Tam nekje konec maja je bilo, ko sem začutila, da se v meni ponovno razvija novo življenje..
In to že četrtič! Za mano so bili že trije porodi, tri čudovite deklice. Tudi četrti otrok je bil seveda zaželen od obeh z možem, a vseeno me je dejstvo, da nas bo šest, kar vznemirilo..
Sledilo je čudovito poletje, polno počitnic, a tam nekje jeseni, so mi misli ponovno začele uhajati k porodu… Tega sicer nisem nikomur govorila, a neke noči se mi je sanjalo, da rojevam kar doma, v dnevni sobi in da je to res lepo in dobro za oba naju z dojenčkom…
Bolj kot sem skušala racionalizirati, bolj se je um upiral, in začela sem raziskovati… Presenetile so me zgodbe porodov doma in članki o tem, da je porod doma pravzaprav varen (za zdravo porodnico še bolj kot v bolnišnični).
V nekaj dneh sem se odločila, da pokličem babico Tejo Škodič Zakšek z Zavoda Pinard.
Med prebranimi in strokovno podprtimi članki sem naletela tudi zapise doule Simone in našla neke skupne točke (mama petih otrok, delovala je strokovna in zanesljiva, po slikah je zgledala topla oseba 😊) zato sem Tejo prosila, če bi se lahko spoznali. Simone sodeluje z njenim zavodom kot porodna spremljevalka.
Sledila je spoznavna kava v Postojni, ko so mi prvič po dolgem času spet pritekle solze spominov na prvi travmatičen porod.. Uh, še vedno ga nisem predelala.. in naslednja dva čudovita, fiziološka na Jesenicah. Ker sedaj živimo na Krasu, so se mi zdele Jesenice tako abstraktno daleč, čutila sem, da bi me porod v porodnišnici z vsemi svojimi postopki in zahtevami sedaj res obremenil in utrudil.
In sledile so obširne priprave… Simone je redno prihajala k nam domov, prišli sta tudi skupaj s porodno babico, zbližali smo se, spoznala je mojo svetlobo in mojo temo, tipala je najinega dojenčka in spoznali so jo najini otroci… Skozi cel proces, smo rastli in zoreli skupaj z dojenčkom.. delali smo mu čustveni prostor, fizični prostor, odstirali smo zavese in sence, ki bi lahko ustavljale proces poroda. Učila me je o tem, kako se pravilno gibati, učila me je o tem, kako lahko dojenčku pomagam, da se pravilno namesti. Učila me je tega, kako je v redu tudi če je kdaj zelo razmetano in če otroci pogledajo kakšno risanko, učila me je počivat in imet rada samo sebe.
Pripravljala naju je na poporodno obdobje. Ob njeni zgodbi o težkih trenutkih po porodu sem rasla jaz in pripravljala nas je na to, da bi po porodu jaz lahkotneje prešla krhko in ranljivo obdobje.
Oba z možem sva se počutila vedno bolj sigurna in pripravljena. Prišel je teden pred rokom, vsak dan me je po malo zvijalo, par popadkov, pa spet nič.
Na dan poroda, v soboto, sem imela vsega dovolj, bila sem okorna in naveličana, sitna in zadirčna, pa sem se naenkrat odločila, da gremo na morje, na sonce, na burjo in svobodo! Najine tri deklice (stare 2, 5 in 7 let) sva v pol ure spakirala v naš kombi in kar po stari cesti čez Črni kal smo se odpeljali k morju.
Zvečer pa se je začelo, popadki! Trajali so eno celo uro na 5 minut. Babici in duli sem napisala sem, da je to morda to, da morda bomo pa rodili.
No, res je bilo tako. Simone je vedela koliko je ura. Vedela je, da bom rodila tisto noč in vedela je, da nosim velikega dojenčka (hvala Bogu, mi tega ni povedala). Zelo hitro sta bili z babico pri nas.
Porod je bil kratek (skupaj 4 ure) in intenziven, kot še noben do zdaj…
Simone, hvala ti za spodbudne besede. Hvala za vsak blagodejen dotik. Hvala za tvoje zdravilno naročje, v katerem je počivalo moje prepoteno čelo v pavzah med valovi popadkov. Hvala, da si pri koncu dihala z mano in me mirila, da me ni raztrgalo. Hvala ti za vse to.
Tisto noč, 14.februarja, na Valentinovo noč se je pri nas doma, na našem kavču v dnevni sobi, rodil deček. Tako kot pred meseci v mojih sanjah. Sestrice so se zbudile ravno po tem, ko je prišel, crkljali smo se še na popkovini.
Simone, nikoli ne bomo pozabili, kaj vse si naredila za nas!
Ana, ti si en sonček. Žariš ne glede na vse.
