Do Simone sva prišla po nekoliko prevoženih ovinkih, preko Teje in Zavoda Pinard, za katerega sva izvedela iz medijev. Čeprav nekoliko daljša, se je vseeno izkazala za zelo pravo pot.

S prihodom pomladi je moje telo naznanilo, da se v meni prebuja novo življenje. Kot dvomljivka po naravi in farmacevtski analitik po poklicu sem seveda ta občutja morala tudi potrditi – dvakratni pozitivni test je zadostoval, da me je od sreče katapultiralo v zrak. Prvikrat bova postala oče in mama.

Prvi nosečniški pregled je določil tisti tako težko pričakovani datum prihoda najinega deteca, to je bil prvi december. V zdravstvenem domu so mi zelo lepo predali številne informacije o poteku nosečnosti, prav tako sem prejela tudi nekaj gradiva, ki naj bi služili kot priprava na novo obdobje. S partnerjem Vidom sva do potankosti preučila gradivo, saj naju poleg želje po najboljši oskrbi deteca žene tudi poklicna ljubezen do razumevanja delovanja človeškega telesa. On je namreč po poklicu zobozdravnik,  jaz pa farmacevtka. V tistem obdobju sva tako razmišljala, da bi si za čim boljšo pripravo na porod želela izbrati porodno duolo, ki bi naju spremljala v porodnišnici.

Za naju je bil vsekakor prelomni intervju v prvi sobotni junijski izdaji enega izmed slovenskih časopisov. Šlo je za intervju z doktorico babištva Tejo, ustanoviteljico Zavoda Pinard, ki zadnjih nekaj let izvaja izključno porode na domu. Predstavila je vidik fiziolškega poroda in babiške porodne oskrbe, ki je po njenih besedah ne dobiš v nobeni izmed slovenskih porodnišnic. Prav tako me je pretresla misel o odnosu do življenja, ki ga imamo v zahodni civilizaciji. Rodimo in umremo v bolnišnici. Nekaj, kar je najbolj naravnega za vsa živa bitja, naša družba povsem medikalizira in »tlači« v institucije.

Kljub temu na tisti točki nisem zbrala poguma, da bi se takoj odločila za porod doma. V svojem krogu ljudi nisem namreč poznala nikogar s tovrstno izkušnjo. Prav tako se mi je zdelo, da je od junija do decembra povsem prekratek čas za »rezervacijo« babice za porod doma. V vmesnem obdobju sva planirala še selitev, torej občutek domačnosti okolja bo najin dom v času poroda težko pričaral. V moji glavi sem nabrala dovolj argumentov (izgovorov), da porod doma kot porodno okolje se ne uvrsti na seznam. Odločila sem se, da navežem stik z Zavodom Pinard da se vključim v porodno pripravo. Od ideje do izvedbe sta pretekla kar dva meseca, poletni meseci so bili namenjeni oddihu v pravem pomenu besede. Dodatnega brskanja nisem izvajala, potrebno je bilo le opraviti začetni korak. Prvo sporočilo Teji sem poslala tako šele sredi avgusta. V vmesnem času sem prebrala priročnik (knjigo) Noseča in pa Modrost rojevanja. V meni je še bolj vzplamtela želja do fiziološkega poroda na babiški način. Najbolj me je prevzel odsek o »hormonskem orkestru 4 hormonov« melatonina, oksitocina, endorfinov in relaksina. Nemudoma sem si ustvarila sliko, da sem dirigent svojega hormonskega orkestra in vsi prisotni uživajo v predstavi. Od tega trenutka dalje sem vedela, da si želim poroda na način in v tempu, ki ga bo narekovalo moje telo in moj otrok.

Sredi avgusta je začela teči naša skupna pot.  Teja naju je preusmerila na Simone, da bi nama pomagala pri pripravi porodnega načrta. Že na prvem srečanju sva jasno dala vedeti, kaj so najine želje, glede izbire porodnega okolja pa nisva bila povsem gotova. Simone je s številnimi argumenti navedla, da bodo vse najine želje zagotovo izpolnjene, če se odločiva za porod doma. Potolažila naju je, da za to odločitev še nisva prepozna, saj sta s Tejo na razpolago. Edino kar je potrebno, je dokončna potrditev z najine strani in seveda morava biti oba zelo za to.

V sklopu naših skupnih srečanj s Simone smo se veliko pogovarjali o vseh morebitnih zadregah in strahovih, ki bi jih utegnila imeti zaradi svoje porodne izkušnje kot otrok oz. le-teh, ki bi jih name morebiti prenesla moja mama. Ali pa okolica. Pridobila sem tudi številne praktične napotke glede gibanja, prehrane, vsakdanjega življenja, ki so ključni za pravilno vstavitev dojenčka v maternici in za čim boljšo pripravo telesa na porod. Dobila sva tudi kar nekaj »domačih nalog«, tako da sva se doma ogromno pogovarjala in iskala odgovore na vprašanja, katerih si sama ne bi niti znala zastaviti. Vsakega srečanja posebej sva se oba zelo veselila, saj sva začutila, da z vsakim srečanjem rasteva kot osebi in par. Pri temu naju je Simone neverjetno dobro podpirala, spodbujala in ves čas dajala občutek, da sva na pravi poti.

Nekje na sredini naših srečanj je padla tudi dokončna odločitev glede izbire porodnega okolja. Dvomov ni bilo več, po vseh izkušnjah, ki jih je predstavila Simone, bi bila odločitev za porod v porodnišnici precejšnje tveganje za neuresničitev vseh najinih želja. Kot prvorodka sem nekako čutila, da zna moj porod trajati dolgo časa. Nikakor si nisem želela posegov za pospešitev. Bolnišnično okolje gotovo ni okolje, kjer bi moje telo delovalo najbolj optimalno. Kot pika na i pa je služila še negotovost glede prisotnosti dodatne osebe ali morebiti celo partnerja zaradi vseh preventivnih epidemioloških ukrepov. Najbolj pomembno pa je bilo to, da me je partner pri vsem tem podpiral oz. me k temu celo zelo spodbujal. Kocka je padla – rodila bom doma! 

Ko sva sprejela to odločitev, se mi je zdelo, da so se vsi strahovi okoli poroda razblinili. Začela me je navdajati samozavest. Škarje in platno sta bili povsem v mojih rokah. Čutila sem, da se bo porod začel, ko bo detece pripravljeno, jaz pa mu do takrat zagotovim najbolj ugodne razmere za to popotovanje.

Celo nosečnost me je navdajal občutek, da bom rodila rajši kak dan pozneje kot prezgodaj. Občutek varnosti me je nagovarjal, da se bo dogajanje začelo odvijati med vikendom. Intuicija me ni pustila na cedilu. Pet dni po predviden datumu poroda se je začelo. Krči. Vedno močnejši. Pa vendar povsem novi občutki. Tole morajo biti popadki!

Na ta dan sva se peš odpravila na kosilo k mojim staršem, ki živijo povsem blizu naju. Čutila sem, da povratek peš ne bo možen. Z Vidom sem nemudoma podelila vsa svoja občutja. On pa je komuniciral naprej s Simone in s Tejo, s katerima smo bili združeni na Vibru. Jaz sem se odločila v tem trenutku odklopiti od sveta, vso komunikacijo sem prepustila njemu. Pripeljana sva bila domov, popadki so postajali vedno bolj intenzivni. Nisem jih več prenašala leže, morala sem na vse štiri. Samo dihanje ni zadostovalo, počasi so se dihanju pridružili še živalski zvoki. Vid je bil ob meni ves čas. Vmes enkrat je klicala še Simone. Govorili sva, točno ne poznam vsebine, kakorkoli, zagotovila mi je, da bosta še isti dan prišli s Tejo, če se bodo popadki v takem tempu nadaljevali. Pa, da ne smem pozabiti na hrano in pijačo in seveda počitek. Popolnoma sem izgubila občutek za dogajanje okoli mene. Vse, kar vem je, da je bil vsak naslednji popadek močnejši. Občutek je bil, kot da me vsakokrat od znotraj prevzame neznanska energijska sila. Kot curek slapa spomladi, ko se led stali, ko je zbrana vsa voda in buta po skalah v času svojih največjih moči. Vsak tak energijski val sem sprejela s hvaležnotjo in ga spustila skozi globine svoje notranjosti. Zavedala sem se, da sem z vsakim njim bliže dogodku spoznanja najinega deteca. Kar zagotovo tudi vem je, da je bil Vid ves čas ob meni.

Prispeli sta Teja in Simone. Postavili sta bazen in prestavila sem se vanj. Oblivanje z vodo po zunanjosti mojega telesa je bila nekakšna protiutež za vse turbulence v moji notranjosti, ki so jih povzročili popadki. Kar naenkrat sem zaslišala, da smo že skoraj tam. Potreben je bil samo še iztis. Samo še iztis … V bazenu se nisem več počutila prijetno, zdelo se mi je, da voda deluje proti gravitaciji. Gravitacija pa se mi je zdela za to fazo nujna. Kako le drugače bo ven pokukala glavica? Iztiskanje sem si predstavljala, da bo lažje »na suhem« kot v vodi. Prestavili so me na kavč. Popadki so postajali blažji in krajši, jaz pa vedno šibkejša. Razlog za preplah? Nikakor, punci sta me usmerili k počitku. Potem pa k okrepčilu. Iztiskala sem. Najprej na levem boku, pa na desnem, pa so me prestavili v iztiskanje sede in leže. Vsakokrat sem dala vse od sebe, čutiti pa je bilo, kot da nikamor ne napredujemo. Pa spet na en bok, pa drugi, pa na hrbet …. do zadnje pozicije in popadka, s katerim je bila glavica okronana. Bolečina, ki peče in mrazi hkrati. Občutek, da te nekdo namaka v žerjavico in reže ter šiva hkrati. In v tem položaju se je bilo potrebno ustaviti, upočasniti. Nemogoče. A  že z naslednjim je vse izpuhtelo. Požar je bil pogašen. Takoj zatem pa je pokukala ven glavica. In dojenčkova rokica. In še preostalo telo. In končno jo imamo, deklico. Jok je prevzel sobo, dojenčica v lovu za prvo sapo, mami in oči pa zadeta od sreče. Ker smo uspeli! Doma, tako, kot smo si želeli. V intimi, spodobno, brez odvečnih pogledov, posegov, brez odtegnenjih bolečin. Pa vendar v družbi in s pomočjo najboljših dveh, babice Teje in doule Simone. V časovnem izkupičku 15 ur od prvega popadka do zadnjega iztisa.

Na tem mestu je čas, da naslov moje/naše prvorodkine porodne zgodbe izgubi vprašaj in dobi vzklični značaj – Porod doma, (še enkrat, da)!

Jasna