Otroka sem se neznansko veselila. Med nosečnostjo nisem imela večjih problemov. Enkrat je “moja” babica na pregledu pri meni doma rekla, da ji je hecno, ker z mano “nima kej počet,” ker sem tako ok. Da je prav nenavadno, da nosečnica nima nobenih težav. No, razen standardnih, okornost in kakšna bolečina v križu sem in tja. Vsega sem se držala, veselila sem se poroda in otroka, spola nisem želela vedeti. Poslušala sem babico in doulo in si njune nasvete res vzela k srcu. Prebrala sem ustrezne knjige, se izobrazila o porodu, možnih zapletih, priskrbela sem vse potrebno za porod na domu, veselila sem se dneva, ko bom spoznala malo bitje, ki je raslo v mojem trebuhu. In potem se je začelo. Ob pol petih zjutraj mi je odtekla voda in začeli so se popadki. Dopoldne je prišla na obisk dula in rekla, da je morda to “to”, morda pa tudi ne, da bomo videli tekom dneva. Zvečer je prišla še “moja” babica in potrdila, da je to res to. Porod se je začel. 

Tri dni smo se mučile. Babica, doula in jaz. Popadki niso hoteli postati močnejši. Ni da ni, česar nismo poskusile. Obrat na glavo med popadkom, 2 rundi nečesa oljnatega in ogabnega z vodko, (kar je do sedaj vedno! delovalo, mi je zatrjevala doula) počitek, različne poze, hrana, pijača, … Pa ni šlo. Utrip dojenčka je bil ok. Jaz dovolj odprta, glavica se je videla, dovolj močnih popadkov pa od nikoder. Meni so začele pešati moči. Pogrešala sem moža, ki ni mogel biti fizično zraven. Sprašujem se, če bi njegova prisotnost spremenila potek poroda. Že en teden ga nisem videla. Z mano je bil samo prek telefona. Čutila sem utrujenost. Po dolgem razmisleku sem pristala na to, da grem rodit v porodnišnico. 

Ni bilo takoooo grozno. Niso me prerezali, niti umetnih popadkov mi niso dali. Niso se mi metali na trebuh, ampak so lepo z občutkom otročku pomagali ven, ker so bili moji popadki prešibki. Rodila sem v 3 urah, saj sem prišla popolnoma odprta tja sredi noči. Še dobro, da sem rodila v porodnišnici, del posteljice je ostal v maternici po iztisu posteljice in izgubila sem veliko krvi. Ker sem bila tam, so lahko poskrbeli zame. Otrok je bil zdrav.

Vse to si govorim, racionalno, objektivno, bolje je bilo, da sem na koncu rodila v porodnišnici. Če bi vztrajali doma, bi morda lahko rodila, ampak ob taki izgubi krvi bi morala v bolnico v vsakem primeru. In takih žensk niso veseli. Zgolj potrjujejo njihovo mnenje, da je porod doma nevaren za žensko in otroka in druga neutemeljena prepričanja. To potrdi tudi “moja” babica, da je zaradi stanja moje placente res bilo bolje, da sem rodila v porodnišnici. A v meni, vsakič ko se spomnim na porod, zazeva praznina. Boli. Hoče, da jočem. Žalostna izkušnja hoče ven. Odnos, ki sem ga bila deležna na oddelkih, mi ni bil všeč. Ves čas novi ljudje, ki jih nisem poznala. Večini si odveč. Otroka hranijo z umetnim mlekom, ker “ga jaz itak nimam dovolj.” Kakšna sestra prav sika nazaj. Če se v polnosti ne podvržeš njihovi rutini, si deležen še posmehljivih pogledov, pikrih pripomb in zavijanja z očmi. Po 4 dneh me končno spustijo domov. 

Jaz sem ena tistih, ki je doživela transfer. To je moja zgodba. 

objavila Simone Kindermann, univ.dipl.polit.; CBI porodna in poporodna doula, inštruktorica priprave na porod; inštruktorica priprave na porod po metodi Spinning babies; IAIM inštruktorica masaže dojenčkov

Ker pa noben od naju ni razmišljal o tem, se je mož lotil branja raziskav, jaz pa iskanja porodnih zgodb, da sem ugotovila, kako porod doma sploh izgleda. Z najinim raziskovanjem je porod doma pridobival več plusov kot porod v porodnišnici.

Skozi čas sem ugotovila, da se bom doma počutila najbolj varno in sproščeno, da bom ob sebi imela moža in ljudi, ki jih bom poznala in moji hormoni bodo lahko v polnosti opravili svojo funkcijo. Ker je moja nosečnost potekala brez težav, sva lahko sprejela odločitev, da bom rodila doma. Tako sva se začela na porod pripravljati s Simone kot tudi z izbrano porodno babico.

Porod se je začel par dni pred predvidenim rokom poroda in sicer z odtekanjem plodovne vode in nadaljeval s konstantnimi popadki. Ko se je vse skupaj začelo sem vedela, da se lahko popolnoma prepustim procesu. Mož je pripravil prostor ter bil v kontaktu s Simone in babico. Vse skupaj je potekalo zelo umirjeno in z ničemer se mi ni bilo potrebno obremenjevati.

Ko so se popadki okrepili in sta se nama pridružili Simone in babica, sta to naredili s takim občutkom, da nista niti za sekundo zmotili mojega porodnega procesa. Postavili sta bazen ter poskrbeli, da sem med porodom dovolj pila, jedla in menjavala položaje, da so popadki lahko ostajali dovolj dolgi in intenzivni. Babica je redno preverjala tudi otrokov utrip. Ves čas pa sem bila jaz tista, ki sem lahko rekla, kaj mi odgovarja, česa si ne želim in kaj potrebujem. Moj porod je bil težek, ker otrok ni uspel pravilno umestiti glavice, čemur se strokovno reče asinkliticizem – sem izvedela – in sem zato kar nekaj časa potiskala tako rekoč v prazno. Trajalo je precej ur, da se je otrok uspel pravilno umestiti, čeprav sama nisem imela občutka za čas. Nikjer ni bilo ure, prostor je bil zatemnjen in tako nisem vedela, da je iz zgodnjega jutra, ko se je vse začelo, spet postala temna noč. Sem pa vedela, da če se porod kmalu ne bo premaknil naprej, bo potreben transfer v porodnišnico. Ob tej misli mi je bilo res težko, zato sem še bolj osredotočila svoje misli na porodni proces in se trdno odločila, da naredim vse, kar je v moji moči, da rodim doma. Ko sta Simone in babica na pomoč poklicali še eno babico, se je otrok vendarle pravilno umestil in iztis se je zares začel. Vse skupaj je sicer spet šlo počasi, ker je imel otrok velik obseg glavice, jaz pa ozko medenico, ampak je bilo opogumljajoče, ker se je porod spet začel premikati v pravo smer. Ob zelo močni čustveni podpori mojega moža ter celotni oskrbi Simone in obeh babic sem rodila zdravega in močnega fantka.

Dejstvo, da je bila potrebna pomoč še ene babice mi ni bilo obremenjujoče, saj sem videla, da so te babice izkušene in ni vsaka sebi samozadostna. S skupnimi močmi in znanjem so mi pomagale, da sem lahko svoj porod dokončala tako kot sem si želela.

Čeprav sem imela težek porod, sem res hvaležna, da sem lahko rodila doma, saj je bilo za mene in otroka tako najbolje. Oba sva bila med nosečnostjo in celotnim porodom v dobrem stanju in sva še sedaj. Dobila sem potrditev, da moje telo to res zmore in kljub zapletom pridobila lepo porodno izkušnjo. Zagotovo bom naslednjič spet rodila doma.

Tina

“Tina, ti si dokaz, da ženska zmore roditi tudi, če je zares težko. In vidva skupaj s tvojim možem sta vztrajala, se podpirala, se spoštovala in se ljubila in na koncu zmagala. Vera in zaupanje sta vaju vodili.

Ob vama sem se ogromno naučila. Hvala vama.”

– Simone

“Ne, ne, moram še malo razmislit”, sem odgovorila.

In potem sem razmišljala, namreč o možnosti poroda doma. Ravno takrat, teden dni pred mojim pdp-jem, so se začeli strogi ukrepi v slovenskih porodnišnicah, o prepovedi partnerjev pri porodu. Za klic pa sem rabila čas za premislek ali si sploh upam roditi doma. Gašper pa me je spodbujal, on je bil prvi prepričan, da je to prava odločitev za naju.

Predelovala sem svojo prvo porodno izkušnjo pred štirimi leti. Imela sem lep, naraven porod v porodnišnici Jesenice. Rojevala sem skupaj z Gašperjem. Babica v porodnišnici ga je klicala kar “babičnik”. Zares ne vem, kako bi rodila brez njegove podpore. Večkrat sem mu rekla, da bi brez njega kar umrla. No, saj vem, da to verjetno ne bi,  bil pa je tak občutek.

Bolj, ko sem razmišljala o vseh fazah prvega poroda, bolj sem ugotavljala, da ne morem sprejeti dejstva, da partner ne bi smel biti poleg mene ob porodu.

In potem sem poklicala. Res sva imela srečo, saj se je nekako izšlo, da sva dobila babico Tejo Škodič Zakšek in dulo Simone Kindermann. Nisem mogla verjet. Teden dni pred pdp-jem sva dobila ekipo in full-time in ekpres pripravo na porod doma. Neverjetno!

Ta nenadna sprememba porodnih načrtov me je prevevala z različnimi občutki: z zaupanjem, trdnostjo, jasnostjo, a tudi zmedenostjo. Nekako sem se morala v novo situacijo umestit. Spraševala sem se, od kje mi pogum za odločitev za porod na domu, ker sem se soočala tudi z občutki strahu. Moja sestra in tri dobre prijateljice, ki so v zadnjem času rodile, so namreč imele precej težke porode (urgenten carski rez, vakum, poškodbe po porodu). Spraševala sem se – kaj, če gre kaj narobe pri porodu na domu?

Babica Teja in dula Simone sta me pomirili. Rekli sta, da zelo redko prihaja do zapletov, če porod ni spodbujen z različnimi preparati, kot so npr. vaginalete, umetni popadki, umeten razpok plodovnih ovojev… Ravno tako sta rekli, naj se ne bojim, saj je dojenček v optimalni vstavi.

Ko sem s strahom naposled opravila, se je porod 5 dni za mojim pdp-jem začel. Pridobila sem torej dodatnih 5 dni za predelavo strahu in umestitev v mojo novo odločitev. Zdaj sem se počutila varno.

Prisotnost prvorojenca, partnerja, Teje in Simone me je napolnila z občutkom izjemne hvaležnosti, ki ga ne bom nikoli pozabila. Porod je napredoval, spreminjala pa so se tudi moja občutja, od nezmožnosti, da rodim, ker enostavno boli in dolgo traja, do velike zagnanosti in odločenosti. Malo pred iztisom sem naglas in odločno rekla: “Še par popadkov, pa bo otrok zunaj.” In res je bil. Deklica Vita se je rodila v naročje staršev in starejšega bratca. Veselje in radost, ko prvič v naročju držiš otroka, je nepopisno.

Ko zdaj po dveh mesecih premišljujem o porodu ugotavljam, da bi bila pravzaprav zares pogumna, če bi odšla v porodnišnico, kjer ne bi imela topline doma, našega gnezda, prisotnosti mojega dragega partnerja in sina, prijetne svetlobe, občutka varnosti v domačem prostoru. Vse to je pomembno prispevalo k moji sproščenosti in umirjenosti. Pred tem si resnično nisem mislila, da bi to kakorkoli lahko vplivalo na porod.

Zelo sem hvaležna Gašperju, pa Teji in Simone za njun odnos do mene, za njun odnos do žensk, za njuno strast do dela. S svojo sproščenostjo in preprostostjo na eni strani ter strokovnostjo na drugi sta vzpostavljali prijetno vzdušje v vseh naših skupnih doživetjih pred porodom, tekom poroda ter po porodu. Vesela sem tudi, da sem po porodu imela priložnost spoznati še babico Mojco, ki mi je pomagala pri prvih korakih v novo zgodbo o dojenju in materinstvu. Mene in Gašperja so dobro pripravile na porod ter poporodno obdobje.  Hm, tudi slednje je izrednega pomena, čeprav sprva nisem mislila tako.

Ja, res imam lepo porodno izkušnjo poroda doma in tudi poporodnega obdobja, za kar sem neizmerno hvaležna. Iskreno si želim, da bi porod in prve mesece materinstva  podobno izkusila večina mamic, če jim le zdravstveno stanje to dopušča.

Tina in Gašper

Po treh porodnišničnih porodih v 8 letih, smo si po malce pavze zaželeli povabiti v našo družino še četrtega otroka. Zame je bila to lepa ideja, vendar me je nekaj zadrževalo. Kmalu sem spoznala, da se bojim poroda, bojim odnosa osebja, ki sem ga doživela že trikrat v porodnišnici, da se bojim tudi bolečine.

Prijateljice so me bodrile, da je najtežji del itak devet dolgih mesecev nosečnosti, tisti porodni dan pa že nekako »shendlaš«. Jaz pa se v sebi nisem mogla identificirati s temi besedami. Prijateljica mi je tudi posodila knjigo “Skozi nosečnost z Jezusom” in po branju te knjige sem šele zamenjala perspektivo. Spoznala sem, da je porod lahko tudi drugačen od teh, ki sem jih doživela sama.

Sledile so seveda še druge knjige (npr. Modrost rojevanja…), ob katerih sem zasanjarila o tujini, kjer imajo možnosti naravnega, ljubečega, porodnici posvečenega poroda. Da bi si upala misliti, da kaj takega lahko dobim v Sloveniji, tako daleč mi ni neslo, a me je Vsemogočni povabil točno v to. Na koncu knjige »Skozi nosečnost z Jezusom« je bilo tudi spremno besedilo prevajalke Ane Pavec, ki pa ni le prevajalka, ampak tudi mamica, spremljevalka porodov, Jezusova prijateljica. Stopila sem z njo v stik v upanju, da bi mi morda ona omogočila porodno izkušnjo, po kateri sem hrepenela. Ampak, ker je bila takrat na porodniškem dopustu, se ni mogla ukvarjati s tem, mi je pa prijazno svetovala drugo porodno dulo, ki bi mi lahko izpolnila željo, ki sem jo imela. In to je bila Simone Kindermann…

Potem sem zadihala, vedela sem, da lahko doživim porod tudi drugače. Čez čas sem zanosila, to dulo spoznala; sprva sem mislila,  da bom šla ob njenem spremstvu rodit v porodnišnico, kjer me bo čuvala kot angel varuh. Nisem namreč tiste sorte ženska, ki vse nagugla, preveri, razišče…. samo molila sem… In tako mi je sama predlagala možnost poroda na domu in govorila o tem na način, o katerem sem brala v knjigah. Bila sem uslišana v tem, da je mogoče roditi doma. Tudi moža mi je ljubi Bog dal takšnega, ki me sliši in čuti. Vedela sem, da je porod doma moja pot in ne da bi se trudila preveč pojasnjevati, je privolil v spoznavno srečanje z mojo novo dulo in tudi s porodno babico. Naša skupna pot se je začela …

Jasno mi je bilo, da ne želim med popadki na vožnjo do porodnišnice, da ne maram vaginalnih pregledov med porodom, strojev in substanc, ki “nadomeščajo” ljubeč odnos do porodnice in še bi se dalo naštevati. Vsem sedanjim in bodočim porodnicam bi želela povedati, da sem doživela čudovit porod doma, in da ga lahko tudi one. Če izjemoma ne bi bil možen, bodo pravočasno pospremljene v porodnišnico. Babica in dula, ki sem ju izbrala za porod, sta me spremljali, poučevali, se zanimali zame, se sestajali z nama z možem in naju zelo individualno, profesionalno in prijateljsko obravnavali skozi nosečnost in vse bolj intenzivno do poroda. Odpirali in reševali smo vprašanja tako s čustvene kot s telesne plati.

Moj porod se je začel zelo muhasto. Zadnji teden pred porodom je imel res veliko ur, ko mi ni bilo več nič jasno, kdaj se bo začelo stopnjevati. A tistega dne ob dvanajstih opoldne sem vedela, da je to prvi pravi popadek. Simone je bila pri meni v eni uri in me našla na postelji, kjer si nisem dovolila kaj dosti svobode in sem si zapisovala časovnico popadkov v telefon. Sproščeno je prisedla in rekla, da je sedaj moj čas, ko ne potrebujem na nič misliti in ne potrebujem nobenega telefona. Tako sem se sprostila iz krča, ki me je objemal, dokler sva bila z možem še sama in odpravili smo se v kuhinjo na kosilo. Po sproščenem klepetu in kavi, me je vprašala, če bi šli na sprehod? In sva šli v čudovit sončni dan. Lahko sem bila kot pijanka. Naslanjala sem se nanjo, govorila, kar sem hotela, nepovezano kot sem želela, na vse je poznala odgovor in vedela je, kako napredujem. Jaz pač ne. Enkrat sem ji le zinila: »A se ti ne zdi, da že dolgo nisem imela popadka?« Imela je odgovor: »Utrujena si, greva počivat«. In tako sem odšla počivat. Spomnim se, da je v tem času enkrat prispela tudi porodna babica in čudovito pri vsem tem je, da mi ni bilo potrebno poskrbeti za nič. Za vse okrog mene so skrbeli moja dula, porodna babica in po njunih navodilih tudi moj mož. Sem pa tja sem še malo povedala, kaj bi rada – svojo izbrano glasbo in sam Bog ve, kaj še vse. Porod je zares hitro in lepo napredoval in seveda, bolelo je. Babica me je kmalu presenetila in mi prišepnila: »Imam dobro novica, odprta si!« Čez čas pa: »Imam še eno dobro novico, razpiraš se!« Te besede so bile balzam za moja ušesa, saj sem vedela, da ni več daleč …

V bazenčku sredi kuhinje sem malo pred osmo zvečer rodila čudovito deklico. Brez raztrganin, brez opiatov, brez aparatov. Varna, ljubeča, v zavetju ljudi, ki sem jim zaupala. In, ko sem popestovala mojo hčerko in jo pogledala, sem ji rekla: »Si lačna, kajne?« Prisesala se je in dobesedno takoj jedla. Izjemno. Bila sem presrečna.

Porod, po katerem sem hrepenela in si ga želela, je postal resničnost in Bogu sem za to izkušnjo neizmerno hvaležna.

Hana iz okolice Ljubljane

Velikokrat namreč, sploh pa v zadnjem času, morda meni v razmislek tudi, dobivam provokativna vprašanja o smiselnosti mojega dela. Taka vprašanja ali mnenja pridejo iz povsem različnih naslovov, od mamic različno starih otrok, do partnerjev nosečih partnerk in pa strokovnih delavcev. Vsak pripadnik teh različnih skupin ljudi ima svoje značilne pomisleke, ki pa mene vendar vsakič malo zabolijo, ker mislim, da so upravičeno neupravičena. Najverjetneje izhajajo iz neznanja, neosveščenosti o mojem delu, o napačnem mišljenju, da mamice zavajam in za neko popoldansko spodbujanje še zaračunam. Upam in verjamem, da so vsa ta vprašanja in provokativna mnenja le rezultat slabe informiranosti in neosveščenosti za kar smo morda krive tudi doule, ker o nas samih in o našem delu zares premalo govorimo.

V naši slovenski kulturi pa je še močno zasidrano tudi mišljenje, da se lastna hvala pod mizo vala in se raje ne pohvalimo. Ja, ampak rezultat takega “ponižnega” vedenja je pa pogosto slaba ali nična informiranost ljudi.

V tem prispevku bi lahko navajala statistične podatke o dokazljivi dobrobiti prisotnosti doule samo na porodu, pa ne bom, ker si te podatke lahko pogleda vsak, saj so na spletu javno dostopni. Nenazadnje jih je pred dobrim letom objavila celo Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in sicer kot priporočilo in spodbudo strokovnim delavcem, da prisotnost doule na porodu bistveno zmanjša tveganje za komplikacije, skrajša porod in lajša porodničino počutje. Zakaj? Ker se porodnice ob spremstvu osebe ženskega spola, ki se na porod spozna, s katero se poznata že iz časa nosečnosti, ki ji zaupa, da ji bo pomagala, skratka – te porodnice so bolj sproščene in zaupajo v delovanje lastnih teles. Jasno je, da ob nezakrčenem telesu porod lepše teče.

Raje bom pisala o mojem delu, kako se jaz “lotim” ene nosečnice po tistem, ko se ona odloči in me izbere za svojo doulo. In takoj na začetku moram poudariti, da ne delam samo z nosečnico, ampak z nosečim parom. Za uspešnost mojega dela, ki se meri z zadovoljstvom nosečnice in zadovoljstvom s porodno izkušnjo, morata sodelovati oba – mami in ati otroka, ki prihaja. Zakaj?

Nosečnica, ki si želi spremstvo doule, ne sme in ne zmore in nikakor ne želi biti v položaju izbire med naklonjenostjo partnerja ali doule. Preprosto potrebuje oba, da ji stojiva ob strani, da jo spodbujava in jo podpreva v njenih izbirah in odločitvah. Nosečnica, ki si želi spremstvo doule, se zanjo odloči iz povsem drugih razlogov kot pa ima partnerja. Ta je, ta že obstaja v njenem življenju. Je bil in še bo, ko doule že zdavnaj ne bo več. Moja naloga, torej naloga doule in naloga partnerja je povsem različna, se pa dopolnjujeta, kar je izredno lepo. Včasih uspe bolj in včasih manj, koristi od dopolnjevanja pa imamo vsi štirje, če je samo en otrok na poti.

Partner ima nalogo čustvene opore, sprejemanja partnerkinih odločitev, njenih izbir, ima nalogo spoštovanja in zaupanja v njene zmožnosti. Njegova naloga je ljubezen.

Moja naloga, naloga doule, pa je podpora nosečnici in informiranje, da se bo ob koncu nosečnosti lahko zavestno odločila za njej varno porodno izbiro. Torej, kje in s kom bo rodila, kakšenga poroda si želi, kakšnega porodnega okolja si želi in še kaj. Iz tega vidika in vidika visoke moralne odgovornosti z mamico določim en zelo konkreten “vozni red” terminov priprave na porod in pa kontrolnih srečanj, jaz temu pravim, ko ob koncu nosečnosti preverjam lego otročka v trebuščku, mamičino počutje in jo skušam po svojih najboljših zmožnostih podpreti in ji pomagati k boljšemu počutju. Predvsem pa k optimalni otrokovi vstavi, da se kar najbolje umesti v medenico in s tem omogoči in pripomore h krajšemu, lažjemu in lepšemu porodu.

Kako kontroliram otrokovo lego v trebušku? S pomočjo Leopoldovih prijemov, ki so stari in znani babiški prijemi za ugotavljanje lege otroka v maternici. Ti otipi trebuščka so povsem neinvazivni, neboleči, a zelo natančni. Seveda terjajo nekaj vaje, nekaj vadbenih trebuščkov, a se splača jih uporabljat in znat, ker z njihovo pomočjo zaznam morebitno ne najbolj ugodno otrokovo rotacijo in mamici lahko svetujem določene vaje, ki bodo otrokovo lego izboljšale. Vaje pokažem, razložim, določim ponovitve in intenzivnost in jih spreminjam na nekaj dni, glede na otrokovo obračanje. Na kontrolnih srečanjih prevarjamo tudi prehrano in svetujem, kaj bi bilo smoterno iz nje izločiti ali dodati, da bi se v telesu ne nabirala voda in bi prebava bila urejena. Svetujem tudi glede dodajanja prehrambenih dodatkov, če so potrebni in kakšni so potrebni. Nemalkorat tudi ponovimo kakšen segment iz priprave na porod, da se določene stvari ponovno osvetlijo in ozavestijo.

Ti kontrolni obiski se odvijajo v zadnjem mesecu nosečnosti, a do takrat pa s parom opravim celotno pripravo na porod, ki obsega od 5 do 6 tematskih srečanj. V okviru te priprave obdelamo celični spomin mamice, ki ga nosi s seboj in ima lahko posledice na porodu, ki jo čaka, zato je zelo pomembno, da naslovimo vse fiziološke in psihološke stresorje, ki se jih mamica zmore spomniti in ki bi lahko delali težave v porodnem procesu. Moje mnenje, ki ga imam na podlagi izkušenj je, da vsi strahovi in blokade, ne glede na izvor, počakajo na porod, če niso prej naslovljene in ozaveščene.

Na pripravi na porod se naučimo še vse o porodu s fiziološkega vidika, kakor tudi psihološkega. Kaj je pomembno za sproščanje, kako sodelujemo s svojim telesom, kako oviramo lastno telo, kaj je pomembno v naši porodni okolici, kaj si smemo želeti in ne. Naslovimo pričakovanja, ne delanja kompromisov, ampak upravičenega vztrajanja pri svojih željah in njihovi uresničitvi. Na podlagi teh in mnogih drugih podanih  informacij si nosečnica tudi lažje izbere porodno okolje.

Na pripravi se poučimo še o dojenju, ki sicer svoj intenzivni praktični del dobi v obdobju po porodu, in pa naslovimo tudi obdobje po porodu, naredimo t.i poporodni načrt. Poporodno obdobje namreč ostane, porod pa mine. Marsikdaj sicer doživim, da za to temo pred porodom pri prvorodkah ni pretiranega interesa, a je brez izjeme vsaka do sedaj še po porodu rekla, da si ni predstavljala, da bo res tako naporno. Ker materinstvo je sreča, a tudi napor.

Ja, in z gotovostjo lahko rečem, da so vse moje nosečnice do sedaj, ki sem jih spremljala skozi celotno mojo pripravo in čas nosečnosti, bile na porod res dobro pripravljene. Kar nikakor ne pomeni, da jih ni strah. Ne. Strah je človeški in naraven pojav in nikakor ni dobro, da ga zanikamo. A vse med njimi so bile sposobne ga premagati. Imele so zaupanje vase, da zmorejo. Da so dale vse od sebe, tudi tiste, ki so porod zaključile s carskim rezom, so tekom porodnega procesa dale vse od sebe.

Ponosna sem, da je tako, ker mi to daje občutek in zavedanje, da moj trud in delo, ki ga vložim v te nosečnice, v te pare, ni zaman. Da je vredno se z njimi pred porodom srečati v povprečju vsaj 8 krat, če ne več, z vsemi kontrolnimi srečanji vred. Da obrodi sad, ko se z njimi pogovarjam in jih spdbujam po vseh komunikacijskih kanalih od sms-ja do zs-ja do e-pošte, ob vseh dnevih in vseh urah dneva, tudi ponoči, ko je stiska. Je vredno. Ker te nosečnice in z njimi njihov partner krepijo zaupanje v porod in eden v drugega. Par, tudi par, raste in se krepi.

Pa bo kdo rekel, da mi je odveč in zakaj to počnem, če mi je tako odveč. Ne, ni mi odveč, me osrečuje to zavedanje, da je vredno in da lahko pomagam parom do lepe porodne izkušnje. Ker vem, kako hudo je, ko te izkušnje ni. Vpliva namreč na dolgoročno doživljanje sebe, nosečnosti, poroda in žal tudi otroka, čeprav ni nič kriv. In vpliva tudi na partnerski odnos in še na marsikaj.

A je resnično, da je take vrste podpora in spremljanje, ki ga nudim jaz, naporno v marsikatrem pogledu, morda predvsem za mojo družino. Porodi vsak mesec terjajo konstanten stand-by, to je obdobje, ki traja uradno od 38 tedna nosečnosti dalje, ko sem nosečnici na voljo 24/7, ker se lahko pripravlja k porodu in/ali se porod že začne. To obdobje traja dokler nosečnica ne rodi. V tem obdobju si ne upam potovati ali delati daljših izletov ali iti kamorkoli, kjer z avtom nimam dostopa nazaj. Recimo izet z gondolo na Veliko planino, odpade. Porodi ne izbirajo časa med šolskim letom ali počitnicami, med vikendom ali sredi tedna. So, ko so in jaz moram biti pripravljena.

Tudi ne izbirajo, če ima kateri od mojih otrok kakšno praznovanje ali rojstni dan. Zato moji otroci velikokrat pridejo na vrsto drugi. In ni jim to vedno lahko sprejeti. So sicer indoktrinirani glede porodov, to velikokrat rečem in jim je porod nekaj lepega in vrednega, a kljub temu sem pa njim mama in ne doula. Tudi njim pripadam oz najprej njim.

Seveda so obdobja stalne pripravljenosti prepletena z rednimi srečanji priprave na porod z drugimi nosečnicami, pa z srečanji mamic, ki so že rodile in potrebujejo pomoč pri dojenju in svetovanje ob rokovanju z novorojenčkom. Vmes se najde še kakšno srečanje mamic v skupini Odmik, ki je moja posebna ljubezen, saj obravnamo obdobje po porodu in lahko spremljam razvoj nekaterih še v tem obdobju. Pa kdaj se katera od mamic odloči za masažo svojega dojenčka in naredimo individualni tečaj, ki prav tako zajema 5 srečanj.

In v vsem tem sem doula. Doula pred porodom, med porodom in po porodu.

Ko sem začela s svojim delom, sem sklenila, da bom za vsako področje svojega udejstvovanja pridobila ustrezen certifikat ugledne organizacije, ki mi bo uradno in moralno dovoljeval, da opravljam svoje delo. Sklenila sem tudi, da se enkrat letno grem v tujino kvalitetno izobraževat. Izobraževat o znanjih, ki jih v knjigah ni moč prebrati. Znanjih preizkušanih babic, ki gredo z izkušnjami iz roda v rod, in se tako še zdaj prenašajo. Nisem babica, pa vendar moram imeti ogromno tudi babiškega znanja, da lahko nosečnici v nosečnosti pravilno svetujem. Moja odgovornost v tem delu je ogromna, saj mi nosečnice zaupajo in lahko s svojo nestrokovnostjo in/ali neznanjem naredim precejšnjo škodo. Zato je izrednega pomena, da se konstantno izobražujem na seminarjih in delavnicah, pridobivam nova znanja, pridobivam izkušnje na porodih, se učim in raziskujem, zakaj se kaj zgodi, kje je vzrok in kje posledica. Ker moje delo se pogosto začne pri vzroku. Tega lahko spremenim in pomagam, da je posledica lepa. Npr, svetovanje vaj za obrat pri otrocih v medenični vstavi; svetovanje vaj za optimalno pozicijo otroka sploh in odpiranje medenice; svetovanje pri prehrani, da npr. voda ne zastaja; svetovanje pri načinu življenja, da je mir v duši in sproščenost v telesu. Svetovanje pri marsičem, kar je lahko vzrok za neko posledično odvijanje.

Ne morem sprejeti, da take vrste podpora ne bi pozitivno in celostno dobro vplivala na nosečnico, njeno doživljanje sebe in poroda, ki je pred njo. Imeti ob sebi nekoga, ki je skoraj konstantno na voljo za vprašanja in odgovore, za podporo; nekoga, na katerega se lahko zaneseš, kdo si tega ne bi želel in v kakšnem primeru to ni dobro? Edino v takem, ko si nosečnica podpore doule ne želi in jo tudi ne izbere. In s tem ni nič narobe. Vsaka izbira, ki je osnovana in ponuja varnost, je prava izbira.

Sem doula in svoje delo opravljam z veseljem in predanostjo. Trudim se stati ob strani, spodbujati, informirati, pomagati, biti na voljo. Verjamem, da mi pari pridejo na pot z določenim razlogom in obratno, ker si nosečnic ne morem izbrati sama. Nosečnica najde mene, nemalkorat pa njen partner poišče mene. Verjamem v ta krog, da smo eden drugemu nekako poslani na pot in velikokrat mi te izbire predstavljajo učni proces na osebnostnem nivoju. Nič ni naključje.

Skratka, ne glede na provokativne izjave in vprašanja različnih ljudi o tem, kaj sploh delam, se ne bom pustila zmotiti in bom svoje delo še naprej opravljala. Dokler mi nosečnice sporočajo, da sta moja pomoč in podpora dobrodošli in jim pomagata, imam vero v svoje poslanstvo.

Ko sem zanosila, sem se odločila, da bom naredila vse in še več, da bom res doživela čudovit porod. Kaj je zame definicija čudovitega poroda? Da porod poteka fiziološko, torej, da moje telo narekuje ritem, da imam svoje popadke, da se porod sam začne, da lahko jem in pijem med 1. dobo, če mi bo pasalo, da se gibam kot jaz želim, da spontano pritiskam med 2. dobo in ne »na ukaz«, torej da pritiskam takrat, ko mi telo tako narekuje, da sem v položajih, ki mi jih narekuje telo, da mi osebje ne pritiska na maternico, da mi ne prerežejo presredka, da dobim otroka takoj na prsa po porodu, da se popkovina prereže, ko neha utripat in ne takoj, da se pusti, da se placenta porodi sama, da se je ne vleče, da med samim porodom ne dobim nobenih kemikalij kot so prostaglandini, umeten oksitocin, razna protibolečinska sredstva… torej, da res doživim naraven porod.

Ker sem vedela, da čudovita porodna izkušnja ne pride sama od sebe in da če se bom »prepustila osebju v porodnišnici« brez predhodnih priprav, imam na žalost veliko verjetnost, da porod ne bo po mojih merilih. Zato, ker pač imajo v porodnišnicah svoje postopke, ki niso v skladu z mojo definicijo čudovitega naravnega poroda.

Vedela sem pa tudi, da se sama lahko pripravim le do neke mere, zato sva se z možem odločila, da najameva doulo. Z brskanjem po spletu sem naletela na Simone, pisala sem ji, dobili smo se in kar hitro odločili, da bomo skupaj sodelovali.

Tekom tednov in mesecev so sledila srečanja, kjer smo predelali vse ravni poroda in moje poglede na porod: fizično, mentalno in čustveno: Simone mi je pokazala določene vaje, ki sem jih izvajala vsak dan in s tem poskrbela, da je otrok v meni imel kar največ prostora in tudi da se je proti koncu nosečnosti postavil v najbolj optimalen položaj. Prebrala sem knjigi Modrost rojevanja in Moj porodni načrt, ter s Simone na veliko predebatirala kako zgleda naravni fiziološki porod, kaj lahko pričakujem, kaj lahko sama storim, da bom kar najbolje sodelovala s telesom, ki bo rojevalo. Najpomembnejši del se mi je pa zdel čustveni vidik, ko sva skupaj s Simone predelali moja čustva, moje strahove in pričakovanja. Razložila mi je vpliv hormonov na naraven porod in kako z okoljem, čustvi in mentalno doseči tako stanje, da bo kar najbolj podpiralo moje hormone, ter s tem naraven porod.

Tudi možu je veliko pomenilo, da ga je Simone pripravila na porod, da je točno vedel kaj pričakovati, v kakšnem stanju bom jaz, ko bom rojevala in da bo to v redu, da se ne bo npr. prestrašil, ko me bo prvič videl v določenem stanju. Naučila ga je tudi kako me podpirati med samim porodom, kaj je njegova vloga in kaj je njena vloga.

Bolj ko smo se približevali mojemu datumu poroda, bolj sva bila z možem samozavestna, pomirjena in vesela, da sva se odločila za Simone, za njeno podporo in znanje.

Nato je prišel dan D, malo pred mojim uradnim PDPjem, ko so se mi začeli rahli popadki, ki so se čutili kot menstrualni krči. Moja prva misel je bila »Joj, pa ne no! Pa rekli so, da popadki ne bolijo tako kot menstrualni krči!« 😛 Namreč res ne maram menstrualnih krčev, ko sem jih imela, so me zelo boleli. A na srečo, so se ti »menstrualni krči« kaj kmalu prelevili v drugačne občutke, take, ki me začuda, niso boleli 🙂 Vsakič, ko sem dobila popadek, sem si vizualizirala kako se odpiram, v mislih sem si govorila, da telo ve kaj dela, da sem sproščena, da popadki pomagajo otroku priti na svet. Tako je trajalo par ur predihavanja popadkov, ko sem delala kar mi je pasalo: spala, sedela, ležala, hodila… Ves ta čas pa sem bila tudi na vezi s Simone, ki me je bodrila in mi zagotavljala, da je vse to normalno, da naj se prepustim in poslušam telo: če mi paše spat, naj spim, če mi paše hodit, naj hodim. To je trajalo kar nekaj ur in ko je Simone ocenila, da sem v porodnem procesu že zelo daleč, mi je predlagala naj grem v vročo kopel. To mi je res pomagalo, saj so bili popadki vedno bolj intenzivni, a zanimivo vseeno zelo znosni 😉 Na eni strani sem imela Simone, na drugi moža in oba sta mi zelo pomagala pri predihavanju popadkov. Zame čas ni obstajal, imela sem zaprte oči in bila sem v svojem telesu: ko je prišel popadek, sem se kar najbolj prepustila, ko popadka ni bilo, sem počivala.

V enem trenutku je Simone rekla, da gremo v porodnišnico in smo šli. Če npr. ne bi imela ob sebi doule, ne bi vedela kdaj je pravi čas, da se odpravimo v porodnišnico. In bi lahko prišli tja prehitro, kar bi mi zvišalo verjetnost za nepotrebne bolnišnične posege. Tako pa smo bili doma „do konca“. Ker vseeno je nekaj najlepšega predihati popadke v udobju doma, kot pa v porodnišnici. Ko smo prišli v porodnišnico, se je sicer moj porod malo upočasnil, a s pomočjo Simone, ki je predlagala, da se malo sprehodimo in zamenjamo položaj, je hitro prišel nazaj v svoj ritem. Sam iztis je bil dokaj hiter (pod pol ure) in kmalu sem držala v naročju svojo zdravo prvorojenko – brez prereza ali raztrganin presredka! Tu moram poudariti, da sem res poslušala telo: ko je bil popadek, sem pritisnila kot sem le lahko, ko ga ni bilo, sem čakala. Temu se reče spontano pritiskanje in sedaj vem, kako se to čuti in ga izvaja 🙂

Zanimivo je bilo to, da sem se navkljub 13 uram rojevanja (šteto od prvega popadka do iztisa otroka) počutila polna energije, pomirjeno, veselo in zmagoslavno. Moja pričakovanja glede poroda so bila izpolnjena in vse to zahvaljujoč mojim obsežnim pripravam, podpori moža in vodstvu Simone.

Oba z možem si ne predstavljava, da bi šla rodit brez pomoči doule in oba sva neizmerno hvaležna Simone, da je šla z nama na to pot. Največ nama je pomenilo to, da je bila ob naju ženska, ki je že sama rodila in ki je bila priča veliko porodom. Ženska z izkušnjami in ki točno ve, kaj sem potrebovala v določenem trenutku: morda masažo, morda menjavo položaja, ali pa morda lepo besedo za spodbudo. Bila je tudi opora možu, da je lahko on bil opora meni. Res smo bili odlična ekipa 🙂

Po porodu se naše sodelovanje ni zaključilo, saj mi je Simone pomagala pri dojenju še naslednjih 14 dni. In za to pomoč sem ji neizmerno hvaležna, ker zame je bil porod „mačji kašelj“ v primerjavi z dojenjem. 🙂 Porod ne boli, dojenje pa lahko zelo boli, sploh na začetku, ko „nimaš pojma“ in nimaš prave podpore v porodnišnici na oddelku! Ko sem prišla domov iz porodnišnice, je prišla Simone in mi pomagala pri dojenju: me naučila pravilno pristavljat, kako držati otroka, dala napotke kako skrbeti za prenapete dojke in na sploh me naučila dojiti. Po porodu smo tudi ovrednotili mojo porodno izkušnjo in oba z možem sva dobila nek zaključek tega prelepega dogodka.

Ko sem moža vprašala kaj meni sedaj o tem, ko sta nosečnost in porod za nama, da sva najela doulo Simone, je rekel: „To, da sva najela Simone, je bila najboljša naložba v najinem življenju! Jaz si sploh ne predstavljam, da bi midva šla rodit brez nje! Menim, da bi morala vsaka ženska, ki rojeva, obvezno imeti ob sebi doulo!“ in se strinjam z njim.

Drage ženske, ki boste rodile, vsem vam želim kar najlepšo izkušnjo poroda in vam polagam na srce, da si s pomočjo znanja, priprav in pravih ljudi, ki vas bodo podpirali med rojevanjem, zagotovite kar najvišjo verjetnost, da doživite čudovito porodno izkušnjo. Pa tudi, če na koncu ne gre vse po planih, vsaj veš, da si naredil vse kar je v tvoji moči, da si zagotoviš porod po svojih merilih. In to največ šteje.

Hvala Simone, da opravljaš to čudovito in zahtevno poslanstvo doule.
Sandra iz Ljubljane

In 2015, I got pregnant with my first baby and was very excited by the whole new experience of childbearing. I trusted my body, which was doing a very good job so far, and decided to have an unmedicated, natural childbirth. I wanted to live this unique experience to the fullest, to prove myself I was strong enough to do it, and last but not least, I didn’t like the idea of my baby entering the world with so many chemicals in his tiny body. I prepared for it alone, by reading books and online testimonies of beautiful natural childbirths. My due date was around the corner and I felt ready to meet my son, confident everything would go like described in my books: Maybe my water would break, and/or I would have contractions that would slowly become stronger and closer together, preparing my body to accompany my baby on his way out. I would labor at home as long as possible and then go to the hospital, where a nice midwife would be by my side as I would decline any form of pain relief, needing only her and my husband’s support.

At this point, my doctor found my baby was measuring big, so big I was scheduled for an induction one day after he was due if he didn’t come by himself. He didn’t, and so I was induced. I didn’t realize what induction meant until I was in the maternity ward of Ljubljana’s hospital, given an enema and an intravenous catheter to provide me with fluids because I wasn’t allowed to eat or drink anything. The doctor there tried to convince me to have an epidural or another kind of pain relief as induction is rather painful. I refused and she told me I was going to be in a lot of pain… And then it all started. An intern broke my water and my body never had a chance to slowly prepare for giving birth: A very short while after my water broke, I was given a dose of synthetic oxytocin to kick start the labor. Shortly after, I got another dose. Because I had been given such a high dose of that hormone in a very short time, contractions were right away very strong and close together. I still wasn’t allowed to eat, drink or even move from the bed: I had to lie flat on my back with the monitor’s belt fasten tight around my belly to check on the baby’s heart. The lights were too bright and a lot of people I didn’t know, were in the room as I allowed medical students to be present beside the doctor and the midwife, which I later really regretted.  I was in total agony. After a while the doctor told me to push (In natural childbirth stories women all mention an urge to push – I never felt it). After 5 or 10 minutes of pushing and without even telling me, she did an episiotomy because she found the head was big. When my baby was finally born, I was in shock from everything that had just happened to us both. I was physically and emotionally exhausted. I was happy to meet my son but his birth was far from what I had wanted and the whole experience left me very disappointed.

May 2018: An intense, beautiful and natural childbirth

When I got pregnant with my second son, I was again very excited and happy, and still wanted a natural childbirth. I was determined not to let my first experience repeat itself, so I decided to prepare better with the help of a birth professional. Often in natural childbirth stories, they would mention the presence of a doula. I searched online for doulas in Slovenia and found Simone’s web page. She looked professional and kind and I had a gut feeling she was the right one for me. It was early in my pregnancy, around 13 weeks, which would give me time to really prepare for the birth and get to know Simone. I contacted her and she replied very fast. We met and talked about her work and my expectations. After this meeting, I knew she would be by my side for my second childbirth. The preparation with Simone was great, efficient and reassuring. It was based on my personal history, which was important. Not one birth is equal and our history plays a huge role in it. She included my husband as well, who for the birth of our first child was as powerless as I was when the medical staff took over my birth experience. She provided us with a lot of information about physiological birth and was always available by email or SMS to answer any of my questions. One week before my due date approached, I started to have on and off contractions. They would gradually become stronger and closer together, but after a while they would just stop… It was very tiring and frustrating as I didn’t know what to expect. Simone was of a great help. We were in touch several times a day at this point and she was checking on me regularly. She helped me to go through this pre-labor phase by reassuring me and giving me tips to relax and go on. After a week, one day after my due date, I woke up at 4am with a contraction that was different from those I had previously. I knew my baby would be born this day. I called Simone and she advised me to rest and sleep as much as I could, to take showers… Contractions were becoming stronger and regular. My husband drove our first son to his grandma and after talking to Simone, we decided to go to Jesenice’s hospital after they started being about 2,5 minutes apart. Simone was already there when we arrived and we went together to the maternity ward. The doctor checked me and I was 7 -8 cm dilated. As I was admitted in a delivery room, contractions were becoming stronger and closer together. I felt them in my lower back, they were very intense and Simone suggested that we walk up and down the stairs to help things move. It worked, and soon even stronger contractions would be only 2 to 5 minutes apart. The delivery room was dark and quiet, and we were left alone, my husband, Simone and I. A midwife was present as well but she was very discreet and didn’t disturb my labor. I didn’t have an intravenous catheter as the pregnancy wasn’t risky and I could eat light snacks and drink water and juice as much as I wished. I could take showers and be in any position I wanted. As the labor progressed and became really intense, I started to lose control and thought I couldn’t do it. Simone reassured me, pressing her hand on me gently, which gave me some relief, and told me that I could do it, that all this was my baby arriving very soon … Her words really encouraged me and reminded me why I was there. The midwife checked me and I was 9 cm dilated. At this point I was laboring for 5h in the hospital and my water still hadn’t broken. Suddenly, after a few more contractions, my water broke and I instantly felt an urge to push. I just couldn’t fight it, I had to push. It was an extremely intense feeling. I pushed and the head was born, but due to coming in an asynclitic position.

(as the picture above shows), consequently the baby’s shoulder got stuck and the midwife had to react really fast to get it out, which she did brilliantly. At this point I wasn’t conscious of it, I actually almost wasn’t conscious at all… The whole thing was so intense, it blew my mind… In less than 10 minutes after my water broke my baby was born, healthy and quiet big: 4,140 kg for 54 cm. I barely teared and it was superficial, I needed only 3 stitches that healed very fast. My first son was 3,810 kg for 54 cm, his head presentation was ideal and the head of both babies were the same size… I guess my first episiotomy, that took ages to heal, really wasn’t needed. This second experience, despite being extremely challenging, was beautiful and I felt good and proud in the end.

I am very grateful to Simone, Jesenice’s staff and my husband as they stood by my side the whole time. I couldn’t have had a better experience and outcome as we faced a quite serious complication, with the baby’s head being turned the wrong way and the shoulder getting stuck. Everything was perfectly managed. Thank you!

Feriel

Nosečnost je potekala v miru, z veliko pričakovanja, počivanja, hoje; le zadnji mesec in pol me je močno bolel križ. Redno sem tudi delala vaje, ki mi jih je pokazala dula Simone, da bi se otroček pravilno obrnil v anteriorno lego, saj se naš otroček kar vztrajal v posteriorni legi.

V zadnjih mesecih nosečnosti sem se preselila k možu. Hkrati sva tudi urejala staro stanovanje, da bi ga  oddala v najem. Nekje v notranjosti me je to precej bremenilo, saj ko se je vse uredilo v zvezi s tem, sem čutila, da sem spustila skrbi in tudi podzavestno pripravila pot otroku (kar je bilo v mojih močeh seveda).

Porod sem s hvaležnostjo in čudenjem Stvarstvu pričakovala z velikanskim strahom (v določenem trenutku bi se bila celo pripravljena odpovedati otroku, samo da ne bi bilo potrebno roditi). Moji strahovi so bili: da bom psihično in fizično odpovedala med porodom; nisem si verjela oz. zaupala v svoje notranje moči, da porod zmorem; pred medicinskimi posegi v porodnem procesu (želela sem si roditi naravno); pred nepoznanim procesom poroda in prisotnimi bolečinami …

Želela sem roditi v  2 uri oddaljeni porodnišnici, pa me je stalno skrbelo, kako se bo to izšlo … Kdaj od doma, me bodo pošiljali domov, morebitna potrebna moževa odsotnost z dela in še in še …

Ker moj trebuh ni bil očitno spuščen in me je bilo zelo strah poroda, sem pričakovala, da bom rodila po PDP. Pa na srečo ni bilo tako, saj bi bila v tem primeru še bolj nestrpna. Porod se je začel 15 dni pred PDP-jem z razpokom mehurja ob 00.30,  odteklo mi je približno 3 do 4 dcl plodovnice. Nisem se zavedala, da bo v tem dnevu potrebno na pot in roditi, sama bi še kar odlašala. Dula Simone me je zjutraj soočila z stvarnostjo, da bom ta dan najbrž rodila. Ker popadkov še nisem čutila, razen nežnega špikanja v spodnjem delu trebuha, sva se dogovorili, da se v porodnišnici dobimo proti večeru. S Simone sva se slišali vsaki 2 uri, tako je preverila moje počutje, jaz pa sem ob tem čutila umirjeno bližino in brezskrbnost. Ker pa okrog 12.00 nisem več čutila otrokovih gibov (kljub čokoladi in trepljanju trebuha), je Simone predlagala, da se z možem odpraviva na pot. Po zelo lepi (jesen je barvala liste dreves)  in umirjeni poti, sva bila okrog 17.30 sprejeta v porodnišnico. Ginekolog je rekel, da sem odprta 1-2 cm in da je otrok spuščen zelo nizko.  Ker je bilo že 18 ur odkar mi je začela odtekati voda, sem dobila antibiotik za zaščito otroka. Z možem sva se namestila v apartmaju v porodnišnici Jesenice, namenjenemu novonastali družinici. Počasi se je intenzivnost popadkov stopnjevala. Okrog 21.00 sva poklicala Simone. Predstavljala in želela sem si do poroda hoditi in ostajati v pokončnem položaju, Simone pa je prepoznala mojo utrujenost (saj prejšnjo noč skorajda nisem spala) in me napotila počivati. Popadke sem predihavala v sedečem – zibajočem položaju, v ležečem, katerega je predlagala Simone, so bili popadki dosti močnejši. Vedela sem, da je prav, da zaupam Simone in jo poslušam. Kljub bolečinam sem poskušala ostati v ležečem položaju, večkrat pa še vmes vstala, ker nisem zdržala. Simone je z mano predihavala popadke, sama ne bi zmogla. Čez mene se je pretakalo ogromno adrenalina, tresla sem se po celem telesu. Mož mi je prinašal mrzle obkladke, večkrat sem tudi šla pod tuš. Čeprav imam vodo rada in me pomirja, mi je takrat bolečine le malo omilila. Znotraj sebe sem iskala božje in notranje moči.  Okrog 5ih zjutraj je prišla babica in mi prinesla še drug odmerek antibiotika. Naredila je ponoven vaginalni pregled in ugotovila, da sem odprta 7-8 cm. Torej ves trud počivanja ni bil zaman. Napotila nas je v porodno sobo. Tam so sledili pogosti CTG-ji, iskanje položaja v katerem bi se do konca odprla in imela največ moči za iztis: leže – na hrbtu, viseče na rjuhi ob ripstolu, leže-na boku, na pručki, na kolenih naslonjena na posteljo z merjenjem moči v rokah z možem … Bilo me je strah končnega odpiranja in iztisa, zato sem otroka ob tiščanju navzdol, potegnila nazaj vase. Namesto, da bi mišice sprostila, sem jih zakrčila. Tu sem čutila tudi mojo osebnostno lastnost: strah in pomanjkanje poguma ter moči za novo v življenju. Ko so me spraševali, v katerem položaju čutim največ moči, nisem znala povedati, saj sem bila že zelo izmučena. Ker se je naredila guba na materničnem vratu, se nisem mogla do konca odpreti, zato je babica predlagala ležeči položaj na hrbtu, da bi oteklina hitreje izginila.  Babica jo je tudi trikrat poskušala odriniti ob vaginalnem pregledu, pa ji ni uspelo, kar me je še dodatno vznemirilo.  Nekako sta potekala dva vzporedna procesa: dokončno odpiranje in pritiskanje. Ker sem bila zelo utrujena, ravno tako pa tudi moja maternica, so mi dodali umetne popadke, da bi ojačali moje popadke in jih tudi zgostili. Večkrat sem vprašala, če bo tega kdaj konec. Tako sem si to želela vedeti … Vse me je vznemirjalo  in motilo: mokri lasje na meni, spalna srajca, ki sem jo končno slekla, pogovori drugih … Kljub temu, da je babica pripravila že vse potrebno za prerez popkovine, nisem verjela, da bom kdaj rodila. Slišala sem jok otrok iz sosednjih sob in zdelo se mi je, da so vse rodile pred mano. Mož in Simone sta vztrajno predihavala popadke z menoj, me držala za roke in spodbujala, da bi le prav do zadnjih moči izkoristila vsak popadek. Babica me je usmerjala, v kateri del telesa naj usmerim moč popadka. Bila je zelo umirjena in je spoštovala počasen napredek poroda, kar pa je omogočal tudi stabilen srčni utrip našega Pija.

Nevedoč, da je to zadnji popadek, se je ob 10.30 rodil prekrasen fantek Pij (najprej smo kar pozabili pogledati ali je fantek ali punčka) v posteriorni legi in zato tudi z oteklino na glavi, ki pa je k sreči izginila že v enem dnevu.

Ena izmed babic mi je rekla: “ Tanja, ko boste res mislil, da nimate več moči, boste dobili najlepše možno darilo: OTROKA.” In res je bilo tako.

Zgodilo se je nekaj velikega: uresničila se mi je zelo velika želja, rodila sem naravno navkljub vsem mojim strahovom. Hvaležna sem za to zelo lepo in bogato izkušnjo. Bilo je vredno.

Hvala vsem prijateljem za duhovno podporo, blagoslove in spodbudne misli ter besede.

Hvala Simone za vsa srečanja: zunanja in notranja, mnoge spodbude, vse nasvete, sočutje, razumevanje pred, med in po porodu.

Hvala možu Primožu, ker je do konca verjel vame, da zmorem, da bo vse dobro in ga proces poroda, moja nemoč in strah niso omajali v tem prepričanju.

Tanja

Po premisleku sva se z možem odločila za doulo. Brala sem, pa tudi sama sem prepričana, da je večja verjetnost za lepši porod, z manj zapleti in tudi z manjšim deležem epiziotomij, če imaš ob sebi ves čas poroda nekoga, ki se na porod in vse v vezi z njim spozna.

Po zanimivem spletu naključij sem odkrila spletno stran Simone, zato mislim, da mi je bila prav ona namenjena, da me spremlja pri porodu. Poklicala sem jo in že po prvem pogovoru je naredila zelo dober vtis name. Kljub temu, da je bila na dopustu, si je vzela čas zame, mi vse razložila in se je bila pripravljena z mano dobiti že takoj v naslednjih dneh. Všeč mi je bilo, ker pri pripravah ni dala poudarek le na sam porod, ampak tudi na življenju prve dni po njem, na dojenje in možnost, da jo lahko še šest tednov po porodu kadarkoli pokličem, če imam kakšno vprašanje, problem … Ker že imam enega otroka namreč vem, da so prvi dnevi in tedni po porodu ne samo lepi, ampak tudi težki, naporni, poraja se ti nešteto vprašanj, dvomov in tudi skrbi.

Že po prvem srečanju v živo sva se s Simone ujeli in se dogovorili za naslednje obiske. Moram priznati, da sem se vsakič veselila najinih srečanj, saj je bil to utrgan čas zame in prihajajočega dojenčka, ki sem si ga lahko le redko privoščila. Z vsakim srečanjem pa sem se počutila tudi bolj sproščeno, samozavestno, poroda se nisem več tako zelo bala. Simone me je namreč dobro „oborožila“ z znanjem o naravnem fiziološkem porodu in o pristopih ob popadkih, ki ti bolečino zmanjšajo.

Nastopil je dan, ko so se začeli popadki. Ker sem bila na porod psihično dobro pripravljena, sem se popadkov in nove porodne izkušnje pravzaprav veselila. Sam porod in vse v vezi z njim je potekalo tako, kot sem si lahko samo želela, rodila sem naravno, brez kakršnih koli protibolečinskih sredstev, porod je bil hiter, ni bila potrebna epiziotomija in kar je najpomembnejše, rodila sem zdravo hčerko. Ko sedaj gledam nazaj, nisem prepričana, da bi bilo vse tako lepo in skoraj že „popolno“, če ne bi ob sebi imela doule Simone, ki me je „opremila“ z znanjem in ki mi je ves čas poroda stala ob strani, z mano dihala, me masirala in usmerjala. Seveda je pri vsem potrebna tudi sreča, a vseeno sem mnenja, da je pri porodu veliko odvisno tudi od porodnice in ljudi, ki so ob njej.

Mislim, da me je Simone s svojimi nasveti tudi rešila skorajšnjega mastitisa nekaj dni po porodu, za kar sem ji res hvaležna.

Pri Simone mi je zelo všeč njena strokovnost, odzivnost in občutek, da ti je na voljo, kadarkoli jo kontaktiraš, četudi ima svojo družino in obveznosti.

Oba z možem sva mnenja, da je bila odločitev za doulo res prava in da je bila to vsekakor dobra investicija v kvaliteto poroda in dni po porodu. Sem namreč dobrih 14 dni po porodu in sem že dokaj fit, psihično zelo mirna in zadovoljna in lahko že sama skrbim za punci, če je to potrebno. Tudi najina mala punčka ne izgleda prav nič utrujena od poroda (kot je bila prva), ampak je živahna, krepka in se lepo doji.

Simone, res hvala za vse v imenu nas štirih!

Ana

Torej, tokrat sem  nekje na sredini nosečnosti začela aktivno razmišljati o naravnem porodu. Prijateljica mi je posodila knjigo Modrost rojevanja in preko knjige sem spoznala, da si za svoj tretji porod želim lep naravni porod, torej brez medicinskih posegov, zdavil in drugih “spodbujevalcev”.

Po spletu sem iskala več informacij in tako stopila v stik z doulo Simone Kindermann. Dogovorili sva se za prvo skupno srečanje. Na prvo srečanje sva šla skupaj z možem. Takrat sva imela še mešane občutke, še posebej je bil bolj v dvomih mož. Po srečanju sva se odločila za sodelovanje s Simone, ker je zares prijazna, čutna in strokovna oseba in ker sva se strinjala, da jaz to res potrebujem.

Sledila so srečanja in aktivna priprava na porod, kjer sem se veliko naučila, predvsem o sebi, mojih strahovih in kar je najpomembneje, med nama s Simone se je razvilo zaupanje.
Dva dni pred rokom sem na pregledu izvedela, da bo imela moja dojenčica morda prirojeno napako … to je bil zame  kar močen pretres … čustveno sem bila spet par korakov nazaj … postalo me je strah. Simone mi je zelo pomagala, da sem se kljub vsemu skušala sprostiti, se pomeniti s svojo dojenčico in se pripraviti na porod.

Rahle neredne popadke sem imela približno teden dni pred novico, dan po tej novici so ponoči okoli 1. ure zjutraj ti popadki postali redni na 5 minut in postali malo močnejši. Takoj sem klicala Simone, ki me je pomirila in napotila v posteljo. Ponoči sem se parkrat zbudila zaradi popadkov, ampak ni bilo hudega.

Dopoldne sem po navodilih izkoristila čas za sproščanje s kopanjem, šla na sprehod in okoli poldne sem spet počivala. Ko sem se prebudila, so bili popadki precej konkretnejši. Poklicala sem moža in Simone. Že čez pol ure sta bila oba ob meni. Doma smo bili še slabi dve uri, med popadki sta me oba masirala … Simone je izvedla še super masažo za sproščanje in odpiranje medenice in nato smo odšli v porodnišnico na Jesenicah.

Pot v avtomobilu s popadki ni najbolj prijetna, vendar je dovolj kratka, da sem imela po poti približno 5-7 popadkov.

Ob prihodu v porodnišnico me je pregledala babica in ugotovila, da sem že 9 cm odprta.
Imeli smo alternativno sobo, v kateri je gorela le solna lučka. Simone je pripravila čudovito glasbo. Najprej sem odšla na stranišče in ugotovila, da mi počasi odteka tudi voda, izkoristila sem še tuš in nato smo nadaljevali v sobi … popadki so se lepo vrstili en nežen, drug močnejši, vmes pa res najlepši del, počitek.

Zamenjali smo veliko položajev, sedenje na žogi, slonenje ob ripstolu, sedenje na porodni pručki, na vseh štirih na postelji … čas in okolica okoli mene sta se ustavila. V mislih sem imela le en cilj, naslednji popadek in nič drugega ter moja zbranost, kaj bom med popadkom naredila, da bom res sodelovala, da bom lahko dovolj sprostila vse mišice in počitek res izkoristila za počivanje. Čisto ob vsakem popadku sta bila ob meni in z rokami na meni Simone in moj mož. Simone pa me je med vsakim popadkom posebej usmirjala v dihanju ali z drugimi spodbudnimi nasveti. Njuno skupno timsko delo mi je vlivalo potrebno moč in v porodu se nisem počutila sama, ampak sem črpala moč od njiju.

Po 3.5 urah, ki so meni minile kot par minut, sem se strinjala, da me babica ponovno pregleda. Ležanje na hrbtu s popadkom in pregled je bil eden težjih momentov poroda. Na srečo je babica ugotovila, da porod ustavlja tudi še nepopolnoma predrt plodov ovoj in ko ga je umaknila, je porod pridobil na moči.

Kar vrglo me je s postelje, z glavo in rokami sem se naslonila ob posteljo in pokleknila na tla. Vedela sem, da sem že pri koncu z močmi in odločila sem se, da naredim vse, da vsak popadek izkoristim, kljub bolečini. Pod mano so v trenutku podstavili rjuho in nato sem ob vsakem popadku potiskala. Tokrat sem zmogla, težnost in popadki so moje telo samovoljno vodili, čisto malo sem morala narediti sama. Čutila sem pekoč občutek ob izhodu in glavica je bila do polovice zunaj … nov popadek – cela glavica zunaj … in moja pikica se je obračala … hotela je ven. Jaz pa sem prosila za nov popadek, ker je to res intenziven občutek, da bi le prišla ven še ramena. Babica je predlagala draženje prsnih bradavic, kar sta takoj izvedla moj mož in Simone vsak z ene strani in res, nemudoma je prišel močen popadek … in naša Ema je bila zunaj. Takoj sem jo dobila v naročje, vsa je bila spolzka, lepa in popolna. Nobene napake. Prečudovita. Od predrtja mehurja do poroda je minilo le 10 minut.

Poroditi sem morala še posteljico, kar je bilo najlažje, prerez popkovnice in crkljanje.

Ema se je takoj dojila in sicer kar 1 uro, nato smo se še 1 uro crkljali. Po tem so Emo stehtali, zmerili in oblekli.

Tudi sama sem šla z veseljem pod tuš, seveda ob pomoči moža … cela sem se tresla … bila sem izčrpana in srečna. Utrujenost je trajala še vsaj 10 dni.

Porod je bil čudovit. Pri svojem tretjem porodu sem prvič občutila moč ženskega telesa, sebe in ponos … prav tako je bil mož zelo ponosen name in na mojo odločitev o naravnem porodu. Prvič nisem imela epizotomije, prvič se je otrok rodil rožnate barve, prvič sem bila prisebna na svojem porodu in prvič sem se lahko svobodno gibala.

Hvala. Ana