Moja porodna zgodba je zgodba o veri in zaupanju ter iskanju in podaritvi tistega, po čemer je najglobje hrepenelo moje srce.

Po treh porodnišničnih porodih v 8 letih, smo si po malce pavze zaželeli povabiti v našo družino še četrtega otroka. Zame je bila to lepa ideja, vendar me je nekaj zadrževalo. Kmalu sem spoznala, da se bojim poroda, bojim odnosa osebja, ki sem ga doživela že trikrat v porodnišnici, da se bojim tudi bolečine.

Prijateljice so me bodrile, da je najtežji del itak devet dolgih mesecev nosečnosti, tisti porodni dan pa že nekako »shendlaš«. Jaz pa se v sebi nisem mogla identificirati s temi besedami. Prijateljica mi je tudi posodila knjigo “Skozi nosečnost z Jezusom” in po branju te knjige sem šele zamenjala perspektivo. Spoznala sem, da je porod lahko tudi drugačen od teh, ki sem jih doživela sama.

Sledile so seveda še druge knjige (npr. Modrost rojevanja…), ob katerih sem zasanjarila o tujini, kjer imajo možnosti naravnega, ljubečega, porodnici posvečenega poroda. Da bi si upala misliti, da kaj takega lahko dobim v Sloveniji, tako daleč mi ni neslo, a me je Vsemogočni povabil točno v to. Na koncu knjige »Skozi nosečnost z Jezusom« je bilo tudi spremno besedilo prevajalke Ane Pavec, ki pa ni le prevajalka, ampak tudi mamica, spremljevalka porodov, Jezusova prijateljica. Stopila sem z njo v stik v upanju, da bi mi morda ona omogočila porodno izkušnjo, po kateri sem hrepenela. Ampak, ker je bila takrat na porodniškem dopustu, se ni mogla ukvarjati s tem, mi je pa prijazno svetovala drugo porodno dulo, ki bi mi lahko izpolnila željo, ki sem jo imela. In to je bila Simone Kindermann…

Potem sem zadihala, vedela sem, da lahko doživim porod tudi drugače. Čez čas sem zanosila, to dulo spoznala; sprva sem mislila,  da bom šla ob njenem spremstvu rodit v porodnišnico, kjer me bo čuvala kot angel varuh. Nisem namreč tiste sorte ženska, ki vse nagugla, preveri, razišče…. samo molila sem… In tako mi je sama predlagala možnost poroda na domu in govorila o tem na način, o katerem sem brala v knjigah. Bila sem uslišana v tem, da je mogoče roditi doma. Tudi moža mi je ljubi Bog dal takšnega, ki me sliši in čuti. Vedela sem, da je porod doma moja pot in ne da bi se trudila preveč pojasnjevati, je privolil v spoznavno srečanje z mojo novo dulo in tudi s porodno babico. Naša skupna pot se je začela …

Jasno mi je bilo, da ne želim med popadki na vožnjo do porodnišnice, da ne maram vaginalnih pregledov med porodom, strojev in substanc, ki “nadomeščajo” ljubeč odnos do porodnice in še bi se dalo naštevati. Vsem sedanjim in bodočim porodnicam bi želela povedati, da sem doživela čudovit porod doma, in da ga lahko tudi one. Če izjemoma ne bi bil možen, bodo pravočasno pospremljene v porodnišnico. Babica in dula, ki sem ju izbrala za porod, sta me spremljali, poučevali, se zanimali zame, se sestajali z nama z možem in naju zelo individualno, profesionalno in prijateljsko obravnavali skozi nosečnost in vse bolj intenzivno do poroda. Odpirali in reševali smo vprašanja tako s čustvene kot s telesne plati.

Moj porod se je začel zelo muhasto. Zadnji teden pred porodom je imel res veliko ur, ko mi ni bilo več nič jasno, kdaj se bo začelo stopnjevati. A tistega dne ob dvanajstih opoldne sem vedela, da je to prvi pravi popadek. Simone je bila pri meni v eni uri in me našla na postelji, kjer si nisem dovolila kaj dosti svobode in sem si zapisovala časovnico popadkov v telefon. Sproščeno je prisedla in rekla, da je sedaj moj čas, ko ne potrebujem na nič misliti in ne potrebujem nobenega telefona. Tako sem se sprostila iz krča, ki me je objemal, dokler sva bila z možem še sama in odpravili smo se v kuhinjo na kosilo. Po sproščenem klepetu in kavi, me je vprašala, če bi šli na sprehod? In sva šli v čudovit sončni dan. Lahko sem bila kot pijanka. Naslanjala sem se nanjo, govorila, kar sem hotela, nepovezano kot sem želela, na vse je poznala odgovor in vedela je, kako napredujem. Jaz pač ne. Enkrat sem ji le zinila: »A se ti ne zdi, da že dolgo nisem imela popadka?« Imela je odgovor: »Utrujena si, greva počivat«. In tako sem odšla počivat. Spomnim se, da je v tem času enkrat prispela tudi porodna babica in čudovito pri vsem tem je, da mi ni bilo potrebno poskrbeti za nič. Za vse okrog mene so skrbeli moja dula, porodna babica in po njunih navodilih tudi moj mož. Sem pa tja sem še malo povedala, kaj bi rada – svojo izbrano glasbo in sam Bog ve, kaj še vse. Porod je zares hitro in lepo napredoval in seveda, bolelo je. Babica me je kmalu presenetila in mi prišepnila: »Imam dobro novica, odprta si!« Čez čas pa: »Imam še eno dobro novico, razpiraš se!« Te besede so bile balzam za moja ušesa, saj sem vedela, da ni več daleč …

V bazenčku sredi kuhinje sem malo pred osmo zvečer rodila čudovito deklico. Brez raztrganin, brez opiatov, brez aparatov. Varna, ljubeča, v zavetju ljudi, ki sem jim zaupala. In, ko sem popestovala mojo hčerko in jo pogledala, sem ji rekla: »Si lačna, kajne?« Prisesala se je in dobesedno takoj jedla. Izjemno. Bila sem presrečna.

Porod, po katerem sem hrepenela in si ga želela, je postal resničnost in Bogu sem za to izkušnjo neizmerno hvaležna.

Hana iz okolice Ljubljane