“Daj, kar pokliči”, me je spodbujal Gašper, moj partner.
“Ne, ne, moram še malo razmislit”, sem odgovorila.
In potem sem razmišljala, namreč o možnosti poroda doma. Ravno takrat, teden dni pred mojim pdp-jem, so se začeli strogi ukrepi v slovenskih porodnišnicah, o prepovedi partnerjev pri porodu. Za klic pa sem rabila čas za premislek ali si sploh upam roditi doma. Gašper pa me je spodbujal, on je bil prvi prepričan, da je to prava odločitev za naju.
Predelovala sem svojo prvo porodno izkušnjo pred štirimi leti. Imela sem lep, naraven porod v porodnišnici Jesenice. Rojevala sem skupaj z Gašperjem. Babica v porodnišnici ga je klicala kar “babičnik”. Zares ne vem, kako bi rodila brez njegove podpore. Večkrat sem mu rekla, da bi brez njega kar umrla. No, saj vem, da to verjetno ne bi, bil pa je tak občutek.
Bolj, ko sem razmišljala o vseh fazah prvega poroda, bolj sem ugotavljala, da ne morem sprejeti dejstva, da partner ne bi smel biti poleg mene ob porodu.
In potem sem poklicala. Res sva imela srečo, saj se je nekako izšlo, da sva dobila babico Tejo Škodič Zakšek in dulo Simone Kindermann. Nisem mogla verjet. Teden dni pred pdp-jem sva dobila ekipo in full-time in ekpres pripravo na porod doma. Neverjetno!
Ta nenadna sprememba porodnih načrtov me je prevevala z različnimi občutki: z zaupanjem, trdnostjo, jasnostjo, a tudi zmedenostjo. Nekako sem se morala v novo situacijo umestit. Spraševala sem se, od kje mi pogum za odločitev za porod na domu, ker sem se soočala tudi z občutki strahu. Moja sestra in tri dobre prijateljice, ki so v zadnjem času rodile, so namreč imele precej težke porode (urgenten carski rez, vakum, poškodbe po porodu). Spraševala sem se – kaj, če gre kaj narobe pri porodu na domu?
Babica Teja in dula Simone sta me pomirili. Rekli sta, da zelo redko prihaja do zapletov, če porod ni spodbujen z različnimi preparati, kot so npr. vaginalete, umetni popadki, umeten razpok plodovnih ovojev… Ravno tako sta rekli, naj se ne bojim, saj je dojenček v optimalni vstavi.
Ko sem s strahom naposled opravila, se je porod 5 dni za mojim pdp-jem začel. Pridobila sem torej dodatnih 5 dni za predelavo strahu in umestitev v mojo novo odločitev. Zdaj sem se počutila varno.
Prisotnost prvorojenca, partnerja, Teje in Simone me je napolnila z občutkom izjemne hvaležnosti, ki ga ne bom nikoli pozabila. Porod je napredoval, spreminjala pa so se tudi moja občutja, od nezmožnosti, da rodim, ker enostavno boli in dolgo traja, do velike zagnanosti in odločenosti. Malo pred iztisom sem naglas in odločno rekla: “Še par popadkov, pa bo otrok zunaj.” In res je bil. Deklica Vita se je rodila v naročje staršev in starejšega bratca. Veselje in radost, ko prvič v naročju držiš otroka, je nepopisno.
Ko zdaj po dveh mesecih premišljujem o porodu ugotavljam, da bi bila pravzaprav zares pogumna, če bi odšla v porodnišnico, kjer ne bi imela topline doma, našega gnezda, prisotnosti mojega dragega partnerja in sina, prijetne svetlobe, občutka varnosti v domačem prostoru. Vse to je pomembno prispevalo k moji sproščenosti in umirjenosti. Pred tem si resnično nisem mislila, da bi to kakorkoli lahko vplivalo na porod.
Zelo sem hvaležna Gašperju, pa Teji in Simone za njun odnos do mene, za njun odnos do žensk, za njuno strast do dela. S svojo sproščenostjo in preprostostjo na eni strani ter strokovnostjo na drugi sta vzpostavljali prijetno vzdušje v vseh naših skupnih doživetjih pred porodom, tekom poroda ter po porodu. Vesela sem tudi, da sem po porodu imela priložnost spoznati še babico Mojco, ki mi je pomagala pri prvih korakih v novo zgodbo o dojenju in materinstvu. Mene in Gašperja so dobro pripravile na porod ter poporodno obdobje. Hm, tudi slednje je izrednega pomena, čeprav sprva nisem mislila tako.
Ja, res imam lepo porodno izkušnjo poroda doma in tudi poporodnega obdobja, za kar sem neizmerno hvaležna. Iskreno si želim, da bi porod in prve mesece materinstva podobno izkusila večina mamic, če jim le zdravstveno stanje to dopušča.
Tina in Gašper
