Moja prva dva poroda sta potekala v ljubljanski porodnišnici na povsem medikaliziran način. To pomeni po ustaljenih postopkih: sprejem, klistir, britje, predrtje plodovih ovojev, enkrat umetni popadki, maska proti bolečinam, močen pritisk po trebuhu, ker nisem mogla potisniti otroka na svet in seveda epiziotomija … dvakrat.
Torej, tokrat sem nekje na sredini nosečnosti začela aktivno razmišljati o naravnem porodu. Prijateljica mi je posodila knjigo Modrost rojevanja in preko knjige sem spoznala, da si za svoj tretji porod želim lep naravni porod, torej brez medicinskih posegov, zdavil in drugih “spodbujevalcev”.
Po spletu sem iskala več informacij in tako stopila v stik z doulo Simone Kindermann. Dogovorili sva se za prvo skupno srečanje. Na prvo srečanje sva šla skupaj z možem. Takrat sva imela še mešane občutke, še posebej je bil bolj v dvomih mož. Po srečanju sva se odločila za sodelovanje s Simone, ker je zares prijazna, čutna in strokovna oseba in ker sva se strinjala, da jaz to res potrebujem.
Sledila so srečanja in aktivna priprava na porod, kjer sem se veliko naučila, predvsem o sebi, mojih strahovih in kar je najpomembneje, med nama s Simone se je razvilo zaupanje.
Dva dni pred rokom sem na pregledu izvedela, da bo imela moja dojenčica morda prirojeno napako … to je bil zame kar močen pretres … čustveno sem bila spet par korakov nazaj … postalo me je strah. Simone mi je zelo pomagala, da sem se kljub vsemu skušala sprostiti, se pomeniti s svojo dojenčico in se pripraviti na porod.
Rahle neredne popadke sem imela približno teden dni pred novico, dan po tej novici so ponoči okoli 1. ure zjutraj ti popadki postali redni na 5 minut in postali malo močnejši. Takoj sem klicala Simone, ki me je pomirila in napotila v posteljo. Ponoči sem se parkrat zbudila zaradi popadkov, ampak ni bilo hudega.
Dopoldne sem po navodilih izkoristila čas za sproščanje s kopanjem, šla na sprehod in okoli poldne sem spet počivala. Ko sem se prebudila, so bili popadki precej konkretnejši. Poklicala sem moža in Simone. Že čez pol ure sta bila oba ob meni. Doma smo bili še slabi dve uri, med popadki sta me oba masirala … Simone je izvedla še super masažo za sproščanje in odpiranje medenice in nato smo odšli v porodnišnico na Jesenicah.
Pot v avtomobilu s popadki ni najbolj prijetna, vendar je dovolj kratka, da sem imela po poti približno 5-7 popadkov.
Ob prihodu v porodnišnico me je pregledala babica in ugotovila, da sem že 9 cm odprta.
Imeli smo alternativno sobo, v kateri je gorela le solna lučka. Simone je pripravila čudovito glasbo. Najprej sem odšla na stranišče in ugotovila, da mi počasi odteka tudi voda, izkoristila sem še tuš in nato smo nadaljevali v sobi … popadki so se lepo vrstili en nežen, drug močnejši, vmes pa res najlepši del, počitek.
Zamenjali smo veliko položajev, sedenje na žogi, slonenje ob ripstolu, sedenje na porodni pručki, na vseh štirih na postelji … čas in okolica okoli mene sta se ustavila. V mislih sem imela le en cilj, naslednji popadek in nič drugega ter moja zbranost, kaj bom med popadkom naredila, da bom res sodelovala, da bom lahko dovolj sprostila vse mišice in počitek res izkoristila za počivanje. Čisto ob vsakem popadku sta bila ob meni in z rokami na meni Simone in moj mož. Simone pa me je med vsakim popadkom posebej usmirjala v dihanju ali z drugimi spodbudnimi nasveti. Njuno skupno timsko delo mi je vlivalo potrebno moč in v porodu se nisem počutila sama, ampak sem črpala moč od njiju.
Po 3.5 urah, ki so meni minile kot par minut, sem se strinjala, da me babica ponovno pregleda. Ležanje na hrbtu s popadkom in pregled je bil eden težjih momentov poroda. Na srečo je babica ugotovila, da porod ustavlja tudi še nepopolnoma predrt plodov ovoj in ko ga je umaknila, je porod pridobil na moči.
Kar vrglo me je s postelje, z glavo in rokami sem se naslonila ob posteljo in pokleknila na tla. Vedela sem, da sem že pri koncu z močmi in odločila sem se, da naredim vse, da vsak popadek izkoristim, kljub bolečini. Pod mano so v trenutku podstavili rjuho in nato sem ob vsakem popadku potiskala. Tokrat sem zmogla, težnost in popadki so moje telo samovoljno vodili, čisto malo sem morala narediti sama. Čutila sem pekoč občutek ob izhodu in glavica je bila do polovice zunaj … nov popadek – cela glavica zunaj … in moja pikica se je obračala … hotela je ven. Jaz pa sem prosila za nov popadek, ker je to res intenziven občutek, da bi le prišla ven še ramena. Babica je predlagala draženje prsnih bradavic, kar sta takoj izvedla moj mož in Simone vsak z ene strani in res, nemudoma je prišel močen popadek … in naša Ema je bila zunaj. Takoj sem jo dobila v naročje, vsa je bila spolzka, lepa in popolna. Nobene napake. Prečudovita. Od predrtja mehurja do poroda je minilo le 10 minut.
Poroditi sem morala še posteljico, kar je bilo najlažje, prerez popkovnice in crkljanje.
Ema se je takoj dojila in sicer kar 1 uro, nato smo se še 1 uro crkljali. Po tem so Emo stehtali, zmerili in oblekli.
Tudi sama sem šla z veseljem pod tuš, seveda ob pomoči moža … cela sem se tresla … bila sem izčrpana in srečna. Utrujenost je trajala še vsaj 10 dni.
Porod je bil čudovit. Pri svojem tretjem porodu sem prvič občutila moč ženskega telesa, sebe in ponos … prav tako je bil mož zelo ponosen name in na mojo odločitev o naravnem porodu. Prvič nisem imela epizotomije, prvič se je otrok rodil rožnate barve, prvič sem bila prisebna na svojem porodu in prvič sem se lahko svobodno gibala.
Hvala. Ana
