(piše Simone Kindermann, Childbirth International porodna in poporodna doula)
Na kaj najprej pomislimo, ko se spomnimo na porod? Ženska, ki se zvija v bolečinah, cela kopica sester in zdravnikov, bolniška postelja in vse luči prižgane? Besede kot so bolečina, popadki, bolnica, veliko invazivnih rok nam pridejo pogosto najprej na misel.
Nekatere ženske pa rade svoj odnos do poroda spremenijo. Nanj pričnejo gledati kot na nekaj čudovitega, nekaj, kar jih prerodi in opolnomoči. Nekaj, kar bo njihova življenja spremenilo za vekomaj in jim dalo vedeti, da so speljale največji dosežek, ki ga človeško telo sploh zmore speljati. In, je s tem kaj narobe?
Težava nastane takrat, ko zaupanje in energijo ovijemo v svoja pričakovanja, ki pa so le plod naše domišljije in nevednosti in ne realnih zmožnosti ter možnosti porodnega okolja, ki nam je na razpolago. In bolj, ko o njih premlevamo in razmišljamo brez stika z realnostjo, več možnosti obstaja, da prideta bolečina in razočaranje, če se porod ne odvije po naših pravzaprav nerealnih pričakovanjih.
Enako se zgodi z dojenjem po porodu. Glede na raziskave kar 2/3 novopečenih mamic svoje otročke želi dojiti v prvih mesecih njihovega življenja. A jih večina potem ne. Zakaj?
Je to morda povezano z nerealnim pričakovanjem, da bomo avtomatsko dojile in se odlično počutile takoj po porodu? Da se bo otroček kar znal pravilno pristavljati in sesati, da bo mleko teklo in bo vse v najlepšem redu? Da se morda v času nosečnosti intenzivno pripravljamo na porod in ne na dojenje? Da v času nosečnosti ne naredimo tudi poporodnega načrta?
Zelo pomembno je, da tako kot za porod naredimo načrt za dojenje in za obdobje po porodu. Ta načrt, ta naša pričakovanja pa je potrebno realno oceniti, da se potem resničnost odvija – vsaj približno – po naših pričakovanjih. Da ni bolečine, da ni frustracije in občutkov nemoči.
Za porod je pomembno: da se dobro čustveno pripravimo, da naredimo porodni načrt naših želja in pričakovanj, da realno ocenimo možnosti in danosti izbrane porodnišnice, kakor tudi lastne zmožnosti in danosti, da izberemo porodno spremljevalko, ki nas o porodu dobro pouči in nanj pripravi.
Za dojenje: da se v prvi vrsti zanj ODLOČIMO in ne kupujemo adaptiranega mleka za vsak slučaj, da se poučimo o osnovah dojenja, da si priskrbimo kontaktno osebo, katero bomo poklicale v primeru težav, da bomo vztrajale in ne dajale nobenih nadomestkov (flaška, čaj, duda).
Za poporodno obdobje: da si naredimo načrt želja, kako naj bi bilo po našem prihodu iz porodnišnice, kdo bo pomagal pri gospodinjskih opravilih, kdaj bodo smeli prihajati obiski, kdo bo skrbel za starejše otroke, kdo bo hodil v trgovino, kdo nam bo pomagal pri skrbi za dojenčka.
Naša pričakovanja naj bodo v stiku z realnostjo, osnovana na preverjenih informacijah in načrtovana.
Vsa opisana načrtovanja so del bližnje prihodnosti vsake novopečene mamice in so nujna zato, da ne pride do nepotrebnih razočaranj. Z samim porodom, dojenjem, prilagajanjem na novo življenje, hormonskimi turbulencami in postavljanjem svojega telesa nazaj v stare tire ima vsaka obilo dela in naj bo to dovolj. Vse ostalo se more načrtovati, da so potem tudi pričakovanja in želje kar najbolj uslišane. In za konec še to, ni pomembno, kakšna so naša pričakovanja, saj so naša. Pomembno pa je, da za njihovo uresničitev naredimo dober načrt.
