Že nekaj časa sem nameravala napisati prispevek na temo, kaj pomeni poklic doule, kaj ena doula sploh počne, kaj jaz konkretno delam, ko “douliram” nosečnico, ali bolje – noseči par. Napisati neko osebno izpoved, zakaj menim, da sem kot doula pomembna in tudi potrebna paru v nosečnosti in na poti skozi porodno izkušnjo.
Velikokrat namreč, sploh pa v zadnjem času, morda meni v razmislek tudi, dobivam provokativna vprašanja o smiselnosti mojega dela. Taka vprašanja ali mnenja pridejo iz povsem različnih naslovov, od mamic različno starih otrok, do partnerjev nosečih partnerk in pa strokovnih delavcev. Vsak pripadnik teh različnih skupin ljudi ima svoje značilne pomisleke, ki pa mene vendar vsakič malo zabolijo, ker mislim, da so upravičeno neupravičena. Najverjetneje izhajajo iz neznanja, neosveščenosti o mojem delu, o napačnem mišljenju, da mamice zavajam in za neko popoldansko spodbujanje še zaračunam. Upam in verjamem, da so vsa ta vprašanja in provokativna mnenja le rezultat slabe informiranosti in neosveščenosti za kar smo morda krive tudi doule, ker o nas samih in o našem delu zares premalo govorimo.
V naši slovenski kulturi pa je še močno zasidrano tudi mišljenje, da se lastna hvala pod mizo vala in se raje ne pohvalimo. Ja, ampak rezultat takega “ponižnega” vedenja je pa pogosto slaba ali nična informiranost ljudi.
V tem prispevku bi lahko navajala statistične podatke o dokazljivi dobrobiti prisotnosti doule samo na porodu, pa ne bom, ker si te podatke lahko pogleda vsak, saj so na spletu javno dostopni. Nenazadnje jih je pred dobrim letom objavila celo Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in sicer kot priporočilo in spodbudo strokovnim delavcem, da prisotnost doule na porodu bistveno zmanjša tveganje za komplikacije, skrajša porod in lajša porodničino počutje. Zakaj? Ker se porodnice ob spremstvu osebe ženskega spola, ki se na porod spozna, s katero se poznata že iz časa nosečnosti, ki ji zaupa, da ji bo pomagala, skratka – te porodnice so bolj sproščene in zaupajo v delovanje lastnih teles. Jasno je, da ob nezakrčenem telesu porod lepše teče.
Raje bom pisala o mojem delu, kako se jaz “lotim” ene nosečnice po tistem, ko se ona odloči in me izbere za svojo doulo. In takoj na začetku moram poudariti, da ne delam samo z nosečnico, ampak z nosečim parom. Za uspešnost mojega dela, ki se meri z zadovoljstvom nosečnice in zadovoljstvom s porodno izkušnjo, morata sodelovati oba – mami in ati otroka, ki prihaja. Zakaj?
Nosečnica, ki si želi spremstvo doule, ne sme in ne zmore in nikakor ne želi biti v položaju izbire med naklonjenostjo partnerja ali doule. Preprosto potrebuje oba, da ji stojiva ob strani, da jo spodbujava in jo podpreva v njenih izbirah in odločitvah. Nosečnica, ki si želi spremstvo doule, se zanjo odloči iz povsem drugih razlogov kot pa ima partnerja. Ta je, ta že obstaja v njenem življenju. Je bil in še bo, ko doule že zdavnaj ne bo več. Moja naloga, torej naloga doule in naloga partnerja je povsem različna, se pa dopolnjujeta, kar je izredno lepo. Včasih uspe bolj in včasih manj, koristi od dopolnjevanja pa imamo vsi štirje, če je samo en otrok na poti.
Partner ima nalogo čustvene opore, sprejemanja partnerkinih odločitev, njenih izbir, ima nalogo spoštovanja in zaupanja v njene zmožnosti. Njegova naloga je ljubezen.
Moja naloga, naloga doule, pa je podpora nosečnici in informiranje, da se bo ob koncu nosečnosti lahko zavestno odločila za njej varno porodno izbiro. Torej, kje in s kom bo rodila, kakšenga poroda si želi, kakšnega porodnega okolja si želi in še kaj. Iz tega vidika in vidika visoke moralne odgovornosti z mamico določim en zelo konkreten “vozni red” terminov priprave na porod in pa kontrolnih srečanj, jaz temu pravim, ko ob koncu nosečnosti preverjam lego otročka v trebuščku, mamičino počutje in jo skušam po svojih najboljših zmožnostih podpreti in ji pomagati k boljšemu počutju. Predvsem pa k optimalni otrokovi vstavi, da se kar najbolje umesti v medenico in s tem omogoči in pripomore h krajšemu, lažjemu in lepšemu porodu.
Kako kontroliram otrokovo lego v trebušku? S pomočjo Leopoldovih prijemov, ki so stari in znani babiški prijemi za ugotavljanje lege otroka v maternici. Ti otipi trebuščka so povsem neinvazivni, neboleči, a zelo natančni. Seveda terjajo nekaj vaje, nekaj vadbenih trebuščkov, a se splača jih uporabljat in znat, ker z njihovo pomočjo zaznam morebitno ne najbolj ugodno otrokovo rotacijo in mamici lahko svetujem določene vaje, ki bodo otrokovo lego izboljšale. Vaje pokažem, razložim, določim ponovitve in intenzivnost in jih spreminjam na nekaj dni, glede na otrokovo obračanje. Na kontrolnih srečanjih prevarjamo tudi prehrano in svetujem, kaj bi bilo smoterno iz nje izločiti ali dodati, da bi se v telesu ne nabirala voda in bi prebava bila urejena. Svetujem tudi glede dodajanja prehrambenih dodatkov, če so potrebni in kakšni so potrebni. Nemalkorat tudi ponovimo kakšen segment iz priprave na porod, da se določene stvari ponovno osvetlijo in ozavestijo.
Ti kontrolni obiski se odvijajo v zadnjem mesecu nosečnosti, a do takrat pa s parom opravim celotno pripravo na porod, ki obsega od 5 do 6 tematskih srečanj. V okviru te priprave obdelamo celični spomin mamice, ki ga nosi s seboj in ima lahko posledice na porodu, ki jo čaka, zato je zelo pomembno, da naslovimo vse fiziološke in psihološke stresorje, ki se jih mamica zmore spomniti in ki bi lahko delali težave v porodnem procesu. Moje mnenje, ki ga imam na podlagi izkušenj je, da vsi strahovi in blokade, ne glede na izvor, počakajo na porod, če niso prej naslovljene in ozaveščene.
Na pripravi na porod se naučimo še vse o porodu s fiziološkega vidika, kakor tudi psihološkega. Kaj je pomembno za sproščanje, kako sodelujemo s svojim telesom, kako oviramo lastno telo, kaj je pomembno v naši porodni okolici, kaj si smemo želeti in ne. Naslovimo pričakovanja, ne delanja kompromisov, ampak upravičenega vztrajanja pri svojih željah in njihovi uresničitvi. Na podlagi teh in mnogih drugih podanih informacij si nosečnica tudi lažje izbere porodno okolje.
Na pripravi se poučimo še o dojenju, ki sicer svoj intenzivni praktični del dobi v obdobju po porodu, in pa naslovimo tudi obdobje po porodu, naredimo t.i poporodni načrt. Poporodno obdobje namreč ostane, porod pa mine. Marsikdaj sicer doživim, da za to temo pred porodom pri prvorodkah ni pretiranega interesa, a je brez izjeme vsaka do sedaj še po porodu rekla, da si ni predstavljala, da bo res tako naporno. Ker materinstvo je sreča, a tudi napor.
Ja, in z gotovostjo lahko rečem, da so vse moje nosečnice do sedaj, ki sem jih spremljala skozi celotno mojo pripravo in čas nosečnosti, bile na porod res dobro pripravljene. Kar nikakor ne pomeni, da jih ni strah. Ne. Strah je človeški in naraven pojav in nikakor ni dobro, da ga zanikamo. A vse med njimi so bile sposobne ga premagati. Imele so zaupanje vase, da zmorejo. Da so dale vse od sebe, tudi tiste, ki so porod zaključile s carskim rezom, so tekom porodnega procesa dale vse od sebe.
Ponosna sem, da je tako, ker mi to daje občutek in zavedanje, da moj trud in delo, ki ga vložim v te nosečnice, v te pare, ni zaman. Da je vredno se z njimi pred porodom srečati v povprečju vsaj 8 krat, če ne več, z vsemi kontrolnimi srečanji vred. Da obrodi sad, ko se z njimi pogovarjam in jih spdbujam po vseh komunikacijskih kanalih od sms-ja do zs-ja do e-pošte, ob vseh dnevih in vseh urah dneva, tudi ponoči, ko je stiska. Je vredno. Ker te nosečnice in z njimi njihov partner krepijo zaupanje v porod in eden v drugega. Par, tudi par, raste in se krepi.
Pa bo kdo rekel, da mi je odveč in zakaj to počnem, če mi je tako odveč. Ne, ni mi odveč, me osrečuje to zavedanje, da je vredno in da lahko pomagam parom do lepe porodne izkušnje. Ker vem, kako hudo je, ko te izkušnje ni. Vpliva namreč na dolgoročno doživljanje sebe, nosečnosti, poroda in žal tudi otroka, čeprav ni nič kriv. In vpliva tudi na partnerski odnos in še na marsikaj.
A je resnično, da je take vrste podpora in spremljanje, ki ga nudim jaz, naporno v marsikatrem pogledu, morda predvsem za mojo družino. Porodi vsak mesec terjajo konstanten stand-by, to je obdobje, ki traja uradno od 38 tedna nosečnosti dalje, ko sem nosečnici na voljo 24/7, ker se lahko pripravlja k porodu in/ali se porod že začne. To obdobje traja dokler nosečnica ne rodi. V tem obdobju si ne upam potovati ali delati daljših izletov ali iti kamorkoli, kjer z avtom nimam dostopa nazaj. Recimo izet z gondolo na Veliko planino, odpade. Porodi ne izbirajo časa med šolskim letom ali počitnicami, med vikendom ali sredi tedna. So, ko so in jaz moram biti pripravljena.
Tudi ne izbirajo, če ima kateri od mojih otrok kakšno praznovanje ali rojstni dan. Zato moji otroci velikokrat pridejo na vrsto drugi. In ni jim to vedno lahko sprejeti. So sicer indoktrinirani glede porodov, to velikokrat rečem in jim je porod nekaj lepega in vrednega, a kljub temu sem pa njim mama in ne doula. Tudi njim pripadam oz najprej njim.
Seveda so obdobja stalne pripravljenosti prepletena z rednimi srečanji priprave na porod z drugimi nosečnicami, pa z srečanji mamic, ki so že rodile in potrebujejo pomoč pri dojenju in svetovanje ob rokovanju z novorojenčkom. Vmes se najde še kakšno srečanje mamic v skupini Odmik, ki je moja posebna ljubezen, saj obravnamo obdobje po porodu in lahko spremljam razvoj nekaterih še v tem obdobju. Pa kdaj se katera od mamic odloči za masažo svojega dojenčka in naredimo individualni tečaj, ki prav tako zajema 5 srečanj.
In v vsem tem sem doula. Doula pred porodom, med porodom in po porodu.
Ko sem začela s svojim delom, sem sklenila, da bom za vsako področje svojega udejstvovanja pridobila ustrezen certifikat ugledne organizacije, ki mi bo uradno in moralno dovoljeval, da opravljam svoje delo. Sklenila sem tudi, da se enkrat letno grem v tujino kvalitetno izobraževat. Izobraževat o znanjih, ki jih v knjigah ni moč prebrati. Znanjih preizkušanih babic, ki gredo z izkušnjami iz roda v rod, in se tako še zdaj prenašajo. Nisem babica, pa vendar moram imeti ogromno tudi babiškega znanja, da lahko nosečnici v nosečnosti pravilno svetujem. Moja odgovornost v tem delu je ogromna, saj mi nosečnice zaupajo in lahko s svojo nestrokovnostjo in/ali neznanjem naredim precejšnjo škodo. Zato je izrednega pomena, da se konstantno izobražujem na seminarjih in delavnicah, pridobivam nova znanja, pridobivam izkušnje na porodih, se učim in raziskujem, zakaj se kaj zgodi, kje je vzrok in kje posledica. Ker moje delo se pogosto začne pri vzroku. Tega lahko spremenim in pomagam, da je posledica lepa. Npr, svetovanje vaj za obrat pri otrocih v medenični vstavi; svetovanje vaj za optimalno pozicijo otroka sploh in odpiranje medenice; svetovanje pri prehrani, da npr. voda ne zastaja; svetovanje pri načinu življenja, da je mir v duši in sproščenost v telesu. Svetovanje pri marsičem, kar je lahko vzrok za neko posledično odvijanje.
Ne morem sprejeti, da take vrste podpora ne bi pozitivno in celostno dobro vplivala na nosečnico, njeno doživljanje sebe in poroda, ki je pred njo. Imeti ob sebi nekoga, ki je skoraj konstantno na voljo za vprašanja in odgovore, za podporo; nekoga, na katerega se lahko zaneseš, kdo si tega ne bi želel in v kakšnem primeru to ni dobro? Edino v takem, ko si nosečnica podpore doule ne želi in jo tudi ne izbere. In s tem ni nič narobe. Vsaka izbira, ki je osnovana in ponuja varnost, je prava izbira.
Sem doula in svoje delo opravljam z veseljem in predanostjo. Trudim se stati ob strani, spodbujati, informirati, pomagati, biti na voljo. Verjamem, da mi pari pridejo na pot z določenim razlogom in obratno, ker si nosečnic ne morem izbrati sama. Nosečnica najde mene, nemalkorat pa njen partner poišče mene. Verjamem v ta krog, da smo eden drugemu nekako poslani na pot in velikokrat mi te izbire predstavljajo učni proces na osebnostnem nivoju. Nič ni naključje.
Skratka, ne glede na provokativne izjave in vprašanja različnih ljudi o tem, kaj sploh delam, se ne bom pustila zmotiti in bom svoje delo še naprej opravljala. Dokler mi nosečnice sporočajo, da sta moja pomoč in podpora dobrodošli in jim pomagata, imam vero v svoje poslanstvo.
