Ko spremljam nosečnice na porodu, se od njih marsikaj naučim. Npr. to, da ni tako pomembno, kaj rečem jaz oz. nekdo, ki je poleg nje, ampak je še bolj pomembno, kaj si ona sama dopoveduje. Zato je pred porodom zelo pomembna tudi psihična priprava na porod in ne samo fizična. Njena glava, kot rečemo v porodnem žargonu, je lahko prepričana v uspešen porod, lahko pa jo nasprotno prepriča, da je žrtev poroda. In to je bistvena razlika, ki določa ali se žena na porodu dobro spopada z napori ali pa trpi. Če zmoremo vsi skupaj ženi pomagati k samozavesti, da verjame v zmožnosti svojega telesa in skupno delo, ki ga bosta z otrokom opravila, je dobro spopadanje s porodnimi napori verjetnejše.
To lahko pojasnimo tudi s hormoni. Dokler nas je strah, dokler se ne počutimo varne, se izloča precejšnja količina adrenalina in kortizola, ki sta direktna nasprotnika hormona oksitocina, ki je zadolžen za ustvarjanje popadkov. Torej, brez oksitocina ni popadkov, brez popadkov ni poroda. Jasno je torej, da moramo iz svoje neposredne okolice in iz svoje glave izločiti vse tiste dejavnike, ki nas na kakršenkoli način ogrožajo, da se sproži izločanje oksitocina in se porod lahko (ponovno) začne.
Varnost je ključni element vsakega poroda. In večji del te varnosti je v glavi nosečnice. Ne-varnost pa se lahko pokaže v obliki čustev kot so nejevera v naše telo, sram, razočaranje, občutek nevrednosti in še marsikaj.
Negativni samogovori
Negativna čustva lahko pripeljejo do negativnih samogovorov, ki v porodnem procesu lahko postanejo sovražnik št. ena. Ženske se pogosto sploh ne zavedamo, kako povsem same ustvarjamo celo paleto teh nekonstruktivnih čustev. Misli in besede pa lahko močno spodkopavajo našo zmožnost rojevanja. Če in dokler žena lepo napreduje v porodu, pa se ji kar naenkrat v glavo vsilijo negativne misli, le-te sprožijo negativna čustva, ki neposredno vplivajo na sprožanje adrenalina, za katerega smo že ugotovili, da je čisti nasprotnik zelo občutljivega oksitocina.
Rezultat narobe obrnjenega razmerja v izločanju hormonov je lahko zaustavitev poroda. Vsak negativni čustveni odziv lahko spodbudi izločanje hormonov, ki so zadolženi za beg iz situacije (kot poznamo že iz psihologije, da možgani v nevarnosti odreagirajo na način, da »zbežijo« ali pa se »borijo«) in tako ustavljajo porod do te mere, da se lahko tudi popolnoma ustavi. Tak negativni krog lahko privede do diagnoze zastoj poroda, ko v porodnišnici začnejo uvajati medicinske postopke za napredovanje. Taki so npr. predrtje ovojev, umetni popadki in celo carski rez.
Kot doula seveda lahko in sem vedno pozitivna in nosečnici prigovarjam pozitivne in lepe misli. Nikakor pa ne morem misliti namesto nje. In velikokrat res pridem v situacijo, ko sem nemočna in ženi ne morem ustrezno pomagati, saj je njena glava in njen negativni samogovor toliko močnejši od nas vseh, ki smo ob njej, da prevlada in sabotira njen lastni porod.
Največja pomoč v takih trenutkih je, da/če se žena zave svojih negativnih misli in se jim preprosto odreče. Ženske bi res morale razumeti to močno povezavo med negativnim samogovorom in napredovanjem poroda. Povezava med umom in telesom, ki je prav neverjetno močna.
Zato je psihična priprava na porod s pomočjo doule, izbrane babice in/ali preko online priprave na porod ključnega pomena za lep porod.
Spominjam se ene mamice, ki je pred časom rodila doma in sem jo z izbrano porodno babico spremljala. Bila je drugorodka z zares težkim in dolgotrajnim iztisom. Povsem nepričakovano se je na koncu otroček zagozdil in nikakor ni mogel napredovati v svojem prvotnem in hitrem tempu. Mamico je zares bolelo, dolgo je trajalo, vso pravico je imela, da bi obupala in se ne bi več šla tega bolečega poroda. Ampak ni obupala. Po določenem času omahovanja in obupavanja si je na glas rekla, da je dovolj, da bo rodila, da ona to zmore in da dajmo spravit tega otroka ven. In res, borila se je kot levinja in v svoji trmi in odločenosti čez slabe pol ure porodila svojega drugega otročka. Brez poškodb, brez intervencij, brez vmešavanja, samo s pomočjo lastne odločitve in vztrajnosti je uspešno rodila in bila presrečna.
Druga mamica, ki se jo trenutno spominjam in je prav tako rodila z veliko pomočjo lastnega pozitivnega samogovora, je bila prvorodka in otroček že od samega začetka poroda ni pravilno vstopal v medenico, težko je rotiral, težko se je spuščal. Porod se je začel in ustavil in začel in ustavil, pa takole skoraj 3 tedne. Ko se je porod končno zares začel, je trajal dolgo, obdobje tranzicije je bilo hudo naporno in potem je to mamico čakal še iztis. Osebje je že omenjalo možnost carskega reza, ker je tako dolgo trajalo in kazalo, da mamica izgublja moč. A ona ni izgubila moči, temveč je vsakič, ko se jo je lotevalo omahovanje, ponovila svojo mantro, da bo zmogla, da bo rodila, da njeno telo to zmore, se povezovala s svojim otročkom, da bosta skupaj to zmogla. In sta. Mamica je rodila svojega prvega otročka, po urah in urah težkega dela, je žela osebno zmagoslavje.
Pri obeh mamicah, ki sem jih navedla, sem skoraj prepričana, da ju je rešilo pozitivno razmišljanje in vera vase. Ker velikokrat oz. prevečkrat je razlog za zastoj poroda in kasneje medicinske intervencije, ki se lahko zaključi tudi s carskim rezom, prav v nejeveri mamic v svoje lastne zmožnosti. Ker obupajo in izgubijo zaupanje v izid kot si ga želijo.
Seveda pogosto mamice ne obupavajo, se borijo do konca, pa se porod kljub temu zaključi s carskim rezom, ker je v sami fiziologiji težava. A v tem razmišljanju se posvečam tematiki silne povezave med umom in telesom, problematiki zastoja v fiziološkem smislu pa se posvetim ob drugi priložnosti.
Naloga vseh nas torej, ki smo ob ženi, ki rojeva je, da smo ji v spodbudo, da jo opogumljamo in preženemo njene strahove. In, da pomagamo karseda, da se strahovi v njeni glavi ne povečajo ali celo novi ustvarijo.
Naloga vsake žene na porodu pa je, da se trudi ob sebi zbrati ljudi, ki ji bodo v oporo, na katere lahko računa in jim zaupa, da se bo v ključnih trenutkih lahko nanje oprla do te mere, da bo črpala moč iz njih in pogum, ko ga bo njej začelo primanjkovati.
Povezava med umom in telesom je nevidna, ne moremo je prijeti, ne moremo je vonjati, je neotipljiva. A vendar je močna in še kako resnična. Naš um ima moč sprožiti porod, nadaljevati porod in ustaviti porod. Um in telo delata skupaj z roko v roki. Na negativen in na pozitiven način. Zadnji je naš cilj.
Delno priredila po članku The Mind and Body Connection in Birth, International Doula, Vol.21, Issue 2/2013
Simone Kindermann, univ.dipl.polit.; CBI porodna in poporodna doula, inštruktorica priprave na porod; Spinning Babies inštruktorica priprave na porod; IAIM inštruktorica za masažo dojenčkov
