Brskala sem po FB in zasledila zgodbo o porodu doma. Si mislim, tole je pa zanimivo, in preberem. Primerjam z mojim prvim porodom in si mislim, če bom še kdaj noseča, si pa želim roditi doma. To misel nisem več pogrevala, dokler nisem tistega večera poleg partnerja in hčerkice na testu zagledala plusek.
Takrat sem partnerju prvič omenila misel, da bi rodila doma, a ker nisem imela še nekih pravih informacij o tem, kako to sploh izgleda, sem začela raziskovat in našla na spletu Roditi z nasmehom – Simone Kindermann. Poklicala sem zavod Pinard, ki je bil omenjen na njeni spletni strani kot zveza s porodno babico za porode na domu in od tam me je poklicala Simone. Dogovorili smo se za prvi spoznavni video klic, po katerem sva s partnerjem izvedela veliko pomembnih informacij in tisti trenutek sem vedela, da bom rodila doma. Tudi partner je bil prepričan, da je to prava izbira za nas. Tako mi je bilo zanimivo, kako so se nam povezala imena iz naše družine in porodne ekipe. To bo super kombinacija sem si rekla – in res je bila!
Tako so se ob začetku drugega trimesečja začeli prvi obiski na domu in vse več informacij o porodu. Veliko stvari se nam je tudi razjasnilo – kaj se je dogajalo pri prvem porodu, za katere nismo dobili odgovora ne v porodnišnici, ne kasneje pri pediatru. Najbolj sem hvaležna, da sem lahko v vsakem trenutku napisala vprašanje, ki me je zanimalo v našo zasebno skupinico na enem izmed socialnih omrežij, v kateri smo bili popolnoma intimni z babico Majo Mihalinec (zavod Pinard) in dulo Simone.
Začetki poroda so se kazali že pred 37 tednom. Takrat sem držala pesti, samo da jih napolnimo, potem pa lahko rodim. Babica Maja in Simone sta mi ves čas dajali napotke, kako in kaj naj ravnam v določenem trenutku. Ko je prišel dan poroda, je bilo uradno že polnih 41 tednov in 6 dni (izračunanih glede na zadnjo menstruacijo). Dopoldan sva šla z partnerjem na kratek izlet in kosilo v restavracijo. Ob prihodu domov, sva se malo odpočila in po počitku so se pojavili prvi krčki, ki so se kasneje spremenili v popadke.
Babica Maja in Simone sta bili pri nas takrat, ko sem si to zaželela. Med popadki sem počivala v postelji, pod tušem, svečke po stanovanju so pričarale intimen trenutek, ki ga ne bom pozabila nikoli. Babica Maja je preverjala bitje srčka, Simone mi je nosila napitke, sadje in prigrizke, da sem imela moč in energijo kasneje za iztis. Ko je prišlo do tega, skoraj nisem verjela, da bom resnično že rodila. Občutka za čas nisem imela. Podpora partnerja in Simone mi je bila ključna. Bolečina je postajala vse močnejša in vmes sem imela občutek, da ne bom zmogla več. Spodbudne besede partnerja in Simone sta mi dajali moč za naprej. Kmalu sem v položaju na vseh štirih začutila glavico. Simone mi je dajala navodila, kdaj se moram umiriti, upočasniti, da se nebi strgala in posledično potrebovala šive. Takrat sem v mislih dojemala, kaj točno pomeni ta »Ring of fire« katerega se pri prvem porodu sploh nisem zavedala, zaradi vseh sredstev, ki ti jih »našopajo« v žilo. Še zdaj se točno spomnim občutka, kako je glavica polzela skozi medenico navzdol. Še potisk ali dva in najin sinček je bil rojen. Trenutek, ko sem bila najbolj srečna, da se je le končalo. Dete sploh ni jokalo, rodil se je v popolnem miru, nobenih močnih luči, histerije. Babica, dula in partner so bili mirni in jaz presrečna, da mi je uspelo poroditi čudovitega fantka. Sama, čisto sama, s čisto mojimi hormoni. Nobenih pomagal!
Začel se je naš čas, ko smo se zaljubljali drug v drugega. Posteljica se je porodila čez nekje pol ure. Moje dete se je samo pomikalo proti bradavici, s katere je že teklo mleko. Moj fantek se je sam prisesal nanjo. Kako ponosna sem bila nanj.
Med našim cartanjem mi je Simone prinesla polento z ocvirki, ki sem si jo zaželela in ko sem se najedla, je po dveh urah prišel čas, da prerežemo popkovino. Prerezal jo je partner, babica Maja pa jo je temeljito pregledala in shranila za naš kasnejši obred. Pokopali jo bomo na našem vrtu in nanjo posadili drevo, ki bo samo njegovo. Nato sta babica Maja in Simone vse pospravili, zapisali vse potrebno glede poroda in se odpravili domov. Mi pa smo počivali naprej in se zaljubljali v naše novo življenje.
Še enkrat bi se rada zahvalila za ti dve čudoviti ženski, ki sta nam omogočili tako lepo izkušnjo.
Hvala iz srca!
