Ko smo novopečeni starši, je življenje pogosto polno presenečenj in novih doživetij. Lahko je pravi izziv prepoznati, kdaj in kako pogosto npr. se želi naš novorojenček hraniti. Še dobro, da ima novorojenček kar nekaj glasovnih in gibalnih znakov, s katerimi nam svojo potrebo pokaže. Če te znake poznamo in prepoznamo pravočasno, lahko svojega novorojenčka nahranimo še oz. že takrat, ko je še miren, kar pa je zelo pomembno, saj ga je mnogo težje nahraniti, ko je od velike sile že povsem iz sebe.

Naša odzivnost na te znake pomeni, da se otrok hrani na njegovo željo, za kar pa je seveda nujno, da te znake dobro poznamo. Taka odzivnost oz. hranjenje na njegovo željo mu omogoča zdrav začetek življenja tako v fiziološkem kot v psihološkem smislu.

Ena od tipičnih zmotnih misli je, da je jokajoč otrok lačen otrok. Seveda otrok joče tudi zaradi lakote, vendar pa je to najpogosteje zadnji od znakov za lakoto, ki ga otrok pokaže. Pred jokom novorojenček izrazi še mnoge druge znake, s katerimi pokaže, da se želi hraniti.

1. Najboljši trenutek, da se odzovemo na otrokovo lakoto je, ko začne nositi rokice proti ustom. Pogosti so tudi premiki glavice in intenzivno iskanje mamine dojke. Kadarkoli novorojenček prične odpirati usteca, šobiti ustnice ali sesati lastne pesti, so to znaki, da se želi hraniti. Čeprav so ti znaki precej subtilni, je pomembno, da jih prepoznamo in se nanje odzovemo, saj s pravočasnim odzivajem na otroka bistveno prispevamo k učinkovitemu hranjenju. Le miren otrok se hrani v miru.
2. Našo hitro odzivnost pa bo otroček zahteval, ko se bo ob zgoraj naštetih znakih pričel še oglašati, brcati z rokicami in nogicami, ko bo z glavico intenzivno iskal dojko /flaško in bo postal nemiren. Vse to pomeni, da naš novorojenček postaja zelo lačen in se moramo nanj nemudoma odzvati.
3. Ko novorojenček joka, močno ihti ali celo kriči, je njegova potreba po lakoti že zares huda, saj je jok zadnji in najočitnejši znak, da je lačen. Jok terja takojšen odziv. Jokajoč dojenček se namreč močno utrudi in se posledično krajše in slabše hrani, saj se mora sprva pomiriti, nato pa pogosto od utrujenosti zaspi. Tak otrok se, če ga vsakič pustimo, da nas opozori nase z jokom, nikoli povsem ne nahrani in predvsem tudi ni umirjen, ker ga konstantno skrbi, če se bomo na njegovo potrebo in opozarjanje odzvali.

Pom tem, ko smo našega novorojenčka nahranili je pomembno tudi, da prepoznamo znake sitosti. Običajno sit novorojenček preprosto neha jesti oz. se sam odstavi z dojke/flaške. Prav tako ob tem sprosti svoje celotno telo, rame se spustijo, rokice se stegnejo in postanejo mehke, dlani se razprejo, novorojenček zaspi.

Lahko se zgodi, da sit novorojenček na dojki postane lačen, ker ga odvečna količina mleka v želodčku že tišči. Vsekakor pa je vedno koristn, da dojenčka stimuliramo in ponudimo dojko dokler ga le-ta ne zanima več.

Kaj pa, če novorojenček ne pokaže, da je lačen?

Včasih se zgodi, da pa naš novorojenček slabo pokaže, da je lačen. Ti znaki nastopijo redko in so slabo izraženi. Pogosto je to pri zelo zaspanem novorojenčku, kar lahko npr. povzroči zlatenica. Čeprav so znaki slabo izraženi, moramo novorojenčka hraniti. V takem primeru se svetuje zbujanje dojenčka na 2 uri, da se ga nahrani.

Razumevanje, kdaj in koliko hraniti našega novorojenčka terja veliko potrpljenja, pozornosti in skrbi. In poznavanje otrokovih prvih znakov lakote nam pomaga, da se odzovemo, ga nahranimo in pomirimo še preden se razdraži in v joku opozori nase.

Skrbno opazovanje otrokove komunikacije z nami in naše odzivanje mu omogočata učinkovit in zaupen začetek v življenje.

Tudi marsikateri zapis na temo naravnega rojstva prikazuje skoraj čudežno moč hormonov, ki se ob rojstvu sprostijo in poskrbijo za ta nebeška čustva, da se sprostijo in nas preplavijo. Tako naj bi pozabile, celo z lahkoto, vse prizadevanje preteklih ur, ko smo rojevale našega otročka na ta svet. Zveni seveda zelo lepo in besede babice, da v trenutku, ko prvič vidiš svojega otroka, vse dobi svoj smisel, so blagodejne in pobožajo. A, za marsikatero mamico to ni tako, se ta magični moment ne zgodi. In nič ni narobe s tem.

Strinjam se in priča sem bila velikokrat, da lep porod oz. lepa porodna izkušnja, ki je povsem subjektivno občutje in doživljanje, pripomore k hitrejši navezanosti na pravkar rojenega otroka, saj je hormonov, ki nam pri tem pomagajo bistveno več. Medtem, ko po travmatični porodni izkušnji raven stresnih hormonv ta proces navezovanja lahko močno oteži. Pa ne samo porodni proces, temveč celotna nosečnost in celo že način, kako je bil otrok spočet, vpliva na proces navezovanja med predvsem mamo in otrokom. A o tem v drugem prispevku.

Brezpogojna ljubezen do otroka – mit ali resnica?

Nosečnicam se velikokrat prodaja zgodbo o brezpogojni in neskončni sreči, ki se jim bo zgodila s prihodom otročka. In ta miselnost novopečene starše pogosto navda s frustracijo in sramom, ko ugotovijo, da jih malo jokajoče in nebogljeno dete hudo utruja in izčrpava. In, da se prava navezanost med staršema in otročkom včasih tudi precej dolgo, lahko mesece, ne razvije.

V resnici pa je tako in to sem ugotovila tudi sama, ko sem bila novopečena mamica vsakemu od mojih petih otrok, da skrbimo za otroke, ker jih imamo rade in ne obratno. Ne ljubimo jih in zato skrbimo zanje, pogosto tudi ne. Ne na začetku, ko so rojeni in ne čez leta, ko zrastejo.

“Pogosto šele skrb za otroka rodi ljubezen in ne obratno”.

Zanje skrbimo, ker jih imamo rade. Seveda so tudi mamice, ki jih hormoni zares preplavijo in to takoj po rojstvu otroka, da začutijo – hipoma – to brezpogojno in neskončno ljubezen do svojega pravkar rojenega otroka. A vendarle je dobro vedeti, da ni vedno tako in je v redu. Po nekaterih raziskavah sodeč je takih staršev približno 20%, ki se s svojim otrokom povežejo šele čez nekaj dni ali tednov, včasih celo mesecev. So pa tudi taki, ki se nikoli ne, a to so običajno težke zgodbe zlorabe in nasilja. Tudi o tem v drugem prispevku.

Je pa res pomembno vedeti, da nismo slabše mame, če takoj po porodu najprej občutimo velikansko olajšanje, da je konec, da je porod za nami, da smo žive. Ja, tudi hvaležnost, da smo žive občuti marsikatera mama. In šele potem čez čas nastopi spoznavanje z našim dojenčkom. Kdo je ta oseba, kdo je ta človeček, ki je ravnokar prilezel iz našega telesa? In obdobje spoznavanja in navajanja na dejstvo, da smo postale mame.

Neko splošno prepričanje starševske ljubezni je, da ljubimo svojega otroka, ker je naš, skrbimo zanj in ga negujemo, ker ga želimo zaščititi, saj ga ljubimo. Prenesemo vse neprespane noči in izzive, ki jih starševtvo prinese, zaradi ljubezni. Seveda to drži, a drži pa tudi, da je ta vez biološka, ki izvira tako iz časa nosečnosti kot sproščanja pravih hormonov kot dejstvo, da si z našimi otroci delimo enak DNK in se zato na povsem fiziološki ravni telesno prepoznamo. In po raziskavah, ki so jih opravili na Webmd.com lahko sklepamo, da od tod, se pravi iz povsem fizioloških dejstev izvira ta vez, ki starše pripravi do tega, da ne spustijo svojega nerojenega otroka izpred oči, hitijo gledat ob vsakem njegovem vzdihljaju, če še diha in je vse v redu z njim. Ta vez je tista, ki staršem pomaga, da nagonsko poskrbimo za svojega otroka.

Tudi skrb za dojenčka sredi noči in vsako noč je proces navezovanja. V resnici je veliko skrbi zanj povsem mehanične. Mehanično otroka podojimo oz. mu damo flaško, mehanično ga previjemo, mehanično ga ponosimo, mehanično ga preoblečemo. In morda je bolje, da ne razmišljamo preveč o tem, saj si lahko pričnemo očitati, da nismo ljubeče mame.

Pa vendarle misel, da navezanost prinese skrb in ne obratno, v marsikaterem staršu vzbudi frustracijo in več negotovosti kot bi bilo potrebno, saj so (smo) novopečeni starši že tako pode velikim stresom, da nam ne uspeva in se zato počutimo krive. Saj avtomatske ljubezni in navezanosti pogosto ne občutimo.

Kaj pa moja izkušnja?

Sama lahko iz zdaj že dolgoletnih materinskih izkušenj (trenutno je moj najstarejši otrok star 24 let in najmlajši 11 let) potrdim, da je res tako. Ljubezen je odločitev in marsikdaj ni lahka. In zagotovo skrb, nega in pozornost, ki jo namenjam otrokom od njihovega spočetja dalje veča mojo ljubezen do njih. In v obdobju, ko so bili še dojenčki in je bilo predvsem fizično izjemno naporno skrbeti za več majhnih otrok hkrati, je bila ljubezen tista, ki me je gnala naprej, da sem zmogla, da nisem obupala po letih neprespanih noči in utrujenosti, za katero sploh ne najdem izraza.

A ta ljubezen, vsaj jaz tako mislim, ni samoumevna. Ima narava velik prispevek, ko nam s svojimi fiziološkimi danostmi pomaga, da zmoremo te včasih prav nečloveške napore.

Ko so otroci majhni, nam narava pomaga, da z vsakim hranjenjem, z vsakim nošenjem, ko otroka dajejo krčki, z vsakim obrisanim noskom in prehladom, z vsakim izpadom trme, ki ga premagamo, z vsakim vzgojnim izzivom, ki pride z rastjo otroka, da ga ljubimo, da nam je mar, da ne obupamo. In tako raste navezanost, pri očetih še toliko bolj kot pri mamah, zato močno zagovarjam mišljenje, da naj bi bil oče prav toliko vpet v nego in skrb za otroka kot mama. Saj se ravno pri očetih vidi, da se navezanost in ljubezen krepita z njegovo vključenostjo v otrokovo življenje.

Kaj bi lahko zapisala kot zaključek? Da je ljubezen proces, ki se razvija, krepi, raste, se širi. Da je pomembno imeti sočutje do sebe, ko se z rojstvom otroka v nas prebudi toliko novih in nepoznanih občutij. Da je težko v tem pogosto kaotičnem obdobju obvladat vse: otroka in vse, kar pride z njim, pa še sebe in našo novo in spremenjeno identiteto. Da o telesnih spremembah ženskega telesa in občutjih niti ne govorim, ki so tudi zelo pomemebno področje in žalostno pogosto niso naslovljene. A to ne pomeni, da jih ni. So in me moramo z njimi živeti do konca. Same s sabo, telesno in čustveno, in še z otrokom oz otroci, ko jih imamo več.

Takrat sem partnerju prvič omenila misel, da bi rodila doma, a ker nisem imela še nekih pravih informacij o tem, kako to sploh izgleda, sem začela raziskovat in našla na spletu Roditi z nasmehom – Simone Kindermann. Poklicala sem zavod Pinard, ki je bil omenjen na njeni spletni strani kot zveza s porodno babico za porode na domu in od tam me je poklicala Simone. Dogovorili smo se za prvi spoznavni video klic, po katerem  sva s partnerjem izvedela veliko pomembnih informacij in  tisti trenutek sem vedela, da bom rodila doma. Tudi partner je bil prepričan, da je to prava izbira za nas. Tako mi je bilo zanimivo, kako so se nam povezala imena iz naše družine in porodne ekipe. To bo super kombinacija sem si rekla – in res je bila!

Tako so se ob začetku drugega trimesečja začeli prvi obiski na domu in vse več informacij o porodu. Veliko stvari se nam je tudi razjasnilo – kaj se je dogajalo pri prvem porodu, za katere nismo dobili odgovora ne v porodnišnici, ne kasneje pri pediatru. Najbolj sem hvaležna, da sem lahko v vsakem trenutku napisala vprašanje, ki me je zanimalo v našo zasebno skupinico na enem izmed socialnih omrežij, v kateri smo bili popolnoma intimni z babico Majo Mihalinec (zavod Pinard) in dulo Simone.

Začetki poroda so se kazali že pred 37 tednom. Takrat sem držala pesti, samo da jih napolnimo, potem pa lahko rodim. Babica Maja in Simone sta mi ves čas dajali napotke, kako in kaj naj ravnam v določenem trenutku. Ko je prišel dan poroda, je bilo uradno že polnih 41 tednov in 6 dni (izračunanih glede na zadnjo menstruacijo).  Dopoldan sva šla z partnerjem na kratek izlet in kosilo v restavracijo. Ob prihodu domov, sva se malo odpočila in po počitku so se pojavili prvi krčki, ki so se kasneje spremenili v popadke.

Babica Maja in Simone sta bili pri nas takrat, ko sem si to zaželela. Med popadki sem počivala v postelji, pod tušem, svečke po stanovanju so pričarale intimen trenutek, ki ga ne bom pozabila nikoli. Babica Maja je preverjala bitje srčka, Simone mi je nosila napitke, sadje in prigrizke, da sem imela moč in energijo kasneje za iztis.  Ko je prišlo do tega, skoraj nisem verjela, da bom resnično že rodila. Občutka za čas nisem imela. Podpora partnerja in Simone mi je bila ključna. Bolečina je postajala vse močnejša in vmes sem imela občutek, da ne bom zmogla več. Spodbudne besede partnerja in Simone sta mi dajali moč za naprej. Kmalu sem v položaju na vseh štirih začutila glavico. Simone mi je dajala navodila, kdaj se moram umiriti, upočasniti, da se nebi strgala in posledično potrebovala šive. Takrat sem v mislih dojemala, kaj točno pomeni ta »Ring of fire« katerega se pri prvem porodu sploh nisem zavedala, zaradi vseh sredstev, ki ti jih »našopajo« v žilo. Še zdaj se točno spomnim občutka, kako je glavica polzela skozi medenico navzdol. Še potisk ali dva in najin sinček je bil rojen. Trenutek, ko sem bila najbolj srečna, da se je le končalo. Dete sploh ni jokalo, rodil se je v popolnem miru, nobenih močnih luči, histerije. Babica, dula in partner so bili mirni in jaz presrečna, da mi je uspelo poroditi čudovitega fantka. Sama, čisto sama, s čisto mojimi hormoni. Nobenih pomagal!

Začel se je naš čas, ko smo se zaljubljali drug v drugega. Posteljica se je porodila čez nekje pol ure. Moje dete se je samo pomikalo proti bradavici, s katere je že teklo mleko. Moj fantek se je sam prisesal nanjo.  Kako ponosna sem bila nanj.

Med našim cartanjem mi je Simone prinesla polento z ocvirki, ki sem si jo zaželela in ko sem se najedla, je po dveh urah prišel čas, da prerežemo popkovino. Prerezal jo je partner, babica Maja pa jo je temeljito pregledala in shranila za naš kasnejši obred. Pokopali jo bomo na našem vrtu in nanjo posadili drevo, ki bo samo njegovo. Nato sta babica Maja in Simone vse pospravili, zapisali vse potrebno glede poroda in se odpravili domov. Mi pa smo počivali naprej in se zaljubljali v naše novo življenje.

Še enkrat bi se rada zahvalila za ti dve čudoviti ženski, ki sta nam omogočili tako lepo izkušnjo.

Hvala iz srca!

In to že četrtič! Za mano so bili že trije porodi, tri čudovite deklice. Tudi četrti otrok je bil seveda zaželen od obeh z možem, a vseeno me je dejstvo, da nas bo šest, kar vznemirilo..

Sledilo je čudovito poletje, polno počitnic, a tam nekje jeseni, so mi misli ponovno začele uhajati k porodu… Tega sicer nisem nikomur govorila, a neke noči se mi je sanjalo, da rojevam kar doma, v dnevni sobi in da je to res lepo in dobro za oba naju z dojenčkom…

Bolj kot sem skušala racionalizirati, bolj se je um upiral, in začela sem raziskovati…  Presenetile so me zgodbe porodov doma in članki o tem, da je porod doma pravzaprav varen (za zdravo porodnico še bolj kot v bolnišnični).

V nekaj dneh sem se odločila, da pokličem babico Tejo Škodič Zakšek z Zavoda Pinard.

Med prebranimi in strokovno podprtimi članki sem naletela tudi zapise doule Simone in našla neke skupne točke (mama petih otrok, delovala je strokovna in zanesljiva, po slikah je zgledala topla oseba 😊) zato sem Tejo prosila, če bi se lahko spoznali. Simone sodeluje z njenim zavodom kot porodna spremljevalka.

Sledila je spoznavna kava v Postojni, ko so mi prvič po dolgem času spet pritekle solze spominov na prvi travmatičen porod.. Uh, še vedno ga nisem predelala.. in naslednja dva čudovita, fiziološka na Jesenicah. Ker sedaj živimo na Krasu, so se mi zdele Jesenice tako abstraktno daleč, čutila sem, da bi me porod v porodnišnici z vsemi svojimi postopki in zahtevami sedaj res obremenil in utrudil.

In sledile so obširne priprave… Simone je redno prihajala k nam domov, prišli sta tudi skupaj s porodno babico, zbližali smo se, spoznala je mojo svetlobo in mojo temo, tipala je najinega dojenčka in spoznali so jo najini otroci… Skozi cel proces, smo rastli in zoreli skupaj z dojenčkom.. delali smo mu čustveni prostor, fizični prostor, odstirali smo zavese in sence, ki bi lahko ustavljale proces poroda. Učila me je o tem, kako se pravilno gibati, učila me je o tem, kako lahko dojenčku pomagam, da se pravilno namesti. Učila me je tega, kako je v redu tudi če je kdaj zelo razmetano in če otroci pogledajo kakšno risanko, učila me je počivat in imet rada samo sebe.

Pripravljala naju je na poporodno obdobje. Ob njeni zgodbi o težkih trenutkih po porodu sem rasla jaz in pripravljala nas je na to, da bi po porodu jaz lahkotneje prešla krhko in ranljivo obdobje.

Oba z možem sva se počutila vedno bolj sigurna in pripravljena. Prišel je teden pred rokom, vsak dan me je po malo zvijalo, par popadkov, pa spet nič.

Na dan poroda, v soboto, sem imela vsega dovolj, bila sem okorna in naveličana, sitna in zadirčna, pa sem se naenkrat odločila, da gremo na morje, na sonce, na burjo in svobodo! Najine tri deklice (stare 2, 5 in 7 let) sva v pol ure spakirala v naš kombi in kar po stari cesti čez Črni kal smo se odpeljali k morju.

Zvečer pa se je začelo, popadki! Trajali so eno celo uro na 5 minut. Babici in duli sem napisala sem, da je to morda to, da morda bomo pa rodili.

No, res je bilo tako. Simone je vedela koliko je ura. Vedela je, da bom rodila tisto noč in vedela je, da nosim velikega dojenčka (hvala Bogu, mi tega ni povedala). Zelo hitro sta bili z babico pri nas.

Porod je bil kratek (skupaj 4 ure) in intenziven, kot še noben do zdaj…

Simone, hvala ti za spodbudne besede. Hvala za vsak blagodejen dotik. Hvala za tvoje zdravilno naročje, v katerem je počivalo moje prepoteno čelo v pavzah med valovi popadkov. Hvala, da si pri koncu dihala z mano in me mirila, da me ni raztrgalo. Hvala ti za vse to.

Tisto noč, 14.februarja, na Valentinovo noč se je pri nas doma, na našem kavču v dnevni sobi, rodil deček. Tako kot pred meseci v mojih sanjah. Sestrice so se zbudile ravno po tem, ko je prišel, crkljali smo se še na popkovini.

Simone, nikoli ne bomo pozabili, kaj vse si naredila za nas!

Ana, ti si en sonček. Žariš ne glede na vse.

Kmalu sva se z možem odločila, da se ponovno odpreva življenju, in napovedal se je drugi otrok. Tokrat v svojo zmožnost poroda nisem dvomila, a strah pred porodnišničnim okoljem me je še vedno spremljal. Strah pred rezanjem, raztrganinami, porajanjem posteljice je ostal. Potem pa se je zgodila še epidemija. Mogoče bo mož lahko prisoten pri iztisu, mogoče tudi to ne. Za moža je bila stvar jasna. Na prvem srečanju s Simone je bil odločen. On bo zraven pri porodu. Želi si biti del zgodbe. Pa tudi, če to pomeni, da rodiva doma. Doma?

Doma gre lahko hitro kaj narobe. Doma si prepuščen samemu sebi. Doma nimaš potrebne opreme. Doma nihče ne poskrbi zares za dojenčka. Doma me ne morejo šivati. Doma roditi je drago. Doma biti je tvegano. Na plano je prišlo na tisoče vprašanj in strahov. A s Simone nisi prepuščen samemu sebi in ne preskakuješ v neznane vode kar na slepo. Odločila sva se, da se odpreva tudi tej možnosti, še neodločena. Na sončen dan, ob dobri kavi in tortici na zmenku s Simone in babico sva se odločila, da je porod doma nekaj kar si želiva in, da je to za naju in najino družino prava izbira.

In takrat so se začele priprave, ki so naju zares presenetile. Človek si sploh ne predstavlja, kakšne so priprave za porod doma (saj sva tistih za porod v porodnišnici že bila vajena od prvega poroda)! Mislila sva, da bomo samo malce šli čez fiziološki proces pa malo pogledali, kje bomo rodili in je to to. Ne, za porod doma se pripravljaš resno. Poglobljeno. Opremijo te z znanjem, razkažejo vso opremo. Razložijo o pregledu dojenčka, mamice in vse ostalo. Doula in babica skrbno spremljata tvoje fizično in psihološko stanje. In zares dobro se moraš pripraviti, da dobiš zeleno luč za porod doma. Obe pa sta ti 100% na voljo za vsa vprašanja in pogovore. Odprl se nama je nov svet znanja in informacij, ki so temeljile na dolgoletnih izkušnjah, tisočerih primerih porodov in ustaljenih praksah iz domovine in tujine. Kmalu sva z možem začutila mir in varnost. Veselje do najine odločitve. Sprejeti sva morala marsikatero stvar, ki je bila za naju težka, ki je bila zame težka. Pogovarjala sem se z dojenčkom, mu prigovarjala naj sodeluje, zaupala v intuicijo, da se stvari, ki se dogajajo, z določenim razlogom in vse sem predala v roke Njemu. Ter Simone in babici. V zadnjem mesecu sem se popolnoma pomirila. Dobila odgovore na vsa vprašanja. Odšla k frizerju. Uredila hišo. Tudi predal z začimbami. In se prepustila.

Porod se je po napovedi Simone (da čakam brata, da se vrne iz prakse v tujini, kar se je meni zdelo hecno, a očitno ni bilo daleč od resnice) začel na dan, ko se je namreč vrnil moj brat. Ponoči so se mi pojavili prvi popadki na 10 minut in so trajali 2 uri. Napisala sem sms Simone in babici in obe sta v sekundi odgovorili. Potem so se umirili. Zjutraj sem želela moža poslati v službo, saj sem se počutila ok in mislila, da bo to še trajalo. Pripravila sem za kosilo in zamesila kruh iz droži. Za vsak slučaj sem zlikala še tiste srajce, ki so me vztrajno čakale. A mož je kljub temu ostal doma. Za vsak slučaj sva na kosilo in kavo povabila brata in njegovo bodočo ženo, ki sem si ju izbrala za podporno ekipo – smo pač povezani na poseben način. Duhovno na istem nivoju. Znata me spraviti v smeh, z njima sem sproščena, poznata nas, najin dom, naše rutine in najino prvo dete ju ima neznansko rada. Ob 15. uri so oni pili na tleh ob kavču kavo in kakav,  jaz pa sem vsakih nekaj minut odšla v svoj svet, kamor me je odnesel nov popadek. Ob 15.30 je prišla babica, kmalu za njo še Simone z drugo babico. Vse so bile neopazne, nemoteče. Popadki so se mi hitro stopnjevali in prestavili smo se v spalnico. Potem pa se je začel najtežji del. Hitro sem prišla do 10cm in nato tranzicija, a tek po ciljni ravnini je bil neskončen. Bila sem tik pred ciljem, a občutek sem imela, da tečem na mestu. Potiskala sem. In spet. In spet. In spet. In spet. Nič se ni premaknilo. Včasih otroci pač prihajajo na svet po svoji posebni in izbrani poti. Čeprav so me vse tri bodrile, da se premika, se mi je zdelo, da čisto prepočasi. Tako brez moči po uri potiskanja se nisem počutila še nikoli. Izmozgana. Potisk. Ne morem več. Ne gre. Potisk. Ne gre. Ne zmorem več. Potisk. Ne morem več. Ni bilo bolečine. Le nemoč. A v nemoči, velika moč, saj se je moje dete premikalo proti mojem objemu. Moje telo je potrebovalo čas. Babica je predlagala, da naredimo nekaj posebnih gibov. Oh, kako je bilo naporno. Simone me je ves čas spodbujala, božala, podajala vodo in čokolado. Za moč. Nekaj minut. Par potisk. Nekaj menjav položaja. In prišel je! V moj objem. Čeprav sem ga komaj držala. Neskončno utrujena, a neskončno srečna. Naš Tine! V nekaj trenutkih je prišla še posteljica. Verjetno se je kar ekspresno odlepila od navala oksitocina, ki je udaril moje telo ob koncu, uspehu, v objemu mojega fantka.

In nato je prišla svojega bratca pogledati hčerka. Navdušenje, objemi in nasmehi so mi polnili srce. Pol leta smo govorili o njemu, ki je v mojem trebuščku. S Simone in babico smo ga poslušali in tipali, kako se premika. Bila je zraven, ko so mu prišle gospe pomagati priti iz mojega trebuščka in nekaj trenutkov kasneje, je njen bratec v našem objemu. Kako naravno! Kako polno ljubezni! Nato sem v posteljo dobila sveže pečen brioš, ki se mi je zdel nebeški in ga je med porodom spekel moj dragi brat. Nato pa še domačo kurjo juhico, ki sem jo pripravila dan prej, namesto polnočnega sendviča iz avtomata kot se je to zgodilo prvič. Po 3 urah je babica pregledala moje dete. Mene pa so stuširale (oh, kako je bilo nebeško!), preoblekle posteljo in dale prati perilo. Nato pa v tišini odšle.

Danes sva z možem neskončno hvaležna za takšno izkušnjo. Vesela sva, da sva pustila Simone prostor, da nama predstavi porod na domu, čeprav se najprej nisva čutila kot kandidata za nekaj takšnega. Hvaležna sva za njene izkušnje, znanje in podporo. Hvaležna sva babicama Teji in Maji, za njuno strokovnost, vse informacije in znanje. Drugi porod doma je bil zame zagotovo fizično težji od prvegega, a neskončno lepši. Če bi rodila drugič v porodnišnici, bi imela tam spodaj pravi masaker ali pa bi me dali na carski rez. To vem zagotovo, saj nenavadne otrokove izbire prihajanja na svet v porodnišnici rešujejo na stare ustaljene načine … doma pa ne . A moje telo je z drugim porodom zacelilo rane od prvega – šivi III.stopnje so mi povzročali boleče spolne odnose – zdaj je bilo to ozdravljeno. Brez kakršnekoli raztrganine, ker sem dala svojemu telesu čas, da mirno v sodelovanju z mojim dojenčkom opravi to, za kar je bilo ustvarjeno. Drugi porod doma je bil zame ponovi porod moje ženskosti in materinstva. Še nikoli nisem bila tako ponosna nase, opogumljena in opolnomočena, da zmorem biti mama, žena in ženska v vsej ženstvenosti.

Klara in Tine

S prihodom pomladi je moje telo naznanilo, da se v meni prebuja novo življenje. Kot dvomljivka po naravi in farmacevtski analitik po poklicu sem seveda ta občutja morala tudi potrditi – dvakratni pozitivni test je zadostoval, da me je od sreče katapultiralo v zrak. Prvikrat bova postala oče in mama.

Prvi nosečniški pregled je določil tisti tako težko pričakovani datum prihoda najinega deteca, to je bil prvi december. V zdravstvenem domu so mi zelo lepo predali številne informacije o poteku nosečnosti, prav tako sem prejela tudi nekaj gradiva, ki naj bi služili kot priprava na novo obdobje. S partnerjem Vidom sva do potankosti preučila gradivo, saj naju poleg želje po najboljši oskrbi deteca žene tudi poklicna ljubezen do razumevanja delovanja človeškega telesa. On je namreč po poklicu zobozdravnik,  jaz pa farmacevtka. V tistem obdobju sva tako razmišljala, da bi si za čim boljšo pripravo na porod želela izbrati porodno duolo, ki bi naju spremljala v porodnišnici.

Za naju je bil vsekakor prelomni intervju v prvi sobotni junijski izdaji enega izmed slovenskih časopisov. Šlo je za intervju z doktorico babištva Tejo, ustanoviteljico Zavoda Pinard, ki zadnjih nekaj let izvaja izključno porode na domu. Predstavila je vidik fiziolškega poroda in babiške porodne oskrbe, ki je po njenih besedah ne dobiš v nobeni izmed slovenskih porodnišnic. Prav tako me je pretresla misel o odnosu do življenja, ki ga imamo v zahodni civilizaciji. Rodimo in umremo v bolnišnici. Nekaj, kar je najbolj naravnega za vsa živa bitja, naša družba povsem medikalizira in »tlači« v institucije.

Kljub temu na tisti točki nisem zbrala poguma, da bi se takoj odločila za porod doma. V svojem krogu ljudi nisem namreč poznala nikogar s tovrstno izkušnjo. Prav tako se mi je zdelo, da je od junija do decembra povsem prekratek čas za »rezervacijo« babice za porod doma. V vmesnem obdobju sva planirala še selitev, torej občutek domačnosti okolja bo najin dom v času poroda težko pričaral. V moji glavi sem nabrala dovolj argumentov (izgovorov), da porod doma kot porodno okolje se ne uvrsti na seznam. Odločila sem se, da navežem stik z Zavodom Pinard da se vključim v porodno pripravo. Od ideje do izvedbe sta pretekla kar dva meseca, poletni meseci so bili namenjeni oddihu v pravem pomenu besede. Dodatnega brskanja nisem izvajala, potrebno je bilo le opraviti začetni korak. Prvo sporočilo Teji sem poslala tako šele sredi avgusta. V vmesnem času sem prebrala priročnik (knjigo) Noseča in pa Modrost rojevanja. V meni je še bolj vzplamtela želja do fiziološkega poroda na babiški način. Najbolj me je prevzel odsek o »hormonskem orkestru 4 hormonov« melatonina, oksitocina, endorfinov in relaksina. Nemudoma sem si ustvarila sliko, da sem dirigent svojega hormonskega orkestra in vsi prisotni uživajo v predstavi. Od tega trenutka dalje sem vedela, da si želim poroda na način in v tempu, ki ga bo narekovalo moje telo in moj otrok.

Sredi avgusta je začela teči naša skupna pot.  Teja naju je preusmerila na Simone, da bi nama pomagala pri pripravi porodnega načrta. Že na prvem srečanju sva jasno dala vedeti, kaj so najine želje, glede izbire porodnega okolja pa nisva bila povsem gotova. Simone je s številnimi argumenti navedla, da bodo vse najine želje zagotovo izpolnjene, če se odločiva za porod doma. Potolažila naju je, da za to odločitev še nisva prepozna, saj sta s Tejo na razpolago. Edino kar je potrebno, je dokončna potrditev z najine strani in seveda morava biti oba zelo za to.

V sklopu naših skupnih srečanj s Simone smo se veliko pogovarjali o vseh morebitnih zadregah in strahovih, ki bi jih utegnila imeti zaradi svoje porodne izkušnje kot otrok oz. le-teh, ki bi jih name morebiti prenesla moja mama. Ali pa okolica. Pridobila sem tudi številne praktične napotke glede gibanja, prehrane, vsakdanjega življenja, ki so ključni za pravilno vstavitev dojenčka v maternici in za čim boljšo pripravo telesa na porod. Dobila sva tudi kar nekaj »domačih nalog«, tako da sva se doma ogromno pogovarjala in iskala odgovore na vprašanja, katerih si sama ne bi niti znala zastaviti. Vsakega srečanja posebej sva se oba zelo veselila, saj sva začutila, da z vsakim srečanjem rasteva kot osebi in par. Pri temu naju je Simone neverjetno dobro podpirala, spodbujala in ves čas dajala občutek, da sva na pravi poti.

Nekje na sredini naših srečanj je padla tudi dokončna odločitev glede izbire porodnega okolja. Dvomov ni bilo več, po vseh izkušnjah, ki jih je predstavila Simone, bi bila odločitev za porod v porodnišnici precejšnje tveganje za neuresničitev vseh najinih želja. Kot prvorodka sem nekako čutila, da zna moj porod trajati dolgo časa. Nikakor si nisem želela posegov za pospešitev. Bolnišnično okolje gotovo ni okolje, kjer bi moje telo delovalo najbolj optimalno. Kot pika na i pa je služila še negotovost glede prisotnosti dodatne osebe ali morebiti celo partnerja zaradi vseh preventivnih epidemioloških ukrepov. Najbolj pomembno pa je bilo to, da me je partner pri vsem tem podpiral oz. me k temu celo zelo spodbujal. Kocka je padla – rodila bom doma! 

Ko sva sprejela to odločitev, se mi je zdelo, da so se vsi strahovi okoli poroda razblinili. Začela me je navdajati samozavest. Škarje in platno sta bili povsem v mojih rokah. Čutila sem, da se bo porod začel, ko bo detece pripravljeno, jaz pa mu do takrat zagotovim najbolj ugodne razmere za to popotovanje.

Celo nosečnost me je navdajal občutek, da bom rodila rajši kak dan pozneje kot prezgodaj. Občutek varnosti me je nagovarjal, da se bo dogajanje začelo odvijati med vikendom. Intuicija me ni pustila na cedilu. Pet dni po predviden datumu poroda se je začelo. Krči. Vedno močnejši. Pa vendar povsem novi občutki. Tole morajo biti popadki!

Na ta dan sva se peš odpravila na kosilo k mojim staršem, ki živijo povsem blizu naju. Čutila sem, da povratek peš ne bo možen. Z Vidom sem nemudoma podelila vsa svoja občutja. On pa je komuniciral naprej s Simone in s Tejo, s katerima smo bili združeni na Vibru. Jaz sem se odločila v tem trenutku odklopiti od sveta, vso komunikacijo sem prepustila njemu. Pripeljana sva bila domov, popadki so postajali vedno bolj intenzivni. Nisem jih več prenašala leže, morala sem na vse štiri. Samo dihanje ni zadostovalo, počasi so se dihanju pridružili še živalski zvoki. Vid je bil ob meni ves čas. Vmes enkrat je klicala še Simone. Govorili sva, točno ne poznam vsebine, kakorkoli, zagotovila mi je, da bosta še isti dan prišli s Tejo, če se bodo popadki v takem tempu nadaljevali. Pa, da ne smem pozabiti na hrano in pijačo in seveda počitek. Popolnoma sem izgubila občutek za dogajanje okoli mene. Vse, kar vem je, da je bil vsak naslednji popadek močnejši. Občutek je bil, kot da me vsakokrat od znotraj prevzame neznanska energijska sila. Kot curek slapa spomladi, ko se led stali, ko je zbrana vsa voda in buta po skalah v času svojih največjih moči. Vsak tak energijski val sem sprejela s hvaležnotjo in ga spustila skozi globine svoje notranjosti. Zavedala sem se, da sem z vsakim njim bliže dogodku spoznanja najinega deteca. Kar zagotovo tudi vem je, da je bil Vid ves čas ob meni.

Prispeli sta Teja in Simone. Postavili sta bazen in prestavila sem se vanj. Oblivanje z vodo po zunanjosti mojega telesa je bila nekakšna protiutež za vse turbulence v moji notranjosti, ki so jih povzročili popadki. Kar naenkrat sem zaslišala, da smo že skoraj tam. Potreben je bil samo še iztis. Samo še iztis … V bazenu se nisem več počutila prijetno, zdelo se mi je, da voda deluje proti gravitaciji. Gravitacija pa se mi je zdela za to fazo nujna. Kako le drugače bo ven pokukala glavica? Iztiskanje sem si predstavljala, da bo lažje »na suhem« kot v vodi. Prestavili so me na kavč. Popadki so postajali blažji in krajši, jaz pa vedno šibkejša. Razlog za preplah? Nikakor, punci sta me usmerili k počitku. Potem pa k okrepčilu. Iztiskala sem. Najprej na levem boku, pa na desnem, pa so me prestavili v iztiskanje sede in leže. Vsakokrat sem dala vse od sebe, čutiti pa je bilo, kot da nikamor ne napredujemo. Pa spet na en bok, pa drugi, pa na hrbet …. do zadnje pozicije in popadka, s katerim je bila glavica okronana. Bolečina, ki peče in mrazi hkrati. Občutek, da te nekdo namaka v žerjavico in reže ter šiva hkrati. In v tem položaju se je bilo potrebno ustaviti, upočasniti. Nemogoče. A  že z naslednjim je vse izpuhtelo. Požar je bil pogašen. Takoj zatem pa je pokukala ven glavica. In dojenčkova rokica. In še preostalo telo. In končno jo imamo, deklico. Jok je prevzel sobo, dojenčica v lovu za prvo sapo, mami in oči pa zadeta od sreče. Ker smo uspeli! Doma, tako, kot smo si želeli. V intimi, spodobno, brez odvečnih pogledov, posegov, brez odtegnenjih bolečin. Pa vendar v družbi in s pomočjo najboljših dveh, babice Teje in doule Simone. V časovnem izkupičku 15 ur od prvega popadka do zadnjega iztisa.

Na tem mestu je čas, da naslov moje/naše prvorodkine porodne zgodbe izgubi vprašaj in dobi vzklični značaj – Porod doma, (še enkrat, da)!

Jasna

“Jasna, pokazala si neverjeten pogum in se navkljub tvoji akademski miselnosti, odločila za naravno pot in zaupanje, da boš zmogla.”

Otroka sem se neznansko veselila. Med nosečnostjo nisem imela večjih problemov. Enkrat je “moja” babica na pregledu pri meni doma rekla, da ji je hecno, ker z mano “nima kej počet,” ker sem tako ok. Da je prav nenavadno, da nosečnica nima nobenih težav. No, razen standardnih, okornost in kakšna bolečina v križu sem in tja. Vsega sem se držala, veselila sem se poroda in otroka, spola nisem želela vedeti. Poslušala sem babico in doulo in si njune nasvete res vzela k srcu. Prebrala sem ustrezne knjige, se izobrazila o porodu, možnih zapletih, priskrbela sem vse potrebno za porod na domu, veselila sem se dneva, ko bom spoznala malo bitje, ki je raslo v mojem trebuhu. In potem se je začelo. Ob pol petih zjutraj mi je odtekla voda in začeli so se popadki. Dopoldne je prišla na obisk dula in rekla, da je morda to “to”, morda pa tudi ne, da bomo videli tekom dneva. Zvečer je prišla še “moja” babica in potrdila, da je to res to. Porod se je začel. 

Tri dni smo se mučile. Babica, doula in jaz. Popadki niso hoteli postati močnejši. Ni da ni, česar nismo poskusile. Obrat na glavo med popadkom, 2 rundi nečesa oljnatega in ogabnega z vodko, (kar je do sedaj vedno! delovalo, mi je zatrjevala doula) počitek, različne poze, hrana, pijača, … Pa ni šlo. Utrip dojenčka je bil ok. Jaz dovolj odprta, glavica se je videla, dovolj močnih popadkov pa od nikoder. Meni so začele pešati moči. Pogrešala sem moža, ki ni mogel biti fizično zraven. Sprašujem se, če bi njegova prisotnost spremenila potek poroda. Že en teden ga nisem videla. Z mano je bil samo prek telefona. Čutila sem utrujenost. Po dolgem razmisleku sem pristala na to, da grem rodit v porodnišnico. 

Ni bilo takoooo grozno. Niso me prerezali, niti umetnih popadkov mi niso dali. Niso se mi metali na trebuh, ampak so lepo z občutkom otročku pomagali ven, ker so bili moji popadki prešibki. Rodila sem v 3 urah, saj sem prišla popolnoma odprta tja sredi noči. Še dobro, da sem rodila v porodnišnici, del posteljice je ostal v maternici po iztisu posteljice in izgubila sem veliko krvi. Ker sem bila tam, so lahko poskrbeli zame. Otrok je bil zdrav.

Vse to si govorim, racionalno, objektivno, bolje je bilo, da sem na koncu rodila v porodnišnici. Če bi vztrajali doma, bi morda lahko rodila, ampak ob taki izgubi krvi bi morala v bolnico v vsakem primeru. In takih žensk niso veseli. Zgolj potrjujejo njihovo mnenje, da je porod doma nevaren za žensko in otroka in druga neutemeljena prepričanja. To potrdi tudi “moja” babica, da je zaradi stanja moje placente res bilo bolje, da sem rodila v porodnišnici. A v meni, vsakič ko se spomnim na porod, zazeva praznina. Boli. Hoče, da jočem. Žalostna izkušnja hoče ven. Odnos, ki sem ga bila deležna na oddelkih, mi ni bil všeč. Ves čas novi ljudje, ki jih nisem poznala. Večini si odveč. Otroka hranijo z umetnim mlekom, ker “ga jaz itak nimam dovolj.” Kakšna sestra prav sika nazaj. Če se v polnosti ne podvržeš njihovi rutini, si deležen še posmehljivih pogledov, pikrih pripomb in zavijanja z očmi. Po 4 dneh me končno spustijo domov. 

Jaz sem ena tistih, ki je doživela transfer. To je moja zgodba. 

objavila Simone Kindermann, univ.dipl.polit.; CBI porodna in poporodna doula, inštruktorica priprave na porod; inštruktorica priprave na porod po metodi Spinning babies; IAIM inštruktorica masaže dojenčkov

To lahko pojasnimo tudi s hormoni. Dokler nas je strah, dokler se ne počutimo varne, se izloča precejšnja količina adrenalina in kortizola, ki sta direktna nasprotnika hormona oksitocina, ki je zadolžen za ustvarjanje popadkov. Torej, brez oksitocina ni popadkov, brez popadkov ni poroda. Jasno je torej, da moramo iz svoje neposredne okolice in iz svoje glave izločiti vse tiste dejavnike, ki nas na kakršenkoli način ogrožajo, da se sproži izločanje oksitocina in se porod lahko (ponovno) začne.

Varnost je ključni element vsakega poroda. In večji del te varnosti je v glavi nosečnice. Ne-varnost pa se lahko pokaže v obliki čustev kot so nejevera v naše telo, sram, razočaranje, občutek nevrednosti in še marsikaj.

Negativni samogovori

Negativna čustva lahko pripeljejo do negativnih samogovorov, ki v porodnem procesu lahko postanejo sovražnik št. ena. Ženske se pogosto sploh ne zavedamo, kako povsem same ustvarjamo celo paleto teh nekonstruktivnih čustev. Misli in besede pa lahko močno spodkopavajo našo zmožnost rojevanja. Če in dokler žena lepo napreduje v porodu, pa se ji kar naenkrat v glavo vsilijo negativne misli, le-te sprožijo negativna čustva, ki neposredno vplivajo na sprožanje adrenalina, za katerega smo že ugotovili, da je čisti nasprotnik zelo občutljivega oksitocina.

Rezultat narobe obrnjenega razmerja v izločanju hormonov je lahko zaustavitev poroda. Vsak negativni čustveni odziv lahko spodbudi izločanje hormonov, ki so zadolženi za beg iz situacije (kot poznamo že iz psihologije, da možgani v nevarnosti odreagirajo na način, da »zbežijo« ali pa se »borijo«) in tako ustavljajo porod do te mere, da se lahko tudi popolnoma ustavi. Tak negativni krog lahko privede do diagnoze zastoj poroda, ko v porodnišnici začnejo uvajati medicinske postopke za napredovanje. Taki so npr. predrtje ovojev, umetni popadki in celo carski rez.

Kot doula seveda lahko in sem vedno pozitivna in nosečnici prigovarjam pozitivne in lepe misli. Nikakor pa ne morem misliti namesto nje. In velikokrat res pridem v situacijo, ko sem nemočna in ženi ne morem ustrezno pomagati, saj je njena glava in njen negativni samogovor toliko močnejši od nas vseh, ki smo ob njej, da prevlada in sabotira njen lastni porod.

Največja pomoč v takih trenutkih je, da/če se žena zave svojih negativnih misli in se jim preprosto odreče. Ženske bi res morale razumeti to močno povezavo med negativnim samogovorom in napredovanjem poroda. Povezava med umom in telesom, ki je prav neverjetno močna.

Zato je psihična priprava na porod s pomočjo doule, izbrane babice in/ali preko online priprave na porod ključnega pomena za lep porod.

Spominjam se ene mamice, ki je pred časom rodila doma in sem jo z izbrano porodno babico spremljala. Bila je drugorodka z zares težkim in dolgotrajnim iztisom. Povsem nepričakovano se je na koncu otroček zagozdil in nikakor ni mogel napredovati v svojem prvotnem in hitrem tempu. Mamico je zares bolelo, dolgo je trajalo, vso pravico je imela, da bi obupala in se ne bi več šla tega bolečega poroda. Ampak ni obupala. Po določenem času omahovanja in obupavanja si je na glas rekla, da je dovolj, da bo rodila, da ona to zmore in da dajmo spravit tega otroka ven. In res, borila se je kot levinja in v svoji trmi in odločenosti čez slabe pol ure porodila svojega drugega otročka. Brez poškodb, brez intervencij, brez vmešavanja, samo s pomočjo lastne odločitve in vztrajnosti je uspešno rodila in bila presrečna.

Druga mamica, ki se jo trenutno spominjam in je prav tako rodila z veliko pomočjo lastnega pozitivnega samogovora, je bila prvorodka in otroček že od samega začetka poroda ni pravilno vstopal v medenico, težko je rotiral, težko se je spuščal. Porod se je začel in ustavil in začel in ustavil, pa takole skoraj 3 tedne. Ko se je porod končno zares začel, je trajal dolgo, obdobje tranzicije je bilo hudo naporno in potem je to mamico čakal še iztis. Osebje je že omenjalo možnost carskega reza, ker je tako dolgo trajalo in kazalo, da mamica izgublja moč. A ona ni izgubila moči, temveč je vsakič, ko se jo je lotevalo omahovanje, ponovila svojo mantro, da bo zmogla, da bo rodila, da njeno telo to zmore, se povezovala s svojim otročkom, da bosta skupaj to zmogla. In sta. Mamica je rodila svojega prvega otročka, po urah in urah težkega dela, je žela osebno zmagoslavje.

Pri obeh mamicah, ki sem jih navedla, sem skoraj prepričana, da ju je rešilo pozitivno razmišljanje in vera vase. Ker velikokrat oz. prevečkrat je razlog za zastoj poroda in kasneje medicinske intervencije, ki se lahko zaključi tudi s carskim rezom, prav v nejeveri mamic v svoje lastne zmožnosti. Ker obupajo in izgubijo zaupanje v izid kot si ga želijo.

Seveda pogosto mamice ne obupavajo, se borijo do konca, pa se porod kljub temu zaključi s carskim rezom, ker je v sami fiziologiji težava. A v tem razmišljanju se posvečam tematiki silne povezave med umom in telesom, problematiki zastoja v fiziološkem smislu pa se posvetim ob drugi priložnosti.

Naloga vseh nas torej, ki smo ob ženi, ki rojeva je, da smo ji v spodbudo, da jo opogumljamo in preženemo njene strahove. In, da pomagamo karseda, da se strahovi v njeni glavi ne povečajo ali celo novi ustvarijo.

Naloga vsake žene na porodu pa je, da se trudi ob sebi zbrati ljudi, ki ji bodo v oporo, na katere lahko računa in jim zaupa, da se bo v ključnih trenutkih lahko nanje oprla do te mere, da bo črpala moč iz njih in pogum, ko ga bo njej začelo primanjkovati.

Povezava med umom in telesom je nevidna, ne moremo je prijeti, ne moremo je vonjati, je neotipljiva. A vendar je močna in še kako resnična. Naš um ima moč sprožiti porod, nadaljevati porod in ustaviti porod. Um in telo delata skupaj z roko v roki. Na negativen in na pozitiven način. Zadnji je naš cilj.

Delno priredila po članku The Mind and Body Connection in Birth, International Doula, Vol.21, Issue 2/2013

Simone Kindermann, univ.dipl.polit.; CBI porodna in poporodna doula, inštruktorica priprave na porod; Spinning Babies inštruktorica priprave na porod; IAIM inštruktorica za masažo dojenčkov

Ker pa noben od naju ni razmišljal o tem, se je mož lotil branja raziskav, jaz pa iskanja porodnih zgodb, da sem ugotovila, kako porod doma sploh izgleda. Z najinim raziskovanjem je porod doma pridobival več plusov kot porod v porodnišnici.

Skozi čas sem ugotovila, da se bom doma počutila najbolj varno in sproščeno, da bom ob sebi imela moža in ljudi, ki jih bom poznala in moji hormoni bodo lahko v polnosti opravili svojo funkcijo. Ker je moja nosečnost potekala brez težav, sva lahko sprejela odločitev, da bom rodila doma. Tako sva se začela na porod pripravljati s Simone kot tudi z izbrano porodno babico.

Porod se je začel par dni pred predvidenim rokom poroda in sicer z odtekanjem plodovne vode in nadaljeval s konstantnimi popadki. Ko se je vse skupaj začelo sem vedela, da se lahko popolnoma prepustim procesu. Mož je pripravil prostor ter bil v kontaktu s Simone in babico. Vse skupaj je potekalo zelo umirjeno in z ničemer se mi ni bilo potrebno obremenjevati.

Ko so se popadki okrepili in sta se nama pridružili Simone in babica, sta to naredili s takim občutkom, da nista niti za sekundo zmotili mojega porodnega procesa. Postavili sta bazen ter poskrbeli, da sem med porodom dovolj pila, jedla in menjavala položaje, da so popadki lahko ostajali dovolj dolgi in intenzivni. Babica je redno preverjala tudi otrokov utrip. Ves čas pa sem bila jaz tista, ki sem lahko rekla, kaj mi odgovarja, česa si ne želim in kaj potrebujem. Moj porod je bil težek, ker otrok ni uspel pravilno umestiti glavice, čemur se strokovno reče asinkliticizem – sem izvedela – in sem zato kar nekaj časa potiskala tako rekoč v prazno. Trajalo je precej ur, da se je otrok uspel pravilno umestiti, čeprav sama nisem imela občutka za čas. Nikjer ni bilo ure, prostor je bil zatemnjen in tako nisem vedela, da je iz zgodnjega jutra, ko se je vse začelo, spet postala temna noč. Sem pa vedela, da če se porod kmalu ne bo premaknil naprej, bo potreben transfer v porodnišnico. Ob tej misli mi je bilo res težko, zato sem še bolj osredotočila svoje misli na porodni proces in se trdno odločila, da naredim vse, kar je v moji moči, da rodim doma. Ko sta Simone in babica na pomoč poklicali še eno babico, se je otrok vendarle pravilno umestil in iztis se je zares začel. Vse skupaj je sicer spet šlo počasi, ker je imel otrok velik obseg glavice, jaz pa ozko medenico, ampak je bilo opogumljajoče, ker se je porod spet začel premikati v pravo smer. Ob zelo močni čustveni podpori mojega moža ter celotni oskrbi Simone in obeh babic sem rodila zdravega in močnega fantka.

Dejstvo, da je bila potrebna pomoč še ene babice mi ni bilo obremenjujoče, saj sem videla, da so te babice izkušene in ni vsaka sebi samozadostna. S skupnimi močmi in znanjem so mi pomagale, da sem lahko svoj porod dokončala tako kot sem si želela.

Čeprav sem imela težek porod, sem res hvaležna, da sem lahko rodila doma, saj je bilo za mene in otroka tako najbolje. Oba sva bila med nosečnostjo in celotnim porodom v dobrem stanju in sva še sedaj. Dobila sem potrditev, da moje telo to res zmore in kljub zapletom pridobila lepo porodno izkušnjo. Zagotovo bom naslednjič spet rodila doma.

Tina

“Tina, ti si dokaz, da ženska zmore roditi tudi, če je zares težko. In vidva skupaj s tvojim možem sta vztrajala, se podpirala, se spoštovala in se ljubila in na koncu zmagala. Vera in zaupanje sta vaju vodili.

Ob vama sem se ogromno naučila. Hvala vama.”

– Simone

Doula je spremljevalka ženi v celotnem porodnem procesu in na porodu (tako dr. Christine Morton, Birth Ambassadors). Porodne doule smo naučene, da nudimo kontinuirano in individualno podporo eni ženski naenkrat. Prav tako nudimo informacije, fizično podporo in čustveno podporo njej, njenemu partnerju in celotni družini.

Kaj doula počne?

Doula spodbuja in podpira ženo na porodu. Naša naloga je kontinuirana podpora porodnici, ne glede na odločitev, ki jo le-ta sprejme oz. način, ki si ga izbere za porod. Podpora porodnici je definirana kot terapevtska prisotnost osebe, ki s svojo interakcijo izvaja ljubečo skrb (Jordan, 2013).

Pomembno je dejstvo, da je doulina vloga vezana izključno na porodne želje porodnice. V praksi to pomeni, da doulina prva odgovornost velja porodnici in ne bolnišničnemu administratorju, babici ali zdravniku.

Doula svojo pomoč nudi in izvaja na štirih področjih:

1. Fizična podpora: je pomembna, ker porodnici daje občutek nadzora nad situacijo, jo tolaži in vliva samozavest. Načini, kako doula fizično pomaga, so npr.: pomirjujoč dotik, masaža, uporaba rebozo traku za lajšanje bolečine, …; pomaga ustvariti pomirjujoče okolje tako, da uspešno umiri in uredi porodni prostor; pomaga porodnici na stranišče, pod tuš, jo hrani in napoji; nudi tople obkladke.
2. Čustvena podpora: porodnici daje občutek, da je zanjo poskrbljeno, da je pomembna in ji pomaga k občutku opolnomočenja po porodu; pomaga ustvarjati lepe porodne spomine (Gilland, 2010b). Načini, ki jih doula uporablja pri izkazovanju čustvene podpore, so: nenehna prisotnost, zagotovilo, spodbuda, pohvala, vliva optimizem, dela družbo, pokaže skrb, razloži dogajanje, spoštuje porodničine želje, pomaga njej in partnerju spopadati se z strahom, s porodnico/parom naredi ovrednotenje poroda kasneje.
3. Informacijska podpora: porodnici in partnerju razloži dogajanje in ju informira s preverjenimi informacijami o porodnih možnostih. Informacijska podpora vključuje: vodstvo para skozi porodni proces, predlaga dihalne in sprostitvene tehnike, porodne položaje, tudi pri različnih vrstah analgezije; jima pomaga najti več preverjenih informacij o porodnih možnostih; pomaga razložiti medicinske postope še preden se zgodijo; razloži partnerju, kaj se dogaja z njihovo partnerko.
4. Posredovanje: zadnja oblika podpore je ponekje smatrana kot sporna, saj je posredovanje lahko marsikaj, pa tudi doule si različno razlagajo, kaj posredovanje v porodu v resnici pomeni. Leta 2015 pa je mednarodna organizacija za certificiranje doul DONA International izdala dokument (DONA Code of Ethics), kjer je jasno opredeljeno, da je posredovanje lahko vloga doule, dokler ne govori namesto porodnice. Take oblike posredovanja so lahko: spodbujanje para k izražanju mnenja in postavljanja vprašanj stroki tekom porodnega procesa, spraševanje porodnice po njenih potrebah, podpora porodničini odločitvi, opozoriti osebje po porodničinih željah; si izboriti čas, da par lahko ubere prave informacije in se odloči kot želi; ustvarjati okolje za izmenjavo mnenj med parom in osebjem; opomniti porodnico po možnih intervencijah in razložiti njihov pomen še preden do njih pride ter na tak način dati možnost po pravočasno postavljenem vprašanju in izraženi odločitvi/mnenju.

Posredovanje je definirano kot podpora porodnici, da ima pravico se sama odločiti glede svojega telesa in otroka.

Kaj ni delo doule?

Doula ni strokovna oseba, zato njeno delo ne zajema: vaginalnih pregledov in meritev otrokovega srčnega utripa; ne daje zdravniških nasvetov ali diagnosticira stanje; se ne odloča namesto porodnice/para; ne sili porodnice v neke odločitve, ki bi morda njej bile ljubše; ne prevzame vloge njenega partnerja; ne ulovi otroka; se ne menja na porodu, ampak ostane do konca ne glede na čas.

Kaj o  spremstvu doule na porodu pravijo raziskave?

Leta 2017 je Bohren objavil izsledke raziskave (Cochrane review: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/28681500/) , ki je zajela 15.000 naključno izbranih porodnic, ki so prejemale bodisi kontinuirano podporo tekom poroda, prekinjeno podporo osebja, niso imele podpore ali pa so bile deležne zgolj podpore partnerja. Raziskava je pokazala, da so porodnice s kontinuirano podporo procentualno več rodile vaginalno brez uporabe vakuma ali klešč in tudi brez protibolečinskih sredstev (predvsem je navedena epiduralna analgezija). Njihovi porodi so bili v povprečju krajši za 40 minut in otroci so po porodu imeli boljše ocene po Apgarju. Obstaja tudi manjši delež raziskave, ki kaže na znižano možnost pojava poporodne depresije pri mami. Raziskave pa ne navajajo nikakršnih dokazov, ki bi govorili proti kontinuirani podpori pri porodu.

Izsledki raziskave kažejo, da imajo porodnice ob stalni podpori boljše statistične možnosti za pozitiven in lep izid poroda.

Raziskava je prav tako proučevala, če obstaja razlika glede na izbiro stalnega porodnega partnerja (doula, babica, sorodnik,, prijateljica, partner) in je dokazala, da so najboljši izidi pri tistih porodnicah, ki si za stalnega spremljevalca izberejo doulo. Ta ni del strokovne ekipe in ni njim podrejena. Odgovorna je izključno porodnici in njenim željam, zato je stopnja čustvene varnosti z njo mnogo višja. Ob stalni prisotnosti doule na porodu je dokazana:

• 25% manj carskih rezov (v nekaterih predelih celo 39%)
• 8% višja možnost za vaginalni porod (ponekje 15% višja možnost)
• 10% manjša uporaba protibolečinskih sredstev
• V povprečju za 41 minut krajši porodi
• 38% manj verjetnosti, da bi otrok po porodu imel nizke ocene po Apgarju
• 31% manj možnosti za doživljanje poroda kot slabo izkušnjo

Raziskava je pokazala tudi, da je uporaba/potreba po umetnih popadkih pri porodnicah z neprekinjenim spremstvom doule nižja.

Zakaj so doule tako uspešne?

Pravzaprav je več razlogov, zakaj so doule tako učinkovite, eden od njih pa je t.i. teorija novega okolja. Odkar se je porod več ali manj umaknil iz domačega okolja v porodnišnice in bolnice, so porodnice izpostavljene mnogim medicinskim postopkom (pogosto rutinskim, a živčno invazivnim in njim nepoznanim), pregledom, pomanjkanju zasebnosti, močnim in zaslepljujočim lučem, neznanim osebam, neznanemu okolju, … V takem okolju vsak človek lahko občuti tesnobo in strah, in ima lahko težave s spopadanjem teh občutkov in postopkov, ki so pred njim. Porodnico pa, ki se počuti ekstremno ranljivo in nemočno, tako okolje lahko izjemno zafrustrira in posledično upočasni ali celo zaustavi porod.

Ravno doula pa lahko s svojo neprekinjeno prisotnostjo in zaupanjem, ki se je vzpostavilo že tekom nosečnosti, v precejšnji meri ublaži ta efekt novega okolja ter bistveno pripomore k porodničini samozavesti (Hofmeyr, Nikodem et al. 1991).

Naslednji razlog, zakaj so doule tako učinkovite je ta, da že njihova prisotnost na porodnice deluje kot protibolečinsko sredstvo (Hofmeyr, 1991). Ob njihovi prisotnosti je uporaba sintetičnih protibolečinskih sredstev manjša, prav tako nižja poraba epiduralne analgezije povzroči nižjo porabo določenih medicinskih postopkov, ki tovrstno analgezijo sicer spremljajo, npr. uporaba umetnih popadkov, kontinuirano merjenje otrokovih srčnih utripov, številnejši vaginalni pregledi …. (Caton, Corry et al. 2002). Porodnice ob neprekinjeni spremljavi svoje doule navajajo nižje zaznavanje bolečine.

Tretji razlog je navezanost med porodnico in doulo, ki povzroči večje izločanje oksitocina in posledično močnejše popadke (Gilliland, 2010), ki vodijo k hitrejšemu in lažjemu porodu. Oksitocin izpodbija stresni hormon kortizol, izloča pa se v zaupanju in varnosti, v dotiku, očesnem stiku in siceršnjemu ljubečemu vedenju doule do porodnice (Personal Communication, Dr. Amy Gilliland, 2015).

Tovrstnih raziskav o vplivu doule na izločanje oksitocina in pozitivnih učinkih le-tega najdemo še na Švedskem (Uvnas Moberg, 2014), v Iranu (Ravangard et al. 2017) in zagotovo še kje.

Na podlagi teh raziskav se je razvil konceptualni model neprekinjene podpore v porodu (2017). Model prikaže, da neprekinjena pomoč med porodom neposredno vpliva na:

• povečano izlčanje oksitocina
• povečano mobilnost
• povišano samozavest porodnice
• zmanjšano občutje bolečine
• zmanjšan stres

Vsi zgoraj našteti dejavniki neposredno vplivajo na zmanjšano uporabo epiduralne analgezije, le-ta pa naprej na:

• zmanjšano uporabo dodatnih intervencij (npr. induciran porod, umetni popadki …)
• krajši porod
• večje zadovoljstvo porodnice
• spontan vaginalni porod
• nižji delež carskih rezov
• bolši izid za otroka

Iz modela je jasno razvidno, kako en dober dejavnik vodi v številne drugi pozitivne dejavnike, ki posledično vodijo v dober porodni izid, kar je cilj porodnega procesa.

V čem se doula razlikuje od porodne babice?

Porodna babica nudi pomoč, kolikor le more, a je njeno delo tako obsežno in tudi vodi običajno več porodnic hkrati, da fizično ne zmore vsaki porodnici nuditi toliko podpore kot jo potrebuje. V prvi vrsti babica preverja zdravstveno stanje porodnice in otroka ter skrbi, da sta oba stabilna. Preverja otrokov srčni utrip, jakost popadkov, izvaja vaginalne preglede in poroča zdravniku o svojih ugotovitvah. Le bolj izkušene in starejše porodne babice, glede na raziskave, nudijo tudi čustveno oporo (Barnett et al. 2008).

Porodna babica veliko časa preživi na poti od ene do druge porodnice, torej izven porodne sobe in tako sta porodnica in njen partner pogosto prepuščena samemu sebi, brez podpore, pojasnila, opore, informacij, …. Prav tako se babice menjajo in prihajajo nove, ponovno nepoznane za porodnico, ki ponovno izvajajo neprijetne preglede, npr. vaginalne. Vsi ti dejavniki skupaj niso spodbudni za dobro napredovanje poroda.

V čem se doula razlikuje od partnerja in njegove podpore?

Mnogo parov meni, da je partnerjeva prisotnost na porodu dovolj. Resnično je partnerjeva prisotnost zelo pomembna, a tudi on ima svoje fizične potrebe, ki jih bo med porodom moral zadovoljiti (stranišče, hrana, počitek) in pa tudi on je na svojem čustvenem porodu. Partner niti nima izkušenj in ima omejeno znanje o postopkih, poteku poroda, načinih pomoči. Idealno je, če partner in doula lahko sodelujeta v nudenju podpore porodnici in tako kreirata podporni team.

Raziskave so pokazale, da je najboljša kombinacija porodne podpore prav podporni team partnerja in doule. Prav tako so raziskave pokazale, da je zadovoljstvo s porodnim procesom pri partnerjih bistveno višje, kadar je porodni par ob sebi neprekinjeno imel svojo doulo (McGrath and Kennell: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/18507579/). Kar 93% parov je prisotnost doule med porodom označilo za zelo pozitivno in 7% za pozitivno. V drugih študijah so partnerji dejali, da so jim ob prisotnosti doule bile stvari pojasnjene, razložene, da je bilo vodstvo, kako in kaj početi, jasno in so tako lažje zdržali čustveni pritisk porodnega procesa in zmogli tudi oni neprekinjeno stati ob strani svoji partnerki (Johansson, 2015).

Kako poiskati dobro doulo?

Doule smo različne, vsaka s svojim načinom dela in značajem. Ker vsak način ni za vsakega in imamo pravico do izbiranja, si porodno doulo seveda izberemo tudi po osebni simpatičnosti. Vendar pa obstajajo neki osnovni kriteriji o izobrazbi, izkušnjah, načinu dela, časovni razpoložljivosti, pa še čem, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko razvije odnos, ki vodi v zaupanje in varnost. Na spletni strani zavoda Indo Anai je objavljen temeljit vprašalnik, ki bi si ga par v izbiranju doule zase moral prebrati in nasloviti na svojo potencialno izbiro. Vprašalnik najdete na naslednji povezavi https://www.google.com/search?q=indo+anai&oq=indo+anai&aqs=chrome..69i57j69i59j69i65l3j69i60l3.1959j0j7&sourceid=chrome&ie=UTF-8

Blog prispevek je povzet in delno preveden po članku https://evidencebasedbirth.com/the-evidence-for-doulas/?fbclid=IwAR3fdAMiFbRaFlRfjH2DrMnts_2lFdV_eLSSRuSFFUZh2EGiYRHuz6O7rqg

Simone Kindermann, univ.dipl.polit; porodna in poporodna doula ter inštruktorica priprave na porod pri ChildBirth International organizaciji; licencirana inštruktorica masaže dojenčkov po IAIM metodi; licencirana inštruktorica za optimalno otrokovo vstavo po Spinning Babies metodi