Tudi marsikateri zapis na temo naravnega rojstva prikazuje skoraj čudežno moč hormonov, ki se ob rojstvu sprostijo in poskrbijo za ta nebeška čustva, da se sprostijo in nas preplavijo. Tako naj bi pozabile, celo z lahkoto, vse prizadevanje preteklih ur, ko smo rojevale našega otročka na ta svet. Zveni seveda zelo lepo in besede babice, da v trenutku, ko prvič vidiš svojega otroka, vse dobi svoj smisel, so blagodejne in pobožajo. A, za marsikatero mamico to ni tako, se ta magični moment ne zgodi. In nič ni narobe s tem.

Strinjam se in priča sem bila velikokrat, da lep porod oz. lepa porodna izkušnja, ki je povsem subjektivno občutje in doživljanje, pripomore k hitrejši navezanosti na pravkar rojenega otroka, saj je hormonov, ki nam pri tem pomagajo bistveno več. Medtem, ko po travmatični porodni izkušnji raven stresnih hormonv ta proces navezovanja lahko močno oteži. Pa ne samo porodni proces, temveč celotna nosečnost in celo že način, kako je bil otrok spočet, vpliva na proces navezovanja med predvsem mamo in otrokom. A o tem v drugem prispevku.

Brezpogojna ljubezen do otroka – mit ali resnica?

Nosečnicam se velikokrat prodaja zgodbo o brezpogojni in neskončni sreči, ki se jim bo zgodila s prihodom otročka. In ta miselnost novopečene starše pogosto navda s frustracijo in sramom, ko ugotovijo, da jih malo jokajoče in nebogljeno dete hudo utruja in izčrpava. In, da se prava navezanost med staršema in otročkom včasih tudi precej dolgo, lahko mesece, ne razvije.

V resnici pa je tako in to sem ugotovila tudi sama, ko sem bila novopečena mamica vsakemu od mojih petih otrok, da skrbimo za otroke, ker jih imamo rade in ne obratno. Ne ljubimo jih in zato skrbimo zanje, pogosto tudi ne. Ne na začetku, ko so rojeni in ne čez leta, ko zrastejo.

“Pogosto šele skrb za otroka rodi ljubezen in ne obratno”.

Zanje skrbimo, ker jih imamo rade. Seveda so tudi mamice, ki jih hormoni zares preplavijo in to takoj po rojstvu otroka, da začutijo – hipoma – to brezpogojno in neskončno ljubezen do svojega pravkar rojenega otroka. A vendarle je dobro vedeti, da ni vedno tako in je v redu. Po nekaterih raziskavah sodeč je takih staršev približno 20%, ki se s svojim otrokom povežejo šele čez nekaj dni ali tednov, včasih celo mesecev. So pa tudi taki, ki se nikoli ne, a to so običajno težke zgodbe zlorabe in nasilja. Tudi o tem v drugem prispevku.

Je pa res pomembno vedeti, da nismo slabše mame, če takoj po porodu najprej občutimo velikansko olajšanje, da je konec, da je porod za nami, da smo žive. Ja, tudi hvaležnost, da smo žive občuti marsikatera mama. In šele potem čez čas nastopi spoznavanje z našim dojenčkom. Kdo je ta oseba, kdo je ta človeček, ki je ravnokar prilezel iz našega telesa? In obdobje spoznavanja in navajanja na dejstvo, da smo postale mame.

Neko splošno prepričanje starševske ljubezni je, da ljubimo svojega otroka, ker je naš, skrbimo zanj in ga negujemo, ker ga želimo zaščititi, saj ga ljubimo. Prenesemo vse neprespane noči in izzive, ki jih starševtvo prinese, zaradi ljubezni. Seveda to drži, a drži pa tudi, da je ta vez biološka, ki izvira tako iz časa nosečnosti kot sproščanja pravih hormonov kot dejstvo, da si z našimi otroci delimo enak DNK in se zato na povsem fiziološki ravni telesno prepoznamo. In po raziskavah, ki so jih opravili na Webmd.com lahko sklepamo, da od tod, se pravi iz povsem fizioloških dejstev izvira ta vez, ki starše pripravi do tega, da ne spustijo svojega nerojenega otroka izpred oči, hitijo gledat ob vsakem njegovem vzdihljaju, če še diha in je vse v redu z njim. Ta vez je tista, ki staršem pomaga, da nagonsko poskrbimo za svojega otroka.

Tudi skrb za dojenčka sredi noči in vsako noč je proces navezovanja. V resnici je veliko skrbi zanj povsem mehanične. Mehanično otroka podojimo oz. mu damo flaško, mehanično ga previjemo, mehanično ga ponosimo, mehanično ga preoblečemo. In morda je bolje, da ne razmišljamo preveč o tem, saj si lahko pričnemo očitati, da nismo ljubeče mame.

Pa vendarle misel, da navezanost prinese skrb in ne obratno, v marsikaterem staršu vzbudi frustracijo in več negotovosti kot bi bilo potrebno, saj so (smo) novopečeni starši že tako pode velikim stresom, da nam ne uspeva in se zato počutimo krive. Saj avtomatske ljubezni in navezanosti pogosto ne občutimo.

Kaj pa moja izkušnja?

Sama lahko iz zdaj že dolgoletnih materinskih izkušenj (trenutno je moj najstarejši otrok star 24 let in najmlajši 11 let) potrdim, da je res tako. Ljubezen je odločitev in marsikdaj ni lahka. In zagotovo skrb, nega in pozornost, ki jo namenjam otrokom od njihovega spočetja dalje veča mojo ljubezen do njih. In v obdobju, ko so bili še dojenčki in je bilo predvsem fizično izjemno naporno skrbeti za več majhnih otrok hkrati, je bila ljubezen tista, ki me je gnala naprej, da sem zmogla, da nisem obupala po letih neprespanih noči in utrujenosti, za katero sploh ne najdem izraza.

A ta ljubezen, vsaj jaz tako mislim, ni samoumevna. Ima narava velik prispevek, ko nam s svojimi fiziološkimi danostmi pomaga, da zmoremo te včasih prav nečloveške napore.

Ko so otroci majhni, nam narava pomaga, da z vsakim hranjenjem, z vsakim nošenjem, ko otroka dajejo krčki, z vsakim obrisanim noskom in prehladom, z vsakim izpadom trme, ki ga premagamo, z vsakim vzgojnim izzivom, ki pride z rastjo otroka, da ga ljubimo, da nam je mar, da ne obupamo. In tako raste navezanost, pri očetih še toliko bolj kot pri mamah, zato močno zagovarjam mišljenje, da naj bi bil oče prav toliko vpet v nego in skrb za otroka kot mama. Saj se ravno pri očetih vidi, da se navezanost in ljubezen krepita z njegovo vključenostjo v otrokovo življenje.

Kaj bi lahko zapisala kot zaključek? Da je ljubezen proces, ki se razvija, krepi, raste, se širi. Da je pomembno imeti sočutje do sebe, ko se z rojstvom otroka v nas prebudi toliko novih in nepoznanih občutij. Da je težko v tem pogosto kaotičnem obdobju obvladat vse: otroka in vse, kar pride z njim, pa še sebe in našo novo in spremenjeno identiteto. Da o telesnih spremembah ženskega telesa in občutjih niti ne govorim, ki so tudi zelo pomemebno področje in žalostno pogosto niso naslovljene. A to ne pomeni, da jih ni. So in me moramo z njimi živeti do konca. Same s sabo, telesno in čustveno, in še z otrokom oz otroci, ko jih imamo več.

Takrat sem partnerju prvič omenila misel, da bi rodila doma, a ker nisem imela še nekih pravih informacij o tem, kako to sploh izgleda, sem začela raziskovat in našla na spletu Roditi z nasmehom – Simone Kindermann. Poklicala sem zavod Pinard, ki je bil omenjen na njeni spletni strani kot zveza s porodno babico za porode na domu in od tam me je poklicala Simone. Dogovorili smo se za prvi spoznavni video klic, po katerem  sva s partnerjem izvedela veliko pomembnih informacij in  tisti trenutek sem vedela, da bom rodila doma. Tudi partner je bil prepričan, da je to prava izbira za nas. Tako mi je bilo zanimivo, kako so se nam povezala imena iz naše družine in porodne ekipe. To bo super kombinacija sem si rekla – in res je bila!

Tako so se ob začetku drugega trimesečja začeli prvi obiski na domu in vse več informacij o porodu. Veliko stvari se nam je tudi razjasnilo – kaj se je dogajalo pri prvem porodu, za katere nismo dobili odgovora ne v porodnišnici, ne kasneje pri pediatru. Najbolj sem hvaležna, da sem lahko v vsakem trenutku napisala vprašanje, ki me je zanimalo v našo zasebno skupinico na enem izmed socialnih omrežij, v kateri smo bili popolnoma intimni z babico Majo Mihalinec (zavod Pinard) in dulo Simone.

Začetki poroda so se kazali že pred 37 tednom. Takrat sem držala pesti, samo da jih napolnimo, potem pa lahko rodim. Babica Maja in Simone sta mi ves čas dajali napotke, kako in kaj naj ravnam v določenem trenutku. Ko je prišel dan poroda, je bilo uradno že polnih 41 tednov in 6 dni (izračunanih glede na zadnjo menstruacijo).  Dopoldan sva šla z partnerjem na kratek izlet in kosilo v restavracijo. Ob prihodu domov, sva se malo odpočila in po počitku so se pojavili prvi krčki, ki so se kasneje spremenili v popadke.

Babica Maja in Simone sta bili pri nas takrat, ko sem si to zaželela. Med popadki sem počivala v postelji, pod tušem, svečke po stanovanju so pričarale intimen trenutek, ki ga ne bom pozabila nikoli. Babica Maja je preverjala bitje srčka, Simone mi je nosila napitke, sadje in prigrizke, da sem imela moč in energijo kasneje za iztis.  Ko je prišlo do tega, skoraj nisem verjela, da bom resnično že rodila. Občutka za čas nisem imela. Podpora partnerja in Simone mi je bila ključna. Bolečina je postajala vse močnejša in vmes sem imela občutek, da ne bom zmogla več. Spodbudne besede partnerja in Simone sta mi dajali moč za naprej. Kmalu sem v položaju na vseh štirih začutila glavico. Simone mi je dajala navodila, kdaj se moram umiriti, upočasniti, da se nebi strgala in posledično potrebovala šive. Takrat sem v mislih dojemala, kaj točno pomeni ta »Ring of fire« katerega se pri prvem porodu sploh nisem zavedala, zaradi vseh sredstev, ki ti jih »našopajo« v žilo. Še zdaj se točno spomnim občutka, kako je glavica polzela skozi medenico navzdol. Še potisk ali dva in najin sinček je bil rojen. Trenutek, ko sem bila najbolj srečna, da se je le končalo. Dete sploh ni jokalo, rodil se je v popolnem miru, nobenih močnih luči, histerije. Babica, dula in partner so bili mirni in jaz presrečna, da mi je uspelo poroditi čudovitega fantka. Sama, čisto sama, s čisto mojimi hormoni. Nobenih pomagal!

Začel se je naš čas, ko smo se zaljubljali drug v drugega. Posteljica se je porodila čez nekje pol ure. Moje dete se je samo pomikalo proti bradavici, s katere je že teklo mleko. Moj fantek se je sam prisesal nanjo.  Kako ponosna sem bila nanj.

Med našim cartanjem mi je Simone prinesla polento z ocvirki, ki sem si jo zaželela in ko sem se najedla, je po dveh urah prišel čas, da prerežemo popkovino. Prerezal jo je partner, babica Maja pa jo je temeljito pregledala in shranila za naš kasnejši obred. Pokopali jo bomo na našem vrtu in nanjo posadili drevo, ki bo samo njegovo. Nato sta babica Maja in Simone vse pospravili, zapisali vse potrebno glede poroda in se odpravili domov. Mi pa smo počivali naprej in se zaljubljali v naše novo življenje.

Še enkrat bi se rada zahvalila za ti dve čudoviti ženski, ki sta nam omogočili tako lepo izkušnjo.

Hvala iz srca!

In to že četrtič! Za mano so bili že trije porodi, tri čudovite deklice. Tudi četrti otrok je bil seveda zaželen od obeh z možem, a vseeno me je dejstvo, da nas bo šest, kar vznemirilo..

Sledilo je čudovito poletje, polno počitnic, a tam nekje jeseni, so mi misli ponovno začele uhajati k porodu… Tega sicer nisem nikomur govorila, a neke noči se mi je sanjalo, da rojevam kar doma, v dnevni sobi in da je to res lepo in dobro za oba naju z dojenčkom…

Bolj kot sem skušala racionalizirati, bolj se je um upiral, in začela sem raziskovati…  Presenetile so me zgodbe porodov doma in članki o tem, da je porod doma pravzaprav varen (za zdravo porodnico še bolj kot v bolnišnični).

V nekaj dneh sem se odločila, da pokličem babico Tejo Škodič Zakšek z Zavoda Pinard.

Med prebranimi in strokovno podprtimi članki sem naletela tudi zapise doule Simone in našla neke skupne točke (mama petih otrok, delovala je strokovna in zanesljiva, po slikah je zgledala topla oseba 😊) zato sem Tejo prosila, če bi se lahko spoznali. Simone sodeluje z njenim zavodom kot porodna spremljevalka.

Sledila je spoznavna kava v Postojni, ko so mi prvič po dolgem času spet pritekle solze spominov na prvi travmatičen porod.. Uh, še vedno ga nisem predelala.. in naslednja dva čudovita, fiziološka na Jesenicah. Ker sedaj živimo na Krasu, so se mi zdele Jesenice tako abstraktno daleč, čutila sem, da bi me porod v porodnišnici z vsemi svojimi postopki in zahtevami sedaj res obremenil in utrudil.

In sledile so obširne priprave… Simone je redno prihajala k nam domov, prišli sta tudi skupaj s porodno babico, zbližali smo se, spoznala je mojo svetlobo in mojo temo, tipala je najinega dojenčka in spoznali so jo najini otroci… Skozi cel proces, smo rastli in zoreli skupaj z dojenčkom.. delali smo mu čustveni prostor, fizični prostor, odstirali smo zavese in sence, ki bi lahko ustavljale proces poroda. Učila me je o tem, kako se pravilno gibati, učila me je o tem, kako lahko dojenčku pomagam, da se pravilno namesti. Učila me je tega, kako je v redu tudi če je kdaj zelo razmetano in če otroci pogledajo kakšno risanko, učila me je počivat in imet rada samo sebe.

Pripravljala naju je na poporodno obdobje. Ob njeni zgodbi o težkih trenutkih po porodu sem rasla jaz in pripravljala nas je na to, da bi po porodu jaz lahkotneje prešla krhko in ranljivo obdobje.

Oba z možem sva se počutila vedno bolj sigurna in pripravljena. Prišel je teden pred rokom, vsak dan me je po malo zvijalo, par popadkov, pa spet nič.

Na dan poroda, v soboto, sem imela vsega dovolj, bila sem okorna in naveličana, sitna in zadirčna, pa sem se naenkrat odločila, da gremo na morje, na sonce, na burjo in svobodo! Najine tri deklice (stare 2, 5 in 7 let) sva v pol ure spakirala v naš kombi in kar po stari cesti čez Črni kal smo se odpeljali k morju.

Zvečer pa se je začelo, popadki! Trajali so eno celo uro na 5 minut. Babici in duli sem napisala sem, da je to morda to, da morda bomo pa rodili.

No, res je bilo tako. Simone je vedela koliko je ura. Vedela je, da bom rodila tisto noč in vedela je, da nosim velikega dojenčka (hvala Bogu, mi tega ni povedala). Zelo hitro sta bili z babico pri nas.

Porod je bil kratek (skupaj 4 ure) in intenziven, kot še noben do zdaj…

Simone, hvala ti za spodbudne besede. Hvala za vsak blagodejen dotik. Hvala za tvoje zdravilno naročje, v katerem je počivalo moje prepoteno čelo v pavzah med valovi popadkov. Hvala, da si pri koncu dihala z mano in me mirila, da me ni raztrgalo. Hvala ti za vse to.

Tisto noč, 14.februarja, na Valentinovo noč se je pri nas doma, na našem kavču v dnevni sobi, rodil deček. Tako kot pred meseci v mojih sanjah. Sestrice so se zbudile ravno po tem, ko je prišel, crkljali smo se še na popkovini.

Simone, nikoli ne bomo pozabili, kaj vse si naredila za nas!

Ana, ti si en sonček. Žariš ne glede na vse.

Kmalu sva se z možem odločila, da se ponovno odpreva življenju, in napovedal se je drugi otrok. Tokrat v svojo zmožnost poroda nisem dvomila, a strah pred porodnišničnim okoljem me je še vedno spremljal. Strah pred rezanjem, raztrganinami, porajanjem posteljice je ostal. Potem pa se je zgodila še epidemija. Mogoče bo mož lahko prisoten pri iztisu, mogoče tudi to ne. Za moža je bila stvar jasna. Na prvem srečanju s Simone je bil odločen. On bo zraven pri porodu. Želi si biti del zgodbe. Pa tudi, če to pomeni, da rodiva doma. Doma?

Doma gre lahko hitro kaj narobe. Doma si prepuščen samemu sebi. Doma nimaš potrebne opreme. Doma nihče ne poskrbi zares za dojenčka. Doma me ne morejo šivati. Doma roditi je drago. Doma biti je tvegano. Na plano je prišlo na tisoče vprašanj in strahov. A s Simone nisi prepuščen samemu sebi in ne preskakuješ v neznane vode kar na slepo. Odločila sva se, da se odpreva tudi tej možnosti, še neodločena. Na sončen dan, ob dobri kavi in tortici na zmenku s Simone in babico sva se odločila, da je porod doma nekaj kar si želiva in, da je to za naju in najino družino prava izbira.

In takrat so se začele priprave, ki so naju zares presenetile. Človek si sploh ne predstavlja, kakšne so priprave za porod doma (saj sva tistih za porod v porodnišnici že bila vajena od prvega poroda)! Mislila sva, da bomo samo malce šli čez fiziološki proces pa malo pogledali, kje bomo rodili in je to to. Ne, za porod doma se pripravljaš resno. Poglobljeno. Opremijo te z znanjem, razkažejo vso opremo. Razložijo o pregledu dojenčka, mamice in vse ostalo. Doula in babica skrbno spremljata tvoje fizično in psihološko stanje. In zares dobro se moraš pripraviti, da dobiš zeleno luč za porod doma. Obe pa sta ti 100% na voljo za vsa vprašanja in pogovore. Odprl se nama je nov svet znanja in informacij, ki so temeljile na dolgoletnih izkušnjah, tisočerih primerih porodov in ustaljenih praksah iz domovine in tujine. Kmalu sva z možem začutila mir in varnost. Veselje do najine odločitve. Sprejeti sva morala marsikatero stvar, ki je bila za naju težka, ki je bila zame težka. Pogovarjala sem se z dojenčkom, mu prigovarjala naj sodeluje, zaupala v intuicijo, da se stvari, ki se dogajajo, z določenim razlogom in vse sem predala v roke Njemu. Ter Simone in babici. V zadnjem mesecu sem se popolnoma pomirila. Dobila odgovore na vsa vprašanja. Odšla k frizerju. Uredila hišo. Tudi predal z začimbami. In se prepustila.

Porod se je po napovedi Simone (da čakam brata, da se vrne iz prakse v tujini, kar se je meni zdelo hecno, a očitno ni bilo daleč od resnice) začel na dan, ko se je namreč vrnil moj brat. Ponoči so se mi pojavili prvi popadki na 10 minut in so trajali 2 uri. Napisala sem sms Simone in babici in obe sta v sekundi odgovorili. Potem so se umirili. Zjutraj sem želela moža poslati v službo, saj sem se počutila ok in mislila, da bo to še trajalo. Pripravila sem za kosilo in zamesila kruh iz droži. Za vsak slučaj sem zlikala še tiste srajce, ki so me vztrajno čakale. A mož je kljub temu ostal doma. Za vsak slučaj sva na kosilo in kavo povabila brata in njegovo bodočo ženo, ki sem si ju izbrala za podporno ekipo – smo pač povezani na poseben način. Duhovno na istem nivoju. Znata me spraviti v smeh, z njima sem sproščena, poznata nas, najin dom, naše rutine in najino prvo dete ju ima neznansko rada. Ob 15. uri so oni pili na tleh ob kavču kavo in kakav,  jaz pa sem vsakih nekaj minut odšla v svoj svet, kamor me je odnesel nov popadek. Ob 15.30 je prišla babica, kmalu za njo še Simone z drugo babico. Vse so bile neopazne, nemoteče. Popadki so se mi hitro stopnjevali in prestavili smo se v spalnico. Potem pa se je začel najtežji del. Hitro sem prišla do 10cm in nato tranzicija, a tek po ciljni ravnini je bil neskončen. Bila sem tik pred ciljem, a občutek sem imela, da tečem na mestu. Potiskala sem. In spet. In spet. In spet. In spet. Nič se ni premaknilo. Včasih otroci pač prihajajo na svet po svoji posebni in izbrani poti. Čeprav so me vse tri bodrile, da se premika, se mi je zdelo, da čisto prepočasi. Tako brez moči po uri potiskanja se nisem počutila še nikoli. Izmozgana. Potisk. Ne morem več. Ne gre. Potisk. Ne gre. Ne zmorem več. Potisk. Ne morem več. Ni bilo bolečine. Le nemoč. A v nemoči, velika moč, saj se je moje dete premikalo proti mojem objemu. Moje telo je potrebovalo čas. Babica je predlagala, da naredimo nekaj posebnih gibov. Oh, kako je bilo naporno. Simone me je ves čas spodbujala, božala, podajala vodo in čokolado. Za moč. Nekaj minut. Par potisk. Nekaj menjav položaja. In prišel je! V moj objem. Čeprav sem ga komaj držala. Neskončno utrujena, a neskončno srečna. Naš Tine! V nekaj trenutkih je prišla še posteljica. Verjetno se je kar ekspresno odlepila od navala oksitocina, ki je udaril moje telo ob koncu, uspehu, v objemu mojega fantka.

In nato je prišla svojega bratca pogledati hčerka. Navdušenje, objemi in nasmehi so mi polnili srce. Pol leta smo govorili o njemu, ki je v mojem trebuščku. S Simone in babico smo ga poslušali in tipali, kako se premika. Bila je zraven, ko so mu prišle gospe pomagati priti iz mojega trebuščka in nekaj trenutkov kasneje, je njen bratec v našem objemu. Kako naravno! Kako polno ljubezni! Nato sem v posteljo dobila sveže pečen brioš, ki se mi je zdel nebeški in ga je med porodom spekel moj dragi brat. Nato pa še domačo kurjo juhico, ki sem jo pripravila dan prej, namesto polnočnega sendviča iz avtomata kot se je to zgodilo prvič. Po 3 urah je babica pregledala moje dete. Mene pa so stuširale (oh, kako je bilo nebeško!), preoblekle posteljo in dale prati perilo. Nato pa v tišini odšle.

Danes sva z možem neskončno hvaležna za takšno izkušnjo. Vesela sva, da sva pustila Simone prostor, da nama predstavi porod na domu, čeprav se najprej nisva čutila kot kandidata za nekaj takšnega. Hvaležna sva za njene izkušnje, znanje in podporo. Hvaležna sva babicama Teji in Maji, za njuno strokovnost, vse informacije in znanje. Drugi porod doma je bil zame zagotovo fizično težji od prvegega, a neskončno lepši. Če bi rodila drugič v porodnišnici, bi imela tam spodaj pravi masaker ali pa bi me dali na carski rez. To vem zagotovo, saj nenavadne otrokove izbire prihajanja na svet v porodnišnici rešujejo na stare ustaljene načine … doma pa ne . A moje telo je z drugim porodom zacelilo rane od prvega – šivi III.stopnje so mi povzročali boleče spolne odnose – zdaj je bilo to ozdravljeno. Brez kakršnekoli raztrganine, ker sem dala svojemu telesu čas, da mirno v sodelovanju z mojim dojenčkom opravi to, za kar je bilo ustvarjeno. Drugi porod doma je bil zame ponovi porod moje ženskosti in materinstva. Še nikoli nisem bila tako ponosna nase, opogumljena in opolnomočena, da zmorem biti mama, žena in ženska v vsej ženstvenosti.

Klara in Tine

S prihodom pomladi je moje telo naznanilo, da se v meni prebuja novo življenje. Kot dvomljivka po naravi in farmacevtski analitik po poklicu sem seveda ta občutja morala tudi potrditi – dvakratni pozitivni test je zadostoval, da me je od sreče katapultiralo v zrak. Prvikrat bova postala oče in mama.

Prvi nosečniški pregled je določil tisti tako težko pričakovani datum prihoda najinega deteca, to je bil prvi december. V zdravstvenem domu so mi zelo lepo predali številne informacije o poteku nosečnosti, prav tako sem prejela tudi nekaj gradiva, ki naj bi služili kot priprava na novo obdobje. S partnerjem Vidom sva do potankosti preučila gradivo, saj naju poleg želje po najboljši oskrbi deteca žene tudi poklicna ljubezen do razumevanja delovanja človeškega telesa. On je namreč po poklicu zobozdravnik,  jaz pa farmacevtka. V tistem obdobju sva tako razmišljala, da bi si za čim boljšo pripravo na porod želela izbrati porodno duolo, ki bi naju spremljala v porodnišnici.

Za naju je bil vsekakor prelomni intervju v prvi sobotni junijski izdaji enega izmed slovenskih časopisov. Šlo je za intervju z doktorico babištva Tejo, ustanoviteljico Zavoda Pinard, ki zadnjih nekaj let izvaja izključno porode na domu. Predstavila je vidik fiziolškega poroda in babiške porodne oskrbe, ki je po njenih besedah ne dobiš v nobeni izmed slovenskih porodnišnic. Prav tako me je pretresla misel o odnosu do življenja, ki ga imamo v zahodni civilizaciji. Rodimo in umremo v bolnišnici. Nekaj, kar je najbolj naravnega za vsa živa bitja, naša družba povsem medikalizira in »tlači« v institucije.

Kljub temu na tisti točki nisem zbrala poguma, da bi se takoj odločila za porod doma. V svojem krogu ljudi nisem namreč poznala nikogar s tovrstno izkušnjo. Prav tako se mi je zdelo, da je od junija do decembra povsem prekratek čas za »rezervacijo« babice za porod doma. V vmesnem obdobju sva planirala še selitev, torej občutek domačnosti okolja bo najin dom v času poroda težko pričaral. V moji glavi sem nabrala dovolj argumentov (izgovorov), da porod doma kot porodno okolje se ne uvrsti na seznam. Odločila sem se, da navežem stik z Zavodom Pinard da se vključim v porodno pripravo. Od ideje do izvedbe sta pretekla kar dva meseca, poletni meseci so bili namenjeni oddihu v pravem pomenu besede. Dodatnega brskanja nisem izvajala, potrebno je bilo le opraviti začetni korak. Prvo sporočilo Teji sem poslala tako šele sredi avgusta. V vmesnem času sem prebrala priročnik (knjigo) Noseča in pa Modrost rojevanja. V meni je še bolj vzplamtela želja do fiziološkega poroda na babiški način. Najbolj me je prevzel odsek o »hormonskem orkestru 4 hormonov« melatonina, oksitocina, endorfinov in relaksina. Nemudoma sem si ustvarila sliko, da sem dirigent svojega hormonskega orkestra in vsi prisotni uživajo v predstavi. Od tega trenutka dalje sem vedela, da si želim poroda na način in v tempu, ki ga bo narekovalo moje telo in moj otrok.

Sredi avgusta je začela teči naša skupna pot.  Teja naju je preusmerila na Simone, da bi nama pomagala pri pripravi porodnega načrta. Že na prvem srečanju sva jasno dala vedeti, kaj so najine želje, glede izbire porodnega okolja pa nisva bila povsem gotova. Simone je s številnimi argumenti navedla, da bodo vse najine želje zagotovo izpolnjene, če se odločiva za porod doma. Potolažila naju je, da za to odločitev še nisva prepozna, saj sta s Tejo na razpolago. Edino kar je potrebno, je dokončna potrditev z najine strani in seveda morava biti oba zelo za to.

V sklopu naših skupnih srečanj s Simone smo se veliko pogovarjali o vseh morebitnih zadregah in strahovih, ki bi jih utegnila imeti zaradi svoje porodne izkušnje kot otrok oz. le-teh, ki bi jih name morebiti prenesla moja mama. Ali pa okolica. Pridobila sem tudi številne praktične napotke glede gibanja, prehrane, vsakdanjega življenja, ki so ključni za pravilno vstavitev dojenčka v maternici in za čim boljšo pripravo telesa na porod. Dobila sva tudi kar nekaj »domačih nalog«, tako da sva se doma ogromno pogovarjala in iskala odgovore na vprašanja, katerih si sama ne bi niti znala zastaviti. Vsakega srečanja posebej sva se oba zelo veselila, saj sva začutila, da z vsakim srečanjem rasteva kot osebi in par. Pri temu naju je Simone neverjetno dobro podpirala, spodbujala in ves čas dajala občutek, da sva na pravi poti.

Nekje na sredini naših srečanj je padla tudi dokončna odločitev glede izbire porodnega okolja. Dvomov ni bilo več, po vseh izkušnjah, ki jih je predstavila Simone, bi bila odločitev za porod v porodnišnici precejšnje tveganje za neuresničitev vseh najinih želja. Kot prvorodka sem nekako čutila, da zna moj porod trajati dolgo časa. Nikakor si nisem želela posegov za pospešitev. Bolnišnično okolje gotovo ni okolje, kjer bi moje telo delovalo najbolj optimalno. Kot pika na i pa je služila še negotovost glede prisotnosti dodatne osebe ali morebiti celo partnerja zaradi vseh preventivnih epidemioloških ukrepov. Najbolj pomembno pa je bilo to, da me je partner pri vsem tem podpiral oz. me k temu celo zelo spodbujal. Kocka je padla – rodila bom doma! 

Ko sva sprejela to odločitev, se mi je zdelo, da so se vsi strahovi okoli poroda razblinili. Začela me je navdajati samozavest. Škarje in platno sta bili povsem v mojih rokah. Čutila sem, da se bo porod začel, ko bo detece pripravljeno, jaz pa mu do takrat zagotovim najbolj ugodne razmere za to popotovanje.

Celo nosečnost me je navdajal občutek, da bom rodila rajši kak dan pozneje kot prezgodaj. Občutek varnosti me je nagovarjal, da se bo dogajanje začelo odvijati med vikendom. Intuicija me ni pustila na cedilu. Pet dni po predviden datumu poroda se je začelo. Krči. Vedno močnejši. Pa vendar povsem novi občutki. Tole morajo biti popadki!

Na ta dan sva se peš odpravila na kosilo k mojim staršem, ki živijo povsem blizu naju. Čutila sem, da povratek peš ne bo možen. Z Vidom sem nemudoma podelila vsa svoja občutja. On pa je komuniciral naprej s Simone in s Tejo, s katerima smo bili združeni na Vibru. Jaz sem se odločila v tem trenutku odklopiti od sveta, vso komunikacijo sem prepustila njemu. Pripeljana sva bila domov, popadki so postajali vedno bolj intenzivni. Nisem jih več prenašala leže, morala sem na vse štiri. Samo dihanje ni zadostovalo, počasi so se dihanju pridružili še živalski zvoki. Vid je bil ob meni ves čas. Vmes enkrat je klicala še Simone. Govorili sva, točno ne poznam vsebine, kakorkoli, zagotovila mi je, da bosta še isti dan prišli s Tejo, če se bodo popadki v takem tempu nadaljevali. Pa, da ne smem pozabiti na hrano in pijačo in seveda počitek. Popolnoma sem izgubila občutek za dogajanje okoli mene. Vse, kar vem je, da je bil vsak naslednji popadek močnejši. Občutek je bil, kot da me vsakokrat od znotraj prevzame neznanska energijska sila. Kot curek slapa spomladi, ko se led stali, ko je zbrana vsa voda in buta po skalah v času svojih največjih moči. Vsak tak energijski val sem sprejela s hvaležnotjo in ga spustila skozi globine svoje notranjosti. Zavedala sem se, da sem z vsakim njim bliže dogodku spoznanja najinega deteca. Kar zagotovo tudi vem je, da je bil Vid ves čas ob meni.

Prispeli sta Teja in Simone. Postavili sta bazen in prestavila sem se vanj. Oblivanje z vodo po zunanjosti mojega telesa je bila nekakšna protiutež za vse turbulence v moji notranjosti, ki so jih povzročili popadki. Kar naenkrat sem zaslišala, da smo že skoraj tam. Potreben je bil samo še iztis. Samo še iztis … V bazenu se nisem več počutila prijetno, zdelo se mi je, da voda deluje proti gravitaciji. Gravitacija pa se mi je zdela za to fazo nujna. Kako le drugače bo ven pokukala glavica? Iztiskanje sem si predstavljala, da bo lažje »na suhem« kot v vodi. Prestavili so me na kavč. Popadki so postajali blažji in krajši, jaz pa vedno šibkejša. Razlog za preplah? Nikakor, punci sta me usmerili k počitku. Potem pa k okrepčilu. Iztiskala sem. Najprej na levem boku, pa na desnem, pa so me prestavili v iztiskanje sede in leže. Vsakokrat sem dala vse od sebe, čutiti pa je bilo, kot da nikamor ne napredujemo. Pa spet na en bok, pa drugi, pa na hrbet …. do zadnje pozicije in popadka, s katerim je bila glavica okronana. Bolečina, ki peče in mrazi hkrati. Občutek, da te nekdo namaka v žerjavico in reže ter šiva hkrati. In v tem položaju se je bilo potrebno ustaviti, upočasniti. Nemogoče. A  že z naslednjim je vse izpuhtelo. Požar je bil pogašen. Takoj zatem pa je pokukala ven glavica. In dojenčkova rokica. In še preostalo telo. In končno jo imamo, deklico. Jok je prevzel sobo, dojenčica v lovu za prvo sapo, mami in oči pa zadeta od sreče. Ker smo uspeli! Doma, tako, kot smo si želeli. V intimi, spodobno, brez odvečnih pogledov, posegov, brez odtegnenjih bolečin. Pa vendar v družbi in s pomočjo najboljših dveh, babice Teje in doule Simone. V časovnem izkupičku 15 ur od prvega popadka do zadnjega iztisa.

Na tem mestu je čas, da naslov moje/naše prvorodkine porodne zgodbe izgubi vprašaj in dobi vzklični značaj – Porod doma, (še enkrat, da)!

Jasna

“Jasna, pokazala si neverjeten pogum in se navkljub tvoji akademski miselnosti, odločila za naravno pot in zaupanje, da boš zmogla.”