Poporodna depresija je pojem, ki v družbi še vedno izzove precej sramu, ker je na prvo žogo v popolnem nasprotju z občutki sreče, ki naj bi jih materinstvo izzvalo. Nobena nosečnica je ne pričakuje, a se marsikateri vendarle zgodi. Morda je razlog tudi v tem, da je velika večina nosečnic osredotočenih najprej na potek nosečnosti in potem na porod, bolj malo pa jih razmišlja o življenju z novorojenčkom po porodu.

Depresija in posttravmatska stresna motnja v času nosečnosti tudi močno povečata možnost prezgodnjega rojstva, kar je v svetu razlog številka ena za prezgodnjo smrt novorojenčkov. Raziskave tudi kažejo, da so razne porodne intervencije, kot je npr. epiduralna analgezija, povezane s težavami pri dojenju in poporodno depresijo.

Ne preseneča, da imajo depresija, tesnoba ali posttravmtska stresna motnja (PTSM) zelo slab učinek na dojenje. Tesnoba npr. tri mesece po rojstvu kar za 11% zmanjša možnost dojenja pri šestih mesecih starosti otroka (Adedinsewo et al., 2014). Dobra novica pa je, da ustrezna podpora poveča možnost izključnega dojenja za dva do štiri krat (Kozhimannil, Jou, Attansio, Joarnt, & McGovern, 2014). Dojenje je tudi odlično “zdravilo” zoper poporodno depresijo, saj znižuje raven stresnih hormonov. Dojenje prav tako izboljšuje kakovost in količino spanja ter tudi na ta način pripomore k zniževanju stresnih hormonov v materinem telesu. Celo v primerih spolne zlorabe ali posilstva izključno dojenje nadvse pozitivno vpliva na posledice travme pri materi in niža možnost za nastanek depresije (Kendall-Tackett, Cong, & Hale, 2013).

V javnosti pogosto krožijo napačne informacje o deležu mamic, ki trpijo za poporodno depresijo, namreč pogosto objavljajo odstotek 10% do 15%, v resnici pa je odstotek mnogo višji, saj po nekaterih raziskavah iz leta 2015 sega kar tja do 50% oz. ena od sedmih porodnic, kar je enormna številka. Še posebej, če pomislimo, da govorimo le o znanih primerih. Težava je tudi v tem, da večina teh žena nikoli ne poišče pomoči in zato ostanejo neodkrite. Pa vendar, glede na raziskave, npr. v Angliji v prvih dvanajstih letih po rojstvih otrok za to nadlogo trpi 39% mamic in 21% očetov. Največje tveganje za njen nastanek predstavlja prvo leto po rojstvu otroka. V Avstraliji npr. je vodilni razlog za samomor med mladimi mamicami prav poporodna depresija.

Rizični dejavniki za nastanek poporodne depresije so:

• mladost matere
• stresni dejavniki v življenju matere
• stiska
• spolna zloraba partnerja
• nizek dohodek
• slaba porodna izkušnja
• nezmožnost dojenja kot posledica medikaliziranega poroda ali drugih stisk

Pa vendar se mi zdi je ključno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, kaj lahko naredimo prej za to, da se depresija ne pojavi ali ima vsaj manj možnosti za razvoj?

Na prvem mestu bi prav gotovo izpostavila odnos ženske do svojega partnerja, saj je bistvenega pomena. Raziskava, ki je bila nedavno opravljena v Skandinaviji je pokazala, da je razlog številka ena za nastanek poporodne depresije neurejen odnos med partnerjema. Prav tako se je pokazala tesna povezava med predporodnimi in poporodnimi čustvenimi nihanji. V knjigi Becoming Us avtorica Elly Taylor pravi: “Pomembno se je zavedati, da starši v starševstvo vstopajo čustveno navezani na partnerja. Ta vez jima pomaga razviti občutek varnosti, ugodja in tudi pomaga razvijati samo-zaupanje. Po rojstvu otroka je namreč ogromno časa, pozornosti in energije usmerjenih v zadovoljevanje otrokovih potreb in marsikateri par se odtuji, ne da bi se sploh zavedel dogajanja v odnosu. Bistveno je, da se par v času nosečnosti poveže ali pa se ponovno poveže po rojstvu, saj medsebojna opora močno zmanjša možnost poporodne depresije.”

Kakovosten partnerski odnos je zelo pomemben, zato je vredno vanj vlagati, ga negovati in poiskati ustrezno terapevtsko pomoč, če se pokaže neobvladljiva težava.

Kot drugi dejavnik preprečevanja poporodne depresije bi navedla pomembnost ustvarjanja realnih pričakovanj. Elly Taylor v svoji knjigi kot enega najpomembnejših nasvetov ogibanja poporodne depresije navaja, kako pomembno je poiskati informacije o porodu in zgodnjem poporodnem obdobju, saj nam pomagajo ustvariti realna pričakovanja. Saj, višja kot so pričakovanja, nižje potem pademo. Pogosto se nerealna pričakovanja pojavijo kot diskrepanca med načinom življenja ženske že pred nosečnostjo in usklajevanjem tega istega načina z novimi zadolžitvami, ki pridejo z rojstvom otroka. Pogosto pa se nerealna pričakovanja pojavijo tudi pri parih, ki so imeli težave z zanositvijo. Taki pari imajo pogosto precej romantične predstave o tem, kakšno bo življenje z otrokom in nato zahtevnosti novega življenja niso kos. Skušajo biti kar najboljši, a nemogoče je zadovoljiti vsa pričakovanja in potrebe.

Dejstvo je, da otrok z rojstvom drastično zamenja okolje bivanja: iz materinega telesa, kjer je poznal zgolj udobje in varnost, se preseli v njemu opolnoma neznan svet. Naravno je, da se na to spremembo odzove burno in potrebuje ogromno časa za prilagoditev. Prvo trimesečje otrokovega življenja na tem svetu se imenuje tudi četrto tromesečje nosečnosti. Naša naloga je otroku kolikor je mogoče olajšati ta prehod in zadovoljevati njegove telesne in čustvene potrebe. To obdobje je marsikdaj zelo naporno, a zavedanje, da se bo zagotovo končalo, pomaga.

Pomembno je vedeti nekaj dejstev, ki spremljajo otrokovo vedenje v tem občutljivem času, kot npr. konstantna želja po tem, da se tišči k materinemu telesu, saj so njen vonj in glas vse, kar pozna. Prav tako je običajno zelo pogosto dojenje, celo na eno uro. Dojenje na predvidene časovne intervale ne zdrži, saj v otroku vzbudi dodatna stresin tesnobo.

Pogosto zanemarjen, a zelo pomemben, pa je počitek po porodu. Mnoge kulture govorijo o zapovedanem 40 dnevnem počitku, ko za mamico in otroka skrbijo druge ženske z namenom, da se mamica v skupnost zmore vrniti okrepljena in podprta. Ženske zahodne civilizacije morda nimamo možnosti polne ženske oskrbe za tako dolgo časa, zato pa je toliko pomembneje, da si dovolimo počitek, da si dovolimo preležati cel dan v postelji kar v pižami. Pa ne le en dan, pač pa celih 14 dni. Dovoljenje biti v pižami hkrati pomeni tudi sprostitev glede zunanje urejenosti in urejenosti domače hiše. Dober nasvet za preprečevanje poporodne depresije je tudi, da si najamete doulo. Mnogo raziskav po vsem svetu kaže na to, da prisotnost doule ob porodu zelo blagodejno vpliva na čustveno stabilnost porodnice in njeno doživljanje porodnega procesa. Nekaj ugotovitev je npr.:

• porodnice le v 34% doživljajo porod kot negativno izkušnjo
• očetje so s svojo vlogo na porodu mnogo bolj zadovoljni
• porodnice so z vlogo svojih partnerjev na porodu bolj zadovoljne
• partnerstvo po porodu je stabilnejše, če je bila doula prisotna na porodu

Porodna izkušnja in njeno doživljanje imata velik vpliv na doživljanje in spopadanje z novimi odgovornostmi poporodnega obdobja. Čas, v katerem živimo, ni naklonjen naravnemu porodu v smislu, da bi prepustili ženskemu telesu samostojno opravljanje te pomembne naloge. Dandanes je čas številnih carskih rezov, indukcije poroda in mnogih urgentnih stanj, ki ženskam ne vlivjo zaupanja v porodni proces, temveč jih pušča v občutjih nemoči in nezavarovanosti. Dandanes je mnogo več verjetnosti, da ženska doživi negativno porodno izkušnjo, ki zaznamuje tudi njeno doživljanje materinstva, saj porodna izkušnja zaznamuje telo in njegove zmožnosti. Občutek, da nas je telo pustilo na cedilu, ni spodbuden. Tak negativen občutek prav tako ne vpliva dobro na uspeh dojenja in vliva misel na neuspešno materinstvo.

Doula pa s svojo prisotnostjo pripomore k materinemu čustvenemu počutju bolje kot osebje bolnišnice, saj je tam izključno zanjo. S svojim znanjem, razpoložljivostjo, podporo in čustveno nevpletenostjo  podpira tako porodnico kot njenega partnerja.

Morda pa je vreden razmislek tudi o najemu poporodne doule, ki pride v času po porodu in pomaga ovrednotiti porod, skrbeti za gospodinjstvo in nudi čustveno oporo, ki jo mamica morda ne dobi v svojem okolju.

V času po porodu je zelo pomemben spanec. Kako ga dobiti več? V resnici je veliko pomanjkanje spanca težava večine svežih mamic in prav tako lahko vodi v depresivna počutja. Zato je pameten nasvet, da spimo z otrokom, dobesedno in v prenesenem pomenu. Skupaj z njim v isti postelji ter istočasno. S pomanjkanjem spanca pride tudi neznosna utrujenost, zato je skrb za zadostno raven železa v krvi pomembna. Če se za deljeno skrb za otroka težko dogovorite s partnerjem ali kom drugim, najem poporodne doule prav tako ni slaba ideja, saj nujno potrebujete način, da si odpočijete.

K preprečevanju poporodne depresije sodi tudi lahka telesna vadba. Da ima telesna vadba pozitivne učinke na preprečevanje otožnosti, je znano in raziskano. Ni potrebno in dobro, da se po porodu odpravite v telovadnico, samo polurni sprehod z vozičkom na dan bo za začetek dovolj. Za depresivna počutja je namreč značilno, da se človek stežka spravi celo na noge, kaj šele v gibanje. Pa vendar reden sprehod blagodejno vpliva ne le na telo, temveč tudi na um. Redna vadba sprošča endorfine, pomaga k boljšemu spancu in doda energijo telesu. Redni sprehodi na soncu tudi nalagajo vitamin D, ki krepi imunski sistem in razpoloženje.

V boju proti poporodni depresiji imata bistven vpliv tudi kakovostna hrana in pijača. Marsikdaj je novopečeni mamici težko najti čas za pripravo kakovostnega obroka, zato je primerno morda v naprej pripraviti in zamrzniti hrano ali pa še bolje, prositi družinske člane ali prijatelje, če so pripravljeni pri pripravi toplih obrokov priskočiti na pomoč. Dokazana je povezava med solidnim imunskim sistemom ter “delujočo glavo”. Opisali bi lahko tudi kot, da ima telo dvoje možganov, ki sta neločljivo povezana med sabo in kadar nista, vodita v telesno in duševno bolezen. V svoj dnevni vnos hrane je pomembno vnesti omega 3-maščobe (tuna, divji losos, avokado, chia semena …), proteine (ribe, perutnina, teletina; oreščki, jajca, banane, rjavi riž, špinača, buča, grah) in hrano bogato z vitaminom B (oreščki, semena, zelena zelenjava, jajca, piščančje meso, rdeče meso). Absolutno pa se je dobro izogibati industrijsko pripravljeni hrani, beli moki, alkoholu, kofeinu in sladkorjem – vsi vas bodo oropali zdravja in energije.

Tudi kakovost popite vode ni zanemarljiva in lahko predstavlja bistveno razliko v počutju. Doječe matere popijejo veliko vode in njena neoporečnost je nujna.

Kot zadnji dejavnik v boju proti poporodni depresiji pa bi navedla sprejemanje same sebe. V nosečnosti se ženske načeloma dobro počutijo v svoji koži, saj se zaradi že tako okroglega trebuščka manj obremenjujejo s kilogrami, pogosto so v središču pozornosti in okolica je načeloma do njih pozornejša. Po porodu pa se ravno to spremeni. Pred nosečnostjo dobra samopodoba zavisi iz splošne dejavnosti in počutja v okolici, delovnem okolju, po porodu pa ženina samopodoba v večji meri zavisi od kakovosti odnosa s partnerjem. Poleg očitnega zadovoljstva s kosanjem zahtev materinstva. Če s partnerjem po porodu nista povezana, se oddaljita in partner ženi ne zmore dati potrebne pozornosti in podpore, ki bi ji pomagali k boljši samopodobi.

Kaj lahko naredimo? Poskrbimo za reden pogovor. Če ne gre v partnerstvu, pa poiščemo vir izven njega, kjer na varen način lahko izrazimo svoja čutenja. Kot sem že omenila zgoraj v prispevku, je lepo in podprto partnerstvo ključno za ženino dobro počutje po porodu ter po drugi strani razlog številka ena, če ni. Vredno je investirati vanj.

Naj zaključim z mislijo, da so poporodna potrtost, tesnoba ali celo depresija najpogostejše poporodne komplikacije in vsak dober porodničar bi se tega dejstva moral zavedati. Zato bi tudi bilo nujno o tem osveščati in poučiti pare, ki so v pričakovanju. Materinstvo ne bi smelo biti merjeno po tem, koliko mama dela oz. ali je zaposlena ali ne. Materinstvo že po definiciji vključuje nemogoča pričakovanja. Vsaka mama si želi biti popolna in k temu stremi po svojih najboljših zmožnostih. Vendar se zdi, da se moramo slej kot prej vse mame soočiti z resnico, ki pa je, da bolj ko težimo k popolnosti, manj imamo možnosti, da jo dosežemo. Šele, ko se naučimo poskrbeti zase, ko sprejmemo lastno nepopolnost, ko se soočimo z lastnimi omejitvami, se bomo kot mame najbolj uresničile.

(Viri: https://womenshealthtoday.blog/2017/02/23/scope-of-depression-why-are-new-mothers-depressed/

Elly Taylor, Becoming Us, Australia, 01 July 2011;

Karen R. Kleiman, This Isn’t What I expected, First Da Capo Press edition 2013)

Osebno mi pa pride na misel tudi ljubosumje. Zdaj pa vprašanje, ki nam je morda nerazumljivo in nenavadno in vzbuja neprijetnost, kako je lahko oče ljubosumen na lastnega otroka?

Ljubosumje je čustvo kot vsako drugo in govori o tem, da nam drago osebo želi nekdo speljati s pozornostjo, ki jo potrebuje ali izkazuje. A to ljubosumje med otročkom in očetom se prične že v času nosečnosti in nadaljuje takoj po porodu. Očetom namreč manjka ta prvi primarni stik, ko se otroček rodi na ta svet.

Očetje se pogosto počutijo izvzete iz dogajanja, nemočne, nepotrebne, nepomembne in v resnici slika kaže, da je vse, kar otroček potrebuje, njegova mama in očetova partnerka.

Tega doječa mamica ne vidi tako in je v resnici težko videti obe plati. Kljub temu pa skušajmo razumeti ali vsaj sprejeti, da ni prijetno biti le nekdo, ki skrbi za hrano, za gospodinjstvo, za to, da so naše potrebe zadovoljene, a hkrati ne zmore potolažiti dojenčka na način in enako zadovoljivo kot mama.

Kako lahko doječa mamica pomaga partnerju prebroditi ta občutja ljubosumja, ki jih je potrebno jemati resno, četudi imamo občutek, da so na nek način krivična:

1. pogovorite se z njim: pogovorite se o dojenju, morda se vaš partner ne znajde dobro v teh občutjih, morda nikoli ni razmišljal o vaših dojkah na tak način, da jih bo moral deliti z otrokom ali pa sploh ne bo več imel dostopa do njih. V njegovi glavi se lahko plete marsikaj in najslabše je, če ta občutja niso nagovorjena.
2. skupaj se poučita o dojenju: čeprav oče ne more dojiti, to ne pomeni, da mu o tem ni potrebno nič vedeti. Bolj poučen očka je tudi bolj razumevajoč očka. In marsikdaj v času mlečne krize, ko mleka ni dovolj, ravno ta mož in oče nosi ključno vlogo v podpori doječi mami po vztrajanju in premagovanju ovir ali pa ne.
3. skin-to-skin pestovanje tudi zanj: skin-to-skin pestovanje ni omejeno samo na novorojenčka in mamico. Tudi očetje naj na ta način pestujejo svoje novorojenčke takoj, ko mine prva ura po porodu, ko se otroček prvič sam pristavi in podoji. Oksitocin, ki se ob tem sprošča v obeh, ustvarja nevidno, a trdno povezavo med njima. Še kasneje doma, je te vrste pestovanje zelo priporočljivo. Najverjetneje je to najbližji način dojenju, saj prav tako omogoča regulacijo telesne temperature pri otročku, stabilizacijo srčnega utripa in dihanja. Dr. Nils Bergman, švedski perinatalni nevrolog, je v svojih opazovanjih dognal, da vsaj 30 minut skin-to-skin pestovanja očeta in novorojenčka dobesedno obnovi očetove možgane. Mamica, ki je pravkar rodila, ima to prednost, da izločanje pravih hormonov (oksitocin, prolaktin) hitro vzpostavi ravnovesje v njenem telesu. Očetje se morajo za hormonsko ravnovesje bolj truditi. S pestovanjem novorojenčka se v njihovih možganih tako prične izločati hormon dopamin v kombinaciji z oksitocinom, ki v njem sprožita pozitivne asociacije v odnosu do dojenčka. Na ta način se v njem hitreje prebudi starševski nagon. Seveda so cele generacije očetov dobro vzgajale svoje otroke, pa niso imeli tega stika. Pomanjkanje skin-to-skin pestovanja ne pomeni slabega očeta, le raziskave kažejo, da se ti očeti, ki pa vzpostavijo ta prvi stik, lažje spopadajo z izzivi skrbi in nege dojenčka.
4. spodbujajte ga k nošenju novorojenčka:  tudi nošenje dojenčka zelo spodbuja njuno povezanost. Otroček je na očetovih prsih umirjen iz enakega razloga kot je umirjen na maminih. Ni vedno razlog v maminih prsih in vonju po mleku, da se dojenček pomiri. Varnost in toplino lahko dobi tudi pri očetu.
5. dajte mu opravilo, ki ga zmore le on: očetje se največkrat pritožijo ravno nad tem, da ker ne morejo dojiti, za otroka niso dovolj dobri. A lahko pa npr. masirajo svojega dojenčka. Masaža dojenčka je nadvse sproščujoča za oba, otrokova zadovoljnost in gruljenje pa bosta partnerju dali potrebno samozavest, da vendarle nekaj naredi prav in dovolj dobro.
6. opomnite ga, da previjanje dojenčka ni samo “previjanje”: previjanje je zelo dober način vzpostavljanja komunikacije z dojenčkom. Lahko vzpostavita očesni stik, se “pogovarjata” in dojenček v tem rituali zelo uživa. Zanj je vse novo in prvič, previjanje pa je ritual, ki mu je prijeten. Zato otroček hitro poveže dogodek ali občutje z osebo. V tem primeru prijetno z očetom.
7. spodbudite ga k utrjevanju odnosov z starejšimi otroki: tak “aranžma” je vsaki otročnici v veliko pomoč in tudi starejši otroci tako zelo potrebujejo svojega očeta v novonastali življenjski situaciji. Rojstvo novega družinskega člana vedno dodobra pretrese družino.
8. poiščite načine, v katerih vas lahko podpre: in se mu za podporo zahvalite. Bodisi, da vam prinese kozarec pijače, ko dojite bodisi, da popestuje otročka in se vi v miru oprhate, karkoli naredi za vas, ni samo po sebi umevno. Zahvalite se. Očetje namreč, predvsem v prvih letih otrokovega življenja, potrebujejo precej podpore. So spregledani, v marsičem in ta spregledanost lahko privede do nerazumevanja, odtujenosti in nazadnje celo do razpada. Zato se velja potruditi na tem mestu in partnerja opaziti. Opaziti njegov trud, malenkosti, ki jih postori in biti zanje hvaležna. Vsekakor velja ta odnos gojiti v obe strani, a ravno obdobje rojstva otroka, ki je eden najintenzivnejših v življenju ene ženske ali para, je tudi eden najobčutljivejših za odnos. Kar naenkrat smo starši in sploh še ne vemo dobro, kaj to pomeni. A eden drugemu smo pa še vedno in vedno bomo partnerji. In ni najenostavneje to dvoje ločevati.
9. obudite smisel za humor: smejta se, smejta se samemu sebi, življenju, dogodkom. Težave, skrbi, utrujenost, življenje, …, vse se lažje premaguje z smehom.
10. ne pozabita na dotik: pogosto novopečene mamice ob koncu dneva ne zmorejo več pomisliti na dotik, saj so se ga naužile tekom dneva z svojim dojenčkom. A partner potrebuje druge vrste dotik in prav tako me. Ta dotik bo hranil vajino ljubezen, od nje pa bodo živeli vajini otroci. Dotik bo tudi obudil intimo med vama, ki vaju bo kot moža in ženo znova povezala na najgloblji ravni.

Izziv starševstva povsem raztegne naše zmožnosti spopadanja z življenjem. V njem izkusimo tako najbolj igrive in radostne momente, utrujenost in neprespanost kot je doslej nismo poznali, a raztegne nas tudi v čustvenem smislu. Napolnjeni smo s tako silovitimi čustvi, katerih se na momente lahko prav prestrašimo: od lebdenja v sreči, do neprepoznavnega zaščitništva, do frustracije, ki v nas lahko prebudi vulkan! Starševstvo je izziv k osebnostni rasti obeh staršev: mame in očeta. In zato je potrebno rasti že v partnerskem odnosu, da starševstvo kasneje poveže in ne razdvoji.

Kot sem zapisala na začetku: partnerski odnos je z rojstvom otroka na silni preizkušnji in lahko se zelo odtuji, če nismo pozorni na malenkosti, ki ne vzamejo veliko časa, samo pozornost. In ta čuječnost se ne spremeni s številom otrok, ne postane lažja. Vedno bolj je pomembna.

(Več o tem najdete na: www.mothering.com; www.bellybelly.com.au; Becoming us (2014))

Ko govorimo o duševnem zdravju, najprej pomislimo na odraslo osebo in potem še na težave, ki so povezane z njim – stres v službi, izgorelost, depresija, anksiozna motnja, vedenjske težave šolarjev in še bi lahko naštevala. Tako se človek vpraša, kdaj se pravzaprav začne duševno zdravje? Ga novorojenčki in dojenčki že imajo?

Način, kako se z nami, ko smo še novorojenčki in kasneje dojenčki pogovarjajo, nas pestujejo in za nas skrbijo, definira naše samozavedanje in samovrednotenje. Ti občutki tudi močno zaznamujejo našo prihodnost v smislu osebnosti, v katero se bomo razvili. Prvi dnevi, tedni, meseci in leto našega življenja močno zaznamujejo naši odrasli skrbniki, če zmorejo predati močno in pozitivno duhovno nego.

Če si predstavljamo 3-mesečno deklico, ki joče, ker je lačna, s svojim jokom odraslo osebo ob sebi opozarja na svojo potrebo. Ko se ta oseba nanjo odzove,  deklici sporoči, da je ljubljena in pomembna, da ji lahko zaupa in da je svet zanjo varen.

Dojenčki se med hranjenjem radi igrajo, brcajo z nogicami in se spogledujejo, vse to jih uči povezovanja in komunikacije. Zanje je hranjenje mnogo več od samega procesa prehranjevanja.

Tukaj govorimo o razvoju osebnosti, ko se novorojenček z izražanjem svojih potreb in odrasla oseba z odzivanjem nanje, učita medsebojne uglašenosti. Ko se ta uglašenost vzpostavi, temu rečemo povezanost, sočutno ali rahločutno starševstvo. Kajti v tem procesu se v resnici gradi temelj za socialni in čustveni razvoj tega novorojenčka – pozitiven začetek njegovega duševnega zdravja. Na tem temelju, ki se gradi od otrokovega rojstva dalje in v močno skrajšanem smislu celo njegovo prvo leto, se oblikuje otrokova zmožnost učenja in sklepanja odnosov.

Svetovni dan duševnega zdravja, ki ga praznujemo vsako leto 7. maja, ne pripada le odraslim in tistim s težavami na tem področju, pripada tudi novorojenčkom in njihovim danostim po začetku vstopanja v gradnjo medosebnih odnosov in predvsem v gradnjo lastne zdrave osebnosti.

Če se zavedamo ali ne, novorojenčki imajo svoje duševno zdravje, so globoko čuteča mala bitjeca, ki zavedanje o sebi, kdo so, o svoji vrednosti gradijo od prvega dne njihovega življenja. Ta proces se dogaja skozi povsem vsakdanje trenutke kot so hranjenje, previjanje, pestovanje in če nanje pogledamo skozi oči tega otroka, res niso običajne.

Kako naj torej starši, skrbniki, strokovno osebje spodbujamo dobro duševno zdravje novorojenčka?

Prepoznajmo, da so izzivi in stres del otrokovega odraščanja, da se ob vsakodnevnih preizkušnjah uči  o sebi, o lastni zmogljivosti in ob tem razvija ustvarjalnost, iznajdljivost, samozavest in pozitivno samopodobo. Z obvladovanjem vsakodnevnega stresa se otrok prav tako uči spopadanja s frustracijami in razočaranji. Ob vsem tem učenju pa ne pozabimo tudi na ponos in veselje, ki ga otrok občuti, ko se na njegovo potrebo odzovemo, jo prepoznamo, in pri starejšem otroku, kateremu ta občutja predstavljajo tudi nagrado za nek uspeh.

Dobra novica je seveda, da spodbujanje dobrega duševnega zdravja pri otroku ne pomeni, da moramo kot starši nekaj čisto posebej delati, se za to posebej truditi. Gre preprosto za način, kako smo z otrokom: mu nudimo tolažbo, ko je siten; se odzivamo na izraze na njegovem obrazu in mimiko telesa; večjega otroka povabimo v igro, če je zdolgočasen; ga spodbujamo, ko nad neko nalogo obupuje. Tak način čuječe odzivnosti že v novorojenčku sproži občutja varnosti in ljubljenosti, ki pa sta bistveni sestavini dobrega duševnega zdravja.

Zagotovo v gradnjo dobre samopodobo spada tudi spanje dojenčka in mame v skupni postelji – tema, ki med starši in tudi sicer v javnosti vzdigne precej prahu.  Pa vendar ni vseeno, kje novorojenček spi. Otrok, ki se je 9 mesecev razvijal v telesu matere, je vajen njenega vonja, giba, glasu, topline. Ko se rodi, pa mu je vse to nenadoma odvzeto. Prilagajanje na življenje izven maternice je zanj izredno stresno in strah vzbujajoče in olajšamo mu ga lahko pravzaprav le s čim več stika kože na kožo takoj po rojstvu in pa tudi s kasnejšim čuječim odzivanjem na njegove potrebe, tako fiziološke kot čustvene. Zagotovo v ta okvir spada tudi vzajemno spanje. Mnoge raziskave so pokazale, da spanje novorojenčka in mame v taki bližini, da drug drugega začutita in zaznata, blagodejno vpliva na oba. Dojenčka materina bližina in vonj njenega telesa pomirjata, kakor tudi obratno. Skupno spanje pomirja oba, materi omogoči lažje navezovanje na otroka, lažje in hitrejše prepoznavanje njegovih impulzov, ki sporočajo to in ono potrebo. Na Japonskem npr., kjer sta skupno spanje in dojenje kulturna norma, je odstotek pojava smrti v zibki, ko dojenček nenadoma umre v spanju, najnižji. Novorojenčki in dojenčki imajo obdobja, ko zelo trdno zaspijo in jih je iz tega spanca težko prebuditi. Dojenčki, ki so hranjeni po steklenički, lažje in hitreje padejo v tak spanec, saj je adaptirano mleko zelo nasitno in težko. Dojenčki morajo mleko prebaviti in njihovi želodčki za ta proces potrebujejo več časa in telesnega miru. Vendar pa težava nastane, da dojenčki v teh epizodah trdnega spanca tudi plitvo dihajo in na trenutke vdiha celo ni. In glede na raziskave in znanstvena dognanja, se ravno v takih trenutkih zgodi ta fenomen smrti v zibki, najpogosteje okrog 3 meseca starosti. Po drugi strani pa je materino mleko lahko prebavljivo, ne obteži dojenčkovega želodčka, le-ta ga hitreje prebavi in dojenček je hitreje lačen. Zato se prebudi. Dojeni otroci ne zapadejo tako pogosto in za dlje časa v te dolge spalne cikle, saj jih njihova telesna občutja prebudijo. In ta občutljivost je zanje izredno pomembna. V primerih, kjer mama in dojenček spita skupaj, je ta občutljivost mnogo višja in kot je razvidno, celo rešuje življenja. Telesna občutljivost dojenčka je njegov obrambni mehanizem.

Dr. James McKenna, zdravnik in pediater, že dlje časa proučuje učinke vzajemnega spanja na oba v paru, torej na dojenčka in mamo. Prepričan je, da je telesni stik med obema tisti, ki je biološko pravilen in primeren. Prav tako tudi on poudarja razliko med dojenčki, ki so dojeni in tistimi, ki so hranjeni po steklenički. V primeru vzajemnega spanja je dojenje varnejši način hranjenja, saj je že iz fiziološkega vidika otrok k materi pristavljen pod drugačnim kotom kot ob hranjenju s stekleničko, dojenček refleksno obrne glavico k dojki in nima potrebe po obračanju stran, saj je njegova največja potreba ta, da je čim bližje materi. Materino mleko je lahko, hitro prebavljivo in  vsebuje veliko sladkorjev. Ti so pomembni za dojenčkovo optimalno presnovo in spodbujajo optimalen razvoj njegovih možganov. Ob rojstvu smo namreč vsi nedonošeni, kapaciteta naših možganov obsega le 25% in telesna bližina, kožni stik, varnost in odzivnost matere spodbujajo njihov optimalni razvoj.

Intervju z dr. James McKenna si lahko ogledate na spodnji povezavi

Vzajemno spanje torej ni nekaj, kar bi jemali z lahkoto, kot zgolj obliko praktičnega spanja, ker nedvomno tudi je. Vzajemno spanje ima na novorojenčka in kasneje na dojenčka ugoden, celo optimalen telesni vpliv, kakor tudi čustveni vpliv. Dobro duševno zdravje novorojenčka, ki bo enkrat odrasla oseba, je odvisno predvsem od čuječe čustvene odzivnosti njegovega skrbnika. Tudi takrat, ko je dojenček, zaradi kakršnegakoli razloga, brez matere in je njegov skrbnik nekdo drug, je ta element še vedno bistven. Dojenček komunicira s celim telesom, gleda v oči, išče stik … na vse te njegove namige se je potrebno odzvati, jih opaziti, jih nagraditi z pozornostjo. Vse to je potrebno, da dojenčku omogočimo čim boljše pogoje za zdrav razvoj njegove osebnosti.

V resnici je to vedenje tako naravno, komplicira družba s svojimi normami in izrazito individualnostjo, ki se odraža na vseh segmentih človekovega življenja. A dejstvo ostaja, da smo ljudje družabna bitja, da eden drugega potrebujemo, da nismo ločeni od celote in lahko funkcioniramo sami zase. Ustvarjeni smo za vzajemnost in prenekatera osebnostna motnja današnjega časa ima svoj izvor v neznosni osamljenosti novorojenčka in dojenčka.

(več o zgornjih temah lahko poiščete na naslednjih povezavah: https://neuroanthropology.net/2008/12/21/cosleeping-and-biological-imperatives-why-human-babies-do-not-and-should-not-sleep-alone/; http://www.huffingtonpost.com/matthew-melmed/babies-mental-health-matters_b_7213290.html)

Družba je danes usmerjena k popolnosti, k popolnosti v vseh ozirih. Služba mora biti sanjska, če že ni, pa naj bo vsaj dohodek soliden, kariera je tema marsikaterega pogovora, šola ali stopnja izobrazbe je tudi dejavnik, ki na lestvici družbenih “vrednot” zaseda zelo visoko mesto, prav tako pa naš zunanji izgled ni zanemarljiv. In vsi, malodane brez izjeme, podležemo vsaj enemu od naštetih dejavnikov t.i. družbenega ugleda. Jaz pa želim v tem prispevku to “družbeno zahtevnost” prenesti na področje ženske po porodu. Ko namreč pogledamo v revije za mlade mamice ali gremo v trgovine z otroškimi pripomočki ali pa gremo na pregled v ginekološko ambulanto, pediatrično ambulanto, v nas zrejo reklame in plakati lepih in nasmejanih mladih nosečnic in mamic, s čudovitimi postavami, na katerih ni videti, da so pred kratkim doživele pravo metamorfozo in porod. Družba od nas pričakuje, da super zgledamo, da imamo oprane in urejene frizure, popoln make – up in tudi, da so nam obleke izpred devetih mesecev prav. Samo hiter pogled v svet slavnih nam pokaže filmske igralke, ki le nekaj tednov po porodu že snemajo, hodijo na modne revije, se razkazujejo v bikinkah in še marsikaj. In ja, hitro začne v nas kljuvati kakšen trn, če smo slučajno po porodu in nismo niti malo podobne tem nerealnim podobam iz medijev. Morda je res mogoče, da si kar hitro po porodu povrnemo pred-nosečniško postavo, ampak cena za to nikakor ni majhna. Študije so dokazale, znanost prav tako, marsikateri strokovnjak tudi zagovarja, da je vredno in nujno po porodu izpreči iz aktivnega družbenega življenja, se s svojim novorojenčkom umakniti med štiri stene in počivati. Zakaj?

Dr. July Wray iz univerze Salford (Velika Britanija) je v svoji študiji (https://www2.rcn.org.uk/__data/assets/pdf_file/0008/459035/Wray_Julie_complete_thesis_2011.pdf) dokazala, da počitek po porodu traja mnogo dlje od zapovedanih šestih tednov. Študija je zajemala vzorec porodnic, ki so v različnih časovnih razmikih po porodu (tri tedne, šest tednov, tri mesece in šest mesecev in več) odgovarjale na vprašanje, če so po porodu že okrevale in večina je v obdobju šestih tednov po porodu odgovorila, da ne. Okrevanje zajema povezovanje z novorojenčkom, čustveno stabilnost, telesno počutje in ponovno spolno aktivnost.

Materinstvo je za marsikatero žensko, sploh prvesnico, lahko pravi šok. Čeprav lahko iz osebne izkušnje potrdim, da tudi za mamico, ki rodi že svojega petega otročka, materinstvo znova gre od začetka. Tu ne gre le za poplavo pleničk, kupov umazanega perila, neprespane noči in neznosno utrujenost. Gre tudi za telesno okrevanje po porodu, čustveno neravnovesje, ki mu v veliki meri botrujejo hormoni in zahteve materinstva v smislu starševstva, ne gre pa pozabiti tudi na to, da smo po porodu še vedno ženske, čeprav nas svet vidi kot zgolj mame. In z vsemi temi izzivi, pa nisem niti naštela vseh, se ženska po porodu ukvarja hkrati. Ravnovesje pa je skoraj nemogoče doseči, saj se je v prvi vrsti potrebno ukvarjati in skrbeti za našega novorojenčka.

V tej poplavi občutij, čustvenega tobogana, telesne šibkosti, dela … se res ni težko izgubiti. Nenazadnje je tukaj tudi partnerski odnos, ki je zaradi obilice novih obveznosti precej na udaru. S prihodom novorojenčka, se naš svet temeljito zamaje, zato ni nenavadno, da se marsikatera porodnica v tem času počuti precej izgubljeno in nesamozavestno. Dovoliti si moramo čas za prilagajanje in osvajanje novega načina življenja.

V svetu je kar nekaj kultur, ki zapovedujejo 40-dnevni počitek po porodu, ko so mamice z dojenčki večinoma doma in v udobju lastne postelje, ko jim kuhajo mama, sestra, teta, …, ko za starejše otroke poskrbi sorodstvo in ji na ta način omogoči čim lažji prehod v novo obdobje življenja. Zares sta potrebna mir in počitek, da se mamica in otrok spoznata, da steče dojenje, da se telo okrepi, da se mamica naspi, da se družinica postavi.

Zares, ste kdaj pomislile, da neznosna utrujenost po porodu izhaja tudi iz tega, da v resnici ne ležimo non-stop v postelji in skrbimo izključno za našega novorojenčka in zase, kolikor moramo?

Štirideset dnevna hibernacija po porodu je nujna, ker:

1. si naše telo mora odpočiti: ne glede na to, kako brez težav sta potekali nosečnost in porod, ne glede na to, koliko spi otroček, si mora naše telo odpočiti. Vsak porod je za žensko telo veličasten dosežek, ki terja svoje okrevanje. Porod in materinstvo nista vsakdanji dogodek, ampak sta življenjsko delo in na tak način je nanju potrebno tudi gledati. Včasih se celo zgodi, da telo okreva hitreje kot naša duša, zato nikar ne pozabimo, da je porod oz. rojstvo našega otroka tudi zelo zahteven čustveni zalogaj.
2. se moramo povezati z našim otročkom: prve tedne po porodu pozabite na čiščenje stanovanja in urejenost lastne frizure, ker to v resnici ni pomembno. Rodile smo otroka, začenja se novo življenjsko poglavje, dovolimo si ta čas neprecenljivega in nenadomestljivega spoznavanja.
3. smo si to zaslužile: vzgojiti otroka v maternici je težko delo. Nekateri pa pravijo, da je porod še težje delo. Zato smo si po dveh tako veličastnih procesih zaslužile nagrado, ki je počitek. Biti mama je težko fizično in psihično delo, izčrpava in velikokrat ne prinaša takojšnjega zadovoljstva. Zato je zelo pomembno, da si ta čas za počitek vzamemo, ker se bomo lažje spopadale z izzivi materinstva.
4. si smemo in nam ta čas pripada: nosečnost in porod sta najboljši razlog za počitek. Izkoristimo ga. Nihče nas ne bo sodil, nam očital, dovoljeno nam je biti v pižami cel dan in ležati.

Kako pa si zagotoviti čim boljši izkoristek tega časa?

• pravočasno napolnite skrinjo z že kuhano hrano.
• pravočasno napolnite shrambo z nepokvarljivo hrano kot so testenine, moka, riž …
• sprejmite pomoč: prijatelji in sorodniki želijo pomagati, samo prositi jih morate. Naj vam ne bo nerodno. In tudi sprejmite pomoč, če vam je ponujena.
• vključite partnerja v čas hibernacije: partner vam lahko zelo pomaga na dva načina in sicer, da je vključen z vami v čas počivanja in da se povezuje z dojenčkom. Ter drugič, da razume vašo potrebo po počitku in ne načrtuje del okrog doma in vas vključuje v hišne projekte, ki sicer šele prihajajo, a kljub temu v vaše srce vnašajo nemir in nepotrebno pričakovanje.
• poiščite si družbo: hibernacija ne pomeni odmik od sveta v celoti. Če si želite klepeta s prijateljico, jo povabite k sebi na kavo. Tak klepet vas bo okrepil, vas držal v stiku s svetom, a imejte v mislih, da ste vi ob tem še vedno na okrevanju.
• pojdite na kratek sprehod: z mirno vestjo ulovite kakšen sončni žarek, ki pa naj ne vključuje opravkov in nakupov. Sprehod z otročkom naj bo v sprostitvene namene izključno, tudi ne nabiranju kondicije.

V tem prispevku sem se večinoma osredotočila na najkrajši možen čas počivanja po porodu, ki je 40 dni ali 6 tednov. Vendar naj ponovno spomnim na izsledke omenjene študije in pa mnenja mnogih mamic, da je ta čas prekratek za temeljito okrevanje. V povprečju traja kar leto dni, da smo “spet na konju”, fizično v formi in čustveno stabilne. Včasih pa še dlje.

Nenazadnje je podatek tudi, da stopnja poporodne depresije v svetu močno narašča, kar 7. od 10. mamic trpi za to neprijetnostjo. Zagotovo je veliko dejavnikov, ki vplivajo na porast, a upam si trditi, da neprimeren način življenja po porodu znatno botruje k temu pojavu.

Največji telesni in čustveni dogodek v življenju ene ženske je porod, največja sprememba pa materinstvo. Koliko občutkov se pretaka skozi to dvoje, je nemogoče opisati z besedami. Zato imejmo sočutje do sebe in bodimo spoštljive do sebe, ko gojimo pričakovanja, kaj vse bi že morale in pa tudi, kaj sprejmemo iz družbenega okolja kot neko družbeno normo. Če namreč ne gojimo sočutja in samospoštovanja do lastnih  občutkov in teles, kako ju bomo gojile do lastnega otroka?