Nepregledna množica žensk vsak dan povsod po svetu rojeva svoje otroke na povsem naraven način, brez zdravstvenih intervencij. Zanje je najpomembnejša skrb in nepretrgana prisotnost babice ali druge usposobljene osebe, ki zmore ustvariti tako podporno okolje, ki spodbuja njihov hormonski in fiziološki proces.

Babice in drugi strokovnjaki, ki podpiramo nemoten porod, se trudimo in borimo, prav tako pa desetletja že nudimo celostno podporo porodnicam. Gre za podporo ženskam, ki so spoštovane v njihovi unikatnosti, poznavanju njihovega načina življenja, verovanja, kulture, zmožnosti. Vendar pa ti podporniki oz. mi, pri svoji skrbi za podporo materinih osebnih potreb pogosto bijemo boje z nadrejenimi in smo deležni raznih strokovnih sramotenj, https://midwiferytoday.com/mt-articles/equality-for-midwives/, ko zagovarjamo pravice žensk po svobodni izbiri porodnega okolja in podpornega osebja.

Okorel bolnišnični časovni okvir, ki določa napredovanje poroda, posega v naravni ritem, ki sam določa napredovanje glede na zmožnosti mame in otroka, nikakor pa poroda ne zavlačuje, kar si v bolnišničnem okolju strokovnjaki pogosto narobe razlagajo.

Pa vendar obstajajo klinični, https://journals.plos.org/plosmedicine/article?id=10.1371/journal.pmed.1002492, in znanstveni dokazi, ki jasno opredeljujejo, da se porod ne sme obravnavati kot univerzalen in mehanični proces, ki ga določajo neki klinični kriteriji. Celo nove smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) jasno določajo, da se mora strokovni pristop k skrbi in podpori porodnicam spremeniti https://www.who.int/reproductivehealth/publications/intrapartum-care-guidelines/en/.

Pred časom so prav tako v okviru Svetovne zdravstvene organizacije podali smernice, da je lep porod mnogo več kot le rojstvo zdravega otroka (Good Birth Goes Bayond a Healthy Baby) https://www.who.int/mediacentre/commentaries/2018/having-a-healthy-baby/en/

Pa vendar, kakorkoli so te smernice logične, je tak humanistični model obporodne skrbi zelo težko uvesti v prakso. Pri WHO priznavajo, da je razlog le-tega v naraščajoči medikalizaciji naravnega porodnega procesa. Porodno izrazoslovje, ki uporablja termin kot je “nenapredovanje poroda” ali pa “nemoteno merjenje plodovih srčnih utripov” postavlja zdravnike in babice na položaj skrivnostnih in vsemogočnih strokovnjakov, ki o porodnem procesu vedo največ.

Sistem jim daje moč in nadzor nad porodnicami ter jim omogoča, da posežejo v porod, ko to ni potrebno in/ali indicirano od porodnice. Nadzirajo porodno izkušnjo z izbirami, možnostmi in kliničnimi indikatorji na način, ki ne opolnomoči, niti ne navaja, da se večina porodov zgodi brez vsake intervencije.

Svoboda izbire

Raziskave kažejo, da način s katerim babice in zdravniki komunicirajo s porodnicami, le-te navaja k odločitvam, ki so v prid strokovnim odločitvam https://blogs.bmj.com/bmj/2018/02/08/humanising-birth-does-the-language-we-use-matter/. Zdi se, da način izražanja izvaja pritisk na porodnice k sprejemanju določenih odločitev, ki jih sicer ne bi: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0738399116304542. Izrazi “moramo storiti to in to” npr. porodnicam vsiljuje prepričanje, da je neka intervencija nujna, čeravno ni.

Strokovne preference pa pogosto temeljijo na prepričanju obstoja najmanjšega tveganja, ki prav tako ne podpira anatomije v porodnem procesu, kakor tudi ne podpira porodnice v njihovi svobodi odločitve. Že samo s spremembmo uporabe določenih izrazov in spremembo komunikacije s porodnico, pa bi spremenil vse to https://blogs.bmj.com/bmj/2018/02/08/humanising-birth-does-the-language-we-use-matter/. Že sam izraz ob sprejemu porodnice kot pacientke v porodnišnico in postavljanju diagnoze, je povsem napačen. Gre za žensko, ki bo rodila in ne za pacientko, ki je bolna.

To idejo s svojimi smernicami podpira tudi The National Institute for Health and Care Excellence (NICE) https://www.nice.org.uk/guidance/cg190/chapter/Recommendations#care-throughout-labour, ki babice in zdravnike spodbuja h komunikaciji, ki ustvarja porodnicam spoštljivo okolje. V takem okolju je ona tista, ki ima nadzor nad situacijo in ne osebje.

Kakorkoli pa so te smernice in vodila odlična in v pomoč, pa vendarle močno kažejo na trenutno situacijo v svetu porodništva, kjer ženske nimamo podpore v sprejemanju lastnih odločitev ne da bi ob tem na nas izvajali pritisk po sprejemanju vsaj nekih minimalnih odločitev njim v prid – to so npr. številni vaginalni pregledi med samim porodom in/ali pa rojevanje na mestih, ki naj bi bil za nas najbolj varen.

Informiran pristanek

Babice in zdravniki žal nimajo druge možnosti kot da se temeljito ozrejo v lastno komunikacijo s porodnicami. Razsiskave namreč jasno kažejo, da porodna terminologija preprečuje ženskam, da bi verjele v lastne telesne zmožnosti po porajanju brez zdravniške intervencije, in/ali sprejemale osveščene odločitve glede lastnih potreb in osebnih prednosti. Sprememba načina komunikacije bi porodnicam prav tako pomagala pri spremembi okoliščin v porodnem procesu, kadar je nenadoma intervencija potrebna in tako omogočila, da bi ženske še vedno imele pozitivno porodno izkušnjo.

Med nosečnostjo in porodom nam je ženskam v stikih s strokovnim osebjem odvzeta možnost zaupanja vase, odvzeta možnost opolnomočenja. V tem kontekstu so nove smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) zelo dobrodošle, a kljub temu moramo poskrbeti, da se bodo tudi izvajale. Stroka bi se morala zavedati, kakšno moč imajo s svojim načinom komunikacije nad ženskami med porodom in jim zagotoviti večje možnosti po informiranju o ustroju in delovanju lastnega telesa med porodom. Ženske morajo/moramo biti zmožne sprejemati prave in osveščene odločitve o sebi v porodnem procesu, kakor tudi imeti znanja o dostopnosti strokovnega znanja in podpore.

Zgoraj navedene smernice bi za marsikaterega strokovnega delavca najbrž predstavljale precejšen zalogaj, namreč drugačno gledanje na porod kot je dosedanje, ki ga vidi kot dejavnik tveganja. Pa vendar bi priporočene smernice po spoštljivejši komunikaciji in skrbi ženskam nudile potrebno podporo, ki si jo želimo in potrebujemo.

Kakšna pa je situacija v slovenskih porodnišnicah?

Med dokumenti, ki opredeljujejo vodilno porodno politiko v slovenskih porodnišnicah, obstaja delo asis. Petre Petročnik, diplomirane babice, z naslovom Porod in jo najdete na naslednji povezavi tukaj.

Dokument jasno opisuje dogajanje v porodnem procesu po dobah, kakor tudi navaja pravice žensk po informiranosti in svobodi odločitve v vsakem trenutku porodnega procesa. Delo lepo opredeljuje pomembnost odprte in spoštljive komunikacije s porodnicami, kar jim omogoča možnost informirane izbire in lepo izkušnjo poroda, ki opolnomoči. Tako je npr. navedeno, da čistilna klizma (klistir) med porodom ni potrebna, da dokazov za njeno izvedbo ni in da naj bi ženske morale imeti prave informacije o tem, da lahko klistir tudi zavrnejo (ali sprejmejo).

Navaja tudi, da ima vsaka ženska svoj porodni ritem, naloga babice in zdravnika pa je, da temu ritmu sledita in pomagata. Kaj to v praksi pomeni? Da se porod ne pospešuje ali predhodno inducira, če za to ni jasnih razlogov.

Zanimiva navedba je tudi, da naj se porod odvije kar najbolj fiziološko, zato naj se ženska med porodom svobodno giba. V praksi to pomeni, da CTG ni stalno priklopljen na porodnico, saj se je z njim praktično nemogoče premikati. Nezmožnost premikanja pa ima mnoge posledice tako za porodnico kot za otroka, saj je v ležečem položaju mnogo težje premagovati popadke, otrok ima slabše možnosti pravilnega vstavljanja v porodni kanal in s tem več možnosti nepravilnega izhoda. To pa ima spet posledice na izzid poroda, ki se z nepravilno glavično vstavo lahko konča z vakumom ali carskim rezom, možnost komplikacij se bistveno poveča. Uporaba protibolečinskih sredstev je večja, ker so popadki bolj boleči. Včasih se porod lahko tudi ustavi in je zato uvedba umetnih popadkov nujna. Skratka, ena taka smernica kot je svobodno gibanje ima neposredne posledice na izzid poroda, in je pogosto potrebno ženski na porodu gibanje svetovat in pojasnit, zakaj je pomembno. Gre za informiranost, s pomočjo katre se lahko ženska svobodno odloči, kako bo ravnala.

Delo navaja še mnogo smernic, ki so za porod silno pomembne, tudi pomembnost vnosa hrane npr., saj je dokazano, da se poraba kalorij poveča na 121 Kcal/uro. Če telo dodatnega vnosa hranil ne dobi, začne črpati iz lastnih zalog energije, kar pa vodi v izčrpanost. Praksa pa je, da se porodnicam v večini slovenskih porodnišnic hrana prepoveduje, saj naj bi v primeru carskega reza bila hrana v želodcu težava. Vendar pa je to spet pristop odvzema najmanjšega tveganja in preventive v smislu, kaj vse gre lahko narobe. Ne pa gledanje na porod kot na naravni fiziološki proces, kjer v večini primerov ne gre nič narobe, če le vanj ne posegamo na umeten način.

Svetujem, da si v kolikor ste pred porodom ali pa ne, to delo vzamete v roke in si ga preberete, saj se je nanj primerno sklicevati v porodnem procesu. Delo je potrjeno s strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje in se v veliki meri nanaša tudi na smernice WHO, ki so navedene zgoraj v blogu. Teh smernic naj bi se v postopanju z porodnicami babice in zdravniki namreč držali.

Prilagam pa še link k ostalim dobrim dokumentom, ki so bila pripravljena za strokovne delavce in so vir preverjenih in pametnih informacij v zvezi z nosečnostjo, porodom in času po njem: http://www.zdaj.net/sl/gradiva/priprava-na-porod-in-starsevstvo-nasveti-in-pogovori-o-dojencku-gradivo-za-strokovnjake/