Otroka sem se neznansko veselila. Med nosečnostjo nisem imela večjih problemov. Enkrat je “moja” babica na pregledu pri meni doma rekla, da ji je hecno, ker z mano “nima kej počet,” ker sem tako ok. Da je prav nenavadno, da nosečnica nima nobenih težav. No, razen standardnih, okornost in kakšna bolečina v križu sem in tja. Vsega sem se držala, veselila sem se poroda in otroka, spola nisem želela vedeti. Poslušala sem babico in doulo in si njune nasvete res vzela k srcu. Prebrala sem ustrezne knjige, se izobrazila o porodu, možnih zapletih, priskrbela sem vse potrebno za porod na domu, veselila sem se dneva, ko bom spoznala malo bitje, ki je raslo v mojem trebuhu. In potem se je začelo. Ob pol petih zjutraj mi je odtekla voda in začeli so se popadki. Dopoldne je prišla na obisk dula in rekla, da je morda to “to”, morda pa tudi ne, da bomo videli tekom dneva. Zvečer je prišla še “moja” babica in potrdila, da je to res to. Porod se je začel. 

Tri dni smo se mučile. Babica, doula in jaz. Popadki niso hoteli postati močnejši. Ni da ni, česar nismo poskusile. Obrat na glavo med popadkom, 2 rundi nečesa oljnatega in ogabnega z vodko, (kar je do sedaj vedno! delovalo, mi je zatrjevala doula) počitek, različne poze, hrana, pijača, … Pa ni šlo. Utrip dojenčka je bil ok. Jaz dovolj odprta, glavica se je videla, dovolj močnih popadkov pa od nikoder. Meni so začele pešati moči. Pogrešala sem moža, ki ni mogel biti fizično zraven. Sprašujem se, če bi njegova prisotnost spremenila potek poroda. Že en teden ga nisem videla. Z mano je bil samo prek telefona. Čutila sem utrujenost. Po dolgem razmisleku sem pristala na to, da grem rodit v porodnišnico. 

Ni bilo takoooo grozno. Niso me prerezali, niti umetnih popadkov mi niso dali. Niso se mi metali na trebuh, ampak so lepo z občutkom otročku pomagali ven, ker so bili moji popadki prešibki. Rodila sem v 3 urah, saj sem prišla popolnoma odprta tja sredi noči. Še dobro, da sem rodila v porodnišnici, del posteljice je ostal v maternici po iztisu posteljice in izgubila sem veliko krvi. Ker sem bila tam, so lahko poskrbeli zame. Otrok je bil zdrav.

Vse to si govorim, racionalno, objektivno, bolje je bilo, da sem na koncu rodila v porodnišnici. Če bi vztrajali doma, bi morda lahko rodila, ampak ob taki izgubi krvi bi morala v bolnico v vsakem primeru. In takih žensk niso veseli. Zgolj potrjujejo njihovo mnenje, da je porod doma nevaren za žensko in otroka in druga neutemeljena prepričanja. To potrdi tudi “moja” babica, da je zaradi stanja moje placente res bilo bolje, da sem rodila v porodnišnici. A v meni, vsakič ko se spomnim na porod, zazeva praznina. Boli. Hoče, da jočem. Žalostna izkušnja hoče ven. Odnos, ki sem ga bila deležna na oddelkih, mi ni bil všeč. Ves čas novi ljudje, ki jih nisem poznala. Večini si odveč. Otroka hranijo z umetnim mlekom, ker “ga jaz itak nimam dovolj.” Kakšna sestra prav sika nazaj. Če se v polnosti ne podvržeš njihovi rutini, si deležen še posmehljivih pogledov, pikrih pripomb in zavijanja z očmi. Po 4 dneh me končno spustijo domov. 

Jaz sem ena tistih, ki je doživela transfer. To je moja zgodba. 

objavila Simone Kindermann, univ.dipl.polit.; CBI porodna in poporodna doula, inštruktorica priprave na porod; inštruktorica priprave na porod po metodi Spinning babies; IAIM inštruktorica masaže dojenčkov

To lahko pojasnimo tudi s hormoni. Dokler nas je strah, dokler se ne počutimo varne, se izloča precejšnja količina adrenalina in kortizola, ki sta direktna nasprotnika hormona oksitocina, ki je zadolžen za ustvarjanje popadkov. Torej, brez oksitocina ni popadkov, brez popadkov ni poroda. Jasno je torej, da moramo iz svoje neposredne okolice in iz svoje glave izločiti vse tiste dejavnike, ki nas na kakršenkoli način ogrožajo, da se sproži izločanje oksitocina in se porod lahko (ponovno) začne.

Varnost je ključni element vsakega poroda. In večji del te varnosti je v glavi nosečnice. Ne-varnost pa se lahko pokaže v obliki čustev kot so nejevera v naše telo, sram, razočaranje, občutek nevrednosti in še marsikaj.

Negativni samogovori

Negativna čustva lahko pripeljejo do negativnih samogovorov, ki v porodnem procesu lahko postanejo sovražnik št. ena. Ženske se pogosto sploh ne zavedamo, kako povsem same ustvarjamo celo paleto teh nekonstruktivnih čustev. Misli in besede pa lahko močno spodkopavajo našo zmožnost rojevanja. Če in dokler žena lepo napreduje v porodu, pa se ji kar naenkrat v glavo vsilijo negativne misli, le-te sprožijo negativna čustva, ki neposredno vplivajo na sprožanje adrenalina, za katerega smo že ugotovili, da je čisti nasprotnik zelo občutljivega oksitocina.

Rezultat narobe obrnjenega razmerja v izločanju hormonov je lahko zaustavitev poroda. Vsak negativni čustveni odziv lahko spodbudi izločanje hormonov, ki so zadolženi za beg iz situacije (kot poznamo že iz psihologije, da možgani v nevarnosti odreagirajo na način, da »zbežijo« ali pa se »borijo«) in tako ustavljajo porod do te mere, da se lahko tudi popolnoma ustavi. Tak negativni krog lahko privede do diagnoze zastoj poroda, ko v porodnišnici začnejo uvajati medicinske postopke za napredovanje. Taki so npr. predrtje ovojev, umetni popadki in celo carski rez.

Kot doula seveda lahko in sem vedno pozitivna in nosečnici prigovarjam pozitivne in lepe misli. Nikakor pa ne morem misliti namesto nje. In velikokrat res pridem v situacijo, ko sem nemočna in ženi ne morem ustrezno pomagati, saj je njena glava in njen negativni samogovor toliko močnejši od nas vseh, ki smo ob njej, da prevlada in sabotira njen lastni porod.

Največja pomoč v takih trenutkih je, da/če se žena zave svojih negativnih misli in se jim preprosto odreče. Ženske bi res morale razumeti to močno povezavo med negativnim samogovorom in napredovanjem poroda. Povezava med umom in telesom, ki je prav neverjetno močna.

Zato je psihična priprava na porod s pomočjo doule, izbrane babice in/ali preko online priprave na porod ključnega pomena za lep porod.

Spominjam se ene mamice, ki je pred časom rodila doma in sem jo z izbrano porodno babico spremljala. Bila je drugorodka z zares težkim in dolgotrajnim iztisom. Povsem nepričakovano se je na koncu otroček zagozdil in nikakor ni mogel napredovati v svojem prvotnem in hitrem tempu. Mamico je zares bolelo, dolgo je trajalo, vso pravico je imela, da bi obupala in se ne bi več šla tega bolečega poroda. Ampak ni obupala. Po določenem času omahovanja in obupavanja si je na glas rekla, da je dovolj, da bo rodila, da ona to zmore in da dajmo spravit tega otroka ven. In res, borila se je kot levinja in v svoji trmi in odločenosti čez slabe pol ure porodila svojega drugega otročka. Brez poškodb, brez intervencij, brez vmešavanja, samo s pomočjo lastne odločitve in vztrajnosti je uspešno rodila in bila presrečna.

Druga mamica, ki se jo trenutno spominjam in je prav tako rodila z veliko pomočjo lastnega pozitivnega samogovora, je bila prvorodka in otroček že od samega začetka poroda ni pravilno vstopal v medenico, težko je rotiral, težko se je spuščal. Porod se je začel in ustavil in začel in ustavil, pa takole skoraj 3 tedne. Ko se je porod končno zares začel, je trajal dolgo, obdobje tranzicije je bilo hudo naporno in potem je to mamico čakal še iztis. Osebje je že omenjalo možnost carskega reza, ker je tako dolgo trajalo in kazalo, da mamica izgublja moč. A ona ni izgubila moči, temveč je vsakič, ko se jo je lotevalo omahovanje, ponovila svojo mantro, da bo zmogla, da bo rodila, da njeno telo to zmore, se povezovala s svojim otročkom, da bosta skupaj to zmogla. In sta. Mamica je rodila svojega prvega otročka, po urah in urah težkega dela, je žela osebno zmagoslavje.

Pri obeh mamicah, ki sem jih navedla, sem skoraj prepričana, da ju je rešilo pozitivno razmišljanje in vera vase. Ker velikokrat oz. prevečkrat je razlog za zastoj poroda in kasneje medicinske intervencije, ki se lahko zaključi tudi s carskim rezom, prav v nejeveri mamic v svoje lastne zmožnosti. Ker obupajo in izgubijo zaupanje v izid kot si ga želijo.

Seveda pogosto mamice ne obupavajo, se borijo do konca, pa se porod kljub temu zaključi s carskim rezom, ker je v sami fiziologiji težava. A v tem razmišljanju se posvečam tematiki silne povezave med umom in telesom, problematiki zastoja v fiziološkem smislu pa se posvetim ob drugi priložnosti.

Naloga vseh nas torej, ki smo ob ženi, ki rojeva je, da smo ji v spodbudo, da jo opogumljamo in preženemo njene strahove. In, da pomagamo karseda, da se strahovi v njeni glavi ne povečajo ali celo novi ustvarijo.

Naloga vsake žene na porodu pa je, da se trudi ob sebi zbrati ljudi, ki ji bodo v oporo, na katere lahko računa in jim zaupa, da se bo v ključnih trenutkih lahko nanje oprla do te mere, da bo črpala moč iz njih in pogum, ko ga bo njej začelo primanjkovati.

Povezava med umom in telesom je nevidna, ne moremo je prijeti, ne moremo je vonjati, je neotipljiva. A vendar je močna in še kako resnična. Naš um ima moč sprožiti porod, nadaljevati porod in ustaviti porod. Um in telo delata skupaj z roko v roki. Na negativen in na pozitiven način. Zadnji je naš cilj.

Delno priredila po članku The Mind and Body Connection in Birth, International Doula, Vol.21, Issue 2/2013

Simone Kindermann, univ.dipl.polit.; CBI porodna in poporodna doula, inštruktorica priprave na porod; Spinning Babies inštruktorica priprave na porod; IAIM inštruktorica za masažo dojenčkov

Ker pa noben od naju ni razmišljal o tem, se je mož lotil branja raziskav, jaz pa iskanja porodnih zgodb, da sem ugotovila, kako porod doma sploh izgleda. Z najinim raziskovanjem je porod doma pridobival več plusov kot porod v porodnišnici.

Skozi čas sem ugotovila, da se bom doma počutila najbolj varno in sproščeno, da bom ob sebi imela moža in ljudi, ki jih bom poznala in moji hormoni bodo lahko v polnosti opravili svojo funkcijo. Ker je moja nosečnost potekala brez težav, sva lahko sprejela odločitev, da bom rodila doma. Tako sva se začela na porod pripravljati s Simone kot tudi z izbrano porodno babico.

Porod se je začel par dni pred predvidenim rokom poroda in sicer z odtekanjem plodovne vode in nadaljeval s konstantnimi popadki. Ko se je vse skupaj začelo sem vedela, da se lahko popolnoma prepustim procesu. Mož je pripravil prostor ter bil v kontaktu s Simone in babico. Vse skupaj je potekalo zelo umirjeno in z ničemer se mi ni bilo potrebno obremenjevati.

Ko so se popadki okrepili in sta se nama pridružili Simone in babica, sta to naredili s takim občutkom, da nista niti za sekundo zmotili mojega porodnega procesa. Postavili sta bazen ter poskrbeli, da sem med porodom dovolj pila, jedla in menjavala položaje, da so popadki lahko ostajali dovolj dolgi in intenzivni. Babica je redno preverjala tudi otrokov utrip. Ves čas pa sem bila jaz tista, ki sem lahko rekla, kaj mi odgovarja, česa si ne želim in kaj potrebujem. Moj porod je bil težek, ker otrok ni uspel pravilno umestiti glavice, čemur se strokovno reče asinkliticizem – sem izvedela – in sem zato kar nekaj časa potiskala tako rekoč v prazno. Trajalo je precej ur, da se je otrok uspel pravilno umestiti, čeprav sama nisem imela občutka za čas. Nikjer ni bilo ure, prostor je bil zatemnjen in tako nisem vedela, da je iz zgodnjega jutra, ko se je vse začelo, spet postala temna noč. Sem pa vedela, da če se porod kmalu ne bo premaknil naprej, bo potreben transfer v porodnišnico. Ob tej misli mi je bilo res težko, zato sem še bolj osredotočila svoje misli na porodni proces in se trdno odločila, da naredim vse, kar je v moji moči, da rodim doma. Ko sta Simone in babica na pomoč poklicali še eno babico, se je otrok vendarle pravilno umestil in iztis se je zares začel. Vse skupaj je sicer spet šlo počasi, ker je imel otrok velik obseg glavice, jaz pa ozko medenico, ampak je bilo opogumljajoče, ker se je porod spet začel premikati v pravo smer. Ob zelo močni čustveni podpori mojega moža ter celotni oskrbi Simone in obeh babic sem rodila zdravega in močnega fantka.

Dejstvo, da je bila potrebna pomoč še ene babice mi ni bilo obremenjujoče, saj sem videla, da so te babice izkušene in ni vsaka sebi samozadostna. S skupnimi močmi in znanjem so mi pomagale, da sem lahko svoj porod dokončala tako kot sem si želela.

Čeprav sem imela težek porod, sem res hvaležna, da sem lahko rodila doma, saj je bilo za mene in otroka tako najbolje. Oba sva bila med nosečnostjo in celotnim porodom v dobrem stanju in sva še sedaj. Dobila sem potrditev, da moje telo to res zmore in kljub zapletom pridobila lepo porodno izkušnjo. Zagotovo bom naslednjič spet rodila doma.

Tina

“Tina, ti si dokaz, da ženska zmore roditi tudi, če je zares težko. In vidva skupaj s tvojim možem sta vztrajala, se podpirala, se spoštovala in se ljubila in na koncu zmagala. Vera in zaupanje sta vaju vodili.

Ob vama sem se ogromno naučila. Hvala vama.”

– Simone

Doula je spremljevalka ženi v celotnem porodnem procesu in na porodu (tako dr. Christine Morton, Birth Ambassadors). Porodne doule smo naučene, da nudimo kontinuirano in individualno podporo eni ženski naenkrat. Prav tako nudimo informacije, fizično podporo in čustveno podporo njej, njenemu partnerju in celotni družini.

Kaj doula počne?

Doula spodbuja in podpira ženo na porodu. Naša naloga je kontinuirana podpora porodnici, ne glede na odločitev, ki jo le-ta sprejme oz. način, ki si ga izbere za porod. Podpora porodnici je definirana kot terapevtska prisotnost osebe, ki s svojo interakcijo izvaja ljubečo skrb (Jordan, 2013).

Pomembno je dejstvo, da je doulina vloga vezana izključno na porodne želje porodnice. V praksi to pomeni, da doulina prva odgovornost velja porodnici in ne bolnišničnemu administratorju, babici ali zdravniku.

Doula svojo pomoč nudi in izvaja na štirih področjih:

1. Fizična podpora: je pomembna, ker porodnici daje občutek nadzora nad situacijo, jo tolaži in vliva samozavest. Načini, kako doula fizično pomaga, so npr.: pomirjujoč dotik, masaža, uporaba rebozo traku za lajšanje bolečine, …; pomaga ustvariti pomirjujoče okolje tako, da uspešno umiri in uredi porodni prostor; pomaga porodnici na stranišče, pod tuš, jo hrani in napoji; nudi tople obkladke.
2. Čustvena podpora: porodnici daje občutek, da je zanjo poskrbljeno, da je pomembna in ji pomaga k občutku opolnomočenja po porodu; pomaga ustvarjati lepe porodne spomine (Gilland, 2010b). Načini, ki jih doula uporablja pri izkazovanju čustvene podpore, so: nenehna prisotnost, zagotovilo, spodbuda, pohvala, vliva optimizem, dela družbo, pokaže skrb, razloži dogajanje, spoštuje porodničine želje, pomaga njej in partnerju spopadati se z strahom, s porodnico/parom naredi ovrednotenje poroda kasneje.
3. Informacijska podpora: porodnici in partnerju razloži dogajanje in ju informira s preverjenimi informacijami o porodnih možnostih. Informacijska podpora vključuje: vodstvo para skozi porodni proces, predlaga dihalne in sprostitvene tehnike, porodne položaje, tudi pri različnih vrstah analgezije; jima pomaga najti več preverjenih informacij o porodnih možnostih; pomaga razložiti medicinske postope še preden se zgodijo; razloži partnerju, kaj se dogaja z njihovo partnerko.
4. Posredovanje: zadnja oblika podpore je ponekje smatrana kot sporna, saj je posredovanje lahko marsikaj, pa tudi doule si različno razlagajo, kaj posredovanje v porodu v resnici pomeni. Leta 2015 pa je mednarodna organizacija za certificiranje doul DONA International izdala dokument (DONA Code of Ethics), kjer je jasno opredeljeno, da je posredovanje lahko vloga doule, dokler ne govori namesto porodnice. Take oblike posredovanja so lahko: spodbujanje para k izražanju mnenja in postavljanja vprašanj stroki tekom porodnega procesa, spraševanje porodnice po njenih potrebah, podpora porodničini odločitvi, opozoriti osebje po porodničinih željah; si izboriti čas, da par lahko ubere prave informacije in se odloči kot želi; ustvarjati okolje za izmenjavo mnenj med parom in osebjem; opomniti porodnico po možnih intervencijah in razložiti njihov pomen še preden do njih pride ter na tak način dati možnost po pravočasno postavljenem vprašanju in izraženi odločitvi/mnenju.

Posredovanje je definirano kot podpora porodnici, da ima pravico se sama odločiti glede svojega telesa in otroka.

Kaj ni delo doule?

Doula ni strokovna oseba, zato njeno delo ne zajema: vaginalnih pregledov in meritev otrokovega srčnega utripa; ne daje zdravniških nasvetov ali diagnosticira stanje; se ne odloča namesto porodnice/para; ne sili porodnice v neke odločitve, ki bi morda njej bile ljubše; ne prevzame vloge njenega partnerja; ne ulovi otroka; se ne menja na porodu, ampak ostane do konca ne glede na čas.

Kaj o  spremstvu doule na porodu pravijo raziskave?

Leta 2017 je Bohren objavil izsledke raziskave (Cochrane review: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/28681500/) , ki je zajela 15.000 naključno izbranih porodnic, ki so prejemale bodisi kontinuirano podporo tekom poroda, prekinjeno podporo osebja, niso imele podpore ali pa so bile deležne zgolj podpore partnerja. Raziskava je pokazala, da so porodnice s kontinuirano podporo procentualno več rodile vaginalno brez uporabe vakuma ali klešč in tudi brez protibolečinskih sredstev (predvsem je navedena epiduralna analgezija). Njihovi porodi so bili v povprečju krajši za 40 minut in otroci so po porodu imeli boljše ocene po Apgarju. Obstaja tudi manjši delež raziskave, ki kaže na znižano možnost pojava poporodne depresije pri mami. Raziskave pa ne navajajo nikakršnih dokazov, ki bi govorili proti kontinuirani podpori pri porodu.

Izsledki raziskave kažejo, da imajo porodnice ob stalni podpori boljše statistične možnosti za pozitiven in lep izid poroda.

Raziskava je prav tako proučevala, če obstaja razlika glede na izbiro stalnega porodnega partnerja (doula, babica, sorodnik,, prijateljica, partner) in je dokazala, da so najboljši izidi pri tistih porodnicah, ki si za stalnega spremljevalca izberejo doulo. Ta ni del strokovne ekipe in ni njim podrejena. Odgovorna je izključno porodnici in njenim željam, zato je stopnja čustvene varnosti z njo mnogo višja. Ob stalni prisotnosti doule na porodu je dokazana:

• 25% manj carskih rezov (v nekaterih predelih celo 39%)
• 8% višja možnost za vaginalni porod (ponekje 15% višja možnost)
• 10% manjša uporaba protibolečinskih sredstev
• V povprečju za 41 minut krajši porodi
• 38% manj verjetnosti, da bi otrok po porodu imel nizke ocene po Apgarju
• 31% manj možnosti za doživljanje poroda kot slabo izkušnjo

Raziskava je pokazala tudi, da je uporaba/potreba po umetnih popadkih pri porodnicah z neprekinjenim spremstvom doule nižja.

Zakaj so doule tako uspešne?

Pravzaprav je več razlogov, zakaj so doule tako učinkovite, eden od njih pa je t.i. teorija novega okolja. Odkar se je porod več ali manj umaknil iz domačega okolja v porodnišnice in bolnice, so porodnice izpostavljene mnogim medicinskim postopkom (pogosto rutinskim, a živčno invazivnim in njim nepoznanim), pregledom, pomanjkanju zasebnosti, močnim in zaslepljujočim lučem, neznanim osebam, neznanemu okolju, … V takem okolju vsak človek lahko občuti tesnobo in strah, in ima lahko težave s spopadanjem teh občutkov in postopkov, ki so pred njim. Porodnico pa, ki se počuti ekstremno ranljivo in nemočno, tako okolje lahko izjemno zafrustrira in posledično upočasni ali celo zaustavi porod.

Ravno doula pa lahko s svojo neprekinjeno prisotnostjo in zaupanjem, ki se je vzpostavilo že tekom nosečnosti, v precejšnji meri ublaži ta efekt novega okolja ter bistveno pripomore k porodničini samozavesti (Hofmeyr, Nikodem et al. 1991).

Naslednji razlog, zakaj so doule tako učinkovite je ta, da že njihova prisotnost na porodnice deluje kot protibolečinsko sredstvo (Hofmeyr, 1991). Ob njihovi prisotnosti je uporaba sintetičnih protibolečinskih sredstev manjša, prav tako nižja poraba epiduralne analgezije povzroči nižjo porabo določenih medicinskih postopkov, ki tovrstno analgezijo sicer spremljajo, npr. uporaba umetnih popadkov, kontinuirano merjenje otrokovih srčnih utripov, številnejši vaginalni pregledi …. (Caton, Corry et al. 2002). Porodnice ob neprekinjeni spremljavi svoje doule navajajo nižje zaznavanje bolečine.

Tretji razlog je navezanost med porodnico in doulo, ki povzroči večje izločanje oksitocina in posledično močnejše popadke (Gilliland, 2010), ki vodijo k hitrejšemu in lažjemu porodu. Oksitocin izpodbija stresni hormon kortizol, izloča pa se v zaupanju in varnosti, v dotiku, očesnem stiku in siceršnjemu ljubečemu vedenju doule do porodnice (Personal Communication, Dr. Amy Gilliland, 2015).

Tovrstnih raziskav o vplivu doule na izločanje oksitocina in pozitivnih učinkih le-tega najdemo še na Švedskem (Uvnas Moberg, 2014), v Iranu (Ravangard et al. 2017) in zagotovo še kje.

Na podlagi teh raziskav se je razvil konceptualni model neprekinjene podpore v porodu (2017). Model prikaže, da neprekinjena pomoč med porodom neposredno vpliva na:

• povečano izlčanje oksitocina
• povečano mobilnost
• povišano samozavest porodnice
• zmanjšano občutje bolečine
• zmanjšan stres

Vsi zgoraj našteti dejavniki neposredno vplivajo na zmanjšano uporabo epiduralne analgezije, le-ta pa naprej na:

• zmanjšano uporabo dodatnih intervencij (npr. induciran porod, umetni popadki …)
• krajši porod
• večje zadovoljstvo porodnice
• spontan vaginalni porod
• nižji delež carskih rezov
• bolši izid za otroka

Iz modela je jasno razvidno, kako en dober dejavnik vodi v številne drugi pozitivne dejavnike, ki posledično vodijo v dober porodni izid, kar je cilj porodnega procesa.

V čem se doula razlikuje od porodne babice?

Porodna babica nudi pomoč, kolikor le more, a je njeno delo tako obsežno in tudi vodi običajno več porodnic hkrati, da fizično ne zmore vsaki porodnici nuditi toliko podpore kot jo potrebuje. V prvi vrsti babica preverja zdravstveno stanje porodnice in otroka ter skrbi, da sta oba stabilna. Preverja otrokov srčni utrip, jakost popadkov, izvaja vaginalne preglede in poroča zdravniku o svojih ugotovitvah. Le bolj izkušene in starejše porodne babice, glede na raziskave, nudijo tudi čustveno oporo (Barnett et al. 2008).

Porodna babica veliko časa preživi na poti od ene do druge porodnice, torej izven porodne sobe in tako sta porodnica in njen partner pogosto prepuščena samemu sebi, brez podpore, pojasnila, opore, informacij, …. Prav tako se babice menjajo in prihajajo nove, ponovno nepoznane za porodnico, ki ponovno izvajajo neprijetne preglede, npr. vaginalne. Vsi ti dejavniki skupaj niso spodbudni za dobro napredovanje poroda.

V čem se doula razlikuje od partnerja in njegove podpore?

Mnogo parov meni, da je partnerjeva prisotnost na porodu dovolj. Resnično je partnerjeva prisotnost zelo pomembna, a tudi on ima svoje fizične potrebe, ki jih bo med porodom moral zadovoljiti (stranišče, hrana, počitek) in pa tudi on je na svojem čustvenem porodu. Partner niti nima izkušenj in ima omejeno znanje o postopkih, poteku poroda, načinih pomoči. Idealno je, če partner in doula lahko sodelujeta v nudenju podpore porodnici in tako kreirata podporni team.

Raziskave so pokazale, da je najboljša kombinacija porodne podpore prav podporni team partnerja in doule. Prav tako so raziskave pokazale, da je zadovoljstvo s porodnim procesom pri partnerjih bistveno višje, kadar je porodni par ob sebi neprekinjeno imel svojo doulo (McGrath and Kennell: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/18507579/). Kar 93% parov je prisotnost doule med porodom označilo za zelo pozitivno in 7% za pozitivno. V drugih študijah so partnerji dejali, da so jim ob prisotnosti doule bile stvari pojasnjene, razložene, da je bilo vodstvo, kako in kaj početi, jasno in so tako lažje zdržali čustveni pritisk porodnega procesa in zmogli tudi oni neprekinjeno stati ob strani svoji partnerki (Johansson, 2015).

Kako poiskati dobro doulo?

Doule smo različne, vsaka s svojim načinom dela in značajem. Ker vsak način ni za vsakega in imamo pravico do izbiranja, si porodno doulo seveda izberemo tudi po osebni simpatičnosti. Vendar pa obstajajo neki osnovni kriteriji o izobrazbi, izkušnjah, načinu dela, časovni razpoložljivosti, pa še čem, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko razvije odnos, ki vodi v zaupanje in varnost. Na spletni strani zavoda Indo Anai je objavljen temeljit vprašalnik, ki bi si ga par v izbiranju doule zase moral prebrati in nasloviti na svojo potencialno izbiro. Vprašalnik najdete na naslednji povezavi https://www.google.com/search?q=indo+anai&oq=indo+anai&aqs=chrome..69i57j69i59j69i65l3j69i60l3.1959j0j7&sourceid=chrome&ie=UTF-8

Blog prispevek je povzet in delno preveden po članku https://evidencebasedbirth.com/the-evidence-for-doulas/?fbclid=IwAR3fdAMiFbRaFlRfjH2DrMnts_2lFdV_eLSSRuSFFUZh2EGiYRHuz6O7rqg

Simone Kindermann, univ.dipl.polit; porodna in poporodna doula ter inštruktorica priprave na porod pri ChildBirth International organizaciji; licencirana inštruktorica masaže dojenčkov po IAIM metodi; licencirana inštruktorica za optimalno otrokovo vstavo po Spinning Babies metodi

“Ne, ne, moram še malo razmislit”, sem odgovorila.

In potem sem razmišljala, namreč o možnosti poroda doma. Ravno takrat, teden dni pred mojim pdp-jem, so se začeli strogi ukrepi v slovenskih porodnišnicah, o prepovedi partnerjev pri porodu. Za klic pa sem rabila čas za premislek ali si sploh upam roditi doma. Gašper pa me je spodbujal, on je bil prvi prepričan, da je to prava odločitev za naju.

Predelovala sem svojo prvo porodno izkušnjo pred štirimi leti. Imela sem lep, naraven porod v porodnišnici Jesenice. Rojevala sem skupaj z Gašperjem. Babica v porodnišnici ga je klicala kar “babičnik”. Zares ne vem, kako bi rodila brez njegove podpore. Večkrat sem mu rekla, da bi brez njega kar umrla. No, saj vem, da to verjetno ne bi,  bil pa je tak občutek.

Bolj, ko sem razmišljala o vseh fazah prvega poroda, bolj sem ugotavljala, da ne morem sprejeti dejstva, da partner ne bi smel biti poleg mene ob porodu.

In potem sem poklicala. Res sva imela srečo, saj se je nekako izšlo, da sva dobila babico Tejo Škodič Zakšek in dulo Simone Kindermann. Nisem mogla verjet. Teden dni pred pdp-jem sva dobila ekipo in full-time in ekpres pripravo na porod doma. Neverjetno!

Ta nenadna sprememba porodnih načrtov me je prevevala z različnimi občutki: z zaupanjem, trdnostjo, jasnostjo, a tudi zmedenostjo. Nekako sem se morala v novo situacijo umestit. Spraševala sem se, od kje mi pogum za odločitev za porod na domu, ker sem se soočala tudi z občutki strahu. Moja sestra in tri dobre prijateljice, ki so v zadnjem času rodile, so namreč imele precej težke porode (urgenten carski rez, vakum, poškodbe po porodu). Spraševala sem se – kaj, če gre kaj narobe pri porodu na domu?

Babica Teja in dula Simone sta me pomirili. Rekli sta, da zelo redko prihaja do zapletov, če porod ni spodbujen z različnimi preparati, kot so npr. vaginalete, umetni popadki, umeten razpok plodovnih ovojev… Ravno tako sta rekli, naj se ne bojim, saj je dojenček v optimalni vstavi.

Ko sem s strahom naposled opravila, se je porod 5 dni za mojim pdp-jem začel. Pridobila sem torej dodatnih 5 dni za predelavo strahu in umestitev v mojo novo odločitev. Zdaj sem se počutila varno.

Prisotnost prvorojenca, partnerja, Teje in Simone me je napolnila z občutkom izjemne hvaležnosti, ki ga ne bom nikoli pozabila. Porod je napredoval, spreminjala pa so se tudi moja občutja, od nezmožnosti, da rodim, ker enostavno boli in dolgo traja, do velike zagnanosti in odločenosti. Malo pred iztisom sem naglas in odločno rekla: “Še par popadkov, pa bo otrok zunaj.” In res je bil. Deklica Vita se je rodila v naročje staršev in starejšega bratca. Veselje in radost, ko prvič v naročju držiš otroka, je nepopisno.

Ko zdaj po dveh mesecih premišljujem o porodu ugotavljam, da bi bila pravzaprav zares pogumna, če bi odšla v porodnišnico, kjer ne bi imela topline doma, našega gnezda, prisotnosti mojega dragega partnerja in sina, prijetne svetlobe, občutka varnosti v domačem prostoru. Vse to je pomembno prispevalo k moji sproščenosti in umirjenosti. Pred tem si resnično nisem mislila, da bi to kakorkoli lahko vplivalo na porod.

Zelo sem hvaležna Gašperju, pa Teji in Simone za njun odnos do mene, za njun odnos do žensk, za njuno strast do dela. S svojo sproščenostjo in preprostostjo na eni strani ter strokovnostjo na drugi sta vzpostavljali prijetno vzdušje v vseh naših skupnih doživetjih pred porodom, tekom poroda ter po porodu. Vesela sem tudi, da sem po porodu imela priložnost spoznati še babico Mojco, ki mi je pomagala pri prvih korakih v novo zgodbo o dojenju in materinstvu. Mene in Gašperja so dobro pripravile na porod ter poporodno obdobje.  Hm, tudi slednje je izrednega pomena, čeprav sprva nisem mislila tako.

Ja, res imam lepo porodno izkušnjo poroda doma in tudi poporodnega obdobja, za kar sem neizmerno hvaležna. Iskreno si želim, da bi porod in prve mesece materinstva  podobno izkusila večina mamic, če jim le zdravstveno stanje to dopušča.

Tina in Gašper

Po treh porodnišničnih porodih v 8 letih, smo si po malce pavze zaželeli povabiti v našo družino še četrtega otroka. Zame je bila to lepa ideja, vendar me je nekaj zadrževalo. Kmalu sem spoznala, da se bojim poroda, bojim odnosa osebja, ki sem ga doživela že trikrat v porodnišnici, da se bojim tudi bolečine.

Prijateljice so me bodrile, da je najtežji del itak devet dolgih mesecev nosečnosti, tisti porodni dan pa že nekako »shendlaš«. Jaz pa se v sebi nisem mogla identificirati s temi besedami. Prijateljica mi je tudi posodila knjigo “Skozi nosečnost z Jezusom” in po branju te knjige sem šele zamenjala perspektivo. Spoznala sem, da je porod lahko tudi drugačen od teh, ki sem jih doživela sama.

Sledile so seveda še druge knjige (npr. Modrost rojevanja…), ob katerih sem zasanjarila o tujini, kjer imajo možnosti naravnega, ljubečega, porodnici posvečenega poroda. Da bi si upala misliti, da kaj takega lahko dobim v Sloveniji, tako daleč mi ni neslo, a me je Vsemogočni povabil točno v to. Na koncu knjige »Skozi nosečnost z Jezusom« je bilo tudi spremno besedilo prevajalke Ane Pavec, ki pa ni le prevajalka, ampak tudi mamica, spremljevalka porodov, Jezusova prijateljica. Stopila sem z njo v stik v upanju, da bi mi morda ona omogočila porodno izkušnjo, po kateri sem hrepenela. Ampak, ker je bila takrat na porodniškem dopustu, se ni mogla ukvarjati s tem, mi je pa prijazno svetovala drugo porodno dulo, ki bi mi lahko izpolnila željo, ki sem jo imela. In to je bila Simone Kindermann…

Potem sem zadihala, vedela sem, da lahko doživim porod tudi drugače. Čez čas sem zanosila, to dulo spoznala; sprva sem mislila,  da bom šla ob njenem spremstvu rodit v porodnišnico, kjer me bo čuvala kot angel varuh. Nisem namreč tiste sorte ženska, ki vse nagugla, preveri, razišče…. samo molila sem… In tako mi je sama predlagala možnost poroda na domu in govorila o tem na način, o katerem sem brala v knjigah. Bila sem uslišana v tem, da je mogoče roditi doma. Tudi moža mi je ljubi Bog dal takšnega, ki me sliši in čuti. Vedela sem, da je porod doma moja pot in ne da bi se trudila preveč pojasnjevati, je privolil v spoznavno srečanje z mojo novo dulo in tudi s porodno babico. Naša skupna pot se je začela …

Jasno mi je bilo, da ne želim med popadki na vožnjo do porodnišnice, da ne maram vaginalnih pregledov med porodom, strojev in substanc, ki “nadomeščajo” ljubeč odnos do porodnice in še bi se dalo naštevati. Vsem sedanjim in bodočim porodnicam bi želela povedati, da sem doživela čudovit porod doma, in da ga lahko tudi one. Če izjemoma ne bi bil možen, bodo pravočasno pospremljene v porodnišnico. Babica in dula, ki sem ju izbrala za porod, sta me spremljali, poučevali, se zanimali zame, se sestajali z nama z možem in naju zelo individualno, profesionalno in prijateljsko obravnavali skozi nosečnost in vse bolj intenzivno do poroda. Odpirali in reševali smo vprašanja tako s čustvene kot s telesne plati.

Moj porod se je začel zelo muhasto. Zadnji teden pred porodom je imel res veliko ur, ko mi ni bilo več nič jasno, kdaj se bo začelo stopnjevati. A tistega dne ob dvanajstih opoldne sem vedela, da je to prvi pravi popadek. Simone je bila pri meni v eni uri in me našla na postelji, kjer si nisem dovolila kaj dosti svobode in sem si zapisovala časovnico popadkov v telefon. Sproščeno je prisedla in rekla, da je sedaj moj čas, ko ne potrebujem na nič misliti in ne potrebujem nobenega telefona. Tako sem se sprostila iz krča, ki me je objemal, dokler sva bila z možem še sama in odpravili smo se v kuhinjo na kosilo. Po sproščenem klepetu in kavi, me je vprašala, če bi šli na sprehod? In sva šli v čudovit sončni dan. Lahko sem bila kot pijanka. Naslanjala sem se nanjo, govorila, kar sem hotela, nepovezano kot sem želela, na vse je poznala odgovor in vedela je, kako napredujem. Jaz pač ne. Enkrat sem ji le zinila: »A se ti ne zdi, da že dolgo nisem imela popadka?« Imela je odgovor: »Utrujena si, greva počivat«. In tako sem odšla počivat. Spomnim se, da je v tem času enkrat prispela tudi porodna babica in čudovito pri vsem tem je, da mi ni bilo potrebno poskrbeti za nič. Za vse okrog mene so skrbeli moja dula, porodna babica in po njunih navodilih tudi moj mož. Sem pa tja sem še malo povedala, kaj bi rada – svojo izbrano glasbo in sam Bog ve, kaj še vse. Porod je zares hitro in lepo napredoval in seveda, bolelo je. Babica me je kmalu presenetila in mi prišepnila: »Imam dobro novica, odprta si!« Čez čas pa: »Imam še eno dobro novico, razpiraš se!« Te besede so bile balzam za moja ušesa, saj sem vedela, da ni več daleč …

V bazenčku sredi kuhinje sem malo pred osmo zvečer rodila čudovito deklico. Brez raztrganin, brez opiatov, brez aparatov. Varna, ljubeča, v zavetju ljudi, ki sem jim zaupala. In, ko sem popestovala mojo hčerko in jo pogledala, sem ji rekla: »Si lačna, kajne?« Prisesala se je in dobesedno takoj jedla. Izjemno. Bila sem presrečna.

Porod, po katerem sem hrepenela in si ga želela, je postal resničnost in Bogu sem za to izkušnjo neizmerno hvaležna.

Hana iz okolice Ljubljane

Velikokrat namreč, sploh pa v zadnjem času, morda meni v razmislek tudi, dobivam provokativna vprašanja o smiselnosti mojega dela. Taka vprašanja ali mnenja pridejo iz povsem različnih naslovov, od mamic različno starih otrok, do partnerjev nosečih partnerk in pa strokovnih delavcev. Vsak pripadnik teh različnih skupin ljudi ima svoje značilne pomisleke, ki pa mene vendar vsakič malo zabolijo, ker mislim, da so upravičeno neupravičena. Najverjetneje izhajajo iz neznanja, neosveščenosti o mojem delu, o napačnem mišljenju, da mamice zavajam in za neko popoldansko spodbujanje še zaračunam. Upam in verjamem, da so vsa ta vprašanja in provokativna mnenja le rezultat slabe informiranosti in neosveščenosti za kar smo morda krive tudi doule, ker o nas samih in o našem delu zares premalo govorimo.

V naši slovenski kulturi pa je še močno zasidrano tudi mišljenje, da se lastna hvala pod mizo vala in se raje ne pohvalimo. Ja, ampak rezultat takega “ponižnega” vedenja je pa pogosto slaba ali nična informiranost ljudi.

V tem prispevku bi lahko navajala statistične podatke o dokazljivi dobrobiti prisotnosti doule samo na porodu, pa ne bom, ker si te podatke lahko pogleda vsak, saj so na spletu javno dostopni. Nenazadnje jih je pred dobrim letom objavila celo Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in sicer kot priporočilo in spodbudo strokovnim delavcem, da prisotnost doule na porodu bistveno zmanjša tveganje za komplikacije, skrajša porod in lajša porodničino počutje. Zakaj? Ker se porodnice ob spremstvu osebe ženskega spola, ki se na porod spozna, s katero se poznata že iz časa nosečnosti, ki ji zaupa, da ji bo pomagala, skratka – te porodnice so bolj sproščene in zaupajo v delovanje lastnih teles. Jasno je, da ob nezakrčenem telesu porod lepše teče.

Raje bom pisala o mojem delu, kako se jaz “lotim” ene nosečnice po tistem, ko se ona odloči in me izbere za svojo doulo. In takoj na začetku moram poudariti, da ne delam samo z nosečnico, ampak z nosečim parom. Za uspešnost mojega dela, ki se meri z zadovoljstvom nosečnice in zadovoljstvom s porodno izkušnjo, morata sodelovati oba – mami in ati otroka, ki prihaja. Zakaj?

Nosečnica, ki si želi spremstvo doule, ne sme in ne zmore in nikakor ne želi biti v položaju izbire med naklonjenostjo partnerja ali doule. Preprosto potrebuje oba, da ji stojiva ob strani, da jo spodbujava in jo podpreva v njenih izbirah in odločitvah. Nosečnica, ki si želi spremstvo doule, se zanjo odloči iz povsem drugih razlogov kot pa ima partnerja. Ta je, ta že obstaja v njenem življenju. Je bil in še bo, ko doule že zdavnaj ne bo več. Moja naloga, torej naloga doule in naloga partnerja je povsem različna, se pa dopolnjujeta, kar je izredno lepo. Včasih uspe bolj in včasih manj, koristi od dopolnjevanja pa imamo vsi štirje, če je samo en otrok na poti.

Partner ima nalogo čustvene opore, sprejemanja partnerkinih odločitev, njenih izbir, ima nalogo spoštovanja in zaupanja v njene zmožnosti. Njegova naloga je ljubezen.

Moja naloga, naloga doule, pa je podpora nosečnici in informiranje, da se bo ob koncu nosečnosti lahko zavestno odločila za njej varno porodno izbiro. Torej, kje in s kom bo rodila, kakšenga poroda si želi, kakšnega porodnega okolja si želi in še kaj. Iz tega vidika in vidika visoke moralne odgovornosti z mamico določim en zelo konkreten “vozni red” terminov priprave na porod in pa kontrolnih srečanj, jaz temu pravim, ko ob koncu nosečnosti preverjam lego otročka v trebuščku, mamičino počutje in jo skušam po svojih najboljših zmožnostih podpreti in ji pomagati k boljšemu počutju. Predvsem pa k optimalni otrokovi vstavi, da se kar najbolje umesti v medenico in s tem omogoči in pripomore h krajšemu, lažjemu in lepšemu porodu.

Kako kontroliram otrokovo lego v trebušku? S pomočjo Leopoldovih prijemov, ki so stari in znani babiški prijemi za ugotavljanje lege otroka v maternici. Ti otipi trebuščka so povsem neinvazivni, neboleči, a zelo natančni. Seveda terjajo nekaj vaje, nekaj vadbenih trebuščkov, a se splača jih uporabljat in znat, ker z njihovo pomočjo zaznam morebitno ne najbolj ugodno otrokovo rotacijo in mamici lahko svetujem določene vaje, ki bodo otrokovo lego izboljšale. Vaje pokažem, razložim, določim ponovitve in intenzivnost in jih spreminjam na nekaj dni, glede na otrokovo obračanje. Na kontrolnih srečanjih prevarjamo tudi prehrano in svetujem, kaj bi bilo smoterno iz nje izločiti ali dodati, da bi se v telesu ne nabirala voda in bi prebava bila urejena. Svetujem tudi glede dodajanja prehrambenih dodatkov, če so potrebni in kakšni so potrebni. Nemalkorat tudi ponovimo kakšen segment iz priprave na porod, da se določene stvari ponovno osvetlijo in ozavestijo.

Ti kontrolni obiski se odvijajo v zadnjem mesecu nosečnosti, a do takrat pa s parom opravim celotno pripravo na porod, ki obsega od 5 do 6 tematskih srečanj. V okviru te priprave obdelamo celični spomin mamice, ki ga nosi s seboj in ima lahko posledice na porodu, ki jo čaka, zato je zelo pomembno, da naslovimo vse fiziološke in psihološke stresorje, ki se jih mamica zmore spomniti in ki bi lahko delali težave v porodnem procesu. Moje mnenje, ki ga imam na podlagi izkušenj je, da vsi strahovi in blokade, ne glede na izvor, počakajo na porod, če niso prej naslovljene in ozaveščene.

Na pripravi na porod se naučimo še vse o porodu s fiziološkega vidika, kakor tudi psihološkega. Kaj je pomembno za sproščanje, kako sodelujemo s svojim telesom, kako oviramo lastno telo, kaj je pomembno v naši porodni okolici, kaj si smemo želeti in ne. Naslovimo pričakovanja, ne delanja kompromisov, ampak upravičenega vztrajanja pri svojih željah in njihovi uresničitvi. Na podlagi teh in mnogih drugih podanih  informacij si nosečnica tudi lažje izbere porodno okolje.

Na pripravi se poučimo še o dojenju, ki sicer svoj intenzivni praktični del dobi v obdobju po porodu, in pa naslovimo tudi obdobje po porodu, naredimo t.i poporodni načrt. Poporodno obdobje namreč ostane, porod pa mine. Marsikdaj sicer doživim, da za to temo pred porodom pri prvorodkah ni pretiranega interesa, a je brez izjeme vsaka do sedaj še po porodu rekla, da si ni predstavljala, da bo res tako naporno. Ker materinstvo je sreča, a tudi napor.

Ja, in z gotovostjo lahko rečem, da so vse moje nosečnice do sedaj, ki sem jih spremljala skozi celotno mojo pripravo in čas nosečnosti, bile na porod res dobro pripravljene. Kar nikakor ne pomeni, da jih ni strah. Ne. Strah je človeški in naraven pojav in nikakor ni dobro, da ga zanikamo. A vse med njimi so bile sposobne ga premagati. Imele so zaupanje vase, da zmorejo. Da so dale vse od sebe, tudi tiste, ki so porod zaključile s carskim rezom, so tekom porodnega procesa dale vse od sebe.

Ponosna sem, da je tako, ker mi to daje občutek in zavedanje, da moj trud in delo, ki ga vložim v te nosečnice, v te pare, ni zaman. Da je vredno se z njimi pred porodom srečati v povprečju vsaj 8 krat, če ne več, z vsemi kontrolnimi srečanji vred. Da obrodi sad, ko se z njimi pogovarjam in jih spdbujam po vseh komunikacijskih kanalih od sms-ja do zs-ja do e-pošte, ob vseh dnevih in vseh urah dneva, tudi ponoči, ko je stiska. Je vredno. Ker te nosečnice in z njimi njihov partner krepijo zaupanje v porod in eden v drugega. Par, tudi par, raste in se krepi.

Pa bo kdo rekel, da mi je odveč in zakaj to počnem, če mi je tako odveč. Ne, ni mi odveč, me osrečuje to zavedanje, da je vredno in da lahko pomagam parom do lepe porodne izkušnje. Ker vem, kako hudo je, ko te izkušnje ni. Vpliva namreč na dolgoročno doživljanje sebe, nosečnosti, poroda in žal tudi otroka, čeprav ni nič kriv. In vpliva tudi na partnerski odnos in še na marsikaj.

A je resnično, da je take vrste podpora in spremljanje, ki ga nudim jaz, naporno v marsikatrem pogledu, morda predvsem za mojo družino. Porodi vsak mesec terjajo konstanten stand-by, to je obdobje, ki traja uradno od 38 tedna nosečnosti dalje, ko sem nosečnici na voljo 24/7, ker se lahko pripravlja k porodu in/ali se porod že začne. To obdobje traja dokler nosečnica ne rodi. V tem obdobju si ne upam potovati ali delati daljših izletov ali iti kamorkoli, kjer z avtom nimam dostopa nazaj. Recimo izet z gondolo na Veliko planino, odpade. Porodi ne izbirajo časa med šolskim letom ali počitnicami, med vikendom ali sredi tedna. So, ko so in jaz moram biti pripravljena.

Tudi ne izbirajo, če ima kateri od mojih otrok kakšno praznovanje ali rojstni dan. Zato moji otroci velikokrat pridejo na vrsto drugi. In ni jim to vedno lahko sprejeti. So sicer indoktrinirani glede porodov, to velikokrat rečem in jim je porod nekaj lepega in vrednega, a kljub temu sem pa njim mama in ne doula. Tudi njim pripadam oz najprej njim.

Seveda so obdobja stalne pripravljenosti prepletena z rednimi srečanji priprave na porod z drugimi nosečnicami, pa z srečanji mamic, ki so že rodile in potrebujejo pomoč pri dojenju in svetovanje ob rokovanju z novorojenčkom. Vmes se najde še kakšno srečanje mamic v skupini Odmik, ki je moja posebna ljubezen, saj obravnamo obdobje po porodu in lahko spremljam razvoj nekaterih še v tem obdobju. Pa kdaj se katera od mamic odloči za masažo svojega dojenčka in naredimo individualni tečaj, ki prav tako zajema 5 srečanj.

In v vsem tem sem doula. Doula pred porodom, med porodom in po porodu.

Ko sem začela s svojim delom, sem sklenila, da bom za vsako področje svojega udejstvovanja pridobila ustrezen certifikat ugledne organizacije, ki mi bo uradno in moralno dovoljeval, da opravljam svoje delo. Sklenila sem tudi, da se enkrat letno grem v tujino kvalitetno izobraževat. Izobraževat o znanjih, ki jih v knjigah ni moč prebrati. Znanjih preizkušanih babic, ki gredo z izkušnjami iz roda v rod, in se tako še zdaj prenašajo. Nisem babica, pa vendar moram imeti ogromno tudi babiškega znanja, da lahko nosečnici v nosečnosti pravilno svetujem. Moja odgovornost v tem delu je ogromna, saj mi nosečnice zaupajo in lahko s svojo nestrokovnostjo in/ali neznanjem naredim precejšnjo škodo. Zato je izrednega pomena, da se konstantno izobražujem na seminarjih in delavnicah, pridobivam nova znanja, pridobivam izkušnje na porodih, se učim in raziskujem, zakaj se kaj zgodi, kje je vzrok in kje posledica. Ker moje delo se pogosto začne pri vzroku. Tega lahko spremenim in pomagam, da je posledica lepa. Npr, svetovanje vaj za obrat pri otrocih v medenični vstavi; svetovanje vaj za optimalno pozicijo otroka sploh in odpiranje medenice; svetovanje pri prehrani, da npr. voda ne zastaja; svetovanje pri načinu življenja, da je mir v duši in sproščenost v telesu. Svetovanje pri marsičem, kar je lahko vzrok za neko posledično odvijanje.

Ne morem sprejeti, da take vrste podpora ne bi pozitivno in celostno dobro vplivala na nosečnico, njeno doživljanje sebe in poroda, ki je pred njo. Imeti ob sebi nekoga, ki je skoraj konstantno na voljo za vprašanja in odgovore, za podporo; nekoga, na katerega se lahko zaneseš, kdo si tega ne bi želel in v kakšnem primeru to ni dobro? Edino v takem, ko si nosečnica podpore doule ne želi in jo tudi ne izbere. In s tem ni nič narobe. Vsaka izbira, ki je osnovana in ponuja varnost, je prava izbira.

Sem doula in svoje delo opravljam z veseljem in predanostjo. Trudim se stati ob strani, spodbujati, informirati, pomagati, biti na voljo. Verjamem, da mi pari pridejo na pot z določenim razlogom in obratno, ker si nosečnic ne morem izbrati sama. Nosečnica najde mene, nemalkorat pa njen partner poišče mene. Verjamem v ta krog, da smo eden drugemu nekako poslani na pot in velikokrat mi te izbire predstavljajo učni proces na osebnostnem nivoju. Nič ni naključje.

Skratka, ne glede na provokativne izjave in vprašanja različnih ljudi o tem, kaj sploh delam, se ne bom pustila zmotiti in bom svoje delo še naprej opravljala. Dokler mi nosečnice sporočajo, da sta moja pomoč in podpora dobrodošli in jim pomagata, imam vero v svoje poslanstvo.

Ko sem zanosila, sem se odločila, da bom naredila vse in še več, da bom res doživela čudovit porod. Kaj je zame definicija čudovitega poroda? Da porod poteka fiziološko, torej, da moje telo narekuje ritem, da imam svoje popadke, da se porod sam začne, da lahko jem in pijem med 1. dobo, če mi bo pasalo, da se gibam kot jaz želim, da spontano pritiskam med 2. dobo in ne »na ukaz«, torej da pritiskam takrat, ko mi telo tako narekuje, da sem v položajih, ki mi jih narekuje telo, da mi osebje ne pritiska na maternico, da mi ne prerežejo presredka, da dobim otroka takoj na prsa po porodu, da se popkovina prereže, ko neha utripat in ne takoj, da se pusti, da se placenta porodi sama, da se je ne vleče, da med samim porodom ne dobim nobenih kemikalij kot so prostaglandini, umeten oksitocin, razna protibolečinska sredstva… torej, da res doživim naraven porod.

Ker sem vedela, da čudovita porodna izkušnja ne pride sama od sebe in da če se bom »prepustila osebju v porodnišnici« brez predhodnih priprav, imam na žalost veliko verjetnost, da porod ne bo po mojih merilih. Zato, ker pač imajo v porodnišnicah svoje postopke, ki niso v skladu z mojo definicijo čudovitega naravnega poroda.

Vedela sem pa tudi, da se sama lahko pripravim le do neke mere, zato sva se z možem odločila, da najameva doulo. Z brskanjem po spletu sem naletela na Simone, pisala sem ji, dobili smo se in kar hitro odločili, da bomo skupaj sodelovali.

Tekom tednov in mesecev so sledila srečanja, kjer smo predelali vse ravni poroda in moje poglede na porod: fizično, mentalno in čustveno: Simone mi je pokazala določene vaje, ki sem jih izvajala vsak dan in s tem poskrbela, da je otrok v meni imel kar največ prostora in tudi da se je proti koncu nosečnosti postavil v najbolj optimalen položaj. Prebrala sem knjigi Modrost rojevanja in Moj porodni načrt, ter s Simone na veliko predebatirala kako zgleda naravni fiziološki porod, kaj lahko pričakujem, kaj lahko sama storim, da bom kar najbolje sodelovala s telesom, ki bo rojevalo. Najpomembnejši del se mi je pa zdel čustveni vidik, ko sva skupaj s Simone predelali moja čustva, moje strahove in pričakovanja. Razložila mi je vpliv hormonov na naraven porod in kako z okoljem, čustvi in mentalno doseči tako stanje, da bo kar najbolj podpiralo moje hormone, ter s tem naraven porod.

Tudi možu je veliko pomenilo, da ga je Simone pripravila na porod, da je točno vedel kaj pričakovati, v kakšnem stanju bom jaz, ko bom rojevala in da bo to v redu, da se ne bo npr. prestrašil, ko me bo prvič videl v določenem stanju. Naučila ga je tudi kako me podpirati med samim porodom, kaj je njegova vloga in kaj je njena vloga.

Bolj ko smo se približevali mojemu datumu poroda, bolj sva bila z možem samozavestna, pomirjena in vesela, da sva se odločila za Simone, za njeno podporo in znanje.

Nato je prišel dan D, malo pred mojim uradnim PDPjem, ko so se mi začeli rahli popadki, ki so se čutili kot menstrualni krči. Moja prva misel je bila »Joj, pa ne no! Pa rekli so, da popadki ne bolijo tako kot menstrualni krči!« 😛 Namreč res ne maram menstrualnih krčev, ko sem jih imela, so me zelo boleli. A na srečo, so se ti »menstrualni krči« kaj kmalu prelevili v drugačne občutke, take, ki me začuda, niso boleli 🙂 Vsakič, ko sem dobila popadek, sem si vizualizirala kako se odpiram, v mislih sem si govorila, da telo ve kaj dela, da sem sproščena, da popadki pomagajo otroku priti na svet. Tako je trajalo par ur predihavanja popadkov, ko sem delala kar mi je pasalo: spala, sedela, ležala, hodila… Ves ta čas pa sem bila tudi na vezi s Simone, ki me je bodrila in mi zagotavljala, da je vse to normalno, da naj se prepustim in poslušam telo: če mi paše spat, naj spim, če mi paše hodit, naj hodim. To je trajalo kar nekaj ur in ko je Simone ocenila, da sem v porodnem procesu že zelo daleč, mi je predlagala naj grem v vročo kopel. To mi je res pomagalo, saj so bili popadki vedno bolj intenzivni, a zanimivo vseeno zelo znosni 😉 Na eni strani sem imela Simone, na drugi moža in oba sta mi zelo pomagala pri predihavanju popadkov. Zame čas ni obstajal, imela sem zaprte oči in bila sem v svojem telesu: ko je prišel popadek, sem se kar najbolj prepustila, ko popadka ni bilo, sem počivala.

V enem trenutku je Simone rekla, da gremo v porodnišnico in smo šli. Če npr. ne bi imela ob sebi doule, ne bi vedela kdaj je pravi čas, da se odpravimo v porodnišnico. In bi lahko prišli tja prehitro, kar bi mi zvišalo verjetnost za nepotrebne bolnišnične posege. Tako pa smo bili doma „do konca“. Ker vseeno je nekaj najlepšega predihati popadke v udobju doma, kot pa v porodnišnici. Ko smo prišli v porodnišnico, se je sicer moj porod malo upočasnil, a s pomočjo Simone, ki je predlagala, da se malo sprehodimo in zamenjamo položaj, je hitro prišel nazaj v svoj ritem. Sam iztis je bil dokaj hiter (pod pol ure) in kmalu sem držala v naročju svojo zdravo prvorojenko – brez prereza ali raztrganin presredka! Tu moram poudariti, da sem res poslušala telo: ko je bil popadek, sem pritisnila kot sem le lahko, ko ga ni bilo, sem čakala. Temu se reče spontano pritiskanje in sedaj vem, kako se to čuti in ga izvaja 🙂

Zanimivo je bilo to, da sem se navkljub 13 uram rojevanja (šteto od prvega popadka do iztisa otroka) počutila polna energije, pomirjeno, veselo in zmagoslavno. Moja pričakovanja glede poroda so bila izpolnjena in vse to zahvaljujoč mojim obsežnim pripravam, podpori moža in vodstvu Simone.

Oba z možem si ne predstavljava, da bi šla rodit brez pomoči doule in oba sva neizmerno hvaležna Simone, da je šla z nama na to pot. Največ nama je pomenilo to, da je bila ob naju ženska, ki je že sama rodila in ki je bila priča veliko porodom. Ženska z izkušnjami in ki točno ve, kaj sem potrebovala v določenem trenutku: morda masažo, morda menjavo položaja, ali pa morda lepo besedo za spodbudo. Bila je tudi opora možu, da je lahko on bil opora meni. Res smo bili odlična ekipa 🙂

Po porodu se naše sodelovanje ni zaključilo, saj mi je Simone pomagala pri dojenju še naslednjih 14 dni. In za to pomoč sem ji neizmerno hvaležna, ker zame je bil porod „mačji kašelj“ v primerjavi z dojenjem. 🙂 Porod ne boli, dojenje pa lahko zelo boli, sploh na začetku, ko „nimaš pojma“ in nimaš prave podpore v porodnišnici na oddelku! Ko sem prišla domov iz porodnišnice, je prišla Simone in mi pomagala pri dojenju: me naučila pravilno pristavljat, kako držati otroka, dala napotke kako skrbeti za prenapete dojke in na sploh me naučila dojiti. Po porodu smo tudi ovrednotili mojo porodno izkušnjo in oba z možem sva dobila nek zaključek tega prelepega dogodka.

Ko sem moža vprašala kaj meni sedaj o tem, ko sta nosečnost in porod za nama, da sva najela doulo Simone, je rekel: „To, da sva najela Simone, je bila najboljša naložba v najinem življenju! Jaz si sploh ne predstavljam, da bi midva šla rodit brez nje! Menim, da bi morala vsaka ženska, ki rojeva, obvezno imeti ob sebi doulo!“ in se strinjam z njim.

Drage ženske, ki boste rodile, vsem vam želim kar najlepšo izkušnjo poroda in vam polagam na srce, da si s pomočjo znanja, priprav in pravih ljudi, ki vas bodo podpirali med rojevanjem, zagotovite kar najvišjo verjetnost, da doživite čudovito porodno izkušnjo. Pa tudi, če na koncu ne gre vse po planih, vsaj veš, da si naredil vse kar je v tvoji moči, da si zagotoviš porod po svojih merilih. In to največ šteje.

Hvala Simone, da opravljaš to čudovito in zahtevno poslanstvo doule.
Sandra iz Ljubljane

Večina žensk se v današnjem času v obdobju pred zanositvijo, tekom nosečnosti, porodom in obdobju po porodu  prepušča oskrbi javnih dobičkonosnih institucij. Kljub temu pa se vedno več žensk tudi zaveda, da je nosečnost mnogo širša od medicinskih pojmov, o katerih so seznanjene v knjigah in ginekoloških ambulantah. Vedno več žensk si namreč želi povrniti čarobnost rojstvu materinstva, ki nima nič skupnega z hladno medicinsko oskrbo.

Ženska, ki si želi bolj naravne in skrbne porodne izkušnje, ki jo bo popeljala v materinstvo, si lahko pomaga na mnogo razpoložljivih načinov, predvsem pa tako, da začne z iskanjem kvalitetnih in nepristranskih informacij o naravnem porodu in možnostih, ki jih za to ima na razpolago. Tudi je pomembno, da v skladu s svojimi željami poišče porodnišnico, ki ji v njenih pričakovanjih pride najbolj blizu. Pomembno pa je vsekakor tudi podporno osebje, na katerega se v vsakem trenutku lahko obrne za informacijo in podporo ali tudi, ko je v dvomih glede svoje odločitve. Med podporno osebje spadaj tiste osebe, ki niso čustveno vpletene, a so na njeni strani, strokovno dovolj podkovane in so ji na razpolago. Taka oseba je npr. doula, potem naravnim porodom naklonjena babica in ginekolog, terapevt, ki izvaja sprostitvene masaže, telovadbo za nosečnice in podobno. Na tem mestu bom opisala zgolj eno od teh vlog, vendar bistveno pri porodu bodisi v porodnišnici ali pa doma: to je porodna doula.

Vendar pa za razlikovanje naj najprej napišem nekaj vrstic o običajnem klasičnem porodu, to je porodu po predlogi, ki ste ga deležne, če greste roditi v eno od slovenskih porodnišnic, ki naravnim zakonitostim ustroja ženskega telesa niso naklonjene.

Porod po predlogi

Če svojega poroda ne načrtujete, kar pomeni, da boste sprejeli porodni načrt, za katerega osebje v porodnišnici meni, da je za vas najboljše, so vaše možnosti, da se zgodi sledeče, res velike:

• Ko boste prispeli v porodnišnico, vas bodo v sprejemni pisarni sprejele medicinske sestre ter pospremile v porodno sobo. Tam se boste morale uleči na porodno posteljo, kjer vam bodo namestili statični ctg, kanilo za vsak primer ter prepovedali vnos hrane in celo pijače (ponekod dovolijo le kakšen požirek vode ali nesladkanega čaja sem in tja ali pa palčko, namočeno v tekočino, s katero si ovlažite ustnice).
• Glede na dovzetnost porodnišničnega osebja za naravne porode, vam bodo morda dovolili hojo po sobi ali premikanje v položaj, ki bo spodbujal otroka, da bo poiskal optimalen položaj za rojstvo in bo porod hitreje napredoval … ali pa vam bodo svetovali, da preprosto ležite na hrbtu. Položaj, ki je za večino najmanj učinkovit, kar zadeva napredovanje poroda in tudi najbolj boleč.
• Ko bodo popadki postali močnejši in bo porodna bolečina intenzivnejša, se bo na vratih vaše porodne sobe pojavilo osebje (tujci, ki jih ne poznate), ki vam bo svetovalo uporabo analgetikov.
• Redno vas bodo pregledovali babice, specializanti, zdravnik – tudi vaginalno – ter ugotavljali odprtost materničnega vratu. Ko bodo ugotovili, da ste do konca odprti (10 cm), boste rodili v prisotnosti babice in zdravnika, če ne bo imel nujnejšega primera na oddelku. To osebje bo ostalo z vami do iztisa otroka in placente.
• Ko se porodita otrok in placenta, vam otroka odnesejo, opravijo potrebne meritve, obrišejo in oblečejo ter zavitega prinesejo nazaj.

Zgoraj našteto temelji na predpostavki, da niste bili deležni umetnih popadkov za pospeševanje poroda. Povsem običajno je, da porod traja do 24 ur (celoten porod, od samega začetka), sploh za prvorodke, nekatere porodnišnice pa imajo sistem, da po 12. urah avtomatično namestijo umetne popadke, če po njihovih časovnih merilih porod ne napreduje dovolj hitro. Zgoraj našteto tudi temelji na predpostavki, da se med porodom ni pripetilo nič takega, kar bi zdravnika vodilo k temu, da opravi carski rez.

Tako se vprašamo, kje na poti smo pozabili na ljubezen in spoštovanje v času poroda? Kje na poti smo pozabili na ljubezen in spoštovanje in sočutje v času poroda in do novorojenega otroka? Če samo pomislimo na otroka: mar ne bi prve trenutke svojega novega življenjskega okolja raje preživel na golih materinih prsih, katere vonj in srčni utrip pozna? Kje je tukaj skrb, lepota rojstva in spet ljubezen?

Kako je mogoče, da je najbolj sveta stvar na svetu, ki je rojstvo novega otroka, postala tako hladna in odbijajoča?

Menim, da je očitno, kako velika je potreba nosečnice po osebi, ki se v času njenega poroda zanjo zavzame, jo spodbuja, zagovarja, pomaga na ljubeč in sočuten način. Oseba, ki jo pozna iz časa nosečnosti, zaupna in znana oseba. Oseba, ki bo ob njej, ko pride veliki trenutek rojstva. Nekdo, ki ni mama, sestra, tašča ali prijateljica, tiste osebe imajo v življenju mamice drugo vlogo.

Velika je namreč razlika med čustvenim partnerjem na porodu nosečnice in porodni spremljevalki. Čustveni partner občuti nemoč, strah in tudi frustracijo, ker situaciji morda ni kos. Porodna spremljevalka pa je strokovna oseba, ki je stabilna, se poroda ne boji in je nosečnici v nepretrgano poro. Nenazadnje je v oporo tudi partnerju, saj je le-ta razbremenjen skrbi, kako naj pomaga, če nima znanja.

Porod s podporo doule

Zato, če boste rodile v porodnišnici, je spremstvo porodne doule izjemno koristno. Doula je v splošnem oseba, ki nudi porodno oporo, nekdo z znanjem in izkušnjami in pravo mero sočutja, da ženski pomaga tako fizično kot psihično k pozitivni porodni izkušnji. Vedno pa je tudi osebna raven odnosa in dogovora med njo in doulo, kakšno pomoč naj doula nudi.

Kljub temu pa lahko strnemo vlogo doule v naslednje:

Dobro razume globoko potrebo po fizični in čustveni podpori nosečnice na porodu.

Očetje običajno niso idealne doule. Partnerkam med porodom lahko nudijo čudovito oporo, pomoč in ljubezen, vendar je to tudi njihova porodna izkušnja. Ker je močno čustveno vpleten in ker nima izkušenj v nudenju porodne opore (tudi, če že ima dva ali tri porode svojih otrok za seboj), je zanj zelo dobro, da lahko partnerko in sebe »samo« čustveno podpira s fizičnim stikom in spodbudo – ne pa, da mora namesto porodnišničnega osebja skrbeti še za celostno porodno podporo. Iz podobnih razlogov ne morejo biti v vlogi doule sorodniki in prijatelji.

Doula dela za porodnico. Nosečnica jo najame in plača, da jo podpira v njenih željah med porodom, da je vmesni člen med njo in osebjem ter podpira njene želje med samim porodom. Idealno je, če ima doula uvid v materine želje in potrebe na porodu ter se intuitivno nanje odziva.

Nosečnici pomaga pri razumevanju in ustvarjanju porodnega procesa.

Če nosečnica načrtuje porod v porodnišnici na čim bolj naraven način in s čim manj intervencijami, mora biti dobro seznanjena s postopki porodnega procesa, na katere lahko vpliva, jih spodbuja ali zavrne. Izkušena doula je dobro informirana o postopkih lokalnih porodnišnic in ji pri načrtovanju poroda lahko pomaga.

Veliko žensk si želi naravnega poroda, vendar si ne predstavljajo, kakšnim postopkom bodo podvržene, ko enkrat prispejo v porodnišnico – to je tudi eden izmed glavnih razlogov, zakaj se toliko porodov konča drugače, kot so si jih žene zamislile. Doula sicer ne more zagotoviti, da se bo porod končal točno tako kot si ga je zamislila nosečnica, lahko pa jo dobro informira, da je seznanjena z vsem, kar jo čaka za vrati porodnišnice.

Porodni načrt je pisni dokument, na katerem so izražene materine želje v zvezi s porodom in bi ga porodnišnično osebje moralo upoštevati. Žal temu vedno ni tako, lahko pa se doula v tem primeru sklicuje nanj oz. vam že doma, še pred pričetkom poroda, pomaga napisati  kratek in jasen porodni načrt.

Nosečnici pomaga pri uresničitvi porodnega načrta tako, da ji je v oporo in zanjo posreduje pri osebju ali po potrebi tudi pri družinskih članih.

Glede obporodnih postopkov se porodnišnice med seboj zelo razlikujejo –  v nekaterih je ctg stalno nameščen, v nekaterih dovolijo minimalno gibanje, v nekaterih nista dovoljeni hrana in pijača, prakse so različne. Porodna doula poskrbi, da je nosečnica v naprej seznanjena s tem, da se pripravi na to, kaj bo sprejela in kaj ne bo. Če iz kakršnegakoli razloga v porodni sobi ne želi videti določene babice ali družinskega člana, bo doula poskrbela, da se njeni želji ugodi. Če je nosečnici hladno ali bi potrebovala dodatno blazino, jo bo doula priskrbela. Če se ji bo zdelo, da bo zagotovo »umrla«, jo bo doula pomirila, in če bo spoznala, da bo vendarle potrebovala analgetik, bo doula posredovala pri osebju, še prej pa bo ženo spodbujala in opogumljala, ki bo morda na ta način premagala potrebo po protibolečinskih sredstvih.

Na ta način vas bo pripeljala do cilja, to je do porodne izkušnje kot ste si jo zamislili, čeprav bi nekje na poti že sami morda obupali.