Ko smo novopečeni starši, je življenje pogosto polno presenečenj in novih doživetij. Lahko je pravi izziv prepoznati, kdaj in kako pogosto npr. se želi naš novorojenček hraniti. Še dobro, da ima novorojenček kar nekaj glasovnih in gibalnih znakov, s katerimi nam svojo potrebo pokaže. Če te znake poznamo in prepoznamo pravočasno, lahko svojega novorojenčka nahranimo še oz. že takrat, ko je še miren, kar pa je zelo pomembno, saj ga je mnogo težje nahraniti, ko je od velike sile že povsem iz sebe.

Naša odzivnost na te znake pomeni, da se otrok hrani na njegovo željo, za kar pa je seveda nujno, da te znake dobro poznamo. Taka odzivnost oz. hranjenje na njegovo željo mu omogoča zdrav začetek življenja tako v fiziološkem kot v psihološkem smislu.

Ena od tipičnih zmotnih misli je, da je jokajoč otrok lačen otrok. Seveda otrok joče tudi zaradi lakote, vendar pa je to najpogosteje zadnji od znakov za lakoto, ki ga otrok pokaže. Pred jokom novorojenček izrazi še mnoge druge znake, s katerimi pokaže, da se želi hraniti.

1. Najboljši trenutek, da se odzovemo na otrokovo lakoto je, ko začne nositi rokice proti ustom. Pogosti so tudi premiki glavice in intenzivno iskanje mamine dojke. Kadarkoli novorojenček prične odpirati usteca, šobiti ustnice ali sesati lastne pesti, so to znaki, da se želi hraniti. Čeprav so ti znaki precej subtilni, je pomembno, da jih prepoznamo in se nanje odzovemo, saj s pravočasnim odzivajem na otroka bistveno prispevamo k učinkovitemu hranjenju. Le miren otrok se hrani v miru.
2. Našo hitro odzivnost pa bo otroček zahteval, ko se bo ob zgoraj naštetih znakih pričel še oglašati, brcati z rokicami in nogicami, ko bo z glavico intenzivno iskal dojko /flaško in bo postal nemiren. Vse to pomeni, da naš novorojenček postaja zelo lačen in se moramo nanj nemudoma odzvati.
3. Ko novorojenček joka, močno ihti ali celo kriči, je njegova potreba po lakoti že zares huda, saj je jok zadnji in najočitnejši znak, da je lačen. Jok terja takojšen odziv. Jokajoč dojenček se namreč močno utrudi in se posledično krajše in slabše hrani, saj se mora sprva pomiriti, nato pa pogosto od utrujenosti zaspi. Tak otrok se, če ga vsakič pustimo, da nas opozori nase z jokom, nikoli povsem ne nahrani in predvsem tudi ni umirjen, ker ga konstantno skrbi, če se bomo na njegovo potrebo in opozarjanje odzvali.

Pom tem, ko smo našega novorojenčka nahranili je pomembno tudi, da prepoznamo znake sitosti. Običajno sit novorojenček preprosto neha jesti oz. se sam odstavi z dojke/flaške. Prav tako ob tem sprosti svoje celotno telo, rame se spustijo, rokice se stegnejo in postanejo mehke, dlani se razprejo, novorojenček zaspi.

Lahko se zgodi, da sit novorojenček na dojki postane lačen, ker ga odvečna količina mleka v želodčku že tišči. Vsekakor pa je vedno koristn, da dojenčka stimuliramo in ponudimo dojko dokler ga le-ta ne zanima več.

Kaj pa, če novorojenček ne pokaže, da je lačen?

Včasih se zgodi, da pa naš novorojenček slabo pokaže, da je lačen. Ti znaki nastopijo redko in so slabo izraženi. Pogosto je to pri zelo zaspanem novorojenčku, kar lahko npr. povzroči zlatenica. Čeprav so znaki slabo izraženi, moramo novorojenčka hraniti. V takem primeru se svetuje zbujanje dojenčka na 2 uri, da se ga nahrani.

Razumevanje, kdaj in koliko hraniti našega novorojenčka terja veliko potrpljenja, pozornosti in skrbi. In poznavanje otrokovih prvih znakov lakote nam pomaga, da se odzovemo, ga nahranimo in pomirimo še preden se razdraži in v joku opozori nase.

Skrbno opazovanje otrokove komunikacije z nami in naše odzivanje mu omogočata učinkovit in zaupen začetek v življenje.