Ko smo novopečeni starši, je življenje pogosto polno presenečenj in novih doživetij. Lahko je pravi izziv prepoznati, kdaj in kako pogosto npr. se želi naš novorojenček hraniti. Še dobro, da ima novorojenček kar nekaj glasovnih in gibalnih znakov, s katerimi nam svojo potrebo pokaže. Če te znake poznamo in prepoznamo pravočasno, lahko svojega novorojenčka nahranimo še oz. že takrat, ko je še miren, kar pa je zelo pomembno, saj ga je mnogo težje nahraniti, ko je od velike sile že povsem iz sebe.

Naša odzivnost na te znake pomeni, da se otrok hrani na njegovo željo, za kar pa je seveda nujno, da te znake dobro poznamo. Taka odzivnost oz. hranjenje na njegovo željo mu omogoča zdrav začetek življenja tako v fiziološkem kot v psihološkem smislu.

Ena od tipičnih zmotnih misli je, da je jokajoč otrok lačen otrok. Seveda otrok joče tudi zaradi lakote, vendar pa je to najpogosteje zadnji od znakov za lakoto, ki ga otrok pokaže. Pred jokom novorojenček izrazi še mnoge druge znake, s katerimi pokaže, da se želi hraniti.

1. Najboljši trenutek, da se odzovemo na otrokovo lakoto je, ko začne nositi rokice proti ustom. Pogosti so tudi premiki glavice in intenzivno iskanje mamine dojke. Kadarkoli novorojenček prične odpirati usteca, šobiti ustnice ali sesati lastne pesti, so to znaki, da se želi hraniti. Čeprav so ti znaki precej subtilni, je pomembno, da jih prepoznamo in se nanje odzovemo, saj s pravočasnim odzivajem na otroka bistveno prispevamo k učinkovitemu hranjenju. Le miren otrok se hrani v miru.
2. Našo hitro odzivnost pa bo otroček zahteval, ko se bo ob zgoraj naštetih znakih pričel še oglašati, brcati z rokicami in nogicami, ko bo z glavico intenzivno iskal dojko /flaško in bo postal nemiren. Vse to pomeni, da naš novorojenček postaja zelo lačen in se moramo nanj nemudoma odzvati.
3. Ko novorojenček joka, močno ihti ali celo kriči, je njegova potreba po lakoti že zares huda, saj je jok zadnji in najočitnejši znak, da je lačen. Jok terja takojšen odziv. Jokajoč dojenček se namreč močno utrudi in se posledično krajše in slabše hrani, saj se mora sprva pomiriti, nato pa pogosto od utrujenosti zaspi. Tak otrok se, če ga vsakič pustimo, da nas opozori nase z jokom, nikoli povsem ne nahrani in predvsem tudi ni umirjen, ker ga konstantno skrbi, če se bomo na njegovo potrebo in opozarjanje odzvali.

Pom tem, ko smo našega novorojenčka nahranili je pomembno tudi, da prepoznamo znake sitosti. Običajno sit novorojenček preprosto neha jesti oz. se sam odstavi z dojke/flaške. Prav tako ob tem sprosti svoje celotno telo, rame se spustijo, rokice se stegnejo in postanejo mehke, dlani se razprejo, novorojenček zaspi.

Lahko se zgodi, da sit novorojenček na dojki postane lačen, ker ga odvečna količina mleka v želodčku že tišči. Vsekakor pa je vedno koristn, da dojenčka stimuliramo in ponudimo dojko dokler ga le-ta ne zanima več.

Kaj pa, če novorojenček ne pokaže, da je lačen?

Včasih se zgodi, da pa naš novorojenček slabo pokaže, da je lačen. Ti znaki nastopijo redko in so slabo izraženi. Pogosto je to pri zelo zaspanem novorojenčku, kar lahko npr. povzroči zlatenica. Čeprav so znaki slabo izraženi, moramo novorojenčka hraniti. V takem primeru se svetuje zbujanje dojenčka na 2 uri, da se ga nahrani.

Razumevanje, kdaj in koliko hraniti našega novorojenčka terja veliko potrpljenja, pozornosti in skrbi. In poznavanje otrokovih prvih znakov lakote nam pomaga, da se odzovemo, ga nahranimo in pomirimo še preden se razdraži in v joku opozori nase.

Skrbno opazovanje otrokove komunikacije z nami in naše odzivanje mu omogočata učinkovit in zaupen začetek v življenje.

Ko govorimo o duševnem zdravju, najprej pomislimo na odraslo osebo in potem še na težave, ki so povezane z njim – stres v službi, izgorelost, depresija, anksiozna motnja, vedenjske težave šolarjev in še bi lahko naštevala. Tako se človek vpraša, kdaj se pravzaprav začne duševno zdravje? Ga novorojenčki in dojenčki že imajo?

Način, kako se z nami, ko smo še novorojenčki in kasneje dojenčki pogovarjajo, nas pestujejo in za nas skrbijo, definira naše samozavedanje in samovrednotenje. Ti občutki tudi močno zaznamujejo našo prihodnost v smislu osebnosti, v katero se bomo razvili. Prvi dnevi, tedni, meseci in leto našega življenja močno zaznamujejo naši odrasli skrbniki, če zmorejo predati močno in pozitivno duhovno nego.

Če si predstavljamo 3-mesečno deklico, ki joče, ker je lačna, s svojim jokom odraslo osebo ob sebi opozarja na svojo potrebo. Ko se ta oseba nanjo odzove,  deklici sporoči, da je ljubljena in pomembna, da ji lahko zaupa in da je svet zanjo varen.

Dojenčki se med hranjenjem radi igrajo, brcajo z nogicami in se spogledujejo, vse to jih uči povezovanja in komunikacije. Zanje je hranjenje mnogo več od samega procesa prehranjevanja.

Tukaj govorimo o razvoju osebnosti, ko se novorojenček z izražanjem svojih potreb in odrasla oseba z odzivanjem nanje, učita medsebojne uglašenosti. Ko se ta uglašenost vzpostavi, temu rečemo povezanost, sočutno ali rahločutno starševstvo. Kajti v tem procesu se v resnici gradi temelj za socialni in čustveni razvoj tega novorojenčka – pozitiven začetek njegovega duševnega zdravja. Na tem temelju, ki se gradi od otrokovega rojstva dalje in v močno skrajšanem smislu celo njegovo prvo leto, se oblikuje otrokova zmožnost učenja in sklepanja odnosov.

Svetovni dan duševnega zdravja, ki ga praznujemo vsako leto 7. maja, ne pripada le odraslim in tistim s težavami na tem področju, pripada tudi novorojenčkom in njihovim danostim po začetku vstopanja v gradnjo medosebnih odnosov in predvsem v gradnjo lastne zdrave osebnosti.

Če se zavedamo ali ne, novorojenčki imajo svoje duševno zdravje, so globoko čuteča mala bitjeca, ki zavedanje o sebi, kdo so, o svoji vrednosti gradijo od prvega dne njihovega življenja. Ta proces se dogaja skozi povsem vsakdanje trenutke kot so hranjenje, previjanje, pestovanje in če nanje pogledamo skozi oči tega otroka, res niso običajne.

Kako naj torej starši, skrbniki, strokovno osebje spodbujamo dobro duševno zdravje novorojenčka?

Prepoznajmo, da so izzivi in stres del otrokovega odraščanja, da se ob vsakodnevnih preizkušnjah uči  o sebi, o lastni zmogljivosti in ob tem razvija ustvarjalnost, iznajdljivost, samozavest in pozitivno samopodobo. Z obvladovanjem vsakodnevnega stresa se otrok prav tako uči spopadanja s frustracijami in razočaranji. Ob vsem tem učenju pa ne pozabimo tudi na ponos in veselje, ki ga otrok občuti, ko se na njegovo potrebo odzovemo, jo prepoznamo, in pri starejšem otroku, kateremu ta občutja predstavljajo tudi nagrado za nek uspeh.

Dobra novica je seveda, da spodbujanje dobrega duševnega zdravja pri otroku ne pomeni, da moramo kot starši nekaj čisto posebej delati, se za to posebej truditi. Gre preprosto za način, kako smo z otrokom: mu nudimo tolažbo, ko je siten; se odzivamo na izraze na njegovem obrazu in mimiko telesa; večjega otroka povabimo v igro, če je zdolgočasen; ga spodbujamo, ko nad neko nalogo obupuje. Tak način čuječe odzivnosti že v novorojenčku sproži občutja varnosti in ljubljenosti, ki pa sta bistveni sestavini dobrega duševnega zdravja.

Zagotovo v gradnjo dobre samopodobo spada tudi spanje dojenčka in mame v skupni postelji – tema, ki med starši in tudi sicer v javnosti vzdigne precej prahu.  Pa vendar ni vseeno, kje novorojenček spi. Otrok, ki se je 9 mesecev razvijal v telesu matere, je vajen njenega vonja, giba, glasu, topline. Ko se rodi, pa mu je vse to nenadoma odvzeto. Prilagajanje na življenje izven maternice je zanj izredno stresno in strah vzbujajoče in olajšamo mu ga lahko pravzaprav le s čim več stika kože na kožo takoj po rojstvu in pa tudi s kasnejšim čuječim odzivanjem na njegove potrebe, tako fiziološke kot čustvene. Zagotovo v ta okvir spada tudi vzajemno spanje. Mnoge raziskave so pokazale, da spanje novorojenčka in mame v taki bližini, da drug drugega začutita in zaznata, blagodejno vpliva na oba. Dojenčka materina bližina in vonj njenega telesa pomirjata, kakor tudi obratno. Skupno spanje pomirja oba, materi omogoči lažje navezovanje na otroka, lažje in hitrejše prepoznavanje njegovih impulzov, ki sporočajo to in ono potrebo. Na Japonskem npr., kjer sta skupno spanje in dojenje kulturna norma, je odstotek pojava smrti v zibki, ko dojenček nenadoma umre v spanju, najnižji. Novorojenčki in dojenčki imajo obdobja, ko zelo trdno zaspijo in jih je iz tega spanca težko prebuditi. Dojenčki, ki so hranjeni po steklenički, lažje in hitreje padejo v tak spanec, saj je adaptirano mleko zelo nasitno in težko. Dojenčki morajo mleko prebaviti in njihovi želodčki za ta proces potrebujejo več časa in telesnega miru. Vendar pa težava nastane, da dojenčki v teh epizodah trdnega spanca tudi plitvo dihajo in na trenutke vdiha celo ni. In glede na raziskave in znanstvena dognanja, se ravno v takih trenutkih zgodi ta fenomen smrti v zibki, najpogosteje okrog 3 meseca starosti. Po drugi strani pa je materino mleko lahko prebavljivo, ne obteži dojenčkovega želodčka, le-ta ga hitreje prebavi in dojenček je hitreje lačen. Zato se prebudi. Dojeni otroci ne zapadejo tako pogosto in za dlje časa v te dolge spalne cikle, saj jih njihova telesna občutja prebudijo. In ta občutljivost je zanje izredno pomembna. V primerih, kjer mama in dojenček spita skupaj, je ta občutljivost mnogo višja in kot je razvidno, celo rešuje življenja. Telesna občutljivost dojenčka je njegov obrambni mehanizem.

Dr. James McKenna, zdravnik in pediater, že dlje časa proučuje učinke vzajemnega spanja na oba v paru, torej na dojenčka in mamo. Prepričan je, da je telesni stik med obema tisti, ki je biološko pravilen in primeren. Prav tako tudi on poudarja razliko med dojenčki, ki so dojeni in tistimi, ki so hranjeni po steklenički. V primeru vzajemnega spanja je dojenje varnejši način hranjenja, saj je že iz fiziološkega vidika otrok k materi pristavljen pod drugačnim kotom kot ob hranjenju s stekleničko, dojenček refleksno obrne glavico k dojki in nima potrebe po obračanju stran, saj je njegova največja potreba ta, da je čim bližje materi. Materino mleko je lahko, hitro prebavljivo in  vsebuje veliko sladkorjev. Ti so pomembni za dojenčkovo optimalno presnovo in spodbujajo optimalen razvoj njegovih možganov. Ob rojstvu smo namreč vsi nedonošeni, kapaciteta naših možganov obsega le 25% in telesna bližina, kožni stik, varnost in odzivnost matere spodbujajo njihov optimalni razvoj.

Intervju z dr. James McKenna si lahko ogledate na spodnji povezavi

Vzajemno spanje torej ni nekaj, kar bi jemali z lahkoto, kot zgolj obliko praktičnega spanja, ker nedvomno tudi je. Vzajemno spanje ima na novorojenčka in kasneje na dojenčka ugoden, celo optimalen telesni vpliv, kakor tudi čustveni vpliv. Dobro duševno zdravje novorojenčka, ki bo enkrat odrasla oseba, je odvisno predvsem od čuječe čustvene odzivnosti njegovega skrbnika. Tudi takrat, ko je dojenček, zaradi kakršnegakoli razloga, brez matere in je njegov skrbnik nekdo drug, je ta element še vedno bistven. Dojenček komunicira s celim telesom, gleda v oči, išče stik … na vse te njegove namige se je potrebno odzvati, jih opaziti, jih nagraditi z pozornostjo. Vse to je potrebno, da dojenčku omogočimo čim boljše pogoje za zdrav razvoj njegove osebnosti.

V resnici je to vedenje tako naravno, komplicira družba s svojimi normami in izrazito individualnostjo, ki se odraža na vseh segmentih človekovega življenja. A dejstvo ostaja, da smo ljudje družabna bitja, da eden drugega potrebujemo, da nismo ločeni od celote in lahko funkcioniramo sami zase. Ustvarjeni smo za vzajemnost in prenekatera osebnostna motnja današnjega časa ima svoj izvor v neznosni osamljenosti novorojenčka in dojenčka.

(več o zgornjih temah lahko poiščete na naslednjih povezavah: https://neuroanthropology.net/2008/12/21/cosleeping-and-biological-imperatives-why-human-babies-do-not-and-should-not-sleep-alone/; http://www.huffingtonpost.com/matthew-melmed/babies-mental-health-matters_b_7213290.html)

Ob misli na porod pogosto misel zbeži tudi k velikosti našega še nerojenega otročka. Družbena podoba o velikih dojenčkih pri tem ni dosti spodbudna. Misel na porod že v osnovi enačimo z bolečino, misel na porod velikega otročka pa na komplikacije in možen carski rez.

Pa vendar, ali je velikost otroka res podatek za skrb, kako se bo porod odvijal?

Zagotovo je pomembno, da imamo razjasnjene osnovne pojme o tem, kaj sploh pomeni velik dojenček.

Termin makrosomia dobesedno pomeni veliko telo, v medicini pa je termin, ki označuje velikega dojenčka. Nekateri velikega dojenčka označujejo že, če ima 4 kg, po drugih parametrih pa, če ima 4,5 kg ali več. Povprečna velikost novorojenčka je 3,4 kg in ob tem podatku je zares poudarek na besedi povprečna. To povprečno vrednost dobimo, ko izračunamo sredino med velikimi in majhnimi novorojenčki. Povprečna porodna teža novorojenčka v Sloveniji je 3.340 gramov, večina donošenih novorojenčkov ob rojstvu pa tehta med 2.500 in 4.100 grami.

Velik dojenček ne pomeni avtomatsko težjega poroda. Pogosto pa stroka “meri in tehta” otroka pred rojstvom, kar napeljuje na misel, da sta teža in velikost izrednega pomena za porod. V resnici pa natančno izmerimo otročka lahko le po rojstvu.

Oglejmo si 5 mitov o predpostavljeni makrosomiji pred rojstvom:

1. Dojenčka lahko natančno izmerimo le po rojstvu – opazovanje rasti otročka v maternici je vsekakor dobro iz več razlogov, najprej pa, da opazujemo napredek otroka in nosečnosti. Pri merjenju velikosti otroka ni dovolj le podatek o višini fundusa oz. vrha maternice, na meritev vplivajo tudi količina plodovnice, velikost placente in položaj otroka. Uporaba UZ kot instrumenta za meritev velikosti in teže otroka je odličen v prvem trimesečju, ko več ali manj vsi otročki ustrezajo povprečnim parametrom, medtem ko pa v zadnjem trimesečju meritve že lahko odstopajo za 10 do 15%. Imejmo v mislih, da je vsaka meritev le približna ocena.
   
2. Gestacijski diabetes avtomatsko pomeni velikega dojenčka – ni res. Velik dojenček je obravnavan kot velik le glede na parametre, ki jih porodničar uporablja. V svetovnem merilu ima ena od desetih nosečnic možnost roditi otroka težjega od 4 kg. Če ima nosečnica gestacijski diabetes, obstaja 13,7%  možnosti za rojstvo otroka, ki je težji od 4 kg in 2,6 % možnosti za težjega od 4,5 kg. Ponovno imejmo v mislih, da možnost še ne pomeni dejstva. Za nosečnice, ki obolevajo za diabetesom tipa I ali II, je ta možnost večja. Kar za 23,2 % se poveča možnost za rojstvo otroka težjega od 4 kg in 6,1 % možnosti za težjega od 4,5 kg.
   
3. Visok indeks telesne mase je enak velikemu dojenčku – ni res. Visok ITM ali debelost ne pomeni avtomatsko velikega dojenčka, pomeni le tveganje. Ženske z visokim ITM pa imajo pogosteje gestacijski diabetes, zato je pri teh nosečnicah pojavnost velikega novorojenčka večja. Ženske z visokim ITM so v osnovi v rizični skupini zaradi mogočih zapletov v nosečnosti in pri porodu, večina le – teh pa rodi otroke lažje od 4 kg. Osnova za zdravo življenje in predvsem nosečnost je zdrava prehrana, gibanje in umirjen način življenja. Vsekakor nosečnost ni čas za preizkušnje različnih diet, je pa čas za spremembo življenjskega sloga. Četudi je vaš ITM visok v nosečnosti, lahko z zdravo prehrano in primernim gibanjem močno zmanjšate možnost za pojav gestacijskega diabetesa.
   
4. Velik dojenček pomeni tvegan porod – ni res. Ena najpomembnejših stvari, ki si jih velja zapomniti, ko govorimo o povprečnem dojenčku je, da je povprečen. Večina le – teh se rodi brez težav, nekateri težji porodi pa se zgodijo ne glede na velikost otroka. Veliko nosečnic skrbi možnost kefalopelvine disproporce, kar pomeni, da je otrokova glavica prevelika za njeno medenično odprtino. V resnici je ta pojav zelo redek in je povezan z prirojenimi danostmi matere. Velik dojenček ne pomeni velike glavice ali nezmožnost prehoda skozi materino medenico. Včasih nosečnice v povezavi z velikostjo otroka skrbi tudi zastoj ramen (distocija) pri porodu. V resnici je ta komplikacija zelo redka, od 0,2 do 2,1 % in ni pogojena z velikostjo dojenčka. Zastoj ramen se uspešno preprečuje že pred aktivnim porodom z gibanjem nosečnice in spreminjanjem porodnih položajev.
   
5. Velik dojenček avtomatsko pomeni elektivni carski rez – v resnici je pojavnost carskega reza pri velikih dojenčkih velika. Težava pri tem pa je, da je nemogoče pravilno izmeriti otroka pred rojstvom, zato je ta porodna politika osnovana brez zanesljivih dokazov. Ja, seveda se lahko pojavijo porodni zapleti pri porajanju velikega otroka, vendar se lahko pojavijo tudi pri carskem rezu in indukciji poroda. Dejstvo pa ostaja, da se večina velikih dojenčkov rodi vaginalno in brez težav. Ker velik dojenček NI predpostavka za težaven porod.

Se težavnost porajanja velikega dojenčka ustvarja povsem po nepotrebenem?

Obstaja zanimiva raziskava in jo najdete na slednji povezavi, https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/?term=18299867, ki je pokazala, da imajo nosečnice s predpostavko velikega dojenčka težje porode od tistih, ki so rodile velikega dojenčka brez te napovedi. Rezultat namiguje na to, da s tovrstnimi napovedmi ustvarjamo nepotrebne težave, kakor tudi, da študije, ki namigujejo na to, da velik novorojenček avtomatsko prestavlja težaven porod, niso primerljive z visokim deležem naravnega fiziološkega poroda velikih novorojenčkov. Izsledki te raziskave so naslednji:

• nosečnice, ki so rodile velikega dojenčka in bile o tem predhodno posvarjene, so rodile s pomočjo indukcije. Medtem pa so nosečnice, ki o tem niso bile obveščene, le v 14% rodile s pomočjo indukcije.
• komplikacije pri mamicah v prvem primeru so bile 17 odstotne, v drugem primeru pa le 4 odstotne.
• carski rez v prvi skupini mamic je bil 52 odstoten, v drugem primeru pa le 17 odstoten.

Porod večjega dojenčka za nekatere predstavlja svarilo. Če ste v rizični skupini, poskusite zmanjšati dejavnike tveganja. Imejte tudi v mislih, da je veliko dejavnikov v nosečnosti in porodu, ki jih lahko nadziramo in tudi nekaj, nad katerimi nimamo nobenega nadzora. Navajam nekaj dejavnikov, ki jih velja upoštevati, če vas skrbi, da nosite večjega otročka:

• če imate diabetes ali pa je raven krvnega sladkorja na meji, upoštevajte načela zdrave, polnovredne in dietne prehrane.
• ostanite aktivni, da lažje vzdržujete raven krvnega sladkorja v mejah normale.
• izberite porodničarja/ginekologa, ki ne uporablja standardiziranih tabel in meritev otroka. Meritve rasti otroka imajo v porodništvu in negi svoje mesto, a bi se jih moralo uporabljati za patološke primere in ne vse po vrsti.
• ohranite v mislih, da vašega otročka pred rojstvom ni mogoče natančno izmeriti.
• ko ste na porodu, ostanite v pokončni legi in se veliko gibajte.

Izberite porodnišnico, ki ima nizek odstotek carskih rezov in induciranih porodov. Elektivni porodi imajo svoje medicinske razloge, a naj bodo izjema in ne pravilo.