Ker pa noben od naju ni razmišljal o tem, se je mož lotil branja raziskav, jaz pa iskanja porodnih zgodb, da sem ugotovila, kako porod doma sploh izgleda. Z najinim raziskovanjem je porod doma pridobival več plusov kot porod v porodnišnici.

Skozi čas sem ugotovila, da se bom doma počutila najbolj varno in sproščeno, da bom ob sebi imela moža in ljudi, ki jih bom poznala in moji hormoni bodo lahko v polnosti opravili svojo funkcijo. Ker je moja nosečnost potekala brez težav, sva lahko sprejela odločitev, da bom rodila doma. Tako sva se začela na porod pripravljati s Simone kot tudi z izbrano porodno babico.

Porod se je začel par dni pred predvidenim rokom poroda in sicer z odtekanjem plodovne vode in nadaljeval s konstantnimi popadki. Ko se je vse skupaj začelo sem vedela, da se lahko popolnoma prepustim procesu. Mož je pripravil prostor ter bil v kontaktu s Simone in babico. Vse skupaj je potekalo zelo umirjeno in z ničemer se mi ni bilo potrebno obremenjevati.

Ko so se popadki okrepili in sta se nama pridružili Simone in babica, sta to naredili s takim občutkom, da nista niti za sekundo zmotili mojega porodnega procesa. Postavili sta bazen ter poskrbeli, da sem med porodom dovolj pila, jedla in menjavala položaje, da so popadki lahko ostajali dovolj dolgi in intenzivni. Babica je redno preverjala tudi otrokov utrip. Ves čas pa sem bila jaz tista, ki sem lahko rekla, kaj mi odgovarja, česa si ne želim in kaj potrebujem. Moj porod je bil težek, ker otrok ni uspel pravilno umestiti glavice, čemur se strokovno reče asinkliticizem – sem izvedela – in sem zato kar nekaj časa potiskala tako rekoč v prazno. Trajalo je precej ur, da se je otrok uspel pravilno umestiti, čeprav sama nisem imela občutka za čas. Nikjer ni bilo ure, prostor je bil zatemnjen in tako nisem vedela, da je iz zgodnjega jutra, ko se je vse začelo, spet postala temna noč. Sem pa vedela, da če se porod kmalu ne bo premaknil naprej, bo potreben transfer v porodnišnico. Ob tej misli mi je bilo res težko, zato sem še bolj osredotočila svoje misli na porodni proces in se trdno odločila, da naredim vse, kar je v moji moči, da rodim doma. Ko sta Simone in babica na pomoč poklicali še eno babico, se je otrok vendarle pravilno umestil in iztis se je zares začel. Vse skupaj je sicer spet šlo počasi, ker je imel otrok velik obseg glavice, jaz pa ozko medenico, ampak je bilo opogumljajoče, ker se je porod spet začel premikati v pravo smer. Ob zelo močni čustveni podpori mojega moža ter celotni oskrbi Simone in obeh babic sem rodila zdravega in močnega fantka.

Dejstvo, da je bila potrebna pomoč še ene babice mi ni bilo obremenjujoče, saj sem videla, da so te babice izkušene in ni vsaka sebi samozadostna. S skupnimi močmi in znanjem so mi pomagale, da sem lahko svoj porod dokončala tako kot sem si želela.

Čeprav sem imela težek porod, sem res hvaležna, da sem lahko rodila doma, saj je bilo za mene in otroka tako najbolje. Oba sva bila med nosečnostjo in celotnim porodom v dobrem stanju in sva še sedaj. Dobila sem potrditev, da moje telo to res zmore in kljub zapletom pridobila lepo porodno izkušnjo. Zagotovo bom naslednjič spet rodila doma.

Tina

“Tina, ti si dokaz, da ženska zmore roditi tudi, če je zares težko. In vidva skupaj s tvojim možem sta vztrajala, se podpirala, se spoštovala in se ljubila in na koncu zmagala. Vera in zaupanje sta vaju vodili.

Ob vama sem se ogromno naučila. Hvala vama.”

– Simone

“Ne, ne, moram še malo razmislit”, sem odgovorila.

In potem sem razmišljala, namreč o možnosti poroda doma. Ravno takrat, teden dni pred mojim pdp-jem, so se začeli strogi ukrepi v slovenskih porodnišnicah, o prepovedi partnerjev pri porodu. Za klic pa sem rabila čas za premislek ali si sploh upam roditi doma. Gašper pa me je spodbujal, on je bil prvi prepričan, da je to prava odločitev za naju.

Predelovala sem svojo prvo porodno izkušnjo pred štirimi leti. Imela sem lep, naraven porod v porodnišnici Jesenice. Rojevala sem skupaj z Gašperjem. Babica v porodnišnici ga je klicala kar “babičnik”. Zares ne vem, kako bi rodila brez njegove podpore. Večkrat sem mu rekla, da bi brez njega kar umrla. No, saj vem, da to verjetno ne bi,  bil pa je tak občutek.

Bolj, ko sem razmišljala o vseh fazah prvega poroda, bolj sem ugotavljala, da ne morem sprejeti dejstva, da partner ne bi smel biti poleg mene ob porodu.

In potem sem poklicala. Res sva imela srečo, saj se je nekako izšlo, da sva dobila babico Tejo Škodič Zakšek in dulo Simone Kindermann. Nisem mogla verjet. Teden dni pred pdp-jem sva dobila ekipo in full-time in ekpres pripravo na porod doma. Neverjetno!

Ta nenadna sprememba porodnih načrtov me je prevevala z različnimi občutki: z zaupanjem, trdnostjo, jasnostjo, a tudi zmedenostjo. Nekako sem se morala v novo situacijo umestit. Spraševala sem se, od kje mi pogum za odločitev za porod na domu, ker sem se soočala tudi z občutki strahu. Moja sestra in tri dobre prijateljice, ki so v zadnjem času rodile, so namreč imele precej težke porode (urgenten carski rez, vakum, poškodbe po porodu). Spraševala sem se – kaj, če gre kaj narobe pri porodu na domu?

Babica Teja in dula Simone sta me pomirili. Rekli sta, da zelo redko prihaja do zapletov, če porod ni spodbujen z različnimi preparati, kot so npr. vaginalete, umetni popadki, umeten razpok plodovnih ovojev… Ravno tako sta rekli, naj se ne bojim, saj je dojenček v optimalni vstavi.

Ko sem s strahom naposled opravila, se je porod 5 dni za mojim pdp-jem začel. Pridobila sem torej dodatnih 5 dni za predelavo strahu in umestitev v mojo novo odločitev. Zdaj sem se počutila varno.

Prisotnost prvorojenca, partnerja, Teje in Simone me je napolnila z občutkom izjemne hvaležnosti, ki ga ne bom nikoli pozabila. Porod je napredoval, spreminjala pa so se tudi moja občutja, od nezmožnosti, da rodim, ker enostavno boli in dolgo traja, do velike zagnanosti in odločenosti. Malo pred iztisom sem naglas in odločno rekla: “Še par popadkov, pa bo otrok zunaj.” In res je bil. Deklica Vita se je rodila v naročje staršev in starejšega bratca. Veselje in radost, ko prvič v naročju držiš otroka, je nepopisno.

Ko zdaj po dveh mesecih premišljujem o porodu ugotavljam, da bi bila pravzaprav zares pogumna, če bi odšla v porodnišnico, kjer ne bi imela topline doma, našega gnezda, prisotnosti mojega dragega partnerja in sina, prijetne svetlobe, občutka varnosti v domačem prostoru. Vse to je pomembno prispevalo k moji sproščenosti in umirjenosti. Pred tem si resnično nisem mislila, da bi to kakorkoli lahko vplivalo na porod.

Zelo sem hvaležna Gašperju, pa Teji in Simone za njun odnos do mene, za njun odnos do žensk, za njuno strast do dela. S svojo sproščenostjo in preprostostjo na eni strani ter strokovnostjo na drugi sta vzpostavljali prijetno vzdušje v vseh naših skupnih doživetjih pred porodom, tekom poroda ter po porodu. Vesela sem tudi, da sem po porodu imela priložnost spoznati še babico Mojco, ki mi je pomagala pri prvih korakih v novo zgodbo o dojenju in materinstvu. Mene in Gašperja so dobro pripravile na porod ter poporodno obdobje.  Hm, tudi slednje je izrednega pomena, čeprav sprva nisem mislila tako.

Ja, res imam lepo porodno izkušnjo poroda doma in tudi poporodnega obdobja, za kar sem neizmerno hvaležna. Iskreno si želim, da bi porod in prve mesece materinstva  podobno izkusila večina mamic, če jim le zdravstveno stanje to dopušča.

Tina in Gašper

Po treh porodnišničnih porodih v 8 letih, smo si po malce pavze zaželeli povabiti v našo družino še četrtega otroka. Zame je bila to lepa ideja, vendar me je nekaj zadrževalo. Kmalu sem spoznala, da se bojim poroda, bojim odnosa osebja, ki sem ga doživela že trikrat v porodnišnici, da se bojim tudi bolečine.

Prijateljice so me bodrile, da je najtežji del itak devet dolgih mesecev nosečnosti, tisti porodni dan pa že nekako »shendlaš«. Jaz pa se v sebi nisem mogla identificirati s temi besedami. Prijateljica mi je tudi posodila knjigo “Skozi nosečnost z Jezusom” in po branju te knjige sem šele zamenjala perspektivo. Spoznala sem, da je porod lahko tudi drugačen od teh, ki sem jih doživela sama.

Sledile so seveda še druge knjige (npr. Modrost rojevanja…), ob katerih sem zasanjarila o tujini, kjer imajo možnosti naravnega, ljubečega, porodnici posvečenega poroda. Da bi si upala misliti, da kaj takega lahko dobim v Sloveniji, tako daleč mi ni neslo, a me je Vsemogočni povabil točno v to. Na koncu knjige »Skozi nosečnost z Jezusom« je bilo tudi spremno besedilo prevajalke Ane Pavec, ki pa ni le prevajalka, ampak tudi mamica, spremljevalka porodov, Jezusova prijateljica. Stopila sem z njo v stik v upanju, da bi mi morda ona omogočila porodno izkušnjo, po kateri sem hrepenela. Ampak, ker je bila takrat na porodniškem dopustu, se ni mogla ukvarjati s tem, mi je pa prijazno svetovala drugo porodno dulo, ki bi mi lahko izpolnila željo, ki sem jo imela. In to je bila Simone Kindermann…

Potem sem zadihala, vedela sem, da lahko doživim porod tudi drugače. Čez čas sem zanosila, to dulo spoznala; sprva sem mislila,  da bom šla ob njenem spremstvu rodit v porodnišnico, kjer me bo čuvala kot angel varuh. Nisem namreč tiste sorte ženska, ki vse nagugla, preveri, razišče…. samo molila sem… In tako mi je sama predlagala možnost poroda na domu in govorila o tem na način, o katerem sem brala v knjigah. Bila sem uslišana v tem, da je mogoče roditi doma. Tudi moža mi je ljubi Bog dal takšnega, ki me sliši in čuti. Vedela sem, da je porod doma moja pot in ne da bi se trudila preveč pojasnjevati, je privolil v spoznavno srečanje z mojo novo dulo in tudi s porodno babico. Naša skupna pot se je začela …

Jasno mi je bilo, da ne želim med popadki na vožnjo do porodnišnice, da ne maram vaginalnih pregledov med porodom, strojev in substanc, ki “nadomeščajo” ljubeč odnos do porodnice in še bi se dalo naštevati. Vsem sedanjim in bodočim porodnicam bi želela povedati, da sem doživela čudovit porod doma, in da ga lahko tudi one. Če izjemoma ne bi bil možen, bodo pravočasno pospremljene v porodnišnico. Babica in dula, ki sem ju izbrala za porod, sta me spremljali, poučevali, se zanimali zame, se sestajali z nama z možem in naju zelo individualno, profesionalno in prijateljsko obravnavali skozi nosečnost in vse bolj intenzivno do poroda. Odpirali in reševali smo vprašanja tako s čustvene kot s telesne plati.

Moj porod se je začel zelo muhasto. Zadnji teden pred porodom je imel res veliko ur, ko mi ni bilo več nič jasno, kdaj se bo začelo stopnjevati. A tistega dne ob dvanajstih opoldne sem vedela, da je to prvi pravi popadek. Simone je bila pri meni v eni uri in me našla na postelji, kjer si nisem dovolila kaj dosti svobode in sem si zapisovala časovnico popadkov v telefon. Sproščeno je prisedla in rekla, da je sedaj moj čas, ko ne potrebujem na nič misliti in ne potrebujem nobenega telefona. Tako sem se sprostila iz krča, ki me je objemal, dokler sva bila z možem še sama in odpravili smo se v kuhinjo na kosilo. Po sproščenem klepetu in kavi, me je vprašala, če bi šli na sprehod? In sva šli v čudovit sončni dan. Lahko sem bila kot pijanka. Naslanjala sem se nanjo, govorila, kar sem hotela, nepovezano kot sem želela, na vse je poznala odgovor in vedela je, kako napredujem. Jaz pač ne. Enkrat sem ji le zinila: »A se ti ne zdi, da že dolgo nisem imela popadka?« Imela je odgovor: »Utrujena si, greva počivat«. In tako sem odšla počivat. Spomnim se, da je v tem času enkrat prispela tudi porodna babica in čudovito pri vsem tem je, da mi ni bilo potrebno poskrbeti za nič. Za vse okrog mene so skrbeli moja dula, porodna babica in po njunih navodilih tudi moj mož. Sem pa tja sem še malo povedala, kaj bi rada – svojo izbrano glasbo in sam Bog ve, kaj še vse. Porod je zares hitro in lepo napredoval in seveda, bolelo je. Babica me je kmalu presenetila in mi prišepnila: »Imam dobro novica, odprta si!« Čez čas pa: »Imam še eno dobro novico, razpiraš se!« Te besede so bile balzam za moja ušesa, saj sem vedela, da ni več daleč …

V bazenčku sredi kuhinje sem malo pred osmo zvečer rodila čudovito deklico. Brez raztrganin, brez opiatov, brez aparatov. Varna, ljubeča, v zavetju ljudi, ki sem jim zaupala. In, ko sem popestovala mojo hčerko in jo pogledala, sem ji rekla: »Si lačna, kajne?« Prisesala se je in dobesedno takoj jedla. Izjemno. Bila sem presrečna.

Porod, po katerem sem hrepenela in si ga želela, je postal resničnost in Bogu sem za to izkušnjo neizmerno hvaležna.

Hana iz okolice Ljubljane

Ko sem zanosila, sem se odločila, da bom naredila vse in še več, da bom res doživela čudovit porod. Kaj je zame definicija čudovitega poroda? Da porod poteka fiziološko, torej, da moje telo narekuje ritem, da imam svoje popadke, da se porod sam začne, da lahko jem in pijem med 1. dobo, če mi bo pasalo, da se gibam kot jaz želim, da spontano pritiskam med 2. dobo in ne »na ukaz«, torej da pritiskam takrat, ko mi telo tako narekuje, da sem v položajih, ki mi jih narekuje telo, da mi osebje ne pritiska na maternico, da mi ne prerežejo presredka, da dobim otroka takoj na prsa po porodu, da se popkovina prereže, ko neha utripat in ne takoj, da se pusti, da se placenta porodi sama, da se je ne vleče, da med samim porodom ne dobim nobenih kemikalij kot so prostaglandini, umeten oksitocin, razna protibolečinska sredstva… torej, da res doživim naraven porod.

Ker sem vedela, da čudovita porodna izkušnja ne pride sama od sebe in da če se bom »prepustila osebju v porodnišnici« brez predhodnih priprav, imam na žalost veliko verjetnost, da porod ne bo po mojih merilih. Zato, ker pač imajo v porodnišnicah svoje postopke, ki niso v skladu z mojo definicijo čudovitega naravnega poroda.

Vedela sem pa tudi, da se sama lahko pripravim le do neke mere, zato sva se z možem odločila, da najameva doulo. Z brskanjem po spletu sem naletela na Simone, pisala sem ji, dobili smo se in kar hitro odločili, da bomo skupaj sodelovali.

Tekom tednov in mesecev so sledila srečanja, kjer smo predelali vse ravni poroda in moje poglede na porod: fizično, mentalno in čustveno: Simone mi je pokazala določene vaje, ki sem jih izvajala vsak dan in s tem poskrbela, da je otrok v meni imel kar največ prostora in tudi da se je proti koncu nosečnosti postavil v najbolj optimalen položaj. Prebrala sem knjigi Modrost rojevanja in Moj porodni načrt, ter s Simone na veliko predebatirala kako zgleda naravni fiziološki porod, kaj lahko pričakujem, kaj lahko sama storim, da bom kar najbolje sodelovala s telesom, ki bo rojevalo. Najpomembnejši del se mi je pa zdel čustveni vidik, ko sva skupaj s Simone predelali moja čustva, moje strahove in pričakovanja. Razložila mi je vpliv hormonov na naraven porod in kako z okoljem, čustvi in mentalno doseči tako stanje, da bo kar najbolj podpiralo moje hormone, ter s tem naraven porod.

Tudi možu je veliko pomenilo, da ga je Simone pripravila na porod, da je točno vedel kaj pričakovati, v kakšnem stanju bom jaz, ko bom rojevala in da bo to v redu, da se ne bo npr. prestrašil, ko me bo prvič videl v določenem stanju. Naučila ga je tudi kako me podpirati med samim porodom, kaj je njegova vloga in kaj je njena vloga.

Bolj ko smo se približevali mojemu datumu poroda, bolj sva bila z možem samozavestna, pomirjena in vesela, da sva se odločila za Simone, za njeno podporo in znanje.

Nato je prišel dan D, malo pred mojim uradnim PDPjem, ko so se mi začeli rahli popadki, ki so se čutili kot menstrualni krči. Moja prva misel je bila »Joj, pa ne no! Pa rekli so, da popadki ne bolijo tako kot menstrualni krči!« 😛 Namreč res ne maram menstrualnih krčev, ko sem jih imela, so me zelo boleli. A na srečo, so se ti »menstrualni krči« kaj kmalu prelevili v drugačne občutke, take, ki me začuda, niso boleli 🙂 Vsakič, ko sem dobila popadek, sem si vizualizirala kako se odpiram, v mislih sem si govorila, da telo ve kaj dela, da sem sproščena, da popadki pomagajo otroku priti na svet. Tako je trajalo par ur predihavanja popadkov, ko sem delala kar mi je pasalo: spala, sedela, ležala, hodila… Ves ta čas pa sem bila tudi na vezi s Simone, ki me je bodrila in mi zagotavljala, da je vse to normalno, da naj se prepustim in poslušam telo: če mi paše spat, naj spim, če mi paše hodit, naj hodim. To je trajalo kar nekaj ur in ko je Simone ocenila, da sem v porodnem procesu že zelo daleč, mi je predlagala naj grem v vročo kopel. To mi je res pomagalo, saj so bili popadki vedno bolj intenzivni, a zanimivo vseeno zelo znosni 😉 Na eni strani sem imela Simone, na drugi moža in oba sta mi zelo pomagala pri predihavanju popadkov. Zame čas ni obstajal, imela sem zaprte oči in bila sem v svojem telesu: ko je prišel popadek, sem se kar najbolj prepustila, ko popadka ni bilo, sem počivala.

V enem trenutku je Simone rekla, da gremo v porodnišnico in smo šli. Če npr. ne bi imela ob sebi doule, ne bi vedela kdaj je pravi čas, da se odpravimo v porodnišnico. In bi lahko prišli tja prehitro, kar bi mi zvišalo verjetnost za nepotrebne bolnišnične posege. Tako pa smo bili doma „do konca“. Ker vseeno je nekaj najlepšega predihati popadke v udobju doma, kot pa v porodnišnici. Ko smo prišli v porodnišnico, se je sicer moj porod malo upočasnil, a s pomočjo Simone, ki je predlagala, da se malo sprehodimo in zamenjamo položaj, je hitro prišel nazaj v svoj ritem. Sam iztis je bil dokaj hiter (pod pol ure) in kmalu sem držala v naročju svojo zdravo prvorojenko – brez prereza ali raztrganin presredka! Tu moram poudariti, da sem res poslušala telo: ko je bil popadek, sem pritisnila kot sem le lahko, ko ga ni bilo, sem čakala. Temu se reče spontano pritiskanje in sedaj vem, kako se to čuti in ga izvaja 🙂

Zanimivo je bilo to, da sem se navkljub 13 uram rojevanja (šteto od prvega popadka do iztisa otroka) počutila polna energije, pomirjeno, veselo in zmagoslavno. Moja pričakovanja glede poroda so bila izpolnjena in vse to zahvaljujoč mojim obsežnim pripravam, podpori moža in vodstvu Simone.

Oba z možem si ne predstavljava, da bi šla rodit brez pomoči doule in oba sva neizmerno hvaležna Simone, da je šla z nama na to pot. Največ nama je pomenilo to, da je bila ob naju ženska, ki je že sama rodila in ki je bila priča veliko porodom. Ženska z izkušnjami in ki točno ve, kaj sem potrebovala v določenem trenutku: morda masažo, morda menjavo položaja, ali pa morda lepo besedo za spodbudo. Bila je tudi opora možu, da je lahko on bil opora meni. Res smo bili odlična ekipa 🙂

Po porodu se naše sodelovanje ni zaključilo, saj mi je Simone pomagala pri dojenju še naslednjih 14 dni. In za to pomoč sem ji neizmerno hvaležna, ker zame je bil porod „mačji kašelj“ v primerjavi z dojenjem. 🙂 Porod ne boli, dojenje pa lahko zelo boli, sploh na začetku, ko „nimaš pojma“ in nimaš prave podpore v porodnišnici na oddelku! Ko sem prišla domov iz porodnišnice, je prišla Simone in mi pomagala pri dojenju: me naučila pravilno pristavljat, kako držati otroka, dala napotke kako skrbeti za prenapete dojke in na sploh me naučila dojiti. Po porodu smo tudi ovrednotili mojo porodno izkušnjo in oba z možem sva dobila nek zaključek tega prelepega dogodka.

Ko sem moža vprašala kaj meni sedaj o tem, ko sta nosečnost in porod za nama, da sva najela doulo Simone, je rekel: „To, da sva najela Simone, je bila najboljša naložba v najinem življenju! Jaz si sploh ne predstavljam, da bi midva šla rodit brez nje! Menim, da bi morala vsaka ženska, ki rojeva, obvezno imeti ob sebi doulo!“ in se strinjam z njim.

Drage ženske, ki boste rodile, vsem vam želim kar najlepšo izkušnjo poroda in vam polagam na srce, da si s pomočjo znanja, priprav in pravih ljudi, ki vas bodo podpirali med rojevanjem, zagotovite kar najvišjo verjetnost, da doživite čudovito porodno izkušnjo. Pa tudi, če na koncu ne gre vse po planih, vsaj veš, da si naredil vse kar je v tvoji moči, da si zagotoviš porod po svojih merilih. In to največ šteje.

Hvala Simone, da opravljaš to čudovito in zahtevno poslanstvo doule.
Sandra iz Ljubljane

In 2015, I got pregnant with my first baby and was very excited by the whole new experience of childbearing. I trusted my body, which was doing a very good job so far, and decided to have an unmedicated, natural childbirth. I wanted to live this unique experience to the fullest, to prove myself I was strong enough to do it, and last but not least, I didn’t like the idea of my baby entering the world with so many chemicals in his tiny body. I prepared for it alone, by reading books and online testimonies of beautiful natural childbirths. My due date was around the corner and I felt ready to meet my son, confident everything would go like described in my books: Maybe my water would break, and/or I would have contractions that would slowly become stronger and closer together, preparing my body to accompany my baby on his way out. I would labor at home as long as possible and then go to the hospital, where a nice midwife would be by my side as I would decline any form of pain relief, needing only her and my husband’s support.

At this point, my doctor found my baby was measuring big, so big I was scheduled for an induction one day after he was due if he didn’t come by himself. He didn’t, and so I was induced. I didn’t realize what induction meant until I was in the maternity ward of Ljubljana’s hospital, given an enema and an intravenous catheter to provide me with fluids because I wasn’t allowed to eat or drink anything. The doctor there tried to convince me to have an epidural or another kind of pain relief as induction is rather painful. I refused and she told me I was going to be in a lot of pain… And then it all started. An intern broke my water and my body never had a chance to slowly prepare for giving birth: A very short while after my water broke, I was given a dose of synthetic oxytocin to kick start the labor. Shortly after, I got another dose. Because I had been given such a high dose of that hormone in a very short time, contractions were right away very strong and close together. I still wasn’t allowed to eat, drink or even move from the bed: I had to lie flat on my back with the monitor’s belt fasten tight around my belly to check on the baby’s heart. The lights were too bright and a lot of people I didn’t know, were in the room as I allowed medical students to be present beside the doctor and the midwife, which I later really regretted.  I was in total agony. After a while the doctor told me to push (In natural childbirth stories women all mention an urge to push – I never felt it). After 5 or 10 minutes of pushing and without even telling me, she did an episiotomy because she found the head was big. When my baby was finally born, I was in shock from everything that had just happened to us both. I was physically and emotionally exhausted. I was happy to meet my son but his birth was far from what I had wanted and the whole experience left me very disappointed.

May 2018: An intense, beautiful and natural childbirth

When I got pregnant with my second son, I was again very excited and happy, and still wanted a natural childbirth. I was determined not to let my first experience repeat itself, so I decided to prepare better with the help of a birth professional. Often in natural childbirth stories, they would mention the presence of a doula. I searched online for doulas in Slovenia and found Simone’s web page. She looked professional and kind and I had a gut feeling she was the right one for me. It was early in my pregnancy, around 13 weeks, which would give me time to really prepare for the birth and get to know Simone. I contacted her and she replied very fast. We met and talked about her work and my expectations. After this meeting, I knew she would be by my side for my second childbirth. The preparation with Simone was great, efficient and reassuring. It was based on my personal history, which was important. Not one birth is equal and our history plays a huge role in it. She included my husband as well, who for the birth of our first child was as powerless as I was when the medical staff took over my birth experience. She provided us with a lot of information about physiological birth and was always available by email or SMS to answer any of my questions. One week before my due date approached, I started to have on and off contractions. They would gradually become stronger and closer together, but after a while they would just stop… It was very tiring and frustrating as I didn’t know what to expect. Simone was of a great help. We were in touch several times a day at this point and she was checking on me regularly. She helped me to go through this pre-labor phase by reassuring me and giving me tips to relax and go on. After a week, one day after my due date, I woke up at 4am with a contraction that was different from those I had previously. I knew my baby would be born this day. I called Simone and she advised me to rest and sleep as much as I could, to take showers… Contractions were becoming stronger and regular. My husband drove our first son to his grandma and after talking to Simone, we decided to go to Jesenice’s hospital after they started being about 2,5 minutes apart. Simone was already there when we arrived and we went together to the maternity ward. The doctor checked me and I was 7 -8 cm dilated. As I was admitted in a delivery room, contractions were becoming stronger and closer together. I felt them in my lower back, they were very intense and Simone suggested that we walk up and down the stairs to help things move. It worked, and soon even stronger contractions would be only 2 to 5 minutes apart. The delivery room was dark and quiet, and we were left alone, my husband, Simone and I. A midwife was present as well but she was very discreet and didn’t disturb my labor. I didn’t have an intravenous catheter as the pregnancy wasn’t risky and I could eat light snacks and drink water and juice as much as I wished. I could take showers and be in any position I wanted. As the labor progressed and became really intense, I started to lose control and thought I couldn’t do it. Simone reassured me, pressing her hand on me gently, which gave me some relief, and told me that I could do it, that all this was my baby arriving very soon … Her words really encouraged me and reminded me why I was there. The midwife checked me and I was 9 cm dilated. At this point I was laboring for 5h in the hospital and my water still hadn’t broken. Suddenly, after a few more contractions, my water broke and I instantly felt an urge to push. I just couldn’t fight it, I had to push. It was an extremely intense feeling. I pushed and the head was born, but due to coming in an asynclitic position.

(as the picture above shows), consequently the baby’s shoulder got stuck and the midwife had to react really fast to get it out, which she did brilliantly. At this point I wasn’t conscious of it, I actually almost wasn’t conscious at all… The whole thing was so intense, it blew my mind… In less than 10 minutes after my water broke my baby was born, healthy and quiet big: 4,140 kg for 54 cm. I barely teared and it was superficial, I needed only 3 stitches that healed very fast. My first son was 3,810 kg for 54 cm, his head presentation was ideal and the head of both babies were the same size… I guess my first episiotomy, that took ages to heal, really wasn’t needed. This second experience, despite being extremely challenging, was beautiful and I felt good and proud in the end.

I am very grateful to Simone, Jesenice’s staff and my husband as they stood by my side the whole time. I couldn’t have had a better experience and outcome as we faced a quite serious complication, with the baby’s head being turned the wrong way and the shoulder getting stuck. Everything was perfectly managed. Thank you!

Feriel

Nosečnost je potekala v miru, z veliko pričakovanja, počivanja, hoje; le zadnji mesec in pol me je močno bolel križ. Redno sem tudi delala vaje, ki mi jih je pokazala dula Simone, da bi se otroček pravilno obrnil v anteriorno lego, saj se naš otroček kar vztrajal v posteriorni legi.

V zadnjih mesecih nosečnosti sem se preselila k možu. Hkrati sva tudi urejala staro stanovanje, da bi ga  oddala v najem. Nekje v notranjosti me je to precej bremenilo, saj ko se je vse uredilo v zvezi s tem, sem čutila, da sem spustila skrbi in tudi podzavestno pripravila pot otroku (kar je bilo v mojih močeh seveda).

Porod sem s hvaležnostjo in čudenjem Stvarstvu pričakovala z velikanskim strahom (v določenem trenutku bi se bila celo pripravljena odpovedati otroku, samo da ne bi bilo potrebno roditi). Moji strahovi so bili: da bom psihično in fizično odpovedala med porodom; nisem si verjela oz. zaupala v svoje notranje moči, da porod zmorem; pred medicinskimi posegi v porodnem procesu (želela sem si roditi naravno); pred nepoznanim procesom poroda in prisotnimi bolečinami …

Želela sem roditi v  2 uri oddaljeni porodnišnici, pa me je stalno skrbelo, kako se bo to izšlo … Kdaj od doma, me bodo pošiljali domov, morebitna potrebna moževa odsotnost z dela in še in še …

Ker moj trebuh ni bil očitno spuščen in me je bilo zelo strah poroda, sem pričakovala, da bom rodila po PDP. Pa na srečo ni bilo tako, saj bi bila v tem primeru še bolj nestrpna. Porod se je začel 15 dni pred PDP-jem z razpokom mehurja ob 00.30,  odteklo mi je približno 3 do 4 dcl plodovnice. Nisem se zavedala, da bo v tem dnevu potrebno na pot in roditi, sama bi še kar odlašala. Dula Simone me je zjutraj soočila z stvarnostjo, da bom ta dan najbrž rodila. Ker popadkov še nisem čutila, razen nežnega špikanja v spodnjem delu trebuha, sva se dogovorili, da se v porodnišnici dobimo proti večeru. S Simone sva se slišali vsaki 2 uri, tako je preverila moje počutje, jaz pa sem ob tem čutila umirjeno bližino in brezskrbnost. Ker pa okrog 12.00 nisem več čutila otrokovih gibov (kljub čokoladi in trepljanju trebuha), je Simone predlagala, da se z možem odpraviva na pot. Po zelo lepi (jesen je barvala liste dreves)  in umirjeni poti, sva bila okrog 17.30 sprejeta v porodnišnico. Ginekolog je rekel, da sem odprta 1-2 cm in da je otrok spuščen zelo nizko.  Ker je bilo že 18 ur odkar mi je začela odtekati voda, sem dobila antibiotik za zaščito otroka. Z možem sva se namestila v apartmaju v porodnišnici Jesenice, namenjenemu novonastali družinici. Počasi se je intenzivnost popadkov stopnjevala. Okrog 21.00 sva poklicala Simone. Predstavljala in želela sem si do poroda hoditi in ostajati v pokončnem položaju, Simone pa je prepoznala mojo utrujenost (saj prejšnjo noč skorajda nisem spala) in me napotila počivati. Popadke sem predihavala v sedečem – zibajočem položaju, v ležečem, katerega je predlagala Simone, so bili popadki dosti močnejši. Vedela sem, da je prav, da zaupam Simone in jo poslušam. Kljub bolečinam sem poskušala ostati v ležečem položaju, večkrat pa še vmes vstala, ker nisem zdržala. Simone je z mano predihavala popadke, sama ne bi zmogla. Čez mene se je pretakalo ogromno adrenalina, tresla sem se po celem telesu. Mož mi je prinašal mrzle obkladke, večkrat sem tudi šla pod tuš. Čeprav imam vodo rada in me pomirja, mi je takrat bolečine le malo omilila. Znotraj sebe sem iskala božje in notranje moči.  Okrog 5ih zjutraj je prišla babica in mi prinesla še drug odmerek antibiotika. Naredila je ponoven vaginalni pregled in ugotovila, da sem odprta 7-8 cm. Torej ves trud počivanja ni bil zaman. Napotila nas je v porodno sobo. Tam so sledili pogosti CTG-ji, iskanje položaja v katerem bi se do konca odprla in imela največ moči za iztis: leže – na hrbtu, viseče na rjuhi ob ripstolu, leže-na boku, na pručki, na kolenih naslonjena na posteljo z merjenjem moči v rokah z možem … Bilo me je strah končnega odpiranja in iztisa, zato sem otroka ob tiščanju navzdol, potegnila nazaj vase. Namesto, da bi mišice sprostila, sem jih zakrčila. Tu sem čutila tudi mojo osebnostno lastnost: strah in pomanjkanje poguma ter moči za novo v življenju. Ko so me spraševali, v katerem položaju čutim največ moči, nisem znala povedati, saj sem bila že zelo izmučena. Ker se je naredila guba na materničnem vratu, se nisem mogla do konca odpreti, zato je babica predlagala ležeči položaj na hrbtu, da bi oteklina hitreje izginila.  Babica jo je tudi trikrat poskušala odriniti ob vaginalnem pregledu, pa ji ni uspelo, kar me je še dodatno vznemirilo.  Nekako sta potekala dva vzporedna procesa: dokončno odpiranje in pritiskanje. Ker sem bila zelo utrujena, ravno tako pa tudi moja maternica, so mi dodali umetne popadke, da bi ojačali moje popadke in jih tudi zgostili. Večkrat sem vprašala, če bo tega kdaj konec. Tako sem si to želela vedeti … Vse me je vznemirjalo  in motilo: mokri lasje na meni, spalna srajca, ki sem jo končno slekla, pogovori drugih … Kljub temu, da je babica pripravila že vse potrebno za prerez popkovine, nisem verjela, da bom kdaj rodila. Slišala sem jok otrok iz sosednjih sob in zdelo se mi je, da so vse rodile pred mano. Mož in Simone sta vztrajno predihavala popadke z menoj, me držala za roke in spodbujala, da bi le prav do zadnjih moči izkoristila vsak popadek. Babica me je usmerjala, v kateri del telesa naj usmerim moč popadka. Bila je zelo umirjena in je spoštovala počasen napredek poroda, kar pa je omogočal tudi stabilen srčni utrip našega Pija.

Nevedoč, da je to zadnji popadek, se je ob 10.30 rodil prekrasen fantek Pij (najprej smo kar pozabili pogledati ali je fantek ali punčka) v posteriorni legi in zato tudi z oteklino na glavi, ki pa je k sreči izginila že v enem dnevu.

Ena izmed babic mi je rekla: “ Tanja, ko boste res mislil, da nimate več moči, boste dobili najlepše možno darilo: OTROKA.” In res je bilo tako.

Zgodilo se je nekaj velikega: uresničila se mi je zelo velika želja, rodila sem naravno navkljub vsem mojim strahovom. Hvaležna sem za to zelo lepo in bogato izkušnjo. Bilo je vredno.

Hvala vsem prijateljem za duhovno podporo, blagoslove in spodbudne misli ter besede.

Hvala Simone za vsa srečanja: zunanja in notranja, mnoge spodbude, vse nasvete, sočutje, razumevanje pred, med in po porodu.

Hvala možu Primožu, ker je do konca verjel vame, da zmorem, da bo vse dobro in ga proces poroda, moja nemoč in strah niso omajali v tem prepričanju.

Tanja

Po premisleku sva se z možem odločila za doulo. Brala sem, pa tudi sama sem prepričana, da je večja verjetnost za lepši porod, z manj zapleti in tudi z manjšim deležem epiziotomij, če imaš ob sebi ves čas poroda nekoga, ki se na porod in vse v vezi z njim spozna.

Po zanimivem spletu naključij sem odkrila spletno stran Simone, zato mislim, da mi je bila prav ona namenjena, da me spremlja pri porodu. Poklicala sem jo in že po prvem pogovoru je naredila zelo dober vtis name. Kljub temu, da je bila na dopustu, si je vzela čas zame, mi vse razložila in se je bila pripravljena z mano dobiti že takoj v naslednjih dneh. Všeč mi je bilo, ker pri pripravah ni dala poudarek le na sam porod, ampak tudi na življenju prve dni po njem, na dojenje in možnost, da jo lahko še šest tednov po porodu kadarkoli pokličem, če imam kakšno vprašanje, problem … Ker že imam enega otroka namreč vem, da so prvi dnevi in tedni po porodu ne samo lepi, ampak tudi težki, naporni, poraja se ti nešteto vprašanj, dvomov in tudi skrbi.

Že po prvem srečanju v živo sva se s Simone ujeli in se dogovorili za naslednje obiske. Moram priznati, da sem se vsakič veselila najinih srečanj, saj je bil to utrgan čas zame in prihajajočega dojenčka, ki sem si ga lahko le redko privoščila. Z vsakim srečanjem pa sem se počutila tudi bolj sproščeno, samozavestno, poroda se nisem več tako zelo bala. Simone me je namreč dobro „oborožila“ z znanjem o naravnem fiziološkem porodu in o pristopih ob popadkih, ki ti bolečino zmanjšajo.

Nastopil je dan, ko so se začeli popadki. Ker sem bila na porod psihično dobro pripravljena, sem se popadkov in nove porodne izkušnje pravzaprav veselila. Sam porod in vse v vezi z njim je potekalo tako, kot sem si lahko samo želela, rodila sem naravno, brez kakršnih koli protibolečinskih sredstev, porod je bil hiter, ni bila potrebna epiziotomija in kar je najpomembnejše, rodila sem zdravo hčerko. Ko sedaj gledam nazaj, nisem prepričana, da bi bilo vse tako lepo in skoraj že „popolno“, če ne bi ob sebi imela doule Simone, ki me je „opremila“ z znanjem in ki mi je ves čas poroda stala ob strani, z mano dihala, me masirala in usmerjala. Seveda je pri vsem potrebna tudi sreča, a vseeno sem mnenja, da je pri porodu veliko odvisno tudi od porodnice in ljudi, ki so ob njej.

Mislim, da me je Simone s svojimi nasveti tudi rešila skorajšnjega mastitisa nekaj dni po porodu, za kar sem ji res hvaležna.

Pri Simone mi je zelo všeč njena strokovnost, odzivnost in občutek, da ti je na voljo, kadarkoli jo kontaktiraš, četudi ima svojo družino in obveznosti.

Oba z možem sva mnenja, da je bila odločitev za doulo res prava in da je bila to vsekakor dobra investicija v kvaliteto poroda in dni po porodu. Sem namreč dobrih 14 dni po porodu in sem že dokaj fit, psihično zelo mirna in zadovoljna in lahko že sama skrbim za punci, če je to potrebno. Tudi najina mala punčka ne izgleda prav nič utrujena od poroda (kot je bila prva), ampak je živahna, krepka in se lepo doji.

Simone, res hvala za vse v imenu nas štirih!

Ana