njim praktično nemogoče premikati. Nezmožnost premikanja pa ima mnoge posledice tako za porodnico kot za otroka, saj je v ležečem položaju mnogo težje premagovati popadke, otrok ima slabše možnosti pravilnega vstavljanja v porodni kanal in s tem več možnosti nepravilnega izhoda. To pa ima spet posledice na izzid poroda, ki se z nepravilno glavično vstavo lahko konča z vakumom ali carskim rezom, možnost komplikacij se bistveno poveča. Uporaba protibolečinskih sredstev je večja, ker so popadki bolj boleči. Včasih se porod lahko tudi ustavi in je zato uvedba umetnih popadkov nujna. Skratka, ena taka smernica kot je svobodno gibanje ima neposredne posledice na izzid poroda, in je pogosto potrebno ženski na porodu gibanje svetovat in pojasnit, zakaj je pomembno. Gre za informiranost, s pomočjo katre se lahko ženska svobodno odloči, kako bo ravnala.

Delo navaja še mnogo smernic, ki so za porod silno pomembne, tudi pomembnost vnosa hrane npr., saj je dokazano, da se poraba kalorij poveča na 121 Kcal/uro. Če telo dodatnega vnosa hranil ne dobi, začne črpati iz lastnih zalog energije, kar pa vodi v izčrpanost. Praksa pa je, da se porodnicam v večini slovenskih porodnišnic hrana prepoveduje, saj naj bi v primeru carskega reza bila hrana v želodcu težava. Vendar pa je to spet pristop odvzema najmanjšega tveganja in preventive v smislu, kaj vse gre lahko narobe. Ne pa gledanje na porod kot na naravni fiziološki proces, kjer v večini primerov ne gre nič narobe, če le vanj ne posegamo na umeten način.

Svetujem, da si v kolikor ste pred porodom ali pa ne, to delo vzamete v roke in si ga preberete, saj se je nanj primerno sklicevati v porodnem procesu. Delo je potrjeno s strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje in se v veliki meri nanaša tudi na smernice WHO, ki so navedene zgoraj v blogu. Teh smernic naj bi se v postopanju z porodnicami babice in zdravniki namreč držali.

Prilagam pa še link k ostalim dobrim dokumentom, ki so bila pripravljena za strokovne delavce in so vir preverjenih in pametnih informacij v zvezi z nosečnostjo, porodom in času po njem: http://www.zdaj.net/sl/gradiva/priprava-na-porod-in-starsevstvo-nasveti-in-pogovori-o-dojencku-gradivo-za-strokovnjake/

Večina žensk se v današnjem času v obdobju pred zanositvijo, tekom nosečnosti, porodom in obdobju po porodu  prepušča oskrbi javnih dobičkonosnih institucij. Kljub temu pa se vedno več žensk tudi zaveda, da je nosečnost mnogo širša od medicinskih pojmov, o katerih so seznanjene v knjigah in ginekoloških ambulantah. Vedno več žensk si namreč želi povrniti čarobnost rojstvu materinstva, ki nima nič skupnega z hladno medicinsko oskrbo.

Ženska, ki si želi bolj naravne in skrbne porodne izkušnje, ki jo bo popeljala v materinstvo, si lahko pomaga na mnogo razpoložljivih načinov, predvsem pa tako, da začne z iskanjem kvalitetnih in nepristranskih informacij o naravnem porodu in možnostih, ki jih za to ima na razpolago. Tudi je pomembno, da v skladu s svojimi željami poišče porodnišnico, ki ji v njenih pričakovanjih pride najbolj blizu. Pomembno pa je vsekakor tudi podporno osebje, na katerega se v vsakem trenutku lahko obrne za informacijo in podporo ali tudi, ko je v dvomih glede svoje odločitve. Med podporno osebje spadaj tiste osebe, ki niso čustveno vpletene, a so na njeni strani, strokovno dovolj podkovane in so ji na razpolago. Taka oseba je npr. doula, potem naravnim porodom naklonjena babica in ginekolog, terapevt, ki izvaja sprostitvene masaže, telovadbo za nosečnice in podobno. Na tem mestu bom opisala zgolj eno od teh vlog, vendar bistveno pri porodu bodisi v porodnišnici ali pa doma: to je porodna doula.

Vendar pa za razlikovanje naj najprej napišem nekaj vrstic o običajnem klasičnem porodu, to je porodu po predlogi, ki ste ga deležne, če greste roditi v eno od slovenskih porodnišnic, ki naravnim zakonitostim ustroja ženskega telesa niso naklonjene.

Porod po predlogi

Če svojega poroda ne načrtujete, kar pomeni, da boste sprejeli porodni načrt, za katerega osebje v porodnišnici meni, da je za vas najboljše, so vaše možnosti, da se zgodi sledeče, res velike:

• Ko boste prispeli v porodnišnico, vas bodo v sprejemni pisarni sprejele medicinske sestre ter pospremile v porodno sobo. Tam se boste morale uleči na porodno posteljo, kjer vam bodo namestili statični ctg, kanilo za vsak primer ter prepovedali vnos hrane in celo pijače (ponekod dovolijo le kakšen požirek vode ali nesladkanega čaja sem in tja ali pa palčko, namočeno v tekočino, s katero si ovlažite ustnice).
• Glede na dovzetnost porodnišničnega osebja za naravne porode, vam bodo morda dovolili hojo po sobi ali premikanje v položaj, ki bo spodbujal otroka, da bo poiskal optimalen položaj za rojstvo in bo porod hitreje napredoval … ali pa vam bodo svetovali, da preprosto ležite na hrbtu. Položaj, ki je za večino najmanj učinkovit, kar zadeva napredovanje poroda in tudi najbolj boleč.
• Ko bodo popadki postali močnejši in bo porodna bolečina intenzivnejša, se bo na vratih vaše porodne sobe pojavilo osebje (tujci, ki jih ne poznate), ki vam bo svetovalo uporabo analgetikov.
• Redno vas bodo pregledovali babice, specializanti, zdravnik – tudi vaginalno – ter ugotavljali odprtost materničnega vratu. Ko bodo ugotovili, da ste do konca odprti (10 cm), boste rodili v prisotnosti babice in zdravnika, če ne bo imel nujnejšega primera na oddelku. To osebje bo ostalo z vami do iztisa otroka in placente.
• Ko se porodita otrok in placenta, vam otroka odnesejo, opravijo potrebne meritve, obrišejo in oblečejo ter zavitega prinesejo nazaj.

Zgoraj našteto temelji na predpostavki, da niste bili deležni umetnih popadkov za pospeševanje poroda. Povsem običajno je, da porod traja do 24 ur (celoten porod, od samega začetka), sploh za prvorodke, nekatere porodnišnice pa imajo sistem, da po 12. urah avtomatično namestijo umetne popadke, če po njihovih časovnih merilih porod ne napreduje dovolj hitro. Zgoraj našteto tudi temelji na predpostavki, da se med porodom ni pripetilo nič takega, kar bi zdravnika vodilo k temu, da opravi carski rez.

Tako se vprašamo, kje na poti smo pozabili na ljubezen in spoštovanje v času poroda? Kje na poti smo pozabili na ljubezen in spoštovanje in sočutje v času poroda in do novorojenega otroka? Če samo pomislimo na otroka: mar ne bi prve trenutke svojega novega življenjskega okolja raje preživel na golih materinih prsih, katere vonj in srčni utrip pozna? Kje je tukaj skrb, lepota rojstva in spet ljubezen?

Kako je mogoče, da je najbolj sveta stvar na svetu, ki je rojstvo novega otroka, postala tako hladna in odbijajoča?

Menim, da je očitno, kako velika je potreba nosečnice po osebi, ki se v času njenega poroda zanjo zavzame, jo spodbuja, zagovarja, pomaga na ljubeč in sočuten način. Oseba, ki jo pozna iz časa nosečnosti, zaupna in znana oseba. Oseba, ki bo ob njej, ko pride veliki trenutek rojstva. Nekdo, ki ni mama, sestra, tašča ali prijateljica, tiste osebe imajo v življenju mamice drugo vlogo.

Velika je namreč razlika med čustvenim partnerjem na porodu nosečnice in porodni spremljevalki. Čustveni partner občuti nemoč, strah in tudi frustracijo, ker situaciji morda ni kos. Porodna spremljevalka pa je strokovna oseba, ki je stabilna, se poroda ne boji in je nosečnici v nepretrgano poro. Nenazadnje je v oporo tudi partnerju, saj je le-ta razbremenjen skrbi, kako naj pomaga, če nima znanja.

Porod s podporo doule

Zato, če boste rodile v porodnišnici, je spremstvo porodne doule izjemno koristno. Doula je v splošnem oseba, ki nudi porodno oporo, nekdo z znanjem in izkušnjami in pravo mero sočutja, da ženski pomaga tako fizično kot psihično k pozitivni porodni izkušnji. Vedno pa je tudi osebna raven odnosa in dogovora med njo in doulo, kakšno pomoč naj doula nudi.

Kljub temu pa lahko strnemo vlogo doule v naslednje:

Dobro razume globoko potrebo po fizični in čustveni podpori nosečnice na porodu.

Očetje običajno niso idealne doule. Partnerkam med porodom lahko nudijo čudovito oporo, pomoč in ljubezen, vendar je to tudi njihova porodna izkušnja. Ker je močno čustveno vpleten in ker nima izkušenj v nudenju porodne opore (tudi, če že ima dva ali tri porode svojih otrok za seboj), je zanj zelo dobro, da lahko partnerko in sebe »samo« čustveno podpira s fizičnim stikom in spodbudo – ne pa, da mora namesto porodnišničnega osebja skrbeti še za celostno porodno podporo. Iz podobnih razlogov ne morejo biti v vlogi doule sorodniki in prijatelji.

Doula dela za porodnico. Nosečnica jo najame in plača, da jo podpira v njenih željah med porodom, da je vmesni člen med njo in osebjem ter podpira njene želje med samim porodom. Idealno je, če ima doula uvid v materine želje in potrebe na porodu ter se intuitivno nanje odziva.

Nosečnici pomaga pri razumevanju in ustvarjanju porodnega procesa.

Če nosečnica načrtuje porod v porodnišnici na čim bolj naraven način in s čim manj intervencijami, mora biti dobro seznanjena s postopki porodnega procesa, na katere lahko vpliva, jih spodbuja ali zavrne. Izkušena doula je dobro informirana o postopkih lokalnih porodnišnic in ji pri načrtovanju poroda lahko pomaga.

Veliko žensk si želi naravnega poroda, vendar si ne predstavljajo, kakšnim postopkom bodo podvržene, ko enkrat prispejo v porodnišnico – to je tudi eden izmed glavnih razlogov, zakaj se toliko porodov konča drugače, kot so si jih žene zamislile. Doula sicer ne more zagotoviti, da se bo porod končal točno tako kot si ga je zamislila nosečnica, lahko pa jo dobro informira, da je seznanjena z vsem, kar jo čaka za vrati porodnišnice.

Porodni načrt je pisni dokument, na katerem so izražene materine želje v zvezi s porodom in bi ga porodnišnično osebje moralo upoštevati. Žal temu vedno ni tako, lahko pa se doula v tem primeru sklicuje nanj oz. vam že doma, še pred pričetkom poroda, pomaga napisati  kratek in jasen porodni načrt.

Nosečnici pomaga pri uresničitvi porodnega načrta tako, da ji je v oporo in zanjo posreduje pri osebju ali po potrebi tudi pri družinskih članih.

Glede obporodnih postopkov se porodnišnice med seboj zelo razlikujejo –  v nekaterih je ctg stalno nameščen, v nekaterih dovolijo minimalno gibanje, v nekaterih nista dovoljeni hrana in pijača, prakse so različne. Porodna doula poskrbi, da je nosečnica v naprej seznanjena s tem, da se pripravi na to, kaj bo sprejela in kaj ne bo. Če iz kakršnegakoli razloga v porodni sobi ne želi videti določene babice ali družinskega člana, bo doula poskrbela, da se njeni želji ugodi. Če je nosečnici hladno ali bi potrebovala dodatno blazino, jo bo doula priskrbela. Če se ji bo zdelo, da bo zagotovo »umrla«, jo bo doula pomirila, in če bo spoznala, da bo vendarle potrebovala analgetik, bo doula posredovala pri osebju, še prej pa bo ženo spodbujala in opogumljala, ki bo morda na ta način premagala potrebo po protibolečinskih sredstvih.

Na ta način vas bo pripeljala do cilja, to je do porodne izkušnje kot ste si jo zamislili, čeprav bi nekje na poti že sami morda obupali.