Takrat sem partnerju prvič omenila misel, da bi rodila doma, a ker nisem imela še nekih pravih informacij o tem, kako to sploh izgleda, sem začela raziskovat in našla na spletu Roditi z nasmehom – Simone Kindermann. Poklicala sem zavod Pinard, ki je bil omenjen na njeni spletni strani kot zveza s porodno babico za porode na domu in od tam me je poklicala Simone. Dogovorili smo se za prvi spoznavni video klic, po katerem  sva s partnerjem izvedela veliko pomembnih informacij in  tisti trenutek sem vedela, da bom rodila doma. Tudi partner je bil prepričan, da je to prava izbira za nas. Tako mi je bilo zanimivo, kako so se nam povezala imena iz naše družine in porodne ekipe. To bo super kombinacija sem si rekla – in res je bila!

Tako so se ob začetku drugega trimesečja začeli prvi obiski na domu in vse več informacij o porodu. Veliko stvari se nam je tudi razjasnilo – kaj se je dogajalo pri prvem porodu, za katere nismo dobili odgovora ne v porodnišnici, ne kasneje pri pediatru. Najbolj sem hvaležna, da sem lahko v vsakem trenutku napisala vprašanje, ki me je zanimalo v našo zasebno skupinico na enem izmed socialnih omrežij, v kateri smo bili popolnoma intimni z babico Majo Mihalinec (zavod Pinard) in dulo Simone.

Začetki poroda so se kazali že pred 37 tednom. Takrat sem držala pesti, samo da jih napolnimo, potem pa lahko rodim. Babica Maja in Simone sta mi ves čas dajali napotke, kako in kaj naj ravnam v določenem trenutku. Ko je prišel dan poroda, je bilo uradno že polnih 41 tednov in 6 dni (izračunanih glede na zadnjo menstruacijo).  Dopoldan sva šla z partnerjem na kratek izlet in kosilo v restavracijo. Ob prihodu domov, sva se malo odpočila in po počitku so se pojavili prvi krčki, ki so se kasneje spremenili v popadke.

Babica Maja in Simone sta bili pri nas takrat, ko sem si to zaželela. Med popadki sem počivala v postelji, pod tušem, svečke po stanovanju so pričarale intimen trenutek, ki ga ne bom pozabila nikoli. Babica Maja je preverjala bitje srčka, Simone mi je nosila napitke, sadje in prigrizke, da sem imela moč in energijo kasneje za iztis.  Ko je prišlo do tega, skoraj nisem verjela, da bom resnično že rodila. Občutka za čas nisem imela. Podpora partnerja in Simone mi je bila ključna. Bolečina je postajala vse močnejša in vmes sem imela občutek, da ne bom zmogla več. Spodbudne besede partnerja in Simone sta mi dajali moč za naprej. Kmalu sem v položaju na vseh štirih začutila glavico. Simone mi je dajala navodila, kdaj se moram umiriti, upočasniti, da se nebi strgala in posledično potrebovala šive. Takrat sem v mislih dojemala, kaj točno pomeni ta »Ring of fire« katerega se pri prvem porodu sploh nisem zavedala, zaradi vseh sredstev, ki ti jih »našopajo« v žilo. Še zdaj se točno spomnim občutka, kako je glavica polzela skozi medenico navzdol. Še potisk ali dva in najin sinček je bil rojen. Trenutek, ko sem bila najbolj srečna, da se je le končalo. Dete sploh ni jokalo, rodil se je v popolnem miru, nobenih močnih luči, histerije. Babica, dula in partner so bili mirni in jaz presrečna, da mi je uspelo poroditi čudovitega fantka. Sama, čisto sama, s čisto mojimi hormoni. Nobenih pomagal!

Začel se je naš čas, ko smo se zaljubljali drug v drugega. Posteljica se je porodila čez nekje pol ure. Moje dete se je samo pomikalo proti bradavici, s katere je že teklo mleko. Moj fantek se je sam prisesal nanjo.  Kako ponosna sem bila nanj.

Med našim cartanjem mi je Simone prinesla polento z ocvirki, ki sem si jo zaželela in ko sem se najedla, je po dveh urah prišel čas, da prerežemo popkovino. Prerezal jo je partner, babica Maja pa jo je temeljito pregledala in shranila za naš kasnejši obred. Pokopali jo bomo na našem vrtu in nanjo posadili drevo, ki bo samo njegovo. Nato sta babica Maja in Simone vse pospravili, zapisali vse potrebno glede poroda in se odpravili domov. Mi pa smo počivali naprej in se zaljubljali v naše novo življenje.

Še enkrat bi se rada zahvalila za ti dve čudoviti ženski, ki sta nam omogočili tako lepo izkušnjo.

Hvala iz srca!

Otroka sem se neznansko veselila. Med nosečnostjo nisem imela večjih problemov. Enkrat je “moja” babica na pregledu pri meni doma rekla, da ji je hecno, ker z mano “nima kej počet,” ker sem tako ok. Da je prav nenavadno, da nosečnica nima nobenih težav. No, razen standardnih, okornost in kakšna bolečina v križu sem in tja. Vsega sem se držala, veselila sem se poroda in otroka, spola nisem želela vedeti. Poslušala sem babico in doulo in si njune nasvete res vzela k srcu. Prebrala sem ustrezne knjige, se izobrazila o porodu, možnih zapletih, priskrbela sem vse potrebno za porod na domu, veselila sem se dneva, ko bom spoznala malo bitje, ki je raslo v mojem trebuhu. In potem se je začelo. Ob pol petih zjutraj mi je odtekla voda in začeli so se popadki. Dopoldne je prišla na obisk dula in rekla, da je morda to “to”, morda pa tudi ne, da bomo videli tekom dneva. Zvečer je prišla še “moja” babica in potrdila, da je to res to. Porod se je začel. 

Tri dni smo se mučile. Babica, doula in jaz. Popadki niso hoteli postati močnejši. Ni da ni, česar nismo poskusile. Obrat na glavo med popadkom, 2 rundi nečesa oljnatega in ogabnega z vodko, (kar je do sedaj vedno! delovalo, mi je zatrjevala doula) počitek, različne poze, hrana, pijača, … Pa ni šlo. Utrip dojenčka je bil ok. Jaz dovolj odprta, glavica se je videla, dovolj močnih popadkov pa od nikoder. Meni so začele pešati moči. Pogrešala sem moža, ki ni mogel biti fizično zraven. Sprašujem se, če bi njegova prisotnost spremenila potek poroda. Že en teden ga nisem videla. Z mano je bil samo prek telefona. Čutila sem utrujenost. Po dolgem razmisleku sem pristala na to, da grem rodit v porodnišnico. 

Ni bilo takoooo grozno. Niso me prerezali, niti umetnih popadkov mi niso dali. Niso se mi metali na trebuh, ampak so lepo z občutkom otročku pomagali ven, ker so bili moji popadki prešibki. Rodila sem v 3 urah, saj sem prišla popolnoma odprta tja sredi noči. Še dobro, da sem rodila v porodnišnici, del posteljice je ostal v maternici po iztisu posteljice in izgubila sem veliko krvi. Ker sem bila tam, so lahko poskrbeli zame. Otrok je bil zdrav.

Vse to si govorim, racionalno, objektivno, bolje je bilo, da sem na koncu rodila v porodnišnici. Če bi vztrajali doma, bi morda lahko rodila, ampak ob taki izgubi krvi bi morala v bolnico v vsakem primeru. In takih žensk niso veseli. Zgolj potrjujejo njihovo mnenje, da je porod doma nevaren za žensko in otroka in druga neutemeljena prepričanja. To potrdi tudi “moja” babica, da je zaradi stanja moje placente res bilo bolje, da sem rodila v porodnišnici. A v meni, vsakič ko se spomnim na porod, zazeva praznina. Boli. Hoče, da jočem. Žalostna izkušnja hoče ven. Odnos, ki sem ga bila deležna na oddelkih, mi ni bil všeč. Ves čas novi ljudje, ki jih nisem poznala. Večini si odveč. Otroka hranijo z umetnim mlekom, ker “ga jaz itak nimam dovolj.” Kakšna sestra prav sika nazaj. Če se v polnosti ne podvržeš njihovi rutini, si deležen še posmehljivih pogledov, pikrih pripomb in zavijanja z očmi. Po 4 dneh me končno spustijo domov. 

Jaz sem ena tistih, ki je doživela transfer. To je moja zgodba. 

objavila Simone Kindermann, univ.dipl.polit.; CBI porodna in poporodna doula, inštruktorica priprave na porod; inštruktorica priprave na porod po metodi Spinning babies; IAIM inštruktorica masaže dojenčkov

Ker pa noben od naju ni razmišljal o tem, se je mož lotil branja raziskav, jaz pa iskanja porodnih zgodb, da sem ugotovila, kako porod doma sploh izgleda. Z najinim raziskovanjem je porod doma pridobival več plusov kot porod v porodnišnici.

Skozi čas sem ugotovila, da se bom doma počutila najbolj varno in sproščeno, da bom ob sebi imela moža in ljudi, ki jih bom poznala in moji hormoni bodo lahko v polnosti opravili svojo funkcijo. Ker je moja nosečnost potekala brez težav, sva lahko sprejela odločitev, da bom rodila doma. Tako sva se začela na porod pripravljati s Simone kot tudi z izbrano porodno babico.

Porod se je začel par dni pred predvidenim rokom poroda in sicer z odtekanjem plodovne vode in nadaljeval s konstantnimi popadki. Ko se je vse skupaj začelo sem vedela, da se lahko popolnoma prepustim procesu. Mož je pripravil prostor ter bil v kontaktu s Simone in babico. Vse skupaj je potekalo zelo umirjeno in z ničemer se mi ni bilo potrebno obremenjevati.

Ko so se popadki okrepili in sta se nama pridružili Simone in babica, sta to naredili s takim občutkom, da nista niti za sekundo zmotili mojega porodnega procesa. Postavili sta bazen ter poskrbeli, da sem med porodom dovolj pila, jedla in menjavala položaje, da so popadki lahko ostajali dovolj dolgi in intenzivni. Babica je redno preverjala tudi otrokov utrip. Ves čas pa sem bila jaz tista, ki sem lahko rekla, kaj mi odgovarja, česa si ne želim in kaj potrebujem. Moj porod je bil težek, ker otrok ni uspel pravilno umestiti glavice, čemur se strokovno reče asinkliticizem – sem izvedela – in sem zato kar nekaj časa potiskala tako rekoč v prazno. Trajalo je precej ur, da se je otrok uspel pravilno umestiti, čeprav sama nisem imela občutka za čas. Nikjer ni bilo ure, prostor je bil zatemnjen in tako nisem vedela, da je iz zgodnjega jutra, ko se je vse začelo, spet postala temna noč. Sem pa vedela, da če se porod kmalu ne bo premaknil naprej, bo potreben transfer v porodnišnico. Ob tej misli mi je bilo res težko, zato sem še bolj osredotočila svoje misli na porodni proces in se trdno odločila, da naredim vse, kar je v moji moči, da rodim doma. Ko sta Simone in babica na pomoč poklicali še eno babico, se je otrok vendarle pravilno umestil in iztis se je zares začel. Vse skupaj je sicer spet šlo počasi, ker je imel otrok velik obseg glavice, jaz pa ozko medenico, ampak je bilo opogumljajoče, ker se je porod spet začel premikati v pravo smer. Ob zelo močni čustveni podpori mojega moža ter celotni oskrbi Simone in obeh babic sem rodila zdravega in močnega fantka.

Dejstvo, da je bila potrebna pomoč še ene babice mi ni bilo obremenjujoče, saj sem videla, da so te babice izkušene in ni vsaka sebi samozadostna. S skupnimi močmi in znanjem so mi pomagale, da sem lahko svoj porod dokončala tako kot sem si želela.

Čeprav sem imela težek porod, sem res hvaležna, da sem lahko rodila doma, saj je bilo za mene in otroka tako najbolje. Oba sva bila med nosečnostjo in celotnim porodom v dobrem stanju in sva še sedaj. Dobila sem potrditev, da moje telo to res zmore in kljub zapletom pridobila lepo porodno izkušnjo. Zagotovo bom naslednjič spet rodila doma.

Tina

“Tina, ti si dokaz, da ženska zmore roditi tudi, če je zares težko. In vidva skupaj s tvojim možem sta vztrajala, se podpirala, se spoštovala in se ljubila in na koncu zmagala. Vera in zaupanje sta vaju vodili.

Ob vama sem se ogromno naučila. Hvala vama.”

– Simone

“Ne, ne, moram še malo razmislit”, sem odgovorila.

In potem sem razmišljala, namreč o možnosti poroda doma. Ravno takrat, teden dni pred mojim pdp-jem, so se začeli strogi ukrepi v slovenskih porodnišnicah, o prepovedi partnerjev pri porodu. Za klic pa sem rabila čas za premislek ali si sploh upam roditi doma. Gašper pa me je spodbujal, on je bil prvi prepričan, da je to prava odločitev za naju.

Predelovala sem svojo prvo porodno izkušnjo pred štirimi leti. Imela sem lep, naraven porod v porodnišnici Jesenice. Rojevala sem skupaj z Gašperjem. Babica v porodnišnici ga je klicala kar “babičnik”. Zares ne vem, kako bi rodila brez njegove podpore. Večkrat sem mu rekla, da bi brez njega kar umrla. No, saj vem, da to verjetno ne bi,  bil pa je tak občutek.

Bolj, ko sem razmišljala o vseh fazah prvega poroda, bolj sem ugotavljala, da ne morem sprejeti dejstva, da partner ne bi smel biti poleg mene ob porodu.

In potem sem poklicala. Res sva imela srečo, saj se je nekako izšlo, da sva dobila babico Tejo Škodič Zakšek in dulo Simone Kindermann. Nisem mogla verjet. Teden dni pred pdp-jem sva dobila ekipo in full-time in ekpres pripravo na porod doma. Neverjetno!

Ta nenadna sprememba porodnih načrtov me je prevevala z različnimi občutki: z zaupanjem, trdnostjo, jasnostjo, a tudi zmedenostjo. Nekako sem se morala v novo situacijo umestit. Spraševala sem se, od kje mi pogum za odločitev za porod na domu, ker sem se soočala tudi z občutki strahu. Moja sestra in tri dobre prijateljice, ki so v zadnjem času rodile, so namreč imele precej težke porode (urgenten carski rez, vakum, poškodbe po porodu). Spraševala sem se – kaj, če gre kaj narobe pri porodu na domu?

Babica Teja in dula Simone sta me pomirili. Rekli sta, da zelo redko prihaja do zapletov, če porod ni spodbujen z različnimi preparati, kot so npr. vaginalete, umetni popadki, umeten razpok plodovnih ovojev… Ravno tako sta rekli, naj se ne bojim, saj je dojenček v optimalni vstavi.

Ko sem s strahom naposled opravila, se je porod 5 dni za mojim pdp-jem začel. Pridobila sem torej dodatnih 5 dni za predelavo strahu in umestitev v mojo novo odločitev. Zdaj sem se počutila varno.

Prisotnost prvorojenca, partnerja, Teje in Simone me je napolnila z občutkom izjemne hvaležnosti, ki ga ne bom nikoli pozabila. Porod je napredoval, spreminjala pa so se tudi moja občutja, od nezmožnosti, da rodim, ker enostavno boli in dolgo traja, do velike zagnanosti in odločenosti. Malo pred iztisom sem naglas in odločno rekla: “Še par popadkov, pa bo otrok zunaj.” In res je bil. Deklica Vita se je rodila v naročje staršev in starejšega bratca. Veselje in radost, ko prvič v naročju držiš otroka, je nepopisno.

Ko zdaj po dveh mesecih premišljujem o porodu ugotavljam, da bi bila pravzaprav zares pogumna, če bi odšla v porodnišnico, kjer ne bi imela topline doma, našega gnezda, prisotnosti mojega dragega partnerja in sina, prijetne svetlobe, občutka varnosti v domačem prostoru. Vse to je pomembno prispevalo k moji sproščenosti in umirjenosti. Pred tem si resnično nisem mislila, da bi to kakorkoli lahko vplivalo na porod.

Zelo sem hvaležna Gašperju, pa Teji in Simone za njun odnos do mene, za njun odnos do žensk, za njuno strast do dela. S svojo sproščenostjo in preprostostjo na eni strani ter strokovnostjo na drugi sta vzpostavljali prijetno vzdušje v vseh naših skupnih doživetjih pred porodom, tekom poroda ter po porodu. Vesela sem tudi, da sem po porodu imela priložnost spoznati še babico Mojco, ki mi je pomagala pri prvih korakih v novo zgodbo o dojenju in materinstvu. Mene in Gašperja so dobro pripravile na porod ter poporodno obdobje.  Hm, tudi slednje je izrednega pomena, čeprav sprva nisem mislila tako.

Ja, res imam lepo porodno izkušnjo poroda doma in tudi poporodnega obdobja, za kar sem neizmerno hvaležna. Iskreno si želim, da bi porod in prve mesece materinstva  podobno izkusila večina mamic, če jim le zdravstveno stanje to dopušča.

Tina in Gašper

Po treh porodnišničnih porodih v 8 letih, smo si po malce pavze zaželeli povabiti v našo družino še četrtega otroka. Zame je bila to lepa ideja, vendar me je nekaj zadrževalo. Kmalu sem spoznala, da se bojim poroda, bojim odnosa osebja, ki sem ga doživela že trikrat v porodnišnici, da se bojim tudi bolečine.

Prijateljice so me bodrile, da je najtežji del itak devet dolgih mesecev nosečnosti, tisti porodni dan pa že nekako »shendlaš«. Jaz pa se v sebi nisem mogla identificirati s temi besedami. Prijateljica mi je tudi posodila knjigo “Skozi nosečnost z Jezusom” in po branju te knjige sem šele zamenjala perspektivo. Spoznala sem, da je porod lahko tudi drugačen od teh, ki sem jih doživela sama.

Sledile so seveda še druge knjige (npr. Modrost rojevanja…), ob katerih sem zasanjarila o tujini, kjer imajo možnosti naravnega, ljubečega, porodnici posvečenega poroda. Da bi si upala misliti, da kaj takega lahko dobim v Sloveniji, tako daleč mi ni neslo, a me je Vsemogočni povabil točno v to. Na koncu knjige »Skozi nosečnost z Jezusom« je bilo tudi spremno besedilo prevajalke Ane Pavec, ki pa ni le prevajalka, ampak tudi mamica, spremljevalka porodov, Jezusova prijateljica. Stopila sem z njo v stik v upanju, da bi mi morda ona omogočila porodno izkušnjo, po kateri sem hrepenela. Ampak, ker je bila takrat na porodniškem dopustu, se ni mogla ukvarjati s tem, mi je pa prijazno svetovala drugo porodno dulo, ki bi mi lahko izpolnila željo, ki sem jo imela. In to je bila Simone Kindermann…

Potem sem zadihala, vedela sem, da lahko doživim porod tudi drugače. Čez čas sem zanosila, to dulo spoznala; sprva sem mislila,  da bom šla ob njenem spremstvu rodit v porodnišnico, kjer me bo čuvala kot angel varuh. Nisem namreč tiste sorte ženska, ki vse nagugla, preveri, razišče…. samo molila sem… In tako mi je sama predlagala možnost poroda na domu in govorila o tem na način, o katerem sem brala v knjigah. Bila sem uslišana v tem, da je mogoče roditi doma. Tudi moža mi je ljubi Bog dal takšnega, ki me sliši in čuti. Vedela sem, da je porod doma moja pot in ne da bi se trudila preveč pojasnjevati, je privolil v spoznavno srečanje z mojo novo dulo in tudi s porodno babico. Naša skupna pot se je začela …

Jasno mi je bilo, da ne želim med popadki na vožnjo do porodnišnice, da ne maram vaginalnih pregledov med porodom, strojev in substanc, ki “nadomeščajo” ljubeč odnos do porodnice in še bi se dalo naštevati. Vsem sedanjim in bodočim porodnicam bi želela povedati, da sem doživela čudovit porod doma, in da ga lahko tudi one. Če izjemoma ne bi bil možen, bodo pravočasno pospremljene v porodnišnico. Babica in dula, ki sem ju izbrala za porod, sta me spremljali, poučevali, se zanimali zame, se sestajali z nama z možem in naju zelo individualno, profesionalno in prijateljsko obravnavali skozi nosečnost in vse bolj intenzivno do poroda. Odpirali in reševali smo vprašanja tako s čustvene kot s telesne plati.

Moj porod se je začel zelo muhasto. Zadnji teden pred porodom je imel res veliko ur, ko mi ni bilo več nič jasno, kdaj se bo začelo stopnjevati. A tistega dne ob dvanajstih opoldne sem vedela, da je to prvi pravi popadek. Simone je bila pri meni v eni uri in me našla na postelji, kjer si nisem dovolila kaj dosti svobode in sem si zapisovala časovnico popadkov v telefon. Sproščeno je prisedla in rekla, da je sedaj moj čas, ko ne potrebujem na nič misliti in ne potrebujem nobenega telefona. Tako sem se sprostila iz krča, ki me je objemal, dokler sva bila z možem še sama in odpravili smo se v kuhinjo na kosilo. Po sproščenem klepetu in kavi, me je vprašala, če bi šli na sprehod? In sva šli v čudovit sončni dan. Lahko sem bila kot pijanka. Naslanjala sem se nanjo, govorila, kar sem hotela, nepovezano kot sem želela, na vse je poznala odgovor in vedela je, kako napredujem. Jaz pač ne. Enkrat sem ji le zinila: »A se ti ne zdi, da že dolgo nisem imela popadka?« Imela je odgovor: »Utrujena si, greva počivat«. In tako sem odšla počivat. Spomnim se, da je v tem času enkrat prispela tudi porodna babica in čudovito pri vsem tem je, da mi ni bilo potrebno poskrbeti za nič. Za vse okrog mene so skrbeli moja dula, porodna babica in po njunih navodilih tudi moj mož. Sem pa tja sem še malo povedala, kaj bi rada – svojo izbrano glasbo in sam Bog ve, kaj še vse. Porod je zares hitro in lepo napredoval in seveda, bolelo je. Babica me je kmalu presenetila in mi prišepnila: »Imam dobro novica, odprta si!« Čez čas pa: »Imam še eno dobro novico, razpiraš se!« Te besede so bile balzam za moja ušesa, saj sem vedela, da ni več daleč …

V bazenčku sredi kuhinje sem malo pred osmo zvečer rodila čudovito deklico. Brez raztrganin, brez opiatov, brez aparatov. Varna, ljubeča, v zavetju ljudi, ki sem jim zaupala. In, ko sem popestovala mojo hčerko in jo pogledala, sem ji rekla: »Si lačna, kajne?« Prisesala se je in dobesedno takoj jedla. Izjemno. Bila sem presrečna.

Porod, po katerem sem hrepenela in si ga želela, je postal resničnost in Bogu sem za to izkušnjo neizmerno hvaležna.

Hana iz okolice Ljubljane