Ko se porod doma konča v porodnišnici

Mali je med dojenjem in zibanjem na žogi zaspal. Prvič že ob pol polnoči, potem se mora obvezno še malo crkljati v mojem naročju. Medtem lahko berem knjigo. Ko bradavico spusti iz ust vem, da bo počasi napočil trenutek, ko ga bom lahko odložila v posteljo in užila nekaj trenutkov sama s seboj. Ampak ne danes! Ko ga odložim, se prebudi in kolovrati naokrog, dokler ga ne vzamem nazaj v naročje in na žogo. Sedaj mu ne pojem več, kot sem mu prej. Malo mi gre na živce. Samo skrolam po telefonu. Objava zavoda Pinard. Oh, kaj se dogaja z “mojo” babico? Gledam slike porodov doma. Počutim se nekako otopelo, sito, razmišljam, zakaj mali še ne spi, kaj je treba jutri kupiti v trgovini, kaj se dogaja z ameriškimi volitvami, vmes pa skrolam med objavami na strani zavoda Pinard. In potem pridem do ene objave, ki me zadane v srce. “Ne vem, zakaj ne morem pozabiti poroda, saj imam zdravega otroka …” in “Moje telo pač ni delovalo pravilno …” in “Po tolikem času ne bi smela več jokati …” Nato se ulijejo solze. Dete je zaspalo, odložim ga na posteljo in grem v kopalnico. Jočem. Pa ni, da bi bila zavistna vsem, ki jim je “uspelo” roditi doma. Vesela sem zanje in za njihove otroke. Ampak ko se spomnim, kako je potekal moj porod, me prevzame žalost. 

Otroka sem se neznansko veselila. Med nosečnostjo nisem imela večjih problemov. Enkrat je “moja” babica na pregledu pri meni doma rekla, da ji je hecno, ker z mano “nima kej počet,” ker sem tako ok. Da je prav nenavadno, da nosečnica nima nobenih težav. No, razen standardnih, okornost in kakšna bolečina v križu sem in tja. Vsega sem se držala, veselila sem se poroda in otroka, spola nisem želela vedeti. Poslušala sem babico in doulo in si njune nasvete res vzela k srcu. Prebrala sem ustrezne knjige, se izobrazila o porodu, možnih zapletih, priskrbela sem vse potrebno za porod na domu, veselila sem se dneva, ko bom spoznala malo bitje, ki je raslo v mojem trebuhu. In potem se je začelo. Ob pol petih zjutraj mi je odtekla voda in začeli so se popadki. Dopoldne je prišla na obisk dula in rekla, da je morda to “to”, morda pa tudi ne, da bomo videli tekom dneva. Zvečer je prišla še “moja” babica in potrdila, da je to res to. Porod se je začel. 

Tri dni smo se mučile. Babica, doula in jaz. Popadki niso hoteli postati močnejši. Ni da ni, česar nismo poskusile. Obrat na glavo med popadkom, 2 rundi nečesa oljnatega in ogabnega z vodko, (kar je do sedaj vedno! delovalo, mi je zatrjevala doula) počitek, različne poze, hrana, pijača, … Pa ni šlo. Utrip dojenčka je bil ok. Jaz dovolj odprta, glavica se je videla, dovolj močnih popadkov pa od nikoder. Meni so začele pešati moči. Pogrešala sem moža, ki ni mogel biti fizično zraven. Sprašujem se, če bi njegova prisotnost spremenila potek poroda. Že en teden ga nisem videla. Z mano je bil samo prek telefona. Čutila sem utrujenost. Po dolgem razmisleku sem pristala na to, da grem rodit v porodnišnico. 

Ni bilo takoooo grozno. Niso me prerezali, niti umetnih popadkov mi niso dali. Niso se mi metali na trebuh, ampak so lepo z občutkom otročku pomagali ven, ker so bili moji popadki prešibki. Rodila sem v 3 urah, saj sem prišla popolnoma odprta tja sredi noči. Še dobro, da sem rodila v porodnišnici, del posteljice je ostal v maternici po iztisu posteljice in izgubila sem veliko krvi. Ker sem bila tam, so lahko poskrbeli zame. Otrok je bil zdrav.

Vse to si govorim, racionalno, objektivno, bolje je bilo, da sem na koncu rodila v porodnišnici. Če bi vztrajali doma, bi morda lahko rodila, ampak ob taki izgubi krvi bi morala v bolnico v vsakem primeru. In takih žensk niso veseli. Zgolj potrjujejo njihovo mnenje, da je porod doma nevaren za žensko in otroka in druga neutemeljena prepričanja. To potrdi tudi “moja” babica, da je zaradi stanja moje placente res bilo bolje, da sem rodila v porodnišnici. A v meni, vsakič ko se spomnim na porod, zazeva praznina. Boli. Hoče, da jočem. Žalostna izkušnja hoče ven. Odnos, ki sem ga bila deležna na oddelkih, mi ni bil všeč. Ves čas novi ljudje, ki jih nisem poznala. Večini si odveč. Otroka hranijo z umetnim mlekom, ker “ga jaz itak nimam dovolj.” Kakšna sestra prav sika nazaj. Če se v polnosti ne podvržeš njihovi rutini, si deležen še posmehljivih pogledov, pikrih pripomb in zavijanja z očmi. Po 4 dneh me končno spustijo domov. 

Jaz sem ena tistih, ki je doživela transfer. To je moja zgodba. 

objavila Simone Kindermann, univ.dipl.polit.; CBI porodna in poporodna doula, inštruktorica priprave na porod; inštruktorica priprave na porod po metodi Spinning babies; IAIM inštruktorica masaže dojenčkov

Scroll to top