To lahko pojasnimo tudi s hormoni. Dokler nas je strah, dokler se ne počutimo varne, se izloča precejšnja količina adrenalina in kortizola, ki sta direktna nasprotnika hormona oksitocina, ki je zadolžen za ustvarjanje popadkov. Torej, brez oksitocina ni popadkov, brez popadkov ni poroda. Jasno je torej, da moramo iz svoje neposredne okolice in iz svoje glave izločiti vse tiste dejavnike, ki nas na kakršenkoli način ogrožajo, da se sproži izločanje oksitocina in se porod lahko (ponovno) začne.

Varnost je ključni element vsakega poroda. In večji del te varnosti je v glavi nosečnice. Ne-varnost pa se lahko pokaže v obliki čustev kot so nejevera v naše telo, sram, razočaranje, občutek nevrednosti in še marsikaj.

Negativni samogovori

Negativna čustva lahko pripeljejo do negativnih samogovorov, ki v porodnem procesu lahko postanejo sovražnik št. ena. Ženske se pogosto sploh ne zavedamo, kako povsem same ustvarjamo celo paleto teh nekonstruktivnih čustev. Misli in besede pa lahko močno spodkopavajo našo zmožnost rojevanja. Če in dokler žena lepo napreduje v porodu, pa se ji kar naenkrat v glavo vsilijo negativne misli, le-te sprožijo negativna čustva, ki neposredno vplivajo na sprožanje adrenalina, za katerega smo že ugotovili, da je čisti nasprotnik zelo občutljivega oksitocina.

Rezultat narobe obrnjenega razmerja v izločanju hormonov je lahko zaustavitev poroda. Vsak negativni čustveni odziv lahko spodbudi izločanje hormonov, ki so zadolženi za beg iz situacije (kot poznamo že iz psihologije, da možgani v nevarnosti odreagirajo na način, da »zbežijo« ali pa se »borijo«) in tako ustavljajo porod do te mere, da se lahko tudi popolnoma ustavi. Tak negativni krog lahko privede do diagnoze zastoj poroda, ko v porodnišnici začnejo uvajati medicinske postopke za napredovanje. Taki so npr. predrtje ovojev, umetni popadki in celo carski rez.

Kot doula seveda lahko in sem vedno pozitivna in nosečnici prigovarjam pozitivne in lepe misli. Nikakor pa ne morem misliti namesto nje. In velikokrat res pridem v situacijo, ko sem nemočna in ženi ne morem ustrezno pomagati, saj je njena glava in njen negativni samogovor toliko močnejši od nas vseh, ki smo ob njej, da prevlada in sabotira njen lastni porod.

Največja pomoč v takih trenutkih je, da/če se žena zave svojih negativnih misli in se jim preprosto odreče. Ženske bi res morale razumeti to močno povezavo med negativnim samogovorom in napredovanjem poroda. Povezava med umom in telesom, ki je prav neverjetno močna.

Zato je psihična priprava na porod s pomočjo doule, izbrane babice in/ali preko online priprave na porod ključnega pomena za lep porod.

Spominjam se ene mamice, ki je pred časom rodila doma in sem jo z izbrano porodno babico spremljala. Bila je drugorodka z zares težkim in dolgotrajnim iztisom. Povsem nepričakovano se je na koncu otroček zagozdil in nikakor ni mogel napredovati v svojem prvotnem in hitrem tempu. Mamico je zares bolelo, dolgo je trajalo, vso pravico je imela, da bi obupala in se ne bi več šla tega bolečega poroda. Ampak ni obupala. Po določenem času omahovanja in obupavanja si je na glas rekla, da je dovolj, da bo rodila, da ona to zmore in da dajmo spravit tega otroka ven. In res, borila se je kot levinja in v svoji trmi in odločenosti čez slabe pol ure porodila svojega drugega otročka. Brez poškodb, brez intervencij, brez vmešavanja, samo s pomočjo lastne odločitve in vztrajnosti je uspešno rodila in bila presrečna.

Druga mamica, ki se jo trenutno spominjam in je prav tako rodila z veliko pomočjo lastnega pozitivnega samogovora, je bila prvorodka in otroček že od samega začetka poroda ni pravilno vstopal v medenico, težko je rotiral, težko se je spuščal. Porod se je začel in ustavil in začel in ustavil, pa takole skoraj 3 tedne. Ko se je porod končno zares začel, je trajal dolgo, obdobje tranzicije je bilo hudo naporno in potem je to mamico čakal še iztis. Osebje je že omenjalo možnost carskega reza, ker je tako dolgo trajalo in kazalo, da mamica izgublja moč. A ona ni izgubila moči, temveč je vsakič, ko se jo je lotevalo omahovanje, ponovila svojo mantro, da bo zmogla, da bo rodila, da njeno telo to zmore, se povezovala s svojim otročkom, da bosta skupaj to zmogla. In sta. Mamica je rodila svojega prvega otročka, po urah in urah težkega dela, je žela osebno zmagoslavje.

Pri obeh mamicah, ki sem jih navedla, sem skoraj prepričana, da ju je rešilo pozitivno razmišljanje in vera vase. Ker velikokrat oz. prevečkrat je razlog za zastoj poroda in kasneje medicinske intervencije, ki se lahko zaključi tudi s carskim rezom, prav v nejeveri mamic v svoje lastne zmožnosti. Ker obupajo in izgubijo zaupanje v izid kot si ga želijo.

Seveda pogosto mamice ne obupavajo, se borijo do konca, pa se porod kljub temu zaključi s carskim rezom, ker je v sami fiziologiji težava. A v tem razmišljanju se posvečam tematiki silne povezave med umom in telesom, problematiki zastoja v fiziološkem smislu pa se posvetim ob drugi priložnosti.

Naloga vseh nas torej, ki smo ob ženi, ki rojeva je, da smo ji v spodbudo, da jo opogumljamo in preženemo njene strahove. In, da pomagamo karseda, da se strahovi v njeni glavi ne povečajo ali celo novi ustvarijo.

Naloga vsake žene na porodu pa je, da se trudi ob sebi zbrati ljudi, ki ji bodo v oporo, na katere lahko računa in jim zaupa, da se bo v ključnih trenutkih lahko nanje oprla do te mere, da bo črpala moč iz njih in pogum, ko ga bo njej začelo primanjkovati.

Povezava med umom in telesom je nevidna, ne moremo je prijeti, ne moremo je vonjati, je neotipljiva. A vendar je močna in še kako resnična. Naš um ima moč sprožiti porod, nadaljevati porod in ustaviti porod. Um in telo delata skupaj z roko v roki. Na negativen in na pozitiven način. Zadnji je naš cilj.

Delno priredila po članku The Mind and Body Connection in Birth, International Doula, Vol.21, Issue 2/2013

Simone Kindermann, univ.dipl.polit.; CBI porodna in poporodna doula, inštruktorica priprave na porod; Spinning Babies inštruktorica priprave na porod; IAIM inštruktorica za masažo dojenčkov

Babice in drugi strokovnjaki, ki podpiramo nemoten porod, se trudimo in borimo, prav tako pa desetletja že nudimo celostno podporo porodnicam. Gre za podporo ženskam, ki so spoštovane v njihovi unikatnosti, poznavanju njihovega načina življenja, verovanja, kulture, zmožnosti. Vendar pa ti podporniki oz. mi, pri svoji skrbi za podporo materinih osebnih potreb pogosto bijemo boje z nadrejenimi in smo deležni raznih strokovnih sramotenj, https://midwiferytoday.com/mt-articles/equality-for-midwives/, ko zagovarjamo pravice žensk po svobodni izbiri porodnega okolja in podpornega osebja.

Okorel bolnišnični časovni okvir, ki določa napredovanje poroda, posega v naravni ritem, ki sam določa napredovanje glede na zmožnosti mame in otroka, nikakor pa poroda ne zavlačuje, kar si v bolnišničnem okolju strokovnjaki pogosto narobe razlagajo.

Pa vendar obstajajo klinični, https://journals.plos.org/plosmedicine/article?id=10.1371/journal.pmed.1002492, in znanstveni dokazi, ki jasno opredeljujejo, da se porod ne sme obravnavati kot univerzalen in mehanični proces, ki ga določajo neki klinični kriteriji. Celo nove smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) jasno določajo, da se mora strokovni pristop k skrbi in podpori porodnicam spremeniti https://www.who.int/reproductivehealth/publications/intrapartum-care-guidelines/en/.

Pred časom so prav tako v okviru Svetovne zdravstvene organizacije podali smernice, da je lep porod mnogo več kot le rojstvo zdravega otroka (Good Birth Goes Bayond a Healthy Baby) https://www.who.int/mediacentre/commentaries/2018/having-a-healthy-baby/en/

Pa vendar, kakorkoli so te smernice logične, je tak humanistični model obporodne skrbi zelo težko uvesti v prakso. Pri WHO priznavajo, da je razlog le-tega v naraščajoči medikalizaciji naravnega porodnega procesa. Porodno izrazoslovje, ki uporablja termin kot je “nenapredovanje poroda” ali pa “nemoteno merjenje plodovih srčnih utripov” postavlja zdravnike in babice na položaj skrivnostnih in vsemogočnih strokovnjakov, ki o porodnem procesu vedo največ.

Sistem jim daje moč in nadzor nad porodnicami ter jim omogoča, da posežejo v porod, ko to ni potrebno in/ali indicirano od porodnice. Nadzirajo porodno izkušnjo z izbirami, možnostmi in kliničnimi indikatorji na način, ki ne opolnomoči, niti ne navaja, da se večina porodov zgodi brez vsake intervencije.

Svoboda izbire

Raziskave kažejo, da način s katerim babice in zdravniki komunicirajo s porodnicami, le-te navaja k odločitvam, ki so v prid strokovnim odločitvam https://blogs.bmj.com/bmj/2018/02/08/humanising-birth-does-the-language-we-use-matter/. Zdi se, da način izražanja izvaja pritisk na porodnice k sprejemanju določenih odločitev, ki jih sicer ne bi: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0738399116304542. Izrazi “moramo storiti to in to” npr. porodnicam vsiljuje prepričanje, da je neka intervencija nujna, čeravno ni.

Strokovne preference pa pogosto temeljijo na prepričanju obstoja najmanjšega tveganja, ki prav tako ne podpira anatomije v porodnem procesu, kakor tudi ne podpira porodnice v njihovi svobodi odločitve. Že samo s spremembmo uporabe določenih izrazov in spremembo komunikacije s porodnico, pa bi spremenil vse to https://blogs.bmj.com/bmj/2018/02/08/humanising-birth-does-the-language-we-use-matter/. Že sam izraz ob sprejemu porodnice kot pacientke v porodnišnico in postavljanju diagnoze, je povsem napačen. Gre za žensko, ki bo rodila in ne za pacientko, ki je bolna.

To idejo s svojimi smernicami podpira tudi The National Institute for Health and Care Excellence (NICE) https://www.nice.org.uk/guidance/cg190/chapter/Recommendations#care-throughout-labour, ki babice in zdravnike spodbuja h komunikaciji, ki ustvarja porodnicam spoštljivo okolje. V takem okolju je ona tista, ki ima nadzor nad situacijo in ne osebje.

Kakorkoli pa so te smernice in vodila odlična in v pomoč, pa vendarle močno kažejo na trenutno situacijo v svetu porodništva, kjer ženske nimamo podpore v sprejemanju lastnih odločitev ne da bi ob tem na nas izvajali pritisk po sprejemanju vsaj nekih minimalnih odločitev njim v prid – to so npr. številni vaginalni pregledi med samim porodom in/ali pa rojevanje na mestih, ki naj bi bil za nas najbolj varen.

Informiran pristanek

Babice in zdravniki žal nimajo druge možnosti kot da se temeljito ozrejo v lastno komunikacijo s porodnicami. Razsiskave namreč jasno kažejo, da porodna terminologija preprečuje ženskam, da bi verjele v lastne telesne zmožnosti po porajanju brez zdravniške intervencije, in/ali sprejemale osveščene odločitve glede lastnih potreb in osebnih prednosti. Sprememba načina komunikacije bi porodnicam prav tako pomagala pri spremembi okoliščin v porodnem procesu, kadar je nenadoma intervencija potrebna in tako omogočila, da bi ženske še vedno imele pozitivno porodno izkušnjo.

Med nosečnostjo in porodom nam je ženskam v stikih s strokovnim osebjem odvzeta možnost zaupanja vase, odvzeta možnost opolnomočenja. V tem kontekstu so nove smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) zelo dobrodošle, a kljub temu moramo poskrbeti, da se bodo tudi izvajale. Stroka bi se morala zavedati, kakšno moč imajo s svojim načinom komunikacije nad ženskami med porodom in jim zagotoviti večje možnosti po informiranju o ustroju in delovanju lastnega telesa med porodom. Ženske morajo/moramo biti zmožne sprejemati prave in osveščene odločitve o sebi v porodnem procesu, kakor tudi imeti znanja o dostopnosti strokovnega znanja in podpore.

Zgoraj navedene smernice bi za marsikaterega strokovnega delavca najbrž predstavljale precejšen zalogaj, namreč drugačno gledanje na porod kot je dosedanje, ki ga vidi kot dejavnik tveganja. Pa vendar bi priporočene smernice po spoštljivejši komunikaciji in skrbi ženskam nudile potrebno podporo, ki si jo želimo in potrebujemo.

Kakšna pa je situacija v slovenskih porodnišnicah?

Med dokumenti, ki opredeljujejo vodilno porodno politiko v slovenskih porodnišnicah, obstaja delo asis. Petre Petročnik, diplomirane babice, z naslovom Porod in jo najdete na naslednji povezavi tukaj.

Dokument jasno opisuje dogajanje v porodnem procesu po dobah, kakor tudi navaja pravice žensk po informiranosti in svobodi odločitve v vsakem trenutku porodnega procesa. Delo lepo opredeljuje pomembnost odprte in spoštljive komunikacije s porodnicami, kar jim omogoča možnost informirane izbire in lepo izkušnjo poroda, ki opolnomoči. Tako je npr. navedeno, da čistilna klizma (klistir) med porodom ni potrebna, da dokazov za njeno izvedbo ni in da naj bi ženske morale imeti prave informacije o tem, da lahko klistir tudi zavrnejo (ali sprejmejo).

Navaja tudi, da ima vsaka ženska svoj porodni ritem, naloga babice in zdravnika pa je, da temu ritmu sledita in pomagata. Kaj to v praksi pomeni? Da se porod ne pospešuje ali predhodno inducira, če za to ni jasnih razlogov.

Zanimiva navedba je tudi, da naj se porod odvije kar najbolj fiziološko, zato naj se ženska med porodom svobodno giba. V praksi to pomeni, da CTG ni stalno priklopljen na porodnico, saj se je z njim praktično nemogoče premikati. Nezmožnost premikanja pa ima mnoge posledice tako za porodnico kot za otroka, saj je v ležečem položaju mnogo težje premagovati popadke, otrok ima slabše možnosti pravilnega vstavljanja v porodni kanal in s tem več možnosti nepravilnega izhoda. To pa ima spet posledice na izzid poroda, ki se z nepravilno glavično vstavo lahko konča z vakumom ali carskim rezom, možnost komplikacij se bistveno poveča. Uporaba protibolečinskih sredstev je večja, ker so popadki bolj boleči. Včasih se porod lahko tudi ustavi in je zato uvedba umetnih popadkov nujna. Skratka, ena taka smernica kot je svobodno gibanje ima neposredne posledice na izzid poroda, in je pogosto potrebno ženski na porodu gibanje svetovat in pojasnit, zakaj je pomembno. Gre za informiranost, s pomočjo katre se lahko ženska svobodno odloči, kako bo ravnala.

Delo navaja še mnogo smernic, ki so za porod silno pomembne, tudi pomembnost vnosa hrane npr., saj je dokazano, da se poraba kalorij poveča na 121 Kcal/uro. Če telo dodatnega vnosa hranil ne dobi, začne črpati iz lastnih zalog energije, kar pa vodi v izčrpanost. Praksa pa je, da se porodnicam v večini slovenskih porodnišnic hrana prepoveduje, saj naj bi v primeru carskega reza bila hrana v želodcu težava. Vendar pa je to spet pristop odvzema najmanjšega tveganja in preventive v smislu, kaj vse gre lahko narobe. Ne pa gledanje na porod kot na naravni fiziološki proces, kjer v večini primerov ne gre nič narobe, če le vanj ne posegamo na umeten način.

Svetujem, da si v kolikor ste pred porodom ali pa ne, to delo vzamete v roke in si ga preberete, saj se je nanj primerno sklicevati v porodnem procesu. Delo je potrjeno s strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje in se v veliki meri nanaša tudi na smernice WHO, ki so navedene zgoraj v blogu. Teh smernic naj bi se v postopanju z porodnicami babice in zdravniki namreč držali.

Prilagam pa še link k ostalim dobrim dokumentom, ki so bila pripravljena za strokovne delavce in so vir preverjenih in pametnih informacij v zvezi z nosečnostjo, porodom in času po njem: http://www.zdaj.net/sl/gradiva/priprava-na-porod-in-starsevstvo-nasveti-in-pogovori-o-dojencku-gradivo-za-strokovnjake/

Seveda imajo potrebo po delitvi svoje zgodbe z nekom, ki razume, vse mamice tudi tiste, ki imajo za sabo lepo porodno izkušnjo. Tudi tiste želijo ponosno deliti svoj uspeh, saj so le-te pa nemalokrat deležne komentarjev, da so imele srečo, ker so tako ustvarjene, ker je bila porodna babica prijazna, ker je bil otrok “majhen” ali že kaj, njihov trud pa je s tem razvrednoten. Vedno povem, da je lep porod lep odnos do njega in ja res so nekateri porodi lažji od drugih iz mnogo razlogov. A prav vsaka pa rodi, nobeni otrok ni le položen v naročje, vsaka se trudi po svojih najboljših zmožnostih. In lep porod je zagotovo tudi pripravljenost žene se podučiti, biti pripravljena sodelovati s svojim telesom, sprejemati odgovorne odločitve glede poroda samega in vsega, kar se okrog njega vrti. Naključij je bolj malo.

Kot sem že omenila je porod lep in opolnomoči, če imamo do njega pozitiven odnos. Če imamo odgovore na naša vprašanja, ima vsak zakaj svoj zato. S tem opolnomočenjem lažje premagamo neudobje nežnega poporodonega obdobja, razpoloženjske vzpone in padce, ki vsakemu porodu neizbežno sledijo, uspešneje dojimo, lažje premagujemo težave in otrok je bolj miren, pa tudi lažje se kasneje v življenju še odločimo za kakšnega otroka. Seveda je mnogo težje, kadar je porod težak zaradi napačne otrokove lege, je rojen z vakumom  ali carskim rezom, takrat se lahko zgodi, da je otrok precej jokav, nemiren in se težko doji. A naša osmišljenost poroda nam pomaga, da te težave lažje premagujemo.

Spodaj sem navedla 5 razlogov oziroma indikatorjev, ki neposredno povezujejo potek in doživljanje poroda otroka in mamice s poporodnim doživljanjem obeh, pa si jih poglejmo:

1. Rojstvo ima lahko za otroka dolgoročne fizične posledice: vakumski in  včasih še kleščni porod ter carski rez se običajno izvedejo takrat, ko vaginalni porod iz določenega več ali manj jasnega razloga ni možen, ko gre za očiten zastoj poroda. Eden od takih razlogov je lahko tudi napačna otrokova vstava, npr. obratna rotacija, ko je otrok z obrazom obrnjen naprej, namesto nazaj in zato pod napačnim kotom rine najprej v medenico in kasneje še v porodni kanal. Medenica je fiziološko oblikovana tako, da le pod določenim kotom dopušča vstop otrokove glavice, da gre skoznjo, in ne kar z vseh strani, torej otroček mora rotirati, da se glava pravilno zasuka in zmore vstopiti v medenico in kasneje v porodni kanal. Le nekatere medenice dopuščajo tudi vhod in rojstvo narobe zasukanega otroka, a pogosto do tega odkritja v porodnišnici ne pridemo, saj je mnogo prej  opravljen carski rez. Kot razlog takemu poteku se večinoma navede nenapredovanje poroda, kar pa lahko pomeni marsikaj in le neko natančno ovrednotenje poroda lahko ponudi odgovor na zaplet. Kaj pa v vsem tem dogajanju doživlja otrok? Ta že nekaj tednov leži v utesnjenem prostoru vaše maternice z glavo obrnjeno npr. nekam vstran, nato pa ga nekaj časa še močno in vztrajno pritiska v nek kot, pogosto s pomočjo umetnih popadkov – saj otrok ne ve, da se dogaja njegovo rojstvo – iz katerega pa sam brez pomoči njegove mamice ne more zlesti. Pomoč bi npr. bila redna menjava položajev mamice, da bi lahko spremenil lego. Ker se to pogosto ne zgodi, ga iz tega položaja izvlečejo na silo, ker se nikakor več ne počuti dobro. Porodna babica bi rekla, da je otrok v stiski, saj mu pada srčni utrip in primanjkuje kisika. Posledice takšnega poroda so za otroka lahko precej neprijetne, novorojenčki imajo lahko na tako nesrečen način zaležano glavo in vrat, da se zato težko dojijo ali pa le na eno stran težko dojijo, ker zaradi bolečin v vratu ne morejo obrniti glave v določeno smer. Včasih se otroci rodijo celo z tortikolisom (poležan in trd vrat), kar je hudo neprijetna nadloga, ki v najboljšem primeru izzveni v nekaj dneh. Vse skupaj pa se še bolj zaplete, če se spustimo na področje lobanjskih živcev. Lobanjske kosti otroka se med porodom prekrižajo in ponovno poravnajo v nekaj dneh. To je normalno, poravnava pa se zgodi tudi po zaslugi otrokovega sesanja na materinih prsih, saj premikanje čeljusti spodbudi omenjeno poravnavo. Vendarle pa se včasih to ne zgodi, pogosto je pritisk lobanjskih kosti tako velik, da mora otrok mnogo več sesati, da tlak pade in pogosto je stisnjen deseti lobanjski živec ali vagusni živec, ki vpliva tudi na prebavni sistem ter povzroči bolečino. Vse te težave so bolj verjetne, kadar je porod dolg, je otrokova lega neustrezna ali pa se je porod konča z urgentnim carskim rezom.
2. Rojstvo ima lahko za mamo dolgoročne fizične posledice: veliko je že bilo napisanega o neposredni povezavi med porodom in poporodnim časom ženske, zato se v to točko posebej ne bom spuščala. Omenila bi le določene bolečine, ki jih pripisujemo utrujenosti, pa so v resnici posledica napačno vodenega poroda, obporodnih posegov ter napačnega pristavljanja otroka ob dojenju. Včasih lahko po porodu trtična kost zelo boli: to je pogosto takrat, ko se je ob iztisu otroka na hrbtu, na fundus maternic obesila babica ali dve z opravičilom, da pomaga iztisniti otroka, da bo lažje in hitreje in manj nevarno za otroka. Vse od navedenega ne drži, saj je ravno pritisk na fundus maternice zelo, zelo nevaren in lahko povzroči hude posledice, med katerimi je tudi smrt zaradi izkrvavitve. Tudi zlom trtice ni redek pojav. Vsemu temu bi se lahko izognili le s primernejšim položajem za iztis, še prej pa s primernejšim vodenjem poroda brez pospeševanja in hitenja, z menjavo položajev mamice, z dopuščanjem časa otroku, da se pravilno namesti. Položaj na hrbtu bi bil primeren v primeru uporabe vakuma ali klešč. Včasih so spolni odnosi po porodu boleči, ker je bila epiziotomijska rana grdo zašita ali pa je psihološka travma po porodu tako huda, da so bolečine ob spolnih odnosih zgolj iluzorne, a še kako resnične v glavi teh mamic. Epiziotomija je prav tako poseg, ki večinoma ni potreben, razen kadar gre za vakum ali kleščni porod. Boleča hrbtenica po porodu pa je pogosto posledica napačnega pristavljanja otroka ob dojenju. Hrbtenica mora biti dobro podprta, prav tako naj otrok prvi mesec ali dva leži na blazini, da preprečimo sklonjen položaj in še nekaj drugih podrobnosti pravilnega pristavljanja, ki jih najdemo v vseh dobrih priročnikih za dojenje. Vse navedene težave (in druge) vplivajo ne le na doživljanje poroda in sprejemanje otroka, temveč tudi na doživljanje poporodnega obdobja. Fizične bolečine hitro preskočijo tudi na področje čustvenih težav, vse skupaj pa ima za mamico lahko dolgoročne posledice.
3. Rojstvo ima lahko za otroka dolgoročne psihološke posledice: celo pri lepih porodih, ki veljajo za naravne, naletimo na pogosto spregledane posledice npr. vnosa sintetičnega sintocinina (oksitocina ali pitocina, po domače umetnih popadkov). Tu ne morem mimo Michel Odent-a, ki pravi, da je krvni obtok matere proti otroku preko placente hitrejši kot obratno. In s krvjo potuje preko placente tudi vse ostalo, kar materi v krvni obtok vbrizgamo, npr. sintetični oksitocin, ki najverjetneje zmoti naravni hormonski sistem otroka, predvsem ruši receptorje za dojemanje naravnega oksitocina. To pa ima lahko velikanske negativne posledice na otrokov nevro-psihološki razvoj. Zakaj? Naravni oksitocin je ljubezenski hormon, ki ga sproščamo in čutimo ob izkazovanju in prejemanju pozornosti, ljubečih odnosov, celo prijetnem obedu, dotiku, masaži, spolnosti, tudi dojenju in na porodu. Z njegovo pomočjo premagujemo napetost, stres, tesnobo. Ob vnosu sintetičnega oksitocina na porodu pa lahko uničimo otrokove receptorje za zaznavanje naravnega oksitocina, kar Odent povezuje tudi z naraščajočim odstotkom avtizma, tesnobe, stresa, depresij in odtujenosti. Kasneje tudi z odvisnostjo od drog in alkohola. Porod je za otroka pogosto travmatična izkušnja, pa ne bi smela biti. Tudi prve minute po porodu so lahko ekstremno travmatične zanj, saj po prijetni 9 mesečni kopeli v plodovnici, ki je bila topla in nežna, pride v svet, kjer je nenormalno svetlo, primejo ga neke reči, ki jim mi pravimo roke, ga obrišejo z grobo krpo in zbrišejo z njega vse, kar mu je domače in poznano ter mu prinaša varnost in mir. Dokazano je, da dojenčki, katere se po porodu ne briše, jokajo manj. Zakaj že?
4. Rojstvo ima lahko za mamo dolgoročne psihološke posledice: krvno-možganska pregrada preprečuje sintetičnemu oksitocinu vstop v možgane. Ta informacija ne deluje škodljiva, če nam na porodu rečejo, da potrebujemo malo “dodatka” za pospešitev poroda ali pa injekcijo za lažje izluščenje placente in preprečevanje poporodne krvavitve. (Vsi ti dodatki temeljijo na sintetičnem oksitocinu.) Vendar pa imajo ti postopki neposreden vpliv na primanjkljaj naravnega oksitocina, ki se pretaka v materinih možganih, kar pomeni, da ti t.i. varni dodatki katastrofalno vplivajo na zmožnost povezovanja med mamo in otrokom, uspešnostjo dojenja, saj materine možgane prikrajšajo za velik odmerek naravnega hormona oksitocina, ki ga nujno potrebuje za vzpostavljanje ljubeče navezanosti na otroka. Veliko je mamic, ki kar nekaj časa po porodu jamrajo, da ne čutijo navezanosti na otroka, navala ljubezni in velike sreče. Ali pa ne ločijo joka svojega otroka od drugih. To se ne bi smelo dogajati, saj mamicam povzroči veliko krivih občutij, posledično pa tudi stresa, da niso dovolj ljubeče in skrbne.
5. Rojstvo ima lahko za očeta dolgoročne psihološke posledice: očetje so pogosto tisti člen poroda, ki je povsem zanemarjen. Kot doula trdno verjamem, da je samo 50% podpore, ki jo nudim na porodu, podarjen mami, ostalih 50% pa njenemu partnerju. Zanimivo je, da so na začetku, ob sklenitvi dogovora o moji prisotnosti na porodu, partnerji precej indiferentni in mame zelo zainteresirane, medtem ko se po porodu to razmerje kar enakovredno porazdeli med oba. Ob prisotnosti doule na porodu je partner dosti bolj vpleten v porod kot sicer in zmožen ženi nuditi več opore, saj se ravno zaradi prisotnosti doule, tudi on počuti varnejšega. To velja za lepe porode, kadar pa je porod travmatičen in je poslan iz porodne sobe sam z vsemi svojimi frustracijami, ki mu jih nihče ne pojasni, ko nima nikogar vprašat, kaj bo in kako bo, pa je situacija zanj naravnost nevzdržna. Če je takrat ob njegovi strani doula, ki pojasni, ki odgovori, ki mu poda otroka v skin-to-skin handling in pokaže, kako se to dela, mu bistveno olajša situacijo. Nikakor ni zanemarljivo, kakšen vstop v očetovstvo doživi partner. Zdaj je dokazano, da tudi moški doživljajo poporodno depresijo, pogosto kot posledico svojih strahov, zatrtih frustracij in nerealnih pričakovanj.

Ko delam s parom, skušam na te procese kar najbolj opozoriti in par informirati. To je moja dolžnost, njuna pa je, kako se bosta odločila, glede na informacije, ki jih dobita in glede na pričakovanja in želje, ki jih gojita. Žal velikokrat naletim na gluha ušesa, saj ne verjamejo povsem, najverjetneje tudi zato, ker so ti hormonski procesi nevidni. Verjamejo pa kasneje, ko se začnejo neprijetni čustveni odzivi tako na strani mamice kot otroka. Potem pa še partner pogosto doda svoj komentar in mera je polna. Kaj naredim v vseh teh primerih? Poslušam, največkrat le poslušam in pomaga. Saj sem največkrat prva, ki te stvari slišim, ker so ti pari, te mame polni krivde in sramu, mislijo namreč, da so v teh občutjih osamljeni in čudni. Vendar je žal v realnosti tega veliko.

Naj zaključim kot sem začela, lep odnos do poroda ni naključje, v njem je veliko osveščenosti, odgovornosti in pravih odločitev o porodnem procesu tiste žene. In tak trud prinese rezultat. Če pa se porod konča drugače kot je bilo načrtovano, je potrebno ovrednotenje, saj vprašanja terjajo odgovore. Razumevanje kasneje prinese olajšanje, da so tudi te mame naredile vse, kar so mogle. In potem šele se začne poporodno obdobje v pravem pomenu besede.

Prevedla, priredila in povzela Simone Kindermann, CBI porodna in poporodna doula, IAIM masažna inštruktorica za dojenčke Viri:http://pathwaystofamilywellness.org/Parenting/five-reasons-your-birth-can-affect-your-baby-and-your-parenting.html

Mothering the Mother, Marshall H. Klaus, M.D; John H. Kennel M.D.; Phyllis H. Klaus, M.D., C.S.W; Addison-Wesley Publishing Company, Nov. 1995

Primal Health, Michel Odent, Clairview 2002

Ob misli na porod pogosto misel zbeži tudi k velikosti našega še nerojenega otročka. Družbena podoba o velikih dojenčkih pri tem ni dosti spodbudna. Misel na porod že v osnovi enačimo z bolečino, misel na porod velikega otročka pa na komplikacije in možen carski rez.

Pa vendar, ali je velikost otroka res podatek za skrb, kako se bo porod odvijal?

Zagotovo je pomembno, da imamo razjasnjene osnovne pojme o tem, kaj sploh pomeni velik dojenček.

Termin makrosomia dobesedno pomeni veliko telo, v medicini pa je termin, ki označuje velikega dojenčka. Nekateri velikega dojenčka označujejo že, če ima 4 kg, po drugih parametrih pa, če ima 4,5 kg ali več. Povprečna velikost novorojenčka je 3,4 kg in ob tem podatku je zares poudarek na besedi povprečna. To povprečno vrednost dobimo, ko izračunamo sredino med velikimi in majhnimi novorojenčki. Povprečna porodna teža novorojenčka v Sloveniji je 3.340 gramov, večina donošenih novorojenčkov ob rojstvu pa tehta med 2.500 in 4.100 grami.

Velik dojenček ne pomeni avtomatsko težjega poroda. Pogosto pa stroka “meri in tehta” otroka pred rojstvom, kar napeljuje na misel, da sta teža in velikost izrednega pomena za porod. V resnici pa natančno izmerimo otročka lahko le po rojstvu.

Oglejmo si 5 mitov o predpostavljeni makrosomiji pred rojstvom:

1. Dojenčka lahko natančno izmerimo le po rojstvu – opazovanje rasti otročka v maternici je vsekakor dobro iz več razlogov, najprej pa, da opazujemo napredek otroka in nosečnosti. Pri merjenju velikosti otroka ni dovolj le podatek o višini fundusa oz. vrha maternice, na meritev vplivajo tudi količina plodovnice, velikost placente in položaj otroka. Uporaba UZ kot instrumenta za meritev velikosti in teže otroka je odličen v prvem trimesečju, ko več ali manj vsi otročki ustrezajo povprečnim parametrom, medtem ko pa v zadnjem trimesečju meritve že lahko odstopajo za 10 do 15%. Imejmo v mislih, da je vsaka meritev le približna ocena.
   
2. Gestacijski diabetes avtomatsko pomeni velikega dojenčka – ni res. Velik dojenček je obravnavan kot velik le glede na parametre, ki jih porodničar uporablja. V svetovnem merilu ima ena od desetih nosečnic možnost roditi otroka težjega od 4 kg. Če ima nosečnica gestacijski diabetes, obstaja 13,7%  možnosti za rojstvo otroka, ki je težji od 4 kg in 2,6 % možnosti za težjega od 4,5 kg. Ponovno imejmo v mislih, da možnost še ne pomeni dejstva. Za nosečnice, ki obolevajo za diabetesom tipa I ali II, je ta možnost večja. Kar za 23,2 % se poveča možnost za rojstvo otroka težjega od 4 kg in 6,1 % možnosti za težjega od 4,5 kg.
   
3. Visok indeks telesne mase je enak velikemu dojenčku – ni res. Visok ITM ali debelost ne pomeni avtomatsko velikega dojenčka, pomeni le tveganje. Ženske z visokim ITM pa imajo pogosteje gestacijski diabetes, zato je pri teh nosečnicah pojavnost velikega novorojenčka večja. Ženske z visokim ITM so v osnovi v rizični skupini zaradi mogočih zapletov v nosečnosti in pri porodu, večina le – teh pa rodi otroke lažje od 4 kg. Osnova za zdravo življenje in predvsem nosečnost je zdrava prehrana, gibanje in umirjen način življenja. Vsekakor nosečnost ni čas za preizkušnje različnih diet, je pa čas za spremembo življenjskega sloga. Četudi je vaš ITM visok v nosečnosti, lahko z zdravo prehrano in primernim gibanjem močno zmanjšate možnost za pojav gestacijskega diabetesa.
   
4. Velik dojenček pomeni tvegan porod – ni res. Ena najpomembnejših stvari, ki si jih velja zapomniti, ko govorimo o povprečnem dojenčku je, da je povprečen. Večina le – teh se rodi brez težav, nekateri težji porodi pa se zgodijo ne glede na velikost otroka. Veliko nosečnic skrbi možnost kefalopelvine disproporce, kar pomeni, da je otrokova glavica prevelika za njeno medenično odprtino. V resnici je ta pojav zelo redek in je povezan z prirojenimi danostmi matere. Velik dojenček ne pomeni velike glavice ali nezmožnost prehoda skozi materino medenico. Včasih nosečnice v povezavi z velikostjo otroka skrbi tudi zastoj ramen (distocija) pri porodu. V resnici je ta komplikacija zelo redka, od 0,2 do 2,1 % in ni pogojena z velikostjo dojenčka. Zastoj ramen se uspešno preprečuje že pred aktivnim porodom z gibanjem nosečnice in spreminjanjem porodnih položajev.
   
5. Velik dojenček avtomatsko pomeni elektivni carski rez – v resnici je pojavnost carskega reza pri velikih dojenčkih velika. Težava pri tem pa je, da je nemogoče pravilno izmeriti otroka pred rojstvom, zato je ta porodna politika osnovana brez zanesljivih dokazov. Ja, seveda se lahko pojavijo porodni zapleti pri porajanju velikega otroka, vendar se lahko pojavijo tudi pri carskem rezu in indukciji poroda. Dejstvo pa ostaja, da se večina velikih dojenčkov rodi vaginalno in brez težav. Ker velik dojenček NI predpostavka za težaven porod.

Se težavnost porajanja velikega dojenčka ustvarja povsem po nepotrebenem?

Obstaja zanimiva raziskava in jo najdete na slednji povezavi, https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/?term=18299867, ki je pokazala, da imajo nosečnice s predpostavko velikega dojenčka težje porode od tistih, ki so rodile velikega dojenčka brez te napovedi. Rezultat namiguje na to, da s tovrstnimi napovedmi ustvarjamo nepotrebne težave, kakor tudi, da študije, ki namigujejo na to, da velik novorojenček avtomatsko prestavlja težaven porod, niso primerljive z visokim deležem naravnega fiziološkega poroda velikih novorojenčkov. Izsledki te raziskave so naslednji:

• nosečnice, ki so rodile velikega dojenčka in bile o tem predhodno posvarjene, so rodile s pomočjo indukcije. Medtem pa so nosečnice, ki o tem niso bile obveščene, le v 14% rodile s pomočjo indukcije.
• komplikacije pri mamicah v prvem primeru so bile 17 odstotne, v drugem primeru pa le 4 odstotne.
• carski rez v prvi skupini mamic je bil 52 odstoten, v drugem primeru pa le 17 odstoten.

Porod večjega dojenčka za nekatere predstavlja svarilo. Če ste v rizični skupini, poskusite zmanjšati dejavnike tveganja. Imejte tudi v mislih, da je veliko dejavnikov v nosečnosti in porodu, ki jih lahko nadziramo in tudi nekaj, nad katerimi nimamo nobenega nadzora. Navajam nekaj dejavnikov, ki jih velja upoštevati, če vas skrbi, da nosite večjega otročka:

• če imate diabetes ali pa je raven krvnega sladkorja na meji, upoštevajte načela zdrave, polnovredne in dietne prehrane.
• ostanite aktivni, da lažje vzdržujete raven krvnega sladkorja v mejah normale.
• izberite porodničarja/ginekologa, ki ne uporablja standardiziranih tabel in meritev otroka. Meritve rasti otroka imajo v porodništvu in negi svoje mesto, a bi se jih moralo uporabljati za patološke primere in ne vse po vrsti.
• ohranite v mislih, da vašega otročka pred rojstvom ni mogoče natančno izmeriti.
• ko ste na porodu, ostanite v pokončni legi in se veliko gibajte.

Izberite porodnišnico, ki ima nizek odstotek carskih rezov in induciranih porodov. Elektivni porodi imajo svoje medicinske razloge, a naj bodo izjema in ne pravilo.

Zagotovo je danes najpogostejša oblika lajšanja bolečine med porodom epiduralna analgezija (v nadaljevanju EA). Kar 50 % žensk, ki danes rodijo v bolnišničnem okolju, se bo enkrat tekom poroda poslužilo EA. Zgodovina pravi, da se je prva EA med porodom uporabljala že v začetku 20. stoletja, trajalo pa je še naslednjih 70 let, da je postala izjemno popularna med porodnicami. Zgodnja uporaba EA je pogosto kot stranski učinek pokazala upad popadkov, ko pa so v 70. letih 20. stoletja odkrili sintetični oksitocin, so ga pričeli dodajati za pospešitev popadkov, kadar se je omenjeni stranski učinek pojavil. Zdi se, da obstaja veliko razlogov, zakaj je EA tako zaželena, prav zato pa je, še preden se porod začne, dobro vedeti njene hibe in prednosti.

Kako deluje epiduralna injekcija?

EA blokira bolečino v določenem delu hrbtenice tako, da blokira živčne impulze spodnjega dela hrbtenice. Med porodom skuša EA čim bolj izničiti občutek bolečine, ne pa tudi občutljivosti v spodnjem delu telesa.

Med naravnim porodom naše telo proizvaja hormon oksitocin, ki stimulira popadke. S tem, ko popadki postajajo daljši in močnejši, naše telo proizvaja več oksitocina. Če pa imamo nameščeno EA, se izločanje naravnega oksitocina zmanjša ali celo popolnoma upade. Prav tako upade izločanje oksitocina v zadnji fazi poroda, če je nameščena EA.

Kako se namesti EA?

EA namesti anestezist. Za samo namestitev se je potrebno uleči na levi bok ali pa usesti pokončno in usločiti hrbet tako, da se odpre prostor med vretenci. Na majhen predel spodnjega dela hrbtenice se vbrizga lokalni anestetik zato, da se ga omrtvi. Med nameščanjem EA je potrebno sedeti čisto mirno, da anestezist z votlo iglo prodre v subduralni prostor ob hrbtenjači. Skozi votlo iglo anestezist vstavi kateter in ko je le-ta nameščen, se igla odstrani. Kateter se prilepi na ledveni del, kar omogoča aplikacijo zdravila na več možnih načinov:

• z dodajanjem: protibolečinsko sredstvo se vbrizgava skozi kateter po potrebi; ko popusti, se ga zlahka doda.
• kontinuirana infuzija: kateter je na drugem koncu spojen s črpalkico, preko katere je protibolečinsko sredstvo mogoče dodajati nepretrgoma.
• spinalna epiduralna analgezija: pod hrbtenjačo se lahko vbrizga nizek odmerek protibolečinskega sredstva, ki ima hitro delovanje. Ta vam omogoča več svobode pri premikanju, medtem ko ležite na postelji in tudi premikanje brez pomoči. Prav tako je mogoče vstaviti kateter in dodati protibolečinsko sredstvo, ko spinalna injekcija popusti.

Količina in kombinacija sredstev se razlikuje od porodnišnice do porodnišnice in od anestezistov prav tako, vendar pa EA vedno vsebuje lokalni anestetik in narkotik ali opoid.

Ali naj se odločim za EA?

Nosečnicam se že med nosečnostjo pogosto svetuje, da naj se odločijo za EA takoj, ko prispejo v porodnišnico. Razlogov za to je kar nekaj: v slučaju kasnejše odsotnosti anestezista, v izogib bolečini in ker je sredstvo na voljo.

V mnogih primerih tudi so nosečnice prepričane, da popadkom ne bodo kos in se ob prvi bolečini tako prestrašijo, da zahtevajo EA. Nekatere nosečnice si želijo poskusiti naravno roditi, a obupajo zaradi omejenega gibanja, ki jih utrudi in uklanjanja porodni politiki omejenih porodnih položajev in časa, ki jim onemogoča sledenje vzgibom telesa. V teh in drugih primerih pa nosečnice ugotovijo, da je porodna bolečina hujša kot so si jo predstavljale in tako zaprosijo za EA.

Veliko pa je preprostih in naravnih načinov, kako se izogniti stopnjevanju porodne bolečine.

Odločitev o EA  je zelo osebna in individualna. Vedno mora biti vaša izbira in sicer taka, ki temelji na čim več pridobljenih informacijah.

Koristi EA

• če porod že dolgo časa traja in ste utrujene, vam EA omogoča počitek in čas, da si naberete novih moči za nadaljevanje poroda
• če EA deluje, je to najboljši način izničevanja bolečine
• EA vam omogoči, da boste ob otrokovem rojstvu povsem prisebne in budne
• če boste rodile s pomočjo CR, vam EA omogoči zavestno spremljanje rojstva in učinkovito protibolečinsko terapijo po CR
• olajša občutja, ker ni strahu pred bolečino
• EA omogoča vaginalni porod tistim nosečnicam, ki imajo resno zdravstveno stanje, kot npr. visok krvni tlak

Stranski učinki in tveganja

• materina vročina: pri uporabi EA prvih 2-5 ur ni porasta v telesni temperaturi, nato pa se vsako naslednjo uro dvigne za 0,07oC do 0,15oC. Pogosto se to vročino zamenja za infekcijo, kar ima lahko posledice za otroka, saj je po porodu izpostavljen nepotrebnim preiskavam in preventivnemu antibiotiku
• nenaden upad materinega krvnega tlaka, ki posledično izzove infuzijo, zdravila in kisik
• nepretrgano kontroliranje otrokovega srčnega utripa (CTG) in pogosto merjenje materinega krvnega tlaka
• ležanje v enem in istem položaju lahko upočasni porod ali ga celo ustavi, kar zahteva uporabo sintetičnega oksitocina za pojačanje popadkov. Značilno podaljša se druga porodna doba, saj zaradi neobčutljivosti porodnica težko sodeluje pri iztisu otroka.
• približno 1% žensk trpi za hudim glavobolom, ki je posledica zmanjšanja likvorja v hrbtenjači
• stranski učinki vključujejo tudi slabost, tresavico in bolečino v hrbtu
• otrok zaradi nemobilnosti matere težko poišče optimalno pot skozi porodni kanal (ne more rotirati), kar poveča možnost vakuumskga ali kleščnega poroda (do 30%: Howell, 2001), kakor tudi CR
• tveganje za raztrganje porodne poti se močno poveča, kakor tudi tveganje za poškodbe medeničnega dna po porodu (posledica težavnega iztisa, hiperstimulacije maternice z sintetičnim oksitocinom in rojevanja izključno na hrbtu)
• po porodu je gibanje še nekaj ur močno okrnjeno in je potrebna pomoč
• trajna živčna okvara na predelu vboda je sicer redka, a možna
• epiduralni hematom v hrbtenjači je prav tako redka komplikacija, a je možna
• urinska inkontinenca, disfunkcija mehurja (zaradi neobčutljivosti spodnjega dela telesa porodnica ne čuti polnega mehurja in ne more urinirati, zato ji babica vstavi urinski kateter, ki lahko povzroči omenjene težave)
• močnejša zlatenica pri otroku: protibolečinsko sredstvo, ki se porodnici vbrizga, potuje preko placente do otroka. Otrokova jetra zato pospešeno delujejo, da bi izločila narkotik / opoid v prvih dneh po porodu
• slab otrokov mišični tonus nekaj ur po porodu

(podatki po: Cochrane)

Vsa sredstva in EA se preko placente prevajajo do otroka, ki lahko med porodom in še nekaj časa po njem čuti posledice. Med porodom lahko pride do nizkega krvnega tlaka in pomanjkanje kisika, slabšega srčnega utripa, kar tudi more privesti do vakuumskega ali kleščnega poroda.

Dojenčki mamic, ki so med prejemanjem EA dobile vročino, imajo več možnosti za nizko Apgar oceno in potrebujejo pomoč, kot npr. oživljanje ter posledično sprejem na intenzivno nego. Dojenčki se težje pristavljajo/dojijo in so manj čuječi, kar vodi do težav pri zgodnjem dojenju, a gledano celostno ima vse to dolgoročne posledice na otroka.

Če se želite EA izogniti, se je dobro pozanimati o tem, kakšno je stališče vaše porodnišnice glede naravnega poroda. Dokazano je, da ženske v okoljih, kjer se spodbuja naravni porod in je porodnišnica temu naklonjena, rojevajo z bistveno manj EA in ostalih tako analgetikov, tako kot spodbujevalcev poroda.

Najboljši način, da se EA izognete, je ustvariti pogoje za nemoten porod, zaupanje v zmožnosti lastnega telesa in izogniti se indukciji poroda.

Kaj je nemoten porod?

V možganih se sprošča hormon oksitocin, poznan tudi pod imenom hormon ljubezni, ki pa je zelo občutljiv na naše čustvovanje in počutje. Oksitocin je zadolžen tako za sproščanje, za dobro počutje, za odpiranje materničnega vratu in za krčenje maternice, torej za popadke. Kadar utišamo naš kognitivni del možganov, torej ne nadziramo in ne premišljujemo, je pretok oksitocina dober in nemoten. Na ta način se ženska sprosti do mere, ko oksitocin privede do tako močnih popadkov, ki dokončno pomagajo k rojstvu otroka.

Nemoten porod torej pomeni varno in nemoteno porodno okolje, kjer so znane osebe, ki bodo ob porodu, kjer so znani vsi postopki, kjer ni neznank. Okolje, ki nam ponudi varnost, svobodno gibanje, ki ne omejuje, ampak osvobaja. V takem okolju se lahko sprostimo in dovolimo, da oksitocin prevzame nadzor nad porodom. Za idealno porodno okolje so pomembni naslednji dejavniki:

• popolna zasebnost: že občutek, da nas nekdo opazuje je lahko dovolj, da se ne sprostimo in preprečuje izločanje in pretok oksitocina, posledično porod ne napreduje
• nemoten prostor: osebe, ki so na porodu prisotne, se morajo zavedati, kakšen vpliv imajo na porodnico in biti čim manj moteči v gibanju in govorjenju
• toplota in pol-tema: oba dejavnika sta pomembna, da preprečimo izločanje adrenalina. Ob izločanju adrenalina se aktivira mehanizem fight or flight, ki aktivira naš kognitivni del možganov, da prične z razmišljanjem in analiziranjem in porod se zaradi tega lahko zavleče ali celo ustavi

Zato je zelo pomembno zavedanje, kako velikanski vpliv na porod ima naše porodno okolje, občutek varnosti in zaščite.

Moderno tehnično in medikalizirano okolje uči ženske, da mora porod biti nadzorovan, hkrati pa goji nerealna pričakovanja o tem, kaj sploh je normalno. Z izgovorom, da želijo dobro mami in otroku, posegajo v naravni proces rojevanja od tistega trenutka dalje, ko nosečnica prestopi porodnišnični prag.

Porod pa je nagonski proces, ki le redko potrebuje pomoč. A vendar pričakujemo le najhujše, najbolj boleče, celo nevarno in strah vzbujajoče dogajanje. Porod v porodnišnici ne bi smel biti travmatičen, vendar pa porodna politika izkazuje globoko nezaupanje v naravni proces poroda, kar je privedlo do tega, da se danes na porod gleda kot na zdravstveno urgentno stanje in ne kot na povsem naraven proces, za katerega je ženska že v osnovi bila ustvarjena, da ga zmore.

Na kaj najprej pomislimo, ko se spomnimo na porod? Ženska, ki se zvija v bolečinah, cela kopica sester in zdravnikov, bolniška postelja in vse luči prižgane? Besede kot so bolečina, popadki, bolnica, veliko invazivnih rok nam pridejo pogosto najprej na misel.

Nekatere ženske pa rade svoj odnos do poroda spremenijo. Nanj pričnejo gledati kot na nekaj čudovitega, nekaj, kar jih prerodi in opolnomoči. Nekaj, kar bo njihova življenja spremenilo za vekomaj in jim dalo vedeti, da so speljale največji dosežek, ki ga človeško telo sploh zmore speljati. In, je s tem kaj narobe?

Težava nastane takrat, ko zaupanje in energijo ovijemo v svoja pričakovanja, ki pa so le plod naše domišljije in nevednosti in ne realnih zmožnosti ter možnosti porodnega okolja, ki nam je na razpolago. In bolj, ko o njih premlevamo in razmišljamo brez stika z realnostjo, več možnosti obstaja, da prideta bolečina in razočaranje, če se porod ne odvije po naših pravzaprav nerealnih pričakovanjih.

Enako se zgodi z dojenjem po porodu. Glede na raziskave kar 2/3 novopečenih mamic svoje otročke želi dojiti v prvih mesecih njihovega življenja. A jih večina potem ne. Zakaj?

Je to morda povezano z nerealnim pričakovanjem, da bomo avtomatsko dojile in se odlično počutile takoj po porodu? Da se bo otroček kar znal pravilno pristavljati in sesati, da bo mleko teklo in bo vse v najlepšem redu? Da se morda v času nosečnosti intenzivno pripravljamo na porod in ne na dojenje? Da v času nosečnosti ne naredimo tudi poporodnega načrta?

Zelo pomembno je, da tako kot za porod naredimo načrt za dojenje in za obdobje po porodu. Ta načrt, ta naša pričakovanja pa je potrebno realno oceniti, da se potem resničnost odvija – vsaj približno – po naših pričakovanjih. Da ni bolečine, da ni frustracije in občutkov nemoči.

Za porod je pomembno: da se dobro čustveno pripravimo, da naredimo porodni načrt naših želja in pričakovanj, da realno ocenimo možnosti in danosti izbrane porodnišnice, kakor tudi lastne zmožnosti in danosti, da izberemo porodno spremljevalko, ki nas o porodu dobro pouči in nanj pripravi.

Za dojenje: da se v prvi vrsti zanj ODLOČIMO in ne kupujemo adaptiranega mleka za vsak slučaj, da se poučimo o osnovah dojenja, da si priskrbimo kontaktno osebo, katero bomo poklicale v primeru težav, da bomo vztrajale in ne dajale nobenih nadomestkov (flaška, čaj, duda).

Za poporodno obdobje: da si naredimo načrt želja, kako naj bi bilo po našem prihodu iz porodnišnice, kdo bo pomagal pri gospodinjskih opravilih, kdaj bodo smeli prihajati obiski, kdo bo skrbel za starejše otroke, kdo bo hodil v trgovino, kdo nam bo pomagal pri skrbi za dojenčka.

Naša pričakovanja naj bodo v stiku z realnostjo, osnovana na preverjenih informacijah in načrtovana.

Vsa opisana načrtovanja so del bližnje prihodnosti vsake novopečene mamice in so nujna zato, da ne pride do nepotrebnih razočaranj. Z samim porodom, dojenjem, prilagajanjem na novo življenje, hormonskimi turbulencami in postavljanjem svojega telesa nazaj v stare tire ima vsaka obilo dela in naj bo to dovolj. Vse ostalo se more načrtovati, da so potem tudi pričakovanja in želje kar najbolj uslišane. In za konec še to, ni pomembno, kakšna so naša pričakovanja, saj so naša. Pomembno pa je, da za njihovo uresničitev naredimo dober načrt.

Kako se sprostiti na porodu poraja nemalo ugibanj in strahu, a upam si trditi, da tudi zato, ker nosečnice niso seznanjene z zakoni sproščanja sfinktrov, na podlagi katerih se telo sprošča, se odziva. Skratka, če vemo, kako naše telo deluje, kako ga obvladamo, potem se lahko tudi sprostimo. Ker takrat poznamo ključ.

Kaj je zakon sfinktrov?

Sfinktri so skupine mišic, ki nadzirajo odpiranje in zapiranje vseh telesnih odprtin, ko mora, karkoli že, skoznje. Porod je izkušnja zapiranja in odpiranja enega izmed teh telesnih sfinktrov, našega materničnega vratu in nožnice. Imamo pa še kar nekaj drugih sfinktrov kot so usta in celotna ustna votlina s požiralnikom vred, analna odprtina in sečnica. Vsi sfinktri so med seboj neločljivo povezani. Torej, ko zategujemo čeljust, zategujemo tudi nožnico in maternični vrat. Ko zategujemo analno odprtino, zategujemo tudi nožnico in maternični vrat. Ter obratno, seveda. Ko sproščamo mišice kateregakoli sfinktra v našem telesu, sproščam hkrati še vse ostale. Za čim manj boleč porod in čim boljše napredovanje poroda, je potrebno sprostiti vse telesne sfinktre. Sfinktri delujejo po načelu diskretnosti in zasebnosti. Ko sta v naši okolici mir in tišina, ko se počutimo varne in je za nas v čustvenem smislu poskrbljeno, takrat sfinktre sprostimo in tisto, kar mora skozenj, gre skozenj. Ko smo na porodu, je to naš otroček. Najbolj banalno bi pa to lahko ponazorila z odvajanjem blata. Gotovo vse poznamo ljudi ali pa smo celo same med njimi, da na veliko potrebo ne moremo iti nikjer drugje kot doma. To je seveda psihološko pogojeno, saj se doma počutimo varne in domače in zato tudi odvajamo z lahkoto. Po drugi strani pa ne moremo iti niti na malo potrebo, če čutimo na sebi poglede ljudi ali pa smo v neprijetnem okolju, kjer se ne bi mogle sprostiti do te mere, da bi v miru opravile toaleto. Naj poudarim, da smo v tem pogledu ženske občutljivejše od moških. Po drugi strani pa, ali obstaja moški, ki bi lahko uriniral vpričo ekipe zdravstvenega osebja in pri polni razsvetljavi?

Pogoji za odpiranje telesnih sfinktrov

Izpostavila bi nekaj temeljnih pogojev za učinkovito odpiranje sfinktrov, ki so za kakovostno in hitro odpiranje materničnega vratu in posledično primerno hitro napredovanje poroda, bistveni. Najlažje se ti sfinktri odpirajo in sproščajo v intimnem in zasebnem prostoru, npr. v kopalnici s ključem ali v spalnici, kjer je zasebnost zagotovljena. Če pa govorimo o bolnišničnem okolju ali porodni sobi, pa je to soba, kjer nam je zagotovljeno toliko zasebnosti in varnosti, kolikor je le mogoče in si je želimo.

• Ti sfinktri se ne odpirajo na ukaz ali na željo, pogojeni so z našo čustveno stabilnostjo, umirjenostjo, sproščenostjo;
• Ko se omenjeni sfinktri odpirajo, se lahko nenadoma spet pričnejo zapirati, če se nosečnica prestraši, je ponižana ali ji je odvzeta samozavest. To se zgodi zaradi velike količine adrenalina v krvnem obtoku, ki ima v tem primeru negativen učinek. Včasih celo prepreči odpiranje materničnega vratu. To se pogosto zgodi, ko prispemo v porodnišnico in se porod ustavi in ne napreduje. Tako stanje lahko traja kar nekaj časa, zato nam predlagajo indukcijo poroda, za pospešitev. A se pogosto tudi takrat nič ne zgodi. Ker nismo sproščene, je pretok adrenalina najvišji in naši sfinktri so zaprti. V takih pogojih se velikokrat zgodi carski rez;
• Zmožnost sproščanja čeljusti in ust je v neposredni povezavi z odpiranjem materničnega vratu, nožnice in analne odprtine. To je še posebej pomembno pri tistih nosečnicah, ki trpijo za hemoroidi in se bojijo pritisniti na blato. Odpiranje analnega sfinktra pa je bistveno za iztis otroka. V trenutku iztisa je zagotovo silno težko sprostiti analne mišice, saj pritisk otrokove glavice na rektum zadaj in simfizo spredaj zares peče in boli, a brez te sprostitve se otroček ne more poroditi;

Kakšen je poduk ali epilog?

Čustveni del naših možganov nadzira odpiranje sfinktrov, zato razmišljanje o tem ne pomaga dosti. Potrebno se je umiriti v sebi, sprostiti in biti v okolju, kjer se počutite varne in nemotene. Porodno okolje je za uspešnost odpiranja bistvenega pomena in v to porodno okolje spadajo tudi osebe, za katere veste, da bodo z vami na porodu in v vašo oporo izključno.

Sproščanje napetosti v predelu vseh telesnih odprtin je bistveno za napredovanje poroda, lažje prenašanje popadkov in sploh spopadanje s porodnim izzivom. Svetujem dobro čustveno pripravo na porod z strokovno osebo, ki se na te čustvene procese spozna, saj se je potrebno naučiti, kako v danem trenutku sprostiti telesne odprtine. Obstajajo tehnike sproščanja, da lažje dosežemo to mišično sprostitev, katere je prav tako dobro osvojiti že v času nosečnosti.

Srečno pri treniranju notranjega umirjanja in mišičnega sproščanja!

Večina žensk se v današnjem času v obdobju pred zanositvijo, tekom nosečnosti, porodom in obdobju po porodu  prepušča oskrbi javnih dobičkonosnih institucij. Kljub temu pa se vedno več žensk tudi zaveda, da je nosečnost mnogo širša od medicinskih pojmov, o katerih so seznanjene v knjigah in ginekoloških ambulantah. Vedno več žensk si namreč želi povrniti čarobnost rojstvu materinstva, ki nima nič skupnega z hladno medicinsko oskrbo.

Ženska, ki si želi bolj naravne in skrbne porodne izkušnje, ki jo bo popeljala v materinstvo, si lahko pomaga na mnogo razpoložljivih načinov, predvsem pa tako, da začne z iskanjem kvalitetnih in nepristranskih informacij o naravnem porodu in možnostih, ki jih za to ima na razpolago. Tudi je pomembno, da v skladu s svojimi željami poišče porodnišnico, ki ji v njenih pričakovanjih pride najbolj blizu. Pomembno pa je vsekakor tudi podporno osebje, na katerega se v vsakem trenutku lahko obrne za informacijo in podporo ali tudi, ko je v dvomih glede svoje odločitve. Med podporno osebje spadaj tiste osebe, ki niso čustveno vpletene, a so na njeni strani, strokovno dovolj podkovane in so ji na razpolago. Taka oseba je npr. doula, potem naravnim porodom naklonjena babica in ginekolog, terapevt, ki izvaja sprostitvene masaže, telovadbo za nosečnice in podobno. Na tem mestu bom opisala zgolj eno od teh vlog, vendar bistveno pri porodu bodisi v porodnišnici ali pa doma: to je porodna doula.

Vendar pa za razlikovanje naj najprej napišem nekaj vrstic o običajnem klasičnem porodu, to je porodu po predlogi, ki ste ga deležne, če greste roditi v eno od slovenskih porodnišnic, ki naravnim zakonitostim ustroja ženskega telesa niso naklonjene.

Porod po predlogi

Če svojega poroda ne načrtujete, kar pomeni, da boste sprejeli porodni načrt, za katerega osebje v porodnišnici meni, da je za vas najboljše, so vaše možnosti, da se zgodi sledeče, res velike:

• Ko boste prispeli v porodnišnico, vas bodo v sprejemni pisarni sprejele medicinske sestre ter pospremile v porodno sobo. Tam se boste morale uleči na porodno posteljo, kjer vam bodo namestili statični ctg, kanilo za vsak primer ter prepovedali vnos hrane in celo pijače (ponekod dovolijo le kakšen požirek vode ali nesladkanega čaja sem in tja ali pa palčko, namočeno v tekočino, s katero si ovlažite ustnice).
• Glede na dovzetnost porodnišničnega osebja za naravne porode, vam bodo morda dovolili hojo po sobi ali premikanje v položaj, ki bo spodbujal otroka, da bo poiskal optimalen položaj za rojstvo in bo porod hitreje napredoval … ali pa vam bodo svetovali, da preprosto ležite na hrbtu. Položaj, ki je za večino najmanj učinkovit, kar zadeva napredovanje poroda in tudi najbolj boleč.
• Ko bodo popadki postali močnejši in bo porodna bolečina intenzivnejša, se bo na vratih vaše porodne sobe pojavilo osebje (tujci, ki jih ne poznate), ki vam bo svetovalo uporabo analgetikov.
• Redno vas bodo pregledovali babice, specializanti, zdravnik – tudi vaginalno – ter ugotavljali odprtost materničnega vratu. Ko bodo ugotovili, da ste do konca odprti (10 cm), boste rodili v prisotnosti babice in zdravnika, če ne bo imel nujnejšega primera na oddelku. To osebje bo ostalo z vami do iztisa otroka in placente.
• Ko se porodita otrok in placenta, vam otroka odnesejo, opravijo potrebne meritve, obrišejo in oblečejo ter zavitega prinesejo nazaj.

Zgoraj našteto temelji na predpostavki, da niste bili deležni umetnih popadkov za pospeševanje poroda. Povsem običajno je, da porod traja do 24 ur (celoten porod, od samega začetka), sploh za prvorodke, nekatere porodnišnice pa imajo sistem, da po 12. urah avtomatično namestijo umetne popadke, če po njihovih časovnih merilih porod ne napreduje dovolj hitro. Zgoraj našteto tudi temelji na predpostavki, da se med porodom ni pripetilo nič takega, kar bi zdravnika vodilo k temu, da opravi carski rez.

Tako se vprašamo, kje na poti smo pozabili na ljubezen in spoštovanje v času poroda? Kje na poti smo pozabili na ljubezen in spoštovanje in sočutje v času poroda in do novorojenega otroka? Če samo pomislimo na otroka: mar ne bi prve trenutke svojega novega življenjskega okolja raje preživel na golih materinih prsih, katere vonj in srčni utrip pozna? Kje je tukaj skrb, lepota rojstva in spet ljubezen?

Kako je mogoče, da je najbolj sveta stvar na svetu, ki je rojstvo novega otroka, postala tako hladna in odbijajoča?

Menim, da je očitno, kako velika je potreba nosečnice po osebi, ki se v času njenega poroda zanjo zavzame, jo spodbuja, zagovarja, pomaga na ljubeč in sočuten način. Oseba, ki jo pozna iz časa nosečnosti, zaupna in znana oseba. Oseba, ki bo ob njej, ko pride veliki trenutek rojstva. Nekdo, ki ni mama, sestra, tašča ali prijateljica, tiste osebe imajo v življenju mamice drugo vlogo.

Velika je namreč razlika med čustvenim partnerjem na porodu nosečnice in porodni spremljevalki. Čustveni partner občuti nemoč, strah in tudi frustracijo, ker situaciji morda ni kos. Porodna spremljevalka pa je strokovna oseba, ki je stabilna, se poroda ne boji in je nosečnici v nepretrgano poro. Nenazadnje je v oporo tudi partnerju, saj je le-ta razbremenjen skrbi, kako naj pomaga, če nima znanja.

Porod s podporo doule

Zato, če boste rodile v porodnišnici, je spremstvo porodne doule izjemno koristno. Doula je v splošnem oseba, ki nudi porodno oporo, nekdo z znanjem in izkušnjami in pravo mero sočutja, da ženski pomaga tako fizično kot psihično k pozitivni porodni izkušnji. Vedno pa je tudi osebna raven odnosa in dogovora med njo in doulo, kakšno pomoč naj doula nudi.

Kljub temu pa lahko strnemo vlogo doule v naslednje:

Dobro razume globoko potrebo po fizični in čustveni podpori nosečnice na porodu.

Očetje običajno niso idealne doule. Partnerkam med porodom lahko nudijo čudovito oporo, pomoč in ljubezen, vendar je to tudi njihova porodna izkušnja. Ker je močno čustveno vpleten in ker nima izkušenj v nudenju porodne opore (tudi, če že ima dva ali tri porode svojih otrok za seboj), je zanj zelo dobro, da lahko partnerko in sebe »samo« čustveno podpira s fizičnim stikom in spodbudo – ne pa, da mora namesto porodnišničnega osebja skrbeti še za celostno porodno podporo. Iz podobnih razlogov ne morejo biti v vlogi doule sorodniki in prijatelji.

Doula dela za porodnico. Nosečnica jo najame in plača, da jo podpira v njenih željah med porodom, da je vmesni člen med njo in osebjem ter podpira njene želje med samim porodom. Idealno je, če ima doula uvid v materine želje in potrebe na porodu ter se intuitivno nanje odziva.

Nosečnici pomaga pri razumevanju in ustvarjanju porodnega procesa.

Če nosečnica načrtuje porod v porodnišnici na čim bolj naraven način in s čim manj intervencijami, mora biti dobro seznanjena s postopki porodnega procesa, na katere lahko vpliva, jih spodbuja ali zavrne. Izkušena doula je dobro informirana o postopkih lokalnih porodnišnic in ji pri načrtovanju poroda lahko pomaga.

Veliko žensk si želi naravnega poroda, vendar si ne predstavljajo, kakšnim postopkom bodo podvržene, ko enkrat prispejo v porodnišnico – to je tudi eden izmed glavnih razlogov, zakaj se toliko porodov konča drugače, kot so si jih žene zamislile. Doula sicer ne more zagotoviti, da se bo porod končal točno tako kot si ga je zamislila nosečnica, lahko pa jo dobro informira, da je seznanjena z vsem, kar jo čaka za vrati porodnišnice.

Porodni načrt je pisni dokument, na katerem so izražene materine želje v zvezi s porodom in bi ga porodnišnično osebje moralo upoštevati. Žal temu vedno ni tako, lahko pa se doula v tem primeru sklicuje nanj oz. vam že doma, še pred pričetkom poroda, pomaga napisati  kratek in jasen porodni načrt.

Nosečnici pomaga pri uresničitvi porodnega načrta tako, da ji je v oporo in zanjo posreduje pri osebju ali po potrebi tudi pri družinskih članih.

Glede obporodnih postopkov se porodnišnice med seboj zelo razlikujejo –  v nekaterih je ctg stalno nameščen, v nekaterih dovolijo minimalno gibanje, v nekaterih nista dovoljeni hrana in pijača, prakse so različne. Porodna doula poskrbi, da je nosečnica v naprej seznanjena s tem, da se pripravi na to, kaj bo sprejela in kaj ne bo. Če iz kakršnegakoli razloga v porodni sobi ne želi videti določene babice ali družinskega člana, bo doula poskrbela, da se njeni želji ugodi. Če je nosečnici hladno ali bi potrebovala dodatno blazino, jo bo doula priskrbela. Če se ji bo zdelo, da bo zagotovo »umrla«, jo bo doula pomirila, in če bo spoznala, da bo vendarle potrebovala analgetik, bo doula posredovala pri osebju, še prej pa bo ženo spodbujala in opogumljala, ki bo morda na ta način premagala potrebo po protibolečinskih sredstvih.

Na ta način vas bo pripeljala do cilja, to je do porodne izkušnje kot ste si jo zamislili, čeprav bi nekje na poti že sami morda obupali.