Noseči ženi je pogosto predstavljena ideja, da se bo ob trenutku rojstva njenega otroka avtomatsko rodila tudi njena brezpogojna ljubezen do njega. Da bo nagrada po vseh urah popadkov, izčrpavajočega iztisa in zadnjega pekočega občutka, ko otrokova glavica rine skozi nožnico in napne presredek do njegove največje zmožnosti, naravnost transcedentalen občutek čiste ljubezni.

Tudi marsikateri zapis na temo naravnega rojstva prikazuje skoraj čudežno moč hormonov, ki se ob rojstvu sprostijo in poskrbijo za ta nebeška čustva, da se sprostijo in nas preplavijo. Tako naj bi pozabile, celo z lahkoto, vse prizadevanje preteklih ur, ko smo rojevale našega otročka na ta svet. Zveni seveda zelo lepo in besede babice, da v trenutku, ko prvič vidiš svojega otroka, vse dobi svoj smisel, so blagodejne in pobožajo. A, za marsikatero mamico to ni tako, se ta magični moment ne zgodi. In nič ni narobe s tem.

Strinjam se in priča sem bila velikokrat, da lep porod oz. lepa porodna izkušnja, ki je povsem subjektivno občutje in doživljanje, pripomore k hitrejši navezanosti na pravkar rojenega otroka, saj je hormonov, ki nam pri tem pomagajo bistveno več. Medtem, ko po travmatični porodni izkušnji raven stresnih hormonv ta proces navezovanja lahko močno oteži. Pa ne samo porodni proces, temveč celotna nosečnost in celo že način, kako je bil otrok spočet, vpliva na proces navezovanja med predvsem mamo in otrokom. A o tem v drugem prispevku.

Brezpogojna ljubezen do otroka – mit ali resnica?

Nosečnicam se velikokrat prodaja zgodbo o brezpogojni in neskončni sreči, ki se jim bo zgodila s prihodom otročka. In ta miselnost novopečene starše pogosto navda s frustracijo in sramom, ko ugotovijo, da jih malo jokajoče in nebogljeno dete hudo utruja in izčrpava. In, da se prava navezanost med staršema in otročkom včasih tudi precej dolgo, lahko mesece, ne razvije.

V resnici pa je tako in to sem ugotovila tudi sama, ko sem bila novopečena mamica vsakemu od mojih petih otrok, da skrbimo za otroke, ker jih imamo rade in ne obratno. Ne ljubimo jih in zato skrbimo zanje, pogosto tudi ne. Ne na začetku, ko so rojeni in ne čez leta, ko zrastejo.

“Pogosto šele skrb za otroka rodi ljubezen in ne obratno”.

Zanje skrbimo, ker jih imamo rade. Seveda so tudi mamice, ki jih hormoni zares preplavijo in to takoj po rojstvu otroka, da začutijo – hipoma – to brezpogojno in neskončno ljubezen do svojega pravkar rojenega otroka. A vendarle je dobro vedeti, da ni vedno tako in je v redu. Po nekaterih raziskavah sodeč je takih staršev približno 20%, ki se s svojim otrokom povežejo šele čez nekaj dni ali tednov, včasih celo mesecev. So pa tudi taki, ki se nikoli ne, a to so običajno težke zgodbe zlorabe in nasilja. Tudi o tem v drugem prispevku.

Je pa res pomembno vedeti, da nismo slabše mame, če takoj po porodu najprej občutimo velikansko olajšanje, da je konec, da je porod za nami, da smo žive. Ja, tudi hvaležnost, da smo žive občuti marsikatera mama. In šele potem čez čas nastopi spoznavanje z našim dojenčkom. Kdo je ta oseba, kdo je ta človeček, ki je ravnokar prilezel iz našega telesa? In obdobje spoznavanja in navajanja na dejstvo, da smo postale mame.

Neko splošno prepričanje starševske ljubezni je, da ljubimo svojega otroka, ker je naš, skrbimo zanj in ga negujemo, ker ga želimo zaščititi, saj ga ljubimo. Prenesemo vse neprespane noči in izzive, ki jih starševtvo prinese, zaradi ljubezni. Seveda to drži, a drži pa tudi, da je ta vez biološka, ki izvira tako iz časa nosečnosti kot sproščanja pravih hormonov kot dejstvo, da si z našimi otroci delimo enak DNK in se zato na povsem fiziološki ravni telesno prepoznamo. In po raziskavah, ki so jih opravili na Webmd.com lahko sklepamo, da od tod, se pravi iz povsem fizioloških dejstev izvira ta vez, ki starše pripravi do tega, da ne spustijo svojega nerojenega otroka izpred oči, hitijo gledat ob vsakem njegovem vzdihljaju, če še diha in je vse v redu z njim. Ta vez je tista, ki staršem pomaga, da nagonsko poskrbimo za svojega otroka.

Tudi skrb za dojenčka sredi noči in vsako noč je proces navezovanja. V resnici je veliko skrbi zanj povsem mehanične. Mehanično otroka podojimo oz. mu damo flaško, mehanično ga previjemo, mehanično ga ponosimo, mehanično ga preoblečemo. In morda je bolje, da ne razmišljamo preveč o tem, saj si lahko pričnemo očitati, da nismo ljubeče mame.

Pa vendarle misel, da navezanost prinese skrb in ne obratno, v marsikaterem staršu vzbudi frustracijo in več negotovosti kot bi bilo potrebno, saj so (smo) novopečeni starši že tako pode velikim stresom, da nam ne uspeva in se zato počutimo krive. Saj avtomatske ljubezni in navezanosti pogosto ne občutimo.

Kaj pa moja izkušnja?

Sama lahko iz zdaj že dolgoletnih materinskih izkušenj (trenutno je moj najstarejši otrok star 24 let in najmlajši 11 let) potrdim, da je res tako. Ljubezen je odločitev in marsikdaj ni lahka. In zagotovo skrb, nega in pozornost, ki jo namenjam otrokom od njihovega spočetja dalje veča mojo ljubezen do njih. In v obdobju, ko so bili še dojenčki in je bilo predvsem fizično izjemno naporno skrbeti za več majhnih otrok hkrati, je bila ljubezen tista, ki me je gnala naprej, da sem zmogla, da nisem obupala po letih neprespanih noči in utrujenosti, za katero sploh ne najdem izraza.

A ta ljubezen, vsaj jaz tako mislim, ni samoumevna. Ima narava velik prispevek, ko nam s svojimi fiziološkimi danostmi pomaga, da zmoremo te včasih prav nečloveške napore.

Ko so otroci majhni, nam narava pomaga, da z vsakim hranjenjem, z vsakim nošenjem, ko otroka dajejo krčki, z vsakim obrisanim noskom in prehladom, z vsakim izpadom trme, ki ga premagamo, z vsakim vzgojnim izzivom, ki pride z rastjo otroka, da ga ljubimo, da nam je mar, da ne obupamo. In tako raste navezanost, pri očetih še toliko bolj kot pri mamah, zato močno zagovarjam mišljenje, da naj bi bil oče prav toliko vpet v nego in skrb za otroka kot mama. Saj se ravno pri očetih vidi, da se navezanost in ljubezen krepita z njegovo vključenostjo v otrokovo življenje.

Kaj bi lahko zapisala kot zaključek? Da je ljubezen proces, ki se razvija, krepi, raste, se širi. Da je pomembno imeti sočutje do sebe, ko se z rojstvom otroka v nas prebudi toliko novih in nepoznanih občutij. Da je težko v tem pogosto kaotičnem obdobju obvladat vse: otroka in vse, kar pride z njim, pa še sebe in našo novo in spremenjeno identiteto. Da o telesnih spremembah ženskega telesa in občutjih niti ne govorim, ki so tudi zelo pomemebno področje in žalostno pogosto niso naslovljene. A to ne pomeni, da jih ni. So in me moramo z njimi živeti do konca. Same s sabo, telesno in čustveno, in še z otrokom oz otroci, ko jih imamo več.