Kako se je rodil naš Tine

Preden sem rodila prvič, me je bilo poroda neznansko strah. Dejstvo, da bom morala roditi, je zaposlovalo moje misli vsak dan in vsako noč. “Saj je še vsaka rodila!” so mi vsi govorili. Seveda, otrok mora ven, a za kakšno ceno in kako? V sebi sem vedela, da je zame edina pot, da to “stvar” speljem tako, da se zares dobro pripravim. Sorodniki in znanci so me skušali vzpodbujati s svojimi negativnimi zgodbami, zato sem se odličila znanje in izkušnje poiskati drugje. Od znanke sem slišala, da obstajajo doule. In to je bil ključ, ki sem ga iskala. Odprl se mi je nov svet, nov pogled na porod. Nov pogled nase kot žensko, nov pogled na partnerski odnos. Nov pogled na novo življenje, ki raste v meni. Prvi porod je bil lep. Dolg. Dolgo smo z možem in in mojo že takratno doulo Simone ostali doma, a dejstvo da imam še 3, še 2, še pol ure do odhoda v porodnišnico, me je spravljajo v obup. Ko je mož naznanil odhod od doma, me je zajela panika. Popadki so se mi v trenutku ustavili, čeprav sem bila že na 8 cm (kot sem izvedela 30 min. kasneje v porodnišnici). Omejenost, bolnica, neznansko neprijeten porod posteljice in odnos ob prošnji za pomoč pri pristavljanju moje prve hčerke, so se mi zasidarli v srce. Pa, čeprav sem bila nase zelo ponosna. Uspelo mi je!

Kmalu sva se z možem odločila, da se ponovno odpreva življenju, in napovedal se je drugi otrok. Tokrat v svojo zmožnost poroda nisem dvomila, a strah pred porodnišničnim okoljem me je še vedno spremljal. Strah pred rezanjem, raztrganinami, porajanjem posteljice je ostal. Potem pa se je zgodila še epidemija. Mogoče bo mož lahko prisoten pri iztisu, mogoče tudi to ne. Za moža je bila stvar jasna. Na prvem srečanju s Simone je bil odločen. On bo zraven pri porodu. Želi si biti del zgodbe. Pa tudi, če to pomeni, da rodiva doma. Doma?

Doma gre lahko hitro kaj narobe. Doma si prepuščen samemu sebi. Doma nimaš potrebne opreme. Doma nihče ne poskrbi zares za dojenčka. Doma me ne morejo šivati. Doma roditi je drago. Doma biti je tvegano. Na plano je prišlo na tisoče vprašanj in strahov. A s Simone nisi prepuščen samemu sebi in ne preskakuješ v neznane vode kar na slepo. Odločila sva se, da se odpreva tudi tej možnosti, še neodločena. Na sončen dan, ob dobri kavi in tortici na zmenku s Simone in babico sva se odločila, da je porod doma nekaj kar si želiva in, da je to za naju in najino družino prava izbira.

In takrat so se začele priprave, ki so naju zares presenetile. Človek si sploh ne predstavlja, kakšne so priprave za porod doma (saj sva tistih za porod v porodnišnici že bila vajena od prvega poroda)! Mislila sva, da bomo samo malce šli čez fiziološki proces pa malo pogledali, kje bomo rodili in je to to. Ne, za porod doma se pripravljaš resno. Poglobljeno. Opremijo te z znanjem, razkažejo vso opremo. Razložijo o pregledu dojenčka, mamice in vse ostalo. Doula in babica skrbno spremljata tvoje fizično in psihološko stanje. In zares dobro se moraš pripraviti, da dobiš zeleno luč za porod doma. Obe pa sta ti 100% na voljo za vsa vprašanja in pogovore. Odprl se nama je nov svet znanja in informacij, ki so temeljile na dolgoletnih izkušnjah, tisočerih primerih porodov in ustaljenih praksah iz domovine in tujine. Kmalu sva z možem začutila mir in varnost. Veselje do najine odločitve. Sprejeti sva morala marsikatero stvar, ki je bila za naju težka, ki je bila zame težka. Pogovarjala sem se z dojenčkom, mu prigovarjala naj sodeluje, zaupala v intuicijo, da se stvari, ki se dogajajo, z določenim razlogom in vse sem predala v roke Njemu. Ter Simone in babici. V zadnjem mesecu sem se popolnoma pomirila. Dobila odgovore na vsa vprašanja. Odšla k frizerju. Uredila hišo. Tudi predal z začimbami. In se prepustila.

Porod se je po napovedi Simone (da čakam brata, da se vrne iz prakse v tujini, kar se je meni zdelo hecno, a očitno ni bilo daleč od resnice) začel na dan, ko se je namreč vrnil moj brat. Ponoči so se mi pojavili prvi popadki na 10 minut in so trajali 2 uri. Napisala sem sms Simone in babici in obe sta v sekundi odgovorili. Potem so se umirili. Zjutraj sem želela moža poslati v službo, saj sem se počutila ok in mislila, da bo to še trajalo. Pripravila sem za kosilo in zamesila kruh iz droži. Za vsak slučaj sem zlikala še tiste srajce, ki so me vztrajno čakale. A mož je kljub temu ostal doma. Za vsak slučaj sva na kosilo in kavo povabila brata in njegovo bodočo ženo, ki sem si ju izbrala za podporno ekipo – smo pač povezani na poseben način. Duhovno na istem nivoju. Znata me spraviti v smeh, z njima sem sproščena, poznata nas, najin dom, naše rutine in najino prvo dete ju ima neznansko rada. Ob 15. uri so oni pili na tleh ob kavču kavo in kakav,  jaz pa sem vsakih nekaj minut odšla v svoj svet, kamor me je odnesel nov popadek. Ob 15.30 je prišla babica, kmalu za njo še Simone z drugo babico. Vse so bile neopazne, nemoteče. Popadki so se mi hitro stopnjevali in prestavili smo se v spalnico. Potem pa se je začel najtežji del. Hitro sem prišla do 10cm in nato tranzicija, a tek po ciljni ravnini je bil neskončen. Bila sem tik pred ciljem, a občutek sem imela, da tečem na mestu. Potiskala sem. In spet. In spet. In spet. In spet. Nič se ni premaknilo. Včasih otroci pač prihajajo na svet po svoji posebni in izbrani poti. Čeprav so me vse tri bodrile, da se premika, se mi je zdelo, da čisto prepočasi. Tako brez moči po uri potiskanja se nisem počutila še nikoli. Izmozgana. Potisk. Ne morem več. Ne gre. Potisk. Ne gre. Ne zmorem več. Potisk. Ne morem več. Ni bilo bolečine. Le nemoč. A v nemoči, velika moč, saj se je moje dete premikalo proti mojem objemu. Moje telo je potrebovalo čas. Babica je predlagala, da naredimo nekaj posebnih gibov. Oh, kako je bilo naporno. Simone me je ves čas spodbujala, božala, podajala vodo in čokolado. Za moč. Nekaj minut. Par potisk. Nekaj menjav položaja. In prišel je! V moj objem. Čeprav sem ga komaj držala. Neskončno utrujena, a neskončno srečna. Naš Tine! V nekaj trenutkih je prišla še posteljica. Verjetno se je kar ekspresno odlepila od navala oksitocina, ki je udaril moje telo ob koncu, uspehu, v objemu mojega fantka.

In nato je prišla svojega bratca pogledati hčerka. Navdušenje, objemi in nasmehi so mi polnili srce. Pol leta smo govorili o njemu, ki je v mojem trebuščku. S Simone in babico smo ga poslušali in tipali, kako se premika. Bila je zraven, ko so mu prišle gospe pomagati priti iz mojega trebuščka in nekaj trenutkov kasneje, je njen bratec v našem objemu. Kako naravno! Kako polno ljubezni! Nato sem v posteljo dobila sveže pečen brioš, ki se mi je zdel nebeški in ga je med porodom spekel moj dragi brat. Nato pa še domačo kurjo juhico, ki sem jo pripravila dan prej, namesto polnočnega sendviča iz avtomata kot se je to zgodilo prvič. Po 3 urah je babica pregledala moje dete. Mene pa so stuširale (oh, kako je bilo nebeško!), preoblekle posteljo in dale prati perilo. Nato pa v tišini odšle.

Danes sva z možem neskončno hvaležna za takšno izkušnjo. Vesela sva, da sva pustila Simone prostor, da nama predstavi porod na domu, čeprav se najprej nisva čutila kot kandidata za nekaj takšnega. Hvaležna sva za njene izkušnje, znanje in podporo. Hvaležna sva babicama Teji in Maji, za njuno strokovnost, vse informacije in znanje. Drugi porod doma je bil zame zagotovo fizično težji od prvegega, a neskončno lepši. Če bi rodila drugič v porodnišnici, bi imela tam spodaj pravi masaker ali pa bi me dali na carski rez. To vem zagotovo, saj nenavadne otrokove izbire prihajanja na svet v porodnišnici rešujejo na stare ustaljene načine … doma pa ne . A moje telo je z drugim porodom zacelilo rane od prvega – šivi III.stopnje so mi povzročali boleče spolne odnose – zdaj je bilo to ozdravljeno. Brez kakršnekoli raztrganine, ker sem dala svojemu telesu čas, da mirno v sodelovanju z mojim dojenčkom opravi to, za kar je bilo ustvarjeno. Drugi porod doma je bil zame ponovi porod moje ženskosti in materinstva. Še nikoli nisem bila tako ponosna nase, opogumljena in opolnomočena, da zmorem biti mama, žena in ženska v vsej ženstvenosti.

Klara in Tine

Scroll to top